Igor Mekina

14. 4. 2011  |  Politika

Slovo od Sama Resnika

Samo Resnik

Samo Resnik
© Arhiv Mladine

V noči s sobote na nedeljo je po dolgi bolezni umrl Samo Resnik. Samo Resnik (15.10.1962 – 9.4.2011) je v svojem življenju odigral veliko pomembnih vlog: bil je novinar, urednik, prevajalec, pesnik in pisatelj, idealist, politični agitator, predvsem pa velik javni zagovornik demokratičnih sprememb v slovenski družbi. Resnik je v osemdesetih letih kot študent biologije in fizike postal urednik mariborske študentske revije Katedra, kasneje pa je prevzel tudi mesto urednika ljubljanske Tribune ter Časopisa za kritiko znanosti.
Samo Resnik je bil tudi eden ustanovnih članov Slovenske demokratične zveze in aktivist pri ustanavljanju Nove stranke, deloval je v Odboru za varstvo človekovih pravic, poleg tega pa je bil tudi aktivist Mirovnega inštituta. Bil je eden od pomembnih “motorjev” slovenske pomladi, toda slovenska javnost si ga bo še najbolj zapomnila po tem, da je bil nenadkriljiv medijski diverzant v boju za svobodo javne besede in demokracijo ob prehodu iz enostrankarskega sistema v politični pluralizem.
Samo Resnik je bil ob koncu osemdesetih “odgovoren” za to, da je mariborska študentska Katedra objavila esej Spomenke Hribar Krivda in greh, s katerim se je v slovenski javnosti pričela odkrita javna razprava o povojnih pobojih, Edvardu Kocbeku in smereh razvoja slovenske družbe. Samo Resnik je bil tisti, ki je v Katedro prinašal članke številnih sodelavcev, ki so kritično razmišljali o stanju v tedanjem sistemu in zahtevali spremembe. V času, ko je bilo za politično kariero dobro poznavanje temeljev samoupravnega sistema je Resnik s posmehom govoril o spletkah “udbašev”, prevajal temeljne eseje ameriških federalistov iz angleščine in se zavzemal za vzpostavitev večstrankarske demokracije. Bil je zaslužen tudi za ponatis Strankarskega monizma in pluralizma, pomembne knjige Koste Čavoškega in Vojislava Koštunice, ki je razkrivala politično dogajanje in zaton večstrankarskega sistema v Jugoslaviji med letoma 1944–1947 in jo je leta 1987 izdala UK ZSMS, torej študentska mladinska organizacija v Ljubljani. Zaradi svojih idej in kritike tedanje oblasti je bil Samo Resnik skupaj s še nekaterimi uredniki in novinarji Katedre tudi sodno preganjan. Na obtožbe se je odzval z ironijo in humorjem in tako sva se na primer v času, ko sem bil odgovorni urednik Katedre s Samom celo že skupaj in vnaprej slikala v progastih zaporniških oblekah. Na srečo jih nikoli nisva zares oblekla, kajti spremembe, za katere se je Samo zavzemal, so medtem že postale realnost.
Samo Resnik je bil tudi tisti, ki je zbral podpise za kandidaturo Janeza Janše za predsednika tedanje mladinske organizacije. Aktivno je podpiral tudi Dimitrija Rupla in sodeloval pri nastajanju prvih slovenskih političnih strank. Danes se še prepogosto pozablja, da se je pravi politični pluralizem v Sloveniji po desetletjih enostrankarstva prvič pravzaprav končal na ljubljanski univerzi leta 1987, kjer je prišlo do volitev med listama ‘A’ in ‘B’ oziroma med ‘komunistično’ in ‘nekomunistično’ listo, ki ji je tudi Samo Resnik pomagal zmagati. To je bila listi, na čelu katere je bil Gorazd Drevenšek. Voditelj liste, ki je izgubila študentske volitve je bil Borut Pahor. Te volitve si je prišel ogledati tudi tedanji ameriški konzul, ki je imel sedež v Zagrebu. Po koncu volitev je napovedal, da se bo to, kar se je zgodilo na ljubljanski univerzi, že kmalu zgodilo tudi v celotni državi.
Samo Resnik je bil na nek način žrtev lastnega uspeha. S svojim nahrbtnikom, večno na poti po Sloveniji, predvsem med Mariborom in Ljubljano, pripravljen prespati kjerkoli in polemizirati s komerkoli, se v demokratičnih časih ni znašel najbolje. Za demokracijo v Sloveniji je storil veliko, za razliko od mnogih, ki so si uspešno prisvojili dobičke osamosvojitve pa sam od tega ni nikoli dobil prav ničesar otipljivega. Razen seveda zavesti, da je imel prav ter da je sodržavljanom res pomagal “odpirati okna”.
V zadnjih letih je živel v velikem pomanjkanju, vse do smrti zaradi hude in težke bolezni. Zadnjič je pred širšo publiko o svojih spominih na prelomna leta spregovoril na okrogli mizi, posvečeni študentskemu listu Katedra v Mariboru leta 2008. Mnogi, ki so predvsem v slovenski prestolnici o njem po smrti napisali veliko pohvalnih besed, bi za Sama lahko naredili veliko več že v času njegovega življenja, če bi mu tedaj, ko je životaril ob pomoči mizerne socialne podpore, objavljali vsaj njegova razmišljanja, pesmi in eseje. Kljub življenju na obrobju družbe pa je Samo Resnik vse do konca ostal velik humanist in do konca prepričan v velik pomen demokracije za razvoj svobodne družbe.  Samo Resnik je bil tudi avtor številnih literarnih del. Med drugim je leta 2003 izdal roman z naslovom Dotiki, leta 2005 pesniško zbirko Prijaznemu dvomu in leta 2009 zbirko pripovedi in esejev z naslovom Odpirati okna - včeraj, danes in jutri.
Njegov pogreb je bil danes ob 16. uri na pokopališču v Kamnici pri Mariboru. Prijatelji so mu na strani www.samoresnik.com postavili internetno stran, na kateri zbirajo prispevke o njegovem življenju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.