Od dobrodelnika do zlodeja

Osama bin Laden in njegova mariborska zveza

Beseda "link" je v tednu dni postala ena najbolj pogosto uporabljenih besed. Link - povezava. S kom so povezani napadalci na WTC in Pentagon? Beseda "link" je udobna. Omogoča, da svet razdelimo na civiliziran in barbarski del. Storilci so bili menda povezani z Osamo bin Ladnom, ta je povezan z Afganistanom, ta je povezan z delom islamskih držav, te so povezane s fundamentalizmom. Hkrati je beseda "link" dvorezna. Za kako dvorezno besedo gre, bomo pokazali kar na domačem, vsakomur znanem primeru. In tretjič, beseda "link" ima nizek inteligenčni kvocient. Ne odgovarja namreč na vprašanje: "Zakaj?". Intelektualni domet besede "link" je ta, da svet razdelimo na civilizirani in barbarski del; za zločin so pač krivi barbari. Beseda "link" ne pojasnjuje, kakšni interesi tičijo za dogodki.

In kako je z delom sveta, ki mu danes lepijo etiketo, da je barbarski, povezana Slovenija? Zgodba je razvpita, res pa je, da nekaterim delom štorije nismo namenjali posebne pozornosti. Septembra 1992 so iz Kartuma v Maribor pripotovala štiri ukrajinska letala. Kartum leži v Sudanu, državi, ki jo danes najdemo na seznamu top listi držav, podpornic terorizma. Letala so do Maribora priletela prek Budimpešte. Tehnični del zračnega mosta med Kartumom in Mariborom je organiziral avstrijski državljan Dieter Hofmann. Kot naročnik storitve je bil podpisan sudanski državljan z diplomatskim potnik listom Elfatih Hassanein. Hassanein je vodil humanitarno organizacijo, imenovano Third World Relief Agency (TWRA), ta pa je imela sedež na Dunaju.

21. julija 1993 so pripadniki varnostne službe slovenskega obrambnega ministrstva v spremstvu carinikov odprli kontejnerje, spravljene v skladišču mariborskega letališča. Izkazalo se je, da iz Kartuma v Slovenijo ni pripotovala običajna humanitarna pomoč, pač pa okrog 130 ton orožja. Dogodek, ki se je pripetil 21. julija 1993, se je v zgodovino vpisal pod šifro "mariborska orožarska afera". O mariborski orožarski aferi je znano vse, skoraj vse. Znano je, da bi moral tovor odpotovati v Bosno. Znano je, da se je s tovorom ukvarjal bosanski državljan Hasan Čengić. Znano je, da so pri tovorjenju pomagali nekateri uslužbenci slovenske varnostno-informativne službe. Znano je, da so sledile ovadbe, obtožnice in sojenje. Znano je, da ni bil nihče obsojen. Znano je, da so slovenske oblasti prižgale zeleno luč za tranzit humanitarne pomoči. Znano je, da je v zakulisju mariborske orožarske afere potekala mesarska bitka med slovenskimi političnimi klani. Vsi detajli so bili stokrat premleti, obdelani v poročilih obrambnega ministrstva, kriminalistične službe, carine, pravosodnega ministrstva, Sove in dveh parlamentarnih preiskovalnih komisij. Mariborska orožarska zgodba je največja, najbolj epska, najbolj kompleksna, najbolj simptomatična, največkrat prežvečena slovenska afera. Kljub temu, da se na mariborsko zgodbo lepijo sami superlativi, marsikaj ostaja nejasno. Od kod je tovor pripotoval? Iz Kartuma, sudanske prestolnice. Vendar Kartum ne slovi po bogastvu in orožarski industriji. Sudan je ena najrevnejših držav sveta. In tovor, ki je prek Kartuma pripotoval v Maribor, je bil kitajskega izvora. Tovor je torej še pred prihodom v Maribor doživel marsikatero neznano avanturo. Kdo ga je financiral? Kdo je Elfatih Hassanein, mož, ki je bdel nad tovorom? Dokumenti slovenskih služb, ki so poročale o mariborski orožarski aferi, omenjajo zgolj to, da poizvedovanja pri sudanskih oblasteh niso obrodila omembe vrednih sadov. Omenjajo tudi, da poizvedovanja pri zahodnih službah niso bila produktivna. Zato pa so slovenske službe ugotovile, da je bil Elfatih Hassanein v Sloveniji 21. septembra 1992, ko je v Mariboru pristala prva pošiljka, okrog 1. oktobra istega leta se je sestal s predstavniki bosanske vlade, ki so bili tedaj na Bledu. Hasanu Čengiću, dolgoletnemu tesnemu sodelavcu bosanskega predsednika Alije Izetbegovića, je tedaj izročil ček za milijon nemških mark. Hkrati so slovenske službe zaznale, da ima Hassanein stike z Deietrom Hofmannom, ki je skrbel za tehnično plat transporta.

