Usodna napaka matere narave

Položaj transseksualcev v Sloveniji

Transseksualci so 'spolna manjšina', o kateri je razviti svet najmanj poučen, saj večina še zmeraj meni, da gre za hud in perverzen odklon od 'normalnega', ne glede na to, kaj naj bi 'normalno' pravzaprav označevalo ... Brez dvoma pa je transseksualnost še zmeraj uganka, ki buri duhove tudi med zdravniki. Strokovnjaki (nekateri operacije za spremembo spola podpirajo, drugi jim nasprotujejo ...) pravijo, da je transseksualnost motnja spolne identitete oziroma neomajna želja človeka, da bi bil nasprotnega spola, zato svoje počutje najpogosteje opisuje kot neprijetno stanje oziroma občutek, da v moškem telesu biva ženska, in narobe, da v ženskem telesu biva moški. Čeprav imajo take občutke včasih tudi povsem heteroseksualni ljudje (le katera ženska se po vadbi v studiu za fitnes včasih ne počuti kot prešvican moški delavec ...), so pri transseksualcih stvari precej bolj zapletene. Do svojih anatomskih značilnosti čutijo odpor, pravzaprav gnus, včasih tudi sovraštvo, zato želijo s kirurškimi posegi in hormonskim zdravljenjem doseči trajno spremembo spola. Marsikje, tudi v Sloveniji, transseksualce pogosto zamenjujejo s transvestiti, čeprav ti svojo spolno drugačnost nakazujejo le z drugačnim, izzivalnim in pretiranim načinom oblačenja in ličenja, pri čemer se nekateri vzburijo, drugi ne, želje po dokončni spremembi spola pa ne čutijo. Drugače od transvestitov so transseksualci v resnični stiski, saj je njihovo počutje odvisno od psihične prilagoditve napačnemu telesu, to pa je stresno in naporno. Splošno nezadovoljstvo, ki ga sami enačijo s trpljenjem, jih ponavadi žene v skrajnosti: nekateri se zaprejo v svoj svet, s slepim ali vsiljenim prepričanjem, da je vse tako, kot mora biti, ker je tako pač 'normalno', drugi, ki se morebiti odločijo za operacijsko spremembo spola, uživajo v očitnem ekshibicionizmu in razkazovanju in tako iščejo potrditev svoje prave identitete, tistih, ki bi se uspešno spravili sami s sabo in normalno zaživeli z ženskim ali moškim spolom, pa je malo. Ker je slovenska družba znana po nestrpnosti do vsega, kar se ni pripravljeno podrediti ustaljenim družbenim okvirom, pa je malo tudi tistih, ki so o svoji 'napaki' pripravljeni odkrito spregovoriti.

Zamenjava ali zmešnjava?

V zadnjem času smo tudi v Sloveniji kar nekajkrat slišali, da je biseksualizem trenutno zelo priljubljen, da gre pravzaprav za nekakšno novo modno muho, ki osvaja staro in mlado. Teorija, da smo ljudje v osnovi biseksualni, da nas poleg nasprotnega privlači tudi isti spol, niti ni tako iz trte izvita ... Tudi moja sogovornika, za širšo javnost sta se predstavila kot Uršula in Žuža, sta prepričana oziroma prepričani, da je heteroseksualnost nekaj, kar je bilo človeštvu v zgodovini vsiljeno. Čista homoseksualnost pa naj bi bila le plod upora proti strogi heteroseksualni vzgoji ... Po njunem mnenju se nobeno živo bitje ne more identificirati niti z monogamijo, za primer navajata najrazličnejše spolne združitve v svetu divjih živali, pri katerih napisani zakoni varuhov morale pač ne veljajo. Pri domačih živalih naj bi bila homoseksualnost bolj redka. A Uršula pravi, da so še lani doma imeli mačjega samca, ki se v času paritve ni zanimal za sosedove mačke, pač pa je ves čas naskakoval drugega mačjega samca, čeprav sta bila celo brata ... "Imam smešen občutek, da si je še moj maček želel postati mačka ..." pravi