Ali H. Žerdin

23. 10. 2000  |  Mladina 43

Apokalipsa politične krize

Volilno telo ne mara politične nestabilnosti

Janez Podobnik ob branju volilnega rezultata svoje stranke v Cankarjevem domu, v nedeljo 15. oktobra zvečer

Janez Podobnik ob branju volilnega rezultata svoje stranke v Cankarjevem domu, v nedeljo 15. oktobra zvečer
© Borut Krajnc

Kakšen je nauk vseh dosedanjih volilih polomij? SLS+SKD, poraženka letošnjih volitev, namreč ni prva stranka, ki je doživela hud neuspeh. Zdi se, da je nauk dokaj preprost: volilno telo ne nagrajuje strank in politikov, ki povzročajo politično nestabilnost. Zgodovina volilnih polomij sega v leto 1992, torej v obdobje, ko se je socialdemokratska stranka, pravkar okrepljena z Janezom Janšo, komajda uvrstila v parlament. Štiri leta kasneje, leta 1996, sta volilno polomijo doživeli krščanska demokracija in Združena lista, saj sta obe stranki zdrknili pod magično mejo desetih odstotkov. Vse štiri polomije so povezane s političnimi krizami, razpadom ali razpadanjem vladajočih koalicij.

Slovenijo so v zadnjem desetletju doletele štiri politične krize. Prva kriza se je odvrtela v času razpadanja Demosa. Druga kriza se je pripetila leta 1994, po škandalu pri Depali vasi, ko je LDS iz vlade odslovila Janeza Janšo. Tretja kriza se je dogajala leta 1995, ko je vladajočo koalicijo zapustila Združena lista, krizna situacija pa se je nadaljevala, ker krščanska demokracija ni povsem natančno vedela, ali je v vladi ali opoziciji. Zadnja kriza se je dogodila aprila letos, ob najavi, da bo SLS zapustila vladno koalicijo.

Demos, prva vladajoča koalicija, je obstajal do decembra 1991. Država je med letoma 1990 in 1991 dosegla samostojnost, napisana je bila nova ustava, kljub uspehom pa je Demos zaradi notranjih trenj razpadal. Proces razpada se je začel takoj po osamosvojitveni vojni, ko je Janez Janša predlagal, da bi predsednika vlade Lojzeta Peterleta zamenjali z bolj operativnim Igorjem Bavčarjem. Peterle bi za obliž dobil funkcijo predsednika skupščine, predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja pa bi po seriji zapletenih rošad prestavili na ustavno sodišče. Predvidene kombinacije se sicer niso zgodile, res pa je, da so nekatere stranke, ki so pripadale Demosu, med tretjim poskusom konstruktivne nezaupnice podprle LDS in njihovega mandatarskega kandidata dr. Janeza Drnovška. Na volitvah leta 1992 je bila LDS za prevzem oblasti nagrajena, saj je volilni rezultat bistveno izboljšala. Zato pa je volilni rezultat prepolovila socialdemokratska stranka. Če je leta 1990, ko v svojih vrstah še ni imela karizmatičnega Janeza Janše, dosegla 7.4 odstotke, je dve leti kasneje pristala na pičlih 3.3 odstotkih. Volilna kazen je leta 1992 doletela tudi demokratsko stranko, ki jo je vodil Igor Bavčar. Demokrati, dediči Slovenske demokratične zveze, ki je leta 1990 osvojila 9.5 odstotkov, so leta 1992 obstali na pičlih petih odstotkih. Tako Janša kot Bavčar sta na začetku leta 1992 odigrala pomembno vlogo pri konstruktivni nezaupnici proti Lojzetu Peterletu. Raziskave javnega mnenja so demokratski stranki pred tem dogodkom pripisovale izjemen potencial, zdelo se je, da bo ta stranka obvladovala glavnino političnega centra. Vendar je praktično hkrati LDS na čelo pripeljala novega človeka, Drnovška, in potem, ko je Drnovšek tudi s pomočjo demokratov prišel na čelo vlade, je rating demokratov le še strmo padal, LDS-u pa rasel.

Združena lista in krščanski demokrati, ki so polomijo doživeli leta 1996, so se leta 1993 pridružili "veliki koaliciji", ki jo je postavil dr. Drnovšek. Združena lista je v vladajoči koaliciji zdržala tri leta, potem pa je koalicijo protestno zapustila, ker je Drnovšek zaradi afere "Tam" sklenil odstaviti ministra za gospodarstvo dr. Maksa Tajnikarja. Krščanski demokrati vlade sicer niso zapustili, zato pa je položaj zunanjega ministra protestno zapustil Lojze Peterle. Hkrati je krščanska demokracija kot vladna stranka podprla opozicijo, ki je sklenila zrušiti novega zunanjega ministra, Zorana Thalerja.