Elfatih Hassanein se je torej ves čas smukal okoli tovora, slovenske službe pa odgovora na vprašanje, kdo pravzaprav je, niso dobile. Leta 1996 je Washington Post zbral orjaško količino gradiva, ki govori o eni ključnih oseb mariborske orožarske operacije. Hassanein je vodil organizacija TWRA s sedežem na Dunaju, ustanovljeno leta 1987, ukvarjala pa se je s finančno pomočjo islamskim državam. Več deset milijonov dolarjev težak letni proračun organizacije so sestavljali prispevki vlad islamskih držav, pa tudi prispevki posameznikov. Med islamskimi državami najdemo tako prozahodno kot protizahodno usmerjene države. Washington Post je med posamezniki omenjal zlasti dve osebnosti. Organizacijo TWRA naj bi finančno podpiral šejk egipčanskega rodu Omar Abdel Rahman. Hkrati naj bi organizacijo sponzoriral Osama bin Laden. Šejk Omar Abdel Rahman danes velja za človeka, ki je bil leta 1993 spiritualni vodja prvega napada na newyorški WTC. Utrdimo snov: 26. februarja 1993 je v kletnih prostorih WTC-ja eksplodiral avto, napolnjen z eksplozivom. Šest ljudi je umrlo, okrog tisoč je bilo ranjenih. FBI je prve osumljence aretirala marca 1993. 2. julija je aretirala tudi šejka Omarja Abdela Rahmana. Šejk Omar Abdel Rahman je v ZDA pripotoval leta 1990, vizo za vstop v ZDA pa je dobil v Kartumu, torej v Sudanu. Nekaj mesecev po prvem napadu na WTC je bil obsojen na dosmrtno ječo. 18. avgusta 1993 je ameriški State Department vladi v Kartumu sporočil, da je Sudan uvrščen na seznam držav, ki podpirajo terorizem, saj naj bi se v Sudanu urili islamski skrajneži.

Osama bin Laden tedaj še ni bil pretirano znana osebnost. Ameriške tajne službe ga še niso uvrščale na sezname najbolj iskanih in najbolj razvpitih skrajnežev. Zanimivo pa je, da je bin Laden na začetku devetdesetih let - tudi leta 1993 - živel v Sudanu, kamor se je preselil iz Afganistana. Slepi šejk Omar Abdel Rahman je tedaj veljal za najbolj zloveščo kreaturo tega sveta.

Avstrijski in nemški preiskovalci so leta 1995 vstopili v dunajske prostore Third World Relief Agency in zasegli dokumentacijo o finančnih transakcijah in drugih poslih organizacije. Izkazalo se je, da je bil največji del denarja namenjen Bosni. No, Hassanein je Dunaj zapustil že leta 1994. Iz letnega poročila češke varnostno-obveščevalne službe (BIS), ki je bilo objavljeno leta 1999, pa je razvidno, da se je organizacija TWRA ob koncu devetdesetih let skušala podružnico registrirati na Češkem, vendar češke oblasti tega niso dovolile.