smeje se, čeprav priznava, da se mu težave transseksualcev ne zdijo niti najmanj smešne. Pa tudi vsi pojmi od homoseksualizma do transseksualizma mu še niso dokončno jasni. No, Uršula je pravzaprav osemnajstletni Ljubljančan, ki sam zase pravi, da še ni povsem prepričan, ali je samo homoseksualen ali pa gre za dejanski transseksualizem. A ko sem ga nagovarjala z on, me je ves čas popravljal z ona. "Ne razumi me narobe, všeč so mi ženske, edino te me spolno privlačijo, torej bi načeloma lahko normalno funkcionirala tudi kot moški, toda problem vidim v tem, da se sama počutim kot ženska, da me prežema neznosna želja, da bi bila ženska. Vem, da sem po duši že ženska, toda to zame ni dovolj. Rada bi bila videti kot ženska. Taka prava, z dolgimi lasmi, prsmi 75 B in malce našobljenimi ustnicami. Odkar vem zase, mi je penis samo v napoto, zato pravega spolnega stika z žensko še nisem imela. Do zdaj sem se ljubila s homoseksualnim partnerjem, z moškim, toda pravega užitka nisem začutila ... Moški me sicer odbijajo že od očeta naprej. Tega nikoli nisem imela, ampak mislim, da vzrok za moje 'težave' tiči drugje." Kje, Uršula še ni povsem prepričana, vsekakor pa v svojem razmišljanju nikakor ni osamljena.

Tudi Uršulin prijatelj Žuža, temnolasi petindvajsetletnik, ki prihaja iz okolice Logatca, se spoprijema z enakimi težavami. Videti je fant, počuti se kot punca, vzburi se lahko edino ob ženskah. Sam pravi, da je popolnoma feminiziran. "Včasih je naravnost smešno ... Jaz sem ženska, pri kateri se je bog pošteno zmotil. Nočem imeti penisa in nočem biti kosmata po prsih, hrbtu in riti! Čeprav sem ženska, ne morem seksati z moškim. Sem torej lezbijka, ki je ujeta v moško telo, razumeš? Ker prihajam iz majhnega kraja, se ne morem nikomur zaupati. Povedala sem edino mami, s katero se sicer zelo dobro razumem, toda tega pač ni sposobna sprejeti, zato sem se odselila od doma, nekaj hiš naprej. Domov hodim samo jest," pripoveduje o sebi Žuža. Na vprašanje, ali v moškem telesu resnično trpi, globoko zavzdihne in pravi, da mu največ preglavic povzroča govorjenje v javnosti. Tako kot Uršula tudi Žuža govori o sebi kot o njej, čeprav ga vsi nagovarjajo z njim. "Toda po eni strani še razumem. Ljudje vidijo samo tisto na zunaj, srce jim je skrito in verjetno jih niti ne zanima. Če bi izvedeli, bi se me verjetno sramovali. Verjetno bi se sramovala tudi sama sebe. Če bi se za moje stanje razvedelo, bi se ubila. Prisežem pri bogu." Postavna fanta sta po videzu sicer 'prava' moška, ki s herojsko krinko prisegata na Zlatka Zahoviča (v resnici imata od športa rada samo badminton in ženski striptiz) ter laško flaško (v resnici pijeta samo jagodni gosti sok), od vrstnikov pa se razlikujeta po tem, da si poleg brade redno brijeta tudi noge in druge dele telesa, ki pri ženskah praviloma niso poraščeni, na Žužinih trepalnicah pa sem opazila še debelo plast maskare. "Od Jade," mi pojasni. "Šminke si sama kupujem samo v Ljubljani ali pa kje v tujini. Pri nas, v Logatcu, to ne gre tako. Sploh pa se ne šminkam preveč. Raje imam naravne stvari. Če mi bo kdaj resnično uspelo postati ženska, si bom dala presaditi lase, ker bi rada imela dolge svetle kodre, pa brado mi bodo nekoliko zožili, predvidevam, da bo to drag poseg. Drugače sem zadovoljna s sabo. Vulvo in oprsje bodo pa tako ali tako napravili zastonj." Toda Uršula in Žuža zadeve ne bi radi izpeljali v Sloveniji, saj pravita, da se tu vse skupaj