Kljub temu, da je LDS leta 1996 na volitvah dosegla relativno večino, je danes jasno, da je stranka dosegla manj o potenciala, ki ga premore. Stranke, ki so se leta 1994 povezale v novo LDS, so na volitvah leta 1992 dosegle višjo vsoto, saj je vsota rezultatov "stare" LDS, Zelenih, demokratov in socialistov leta 1992 znašala dobrih 33 odstotkov. Tudi leta 1990 bi vsota rezultatov naštetih strank bistveno presegla 30 odstotkov. Letošnjih 36 odstotkov, kolikor jih je dosegla LDS, torej lahko primerjamo z vsotami iz let 1990 in 1992. In če se zdi letošnji rezultat LDS vrtoglavo visok, je to zato, ker je ta stranka pred štirimi leti dosegla 27 odstotkov, manj od potenciala. Verjetno se zdi, da je afera Depala vas in odstavitev ministra Janše škodila predvsem LDS, saj je LDS zaradi ukrepanja proti ministru Janši izgubila del volilnega telesa v političnem centru.

Letošnji neuspeh SLS+SKD je torej logično nadaljevanje zgodb, ki smo jih videli leta 1992 in 1996. SLS je pred združitvijo z SKD sporočila, da bo ob združitvi razdrla koalicijsko pogodbo z LDS. Ker se je zdelo, da je odločitev o odhodu SLS dokončna in ker iz vrst SLS niso prihajali nobeni signali, ki bi Drnovšku dajali upanje, da bi koalicija vendarle lahko preživela, je Drnovšek sam predlagal rekonstrukcijo vlade, na predlog rekonstrukcije pa je vezal konstruktivno nezaupnico. Vlada je padla, krivda za politično nestabilnost in padec vlade pa je padla na ramena združene SLS+SKD. SLS+SKD je s tem izgubila podporo sredinsko naravnanih simpatizerjev, torej tistih, ki so leta 1996 stranko volili zaradi retorike o "gradnji mostov". To ni bila edina napaka. SLS+SKD je najprej zakuhala vladno krizi in se s tem premaknila proti desnici, potem pa se je nenadoma odločila za konstruktivnost pri iskanju kompromisa glede volilnega sistema. S tem je izgubila še del simpatizerjev, ki po političnem profilu stojijo desno od trdega jedra SLS+SKD.

Odnos volilnega telesa do vladnih kriz je torej dokaj apokaliptičen. Volilno telo tistim, ki so povzročili vladno krizo, ne pripisuje zaslug za razbistritev situacije. Nagradi pa tiste, ki pod krizo potegnejo črto.

Nagrada za odrešenika

LDS, okrepljena z dr. Janezom Drnovškom, je leta 1992 na volitvah dosegla 23.5 odstotkov. Dve leti pred tem je na volitvah za družbenopolitični zbor, ki so vsaj deloma primerljive z sedanjim volilnim modelom, dosegla 14.5 odstotkov. LDS Je torej v dveh letih rezultat izboljšala za 9 odstotnih točk. LDS je na začetku leta 1992, pol leta pred volitvami, nastopila kot stranka, katere predsednik je odrešenik. Dr. Drnovšek je namreč s tem, ko je prevzel vodenje nove vlade, državo popeljal iz politične krize, ki se je začela hkrati z razpadanjem Demosa. Tudi dokaj spodoben letošnji rezultat Bajukove Nove Slovenije je deloma posledica dejstva, da je dr. Bajuk s tem, ko je prevzel vodenje nove vlade, državo odrešil vladne krize. Z odrešeniško avreolo je bila leta 1996 obsijana tudi SLS. Sredi devetdesetih je namreč Slovenijo pretresal razcep na rdeče in črne, leve in desne. SLS pa je sporočala, da ni del tega razcepa, da bo dva bregova Slovenije povezala z mostovi. Hkrati je Marjan Podobnik javnosti pomahal z imenom možnega odrešenika: mandatar tehnične vlade naj postane dr. France Arhar. Leta 1992 je SLS dosegla 8.7 odstotkov, štiri leta kasneje pa skoraj 19.4%. Letošnji padec je tudi posledica dejstva, da je Marjana Podobnika bolj kot gradnja mostov zanimalo pobiranje mostnine.

Volilno telo izdatno nagrajuje tudi stranke, ki uspejo vsaj del javnosti prepričati, da so bile žrtve intrig in boja za oblast. Ne glede na to, kaj si mislimo o aferi Depala vas in odstavitvi Janeza Janše, volilni rezultat, ki ga je SDS dosegla leta 1996, dokazuje, da je Janša znaten del volilnega telesa prepričal, da je bil žrtev intrige. Leta 1992 je SDS dosegla le 3.3 odstotke, leta 1996 pa je poskočila na 16.1 %. Tudi letošnji zmagoviti rezultat LDS je vsaj deloma posledica statusa žrtve. Aprila letos je LDS javnosti sporočila, da ji ne gre za oblast za vsako ceno, krivda za razpad koalicije pa je v celoti padla na SLS+SKD. Ker se je izkazalo, da je razpad koalicije LDS+SLS+DeSUS posledica prestižnih sporov na desnici, je LDS toliko lažje dokazala, da je njen odhod z oblasti posledica intrig na desnici.