Na mariborsko orožarsko zgodbo velja torej pogledati skozi širšo optiko. Tovor je do Sudana pripotoval iz Kitajske. Iz Sudana do Maribora so tovor pripeljala ukrajinska letala. Septembra 1992, ko je tovor pripotoval do Maribora, je bilo Sarajevo obkoljeno. Odnosi med Bošnjaki in Hrvati so se zaostrili, zato Hrvati niso več dovoljevali tranzitov. Tovor je začasno obtičal. Napori mednarodne skupnosti, da bi ustavili nasilje srbskih vojaških formacij, so bili skromni. Bosna orožja legalno ni mogla uvažati, ker je bila pod embargom. Washington Post je leta 1996 politiko ZDA glede oboroževanja Bosne povzel z besedami neimenovanega diplomata. "Washinton nam je naročil, naj spremljamo, kaj se dogaja, vendar naj se ne vmešavamo. Bosna je skušala dobiti orožje od kogarkoli, mi pa nismo kaj dosti pomagali. Lahko smo naredili vsaj to, da smo zamižali. In smo zamižali."

Po eni strani zadnji preostali velesili ni ustrezalo, da bi srbske vojaške formacije zasedle celo Bosno. Izjavo zahodnega diplomata za Washington Post pa moramo prebrati natančno: mi kaj dosti nismo pomagali. Zahod je torej določeno pomoč vendarle zagotavljal. Dieter Hofmann, mož, ki je vodil tehnični del operacije, je v poročilih slovenskih služb omenjen kot človek, ki je "kot možni eksponent ene od tujih obveščevalnih služb" vsekakor "varnostno zanimiv". Je bil torej on tisti, ki je kot tihi pooblaščenec zahodnih držav izvajal program pomoči, ob tem pa je sodeloval s Sudanom? Zdi se, da zahodne države na tovoru, ki naj bi v Bosni vzpostavil ravnotežje moč, niso želele pustiti nobenih prstnih odtisov. Zato so operacijo peljale prek Sudana. Transport se je dokončno ustavil v trenutku, ko so Hofmanna 19. marca 1993 zaradi suma, da je vpleten v vohunjenje, aretirali madžarski varnostni organi. Madžarski varnostni organi so Hofmanna priprli, češ da je izdal frekvence madžarske policije. Glede na to, da je Madžarsko leta 1993 vodila antikomunistična in prozahodno usmerjena vlada, se zdi razlog skrajno banalen. Brez Hofmanna, "možnega eksponenta ene od tujih obveščevalnih služb", se tovor ni več premaknil.

Na začetku leta 1993 se je nekaj spremenilo. Po februarju 1993, ko se je zgodila prva eksplozija v newyorškem WTC-ju, nenačelna koalicija med zahodom in Sudanom pri oskrbi Bosne nikakor ni bila več primerna. Ponovimo: štiri tedne zatem, ko je bil na mariborskem letališču odkrit 130-tonski orožarski tovor, so Američani Sudan razglasili za državo, ki podpira terorizem. Sedanji slovenski zunanji minister bi dejal, da je bil Sudan avgusta 1993 razglašen za "malopridno državo". Ob tem pa ne gre prezreti, da je bilo mariborsko letališče tik pred tem nekakšna logistična baza, ki je povezovala "malopridno državo" z Bosno, deželo, ki je bila v grozljivi stiski. Tehnični del operacije pa je izvajal Hofmann, vsekakor zahodnjak. Ko so slovenski kriminalisti zahodne kolege zaprosili za pomoč, so bili odzivi nenavadni. Iz Avstrije niso dobili niti ene pomembne informacije, čeprav je imela organizacija TWRA sedež na Dunaju. Britanci so posredovali neobčutljivo informacijo o neki fundaciji. Nemci so na zastavljena vprašanja odgovorili. Turčija se na prošnje slovenskih kriminalistov ni odzvala. Madžari so slovenski policiji omogočili, da govori s Hofmannom. Američani so bili nekooperativni. "Linki", ki so ostali vidni, so govorili o tem, kako je sudanski diplomat Hassanein, sicer direktor TWRA, v Maribor pripeljal veliki tovor. In ostal je "link", ki je organizacijo TWRA povezoval z Osamo bin Ladnom. Da se razumemo: Osama bin Laden je bil res povezan z organizacijo TWRA. Organizacija TWRA je res imela interes, da svoje poglede na svet izvozi v Bosno. Dodati pa je treba, da so imeli interesi zahoda leta 1992 minimalni skupni imenovalec z interesi organizacije TWRA. Leta 1993 pa skupnega imenovalca ni bilo več.