predolgo vleče. "No, recimo, da imava prijateljico, ki bi rada postala moški, a že dve leti obiskuje psihiatra in hodi na opazovanja, pa še zmeraj nič ... Zdravniki enostavno ne razumejo, da ti nisi sam kriv, če imaš prirojeno tako grozno napako, kot je penis!" Zato fanta razmišljata, da bi se po pomoč odpravila v tujino. Najraje v Avstrijo ali na Hrvaško, čeprav sta slišala, da je tovrsten poseg najlaže opraviti v sosednji Italiji. "Kot po tekočem traku. Junija greš v bolnišnico kot moški, avgusta se vrneš kot ženska, z vulvo in z joški. In šele potem jemlješ hormone," s prepričljivostjo zagotavlja Uršula. O zahtevnosti operacij ne razmišlja. Pravi, da ni lahkomiselna in da psihiatrov ne mara preveč, ker meni, da se nimajo pravice vtikati v njeno (njegovo) intimno življenje. V Sloveniji naj bi nadzor nad transseksualci izvajali celo zasebni detektivi. Ti po tem, ko kdo izrazi željo po spremembi spola, vohunijo za človekom, da vidijo, ali je njegova želja po operaciji utemeljena ali ne. Uršula je prepričana, da se v tujini to ne dogaja, da so tam bolj strpni ... "Nisem pripravljena prestajati nekakšen izbirni postopek, nočem biti poskusni zajec. Psihiatri mi ne morejo pomagati. Edini človek, ki sem mu kdaj povedala, kaj čutim, je bila šolska psihologinja v srednji šoli. Poklicala me je na pogovor, ker sem se pudrala in si oči mazala s črnim kajalom. Za fanta je to le nekoliko nenavadno ... Vprašala me je, ali poslušam The Cure ... Ob njej sem se čutila resnično sproščeno, bila je le nekaj let starejša od nas dijakov. Toda ob pripovedovanju o mojih težavah je najprej onemela, potem pa prasnila v smeh in mi rekla, naj jo 'neham zajebavati'. Po izpadu se nisem z nikomer več pogovarjala o tem. Prijatelje sem si iskala med homoseksualci, saj sem mislila, da sem gej, da lahko s homoseksualno zvezo ozdravim svojo bolezen. Seveda ni šlo." Pa si življenje morebiti že lahko predstavljata kot ženski, si lahko zamislita prihodnost? Po možnosti svetlo? "Zakaj pa ne?" vprašata s prizvokom razočaranja v glasu. Žuža nadaljuje: "Če mi bo to dejansko uspelo, se želim tako ali tako preseliti v Ljubljano ali pa v Italijo, ker nočem srečevati ljudi, s katerimi se družim zdaj. Preprosto ne morem jim povedati, ker vem, da ne bom naletela samo na nerazumevanje. Čemu bi netila prepire? Raje se na smrt skregam s sorodniki zaradi kakšne malenkosti in potem odidem, pa naj živijo v prepričanju, da sem šla zato, ker smo se pač skregali. In potem se seveda ne bomo pobotali. Razlagala jim pa ne bi. Moje življenje je moja stvar, ki jo sama upravljam. Sama najbolje vem, kaj mi je všeč in kaj ne." Pravi, da si bo takrat, ko bo prava ženska, poiskala službo v marketingu, po poklicu je namreč ekonomist. "Najraje bi delala v kakšni veliki oglaševalski agenciji. Kreativni ljudje so dovolj svobodomiselni, da se bom med njimi lahko dobro počutila. Toda o svojem življenju ne bi povedala niti njim." Uršula razmišlja nekoliko manj zrelo. Osemnajstletnik bi rad postal pornozvezda. "Brez seksa si ne znam predstavljati življenja. Z umetnimi spolnimi organi bi bila vzdržljivejša ... Ampak dopuščam možnost, da me bo ta želja minila. Navsezadnje si je treba priskrbeti kakšen spodoben posel za preživljanje na stara leta." Čeprav sta se mi zdela rahlo zmedena, pravita, da o uresničitvi svojih sanj niti najmanj ne dvomita. Na različne spolne opredelitve pa gledata kot na zamenjavo, ki med ljudmi povzroča zmešnjavo.