Rahitična desnica

Vsota rezultata treh "pomladnih" strank kaže na globlje probleme slovenske desnice. Za vse tri desne stranke skupaj je namreč glasovalo komaj 34odstotkov volivcev, torej komaj dobra tretjina volilnega telesa. Ob naštetih napačnih taktičnih potezah velja omeniti tudi strukturni problem. Desnica je uspešno zgradila vrednostni okvir, neuspešna pa je pri iskanju stikov z interesnimi skupinami in socialnimi sloji. Desnica torej ima svojo ideologijo, nima pa dovolj čvrste socialne baze, katere interese bi zastopala. Kako izgleda katalog interesov, ki jih zastopa desnica? V zadnjem desetletju so desne stranke branile interese denacionalizirancev, kmetov in rimskokatoliške cerkve. Tem socialnim slojem lahko prištejemo še ad hoc koalicije s par družbami za upravljanje, manjšimi bankami in par uspešnimi podjetniki. Socialna baza desnice je prešibka. Zastopanje interesov kmečkih slojev ne prinaša občutnih političnih koristi, ker je produktivnost slovenskega kmetijstva prenizka. Branjenje fevdalnih interesov RKC pa tudi ne zagotavlja velikega števila dodatnih glasov. V zadnjem desetletju je desnica povsem zanemarila zavezništvo s podjetniškim slojem. Ravnala je ravno obratno. Devetdeseta so se začela z iskanjem "rdečih direktorjev", dosjeji "Civilne inicijative" in so sredi devetdesetih naštevali direktorje, člane udbomafije. Sledil je katalog udbomafijskih direktorjev, spravljen na disketo "Hobotnica". Še v drugi polovici devetdesetih sta Janša in Peterle žugala z lustracijo. Desnica ni iskala zavezništva v obstoječem podjetniškem sloju, četudi je ta dovolj pragmatičen, da bi zaveznike lahko našla. Računala je na to, da bo v okviru zvestih strankarskih navijačev našla dovolj ljudi, ki bi prevzeli funkcije v državnih in na pol državnih podjetjih. Strankarskih ljudi, ki bi v določenem trenutku postali managerji, pa ne bo nikoli dovolj, da bi iz njih nastal socialni sloj. Hkrati ta postopek zahteva ogromno energije in zaradi vmešavanja strankarske politike v gospodarstvo zbija rating.

Pogled na stanje po volilnih okrajih pokaže, da je desnica zelo slab rezultat dosegla predvsem v urbanih okoljih. V nekaterih ljubljanskih volilnih okrajih vsota SLS+SKD+SDS+NSi ni višja od 25 odstotkov.

Ob sedanjih volilnih rezultatih se zastavlja hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija letos poleti dobila večinski volilni sistem. Večinski volilni sistem izrazito nagrajuje močnejše stranke, majhnim strankam pa ne daje nobenih možnosti. Na osnovi znanih rezultatov ne more povsem gotovo izračunati, kolikšen delež parlamentarnih sedežev bi zasedale liberalne zadnjice, ker bi bile volilne enote izrisane drugače kot so v sedanjem sistemu. Najbrž pa ni daleč od resnici, če rečemo, da bi LDS vladala Sloveniji s HDZ-jevsko večino, značilno za najbolj uspešno obdobje Tuđmanove stranke. Če predpostavimo, da bi volilne enote ostale enake sedanjim volilnim okrajem in da bi imela Slovenija dvokrožni volilni sistem, bi LDS prav v vseh enotah nastopala v drugem krogu. Hkrati bi, če smo prav prešteli, kar v 80 enotah v drugi krog vstopila z najboljšim rezultatom iz prvega kroga. Le v osmih enotah so kandidati drugih strank v prvem krogu prehiteli kandidate LDS. Janševa SDS bi se, če pri štetju niso zakrivili napake, v drugi krog uvrstila v 46 volilnih enotah. Če seštejemo dosežeke LDS in Združene liste, vidimo, da ti v 38 sedanjih volilnih okrajih presegajo 50 odstotkov. Levico bi v morebitnem drugem krogu najverjetneje okrepili tudi glasovi DeSUS-a ter še koga. Vsota dosežkov SDS+SLS+SKD+NSi pa 50 odstokov presega le v osmih sedanjih volilnih okrajih. Kar pomeni, da bi imela morebitna pomladna koalicija zmago zagotovljeno le v vsakem enajstem volilnem okraju. Rezultati torej navajajo na misel, da bi večinski volilni sistem desnici najbrž prinesel brutalno visok poraz, poraz, ki si ga desnica ne zasluži. Proporcionalno izračunani rezultati so političnemu centru in levici sicer zagotovili dokaj prepričljivo zmago, nikakor pa ta ni grozljivo visoka.