Glavno besedo imajo drugi

Žuža in Uršula sta pravzaprav zadovoljna oziroma zadovoljni, da se o transseksualizmu v Sloveniji govori tako malo. Ali pa se sploh ne govori. "Sicer bi se kaj hitro pojavili moralneži, ki bi nam, ki čutimo drugače, odvzeli še zadnjo možnost za dostojanstveno življenje. Šokirana sem nad izidom referenduma o oploditvi samskih žensk. Spomnim se, kako so nekateri poslanci s prepričljivostjo zatrjevali, da ženska, ki noče spolno občevati z moškim in tako pridelati otroka, ni normalna! Pa kdo so ti ljudje, ki mislijo, da imajo pravico govoriti, kdo se sme fukati s kom?! Kdo pravi, da je seks med moškim in žensko edini pravi način zadovoljitve? In to samo zato, ker en zakrknjenc iz Litije nima drugega dela, kot da se vtika v spolno življenje drugih ... Zanima me, kaj bi Cukjati rekel na seks ženske z žensko, moškega z moškim ali, še bolje, kaj bi rekel na seks moškega, ki želi postati ženska, z žensko, ki še ni prepričana, ali je hetero ali homo, še najraje pa ima oboje?" se ogorčeno sprašuje Uršula. Zanimivo je, da čeprav je (še vedno) moškega spola, o sebi ves čas govori kot o ženski ... Z njenim mnenjem se strinja tudi Žuža: "Situacija je v Sloveniji naravnost žalostna. Lahko bi se sicer obrnili na različne organizacije, ki se ukvarjajo z geji in lezbijkami, ampak če jaz čutim, da ne spadam v to kategorijo, mi resnično ne morejo pomagati. Pravijo, da je nas, ki si želimo biti nekaj drugega, zelo malo, da smo najmanjša manjšina, vendar sem prepričana, da to ni res." Tistih, ki bi radi zlezli iz kalupa, naj bi bilo veliko več. Marko (ime ni pravo) iz štajerskega konca države, natančneje iz Celja, je zdaj moški, še pred dobrimi šestimi leti pa je bil punca. Vsaj po videzu, pravi sam. "Ne bi rekel, da sem bil pretirano podoben povprečni punci, a bil sem punca. Tako je pisalo v vseh dokumentih, tako so me klicali. Sam se nikoli nisem počutil kot ženska, že kot otrok sem čutil, da sem fant. Ko so se vse punčke v vrtcu igrale z dojenčki, ki lulajo, in s podobnimi ženskimi igračami, sem jaz posegal le po avtomobilčkih." Za njegova nagnjenja so starši izvedeli že v ranem otroštvu, saj so ga vzgojiteljice v vrtcu pogosto zalotile na moškem stranišču, kamor je hodil lulat. Kljub drugačni anatomiji je to počel na enak način kot njegovi sošolci, in ker je, kot sam pravi, šprical vse naokrog, so ga vzgojiteljice zatožile staršem. Ti so ga vodili od psihologov do psihiatrov, celo k bioenergetiku in lokalnemu župniku. "Slednji je postavil klasično tezo, da se v moji otroški dušici prebuja satan, bioenergetik nam je predlagal selitev, saj naj bi naša hiša stala na kraju, ki je že od pamtiveka izpostavljen hudim sevanjem negativnih podzemnih sil, psihologi pa se niso pretirano brigali zame. Zdel sem se jim pač problematičen otrok, nič drugega." Kasneje so mu postavili končno diagnozo: transseksualizem. Da je to mogoče popraviti, je slišal šele na televiziji, ko je bil star petnajst let. Takoj je začutil, da je to prava rešitev. Čeprav ga starši v odločitvi niso podpirali, so mu tri leta kasneje operacijo omogočili s finančno pomočjo. "Operacijo so opravili v Veliki Britaniji. Prvič v življenju sem imel občutek, da me ne obravnavajo kot čudaško bitje, kot spaka, ki bo revež vse življenje. Odstranili so mi oprsje in maternico, dobil sem penis in testise. Postopki so bili dolgotrajni in boleči. Moje telo je tujek najprej zavračalo, zato sem imel med nogami grozljivo bolečo bulo, ki je splahnela šele po ponovni operaciji, s katero so popravili povezavo med živim tkivom mojega klitorisa in tkivom penisa, ki sem ga dobil." Na začetku je imel običajne težave pri uriniranju, saj to poteka skozi posebno vgrajeno cevčico, toda pravi, da se je na to navadil. "Zdaj na moškem stranišču več ne škropim naokrog," nadaljuje z optimističnim glasom. Že dve leti živi v heteroseksualnem partnerstvu z žensko svojega življenja, ki ga ne obsoja zaradi preživetega. "Razume me in mi pomaga, kolikor mi pač lahko pomaga. Včasih sem namreč depresiven. Pa ne zaradi tega, ker sem bil nekoč ženska, pač pa zaradi more, ki sem jo moral zato prestati. Če si že kot otrok postavljen v takšno situacijo, ti rane ostanejo za vse življenje." Vseeno Marko dodaja, da je delček njega ostal ženski, da se ni spremenil. "Toda to je tisti delček, ki ga imamo vsi moški. Tako kot imajo vse ženske delček moškega. Saj veš ... x in y ... Mogoče je občutek pri meni nekoliko bolj izrazit, kajti jaz sem že bil ženska." V spolnosti je zelo zadovoljen in pravi, da se tudi partnerica ne pritožuje. "Vesel sem, da je moja hiba, ki mi preprečuje klasičen spolni odnos, ne moti. Uporabljava različne pripomočke in igračke, najpogosteje vibrator, in prepričan sem, da sva v spolnosti bolj srečna kot marsikdo drug." Po spremembi spola Marko erekcije še ni doživel, niti ne pričakuje, da bi jo, saj so mu tuji zdravniki povedali, da bi bilo to možno samo z vstavitvijo posebne pumpice ali proteze, ki bi omogočala dvig spolnega uda. Tega pa si ne bo dal narediti. "Pumpica močno poveča velikost penisa. Do nenormalnosti. S protezo pa bi imel ud v stalni erekciji. To tudi ni normalno, da o praktičnosti niti ne govorim. Raje sem impotenten, a vseeno normalen. Šele po spremembi spola se počutim kot normalen človek." Za svojo tragedijo, če se izrazimo v skrajni obliki, ne krivi nikogar, niti staršev, s katerimi še zdaj nima normalnega odnosa. "Kriva je mati narava. Pošteno je zamočila ..." pravi.

Mnenje strokovnjakov

O transseksualnosti, kot jo poznamo dandanes, so znanstveniki razpravljali že zdavnaj, preden je sploh kdo upal pomisliti, da se bo nekoč našla rešitev - operacija spremembe spola. Znanstvenik Hirschfeld je že na začetku minulega stoletja pripravil monografijo, v kateri je zajel "vmesna spolna stanja" in obdelal večji del spolnih odklonov, izraz transseksualizem pa je šele leta 1949 prvič uporabil Cauldwell. Nekaj let kasneje je endokrinolog Harry Benjamin uvedel hormonsko zdravljenje kot pripravo na kasnejši možni operacijski poseg. Njegova organizacija HBIGDA (Harry Benjamin International Gender Dysphoria Association) pomaga tistim, ki se ne morejo najti v prirojenem spolu, in ima zdaj že več kot 350 članov. Ledino pa so na začetku šestdesetih let zaorali na Danskem; tam so opravili prvo popravo spola na svetu. V Sloveniji se je to zgodilo nekaj kasneje, leta 1978. Toda vsemu medicinskemu napredku navkljub še nikomur ni uspelo rešiti temeljnega vprašanja, ki se postavlja zdravnikom in transseksualcem samim. Največja uganka, s katero se ubadajo strokovnjaki, je, zakaj nastane tako kompleksen pojav, kaj povzroča transseksualizem. Vzrok je tako rekoč neznan ... Doc. dr. Slavo Ziherl, psihiater, ki se v Sloveniji ukvarja s težavami transseksualcev (pri tem delu je nasledil pokojnega profesorja Jožeta Lokarja), odgovarja, da ne gre za kromosomske motnje ali motnje v hormonskem stanju: "Transseksualizem je duševna motnja, ki je dokaj redka. Zdi se, da je več vzročnih dejavnikov, a glavno vlogo naj bi vendarle igralo pomembno okolje v otroški dobi. To je predvsem družina. Tam naj bi človek dobil spodbude in vzorce za takšno ali drugačno identiteto. Raziskovalci duševnih motenj so sicer poskušali odkriti kakšne spremembe v možganih, ki bi določale takšno ali drugačno človekovo spolno vedenje, vendar jim to ni uspelo." V ljubljanskem Kliničnem centru se je pred slabimi štirimi leti oblikovala posebna strokovna skupina zdravnikov za spremembo spola, med katerimi so endokrinolog, urolog, ginekolog in plastični kirurg, ki poskrbijo, da se 'menjava' spola uspešno opravi, toda pot do tovrstnega posega je dolga in za marsikaterega 'prosilca' zelo naporna. Kasneje je potrebna še socialna in pravna pomoč. Največ besede ima pri vsem skupaj psihiater, od tega je pravzaprav odvisno, kdo in kdaj bo postal tisto, kar si pač želi postati. "Ko se psihiater odloči, da je dopustno začeti hormonsko fazo zdravljenja, primer predstavi strokovni skupini, ta pa njegovo odločitev potrdi ali jo zavrne. Če jo potrdi, zdravnik endokrinolog začne s hormonskimi zdravili spreminjati hormonsko stanje kandidata. To traja kakšno leto.Potem sledi končna, kirurška sprememba spola. Ves čas postopka in še nekaj časa po kirurški spremembi spola psihiater spremlja kandidata in mu skuša pomagati dejavno zaživeti kot človeku nasprotnega - zdaj pravega - spola," pravi dr. Ziherl. Incidenca transseksualizma naj bi bila zelo majhna, različne študije menda govorijo o razmerju ena proti petdeset oziroma sto tisoč. Pri moških naj bi se pojavljala kar štirikrat pogosteje kot pri ženskah, novejše raziskave pa kažejo, da gre za podobno incidenco pri obeh spolih. Strokovnjaki pravijo, da naj bi bile vzrok za ravnovesje izboljšane kirurške tehnike za spremembo spola v smeri ženska-moški. Hormonska priprava na operacijski poseg traja leto dni, v tem času so bolniki deležni hormonskega zdravljenja v obliki mesečnih depo preparatov. Zaradi učinkov testosterona na genetsko žensko telo se povečata libido in klitoris, poraščenost telesa z dlakami postane izrazitejša, pojavita se brada in moški tip razporeditve telesnega maščevja, zmerno se zniža glas. Poleg tega ženska izgubi menstruacijo, mlečne žleze se zmanjšajo, zvišata se telesna teža in krvni tlak, pojavijo se akne. Pri spremembi moškega v žensko pa se povečajo dojke, zmanjša se poraščenost z dlakami, erekcija oslabi, podkožno maščevje se prerazporedi. Včasih se bolniki zadovoljijo že samo s pridobitvijo sekundarnih spolnih znakov nasprotnega spola, to pa zdravniki pogosto dosežejo že s hormonskim zdravljenjem. Toda dokončna rešitev ostaja samo ena ... "Sprememba spola je za človeka, ki trpi zaradi zanesljivo ugotovljenega transseksualizma, edina možna rešitev," s prepričljivostjo dodaja dr. Ziherl in pravi, da so od takrat, ko se je oblikovala nova strokovna skupina za spremembo spola (1997), v Sloveniji uspešno operirali dve osebi, še letos bodo tretjo, v obravnavi pa je trenutno šest kandidatov. O tistih sicer redkih, ki so se odločili za operacijo spremembe spola v tujini, ni znano praktično nič. Morda so srečni, morda nesrečni. Poti nazaj ni več.