Mišo Alkalaj

21. 1. 2002  |  Mladina 3

Kdo je pravi terorist?

Zgodovina nas uči, da so največji teroristi tisti, ki se razglašajo za največje borce proti terorizmu

Napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku je bil teroristično dejanje. Osama bin Laden je terorist. Al Kaida je teroristična organizacija. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in drugi ameriško pravoverni politiki bi še dodali, da je bila danes že poražena vlada talibanov teroristična vlada in Afganistan pod njihovim vodstvom teroristična, malopridna država. Vse naj bi bilo tako jasno - in vendar ni nobene splošno mednarodno priznane definicije terorizma.

A to ne pomeni, da v zakonodajah različnih držav ne najdemo povsem uporabnih definicij terorizma. In ker se je George W. Bush ml. postavil na čelo svetovnega boja proti terorizmu, je smiselno ogledati si, kako terorizem pravno pojmujejo v ZDA.

Ameriška zakonodaja (The Immigration and Nationality Act 212 (3) (B)) definira kot (ii) teroristično dejavnost vse, kar je protizakonito v deželi, kjer je storjeno (oziroma, če je dejanje storjeno v ZDA, je protizakonito po zakonih ZDA ali katerekoli ameriške zvezne države), in zajema katerokoli od tehle dejanj:

1. ugrabitev ali sabotažo kakršnegakoli transportnega sredstva (tudi letala, ladje ali cestnega vozila);

2. ugrabitev ali zadrževanje druge osebe in grožnjo s smrtjo ali poškodbo ali kontinuirano zadrževanje osebe z namenom prisiliti tretjo osebo (tudi vladne organizacije), da stori ali opusti kakršnokoli dejanje kot ekspliciten ali impliciten pogoj za izpustitev ugrabljene ali zadržane osebe;

3. nasilen napad na mednarodno zaščiteno osebo ali na svobodo take osebe;

4. atentat;

5. uporaba kateregakoli od naštetih sredstev:

a) biološkega sredstva, kemičnega sredstva ali jedrskega orožja ali naprave ali

b) razstreliva ali strelnega orožja (razen kadar gre samo za uporabo z namenom osebnega finančnega okoriščanja)

z namenom neposredno ali posredno ogroziti varnost enega ali več posameznikov ali povzročiti večjo škodo na lastnini;

6. vsaka grožnja z izpeljavo kateregakoli od prej navedenih dejanj, poskus izpeljave takih dejanj ali konspiracija za izpeljavo takih dejanj.

Pravni termin "izvajati teroristično dejavnost" pomeni storiti, kot posameznik ali član organizacije, dejanje teroristične dejavnosti ali dejanje, za katerega storilec ve ali bi se moral razumsko zavedati, da zagotavlja materialno podporo kateremukoli posamezniku ali organizaciji ali vladi pri izvajanju terorističnih dejavnosti v kateremkoli času, skupaj s temile dejanji:

1. pripravo ali načrtovanjem teroristične dejavnosti;

2. zbiranjem podatkov o možnih tarčah terorističnih dejavnosti;

3. zagotavljanjem kakršnekoli vrste materialne podpore, tudi varnega prebivališča, prevoza, komunikacijskih možnosti, finančnih sredstev, lažne dokumentacije ali osebnih dokumentov, orožja, razstreliva ali usposabljanja kateremukoli posamezniku, za katerega oseba, ki to zagotavlja, ve ali lahko sklepa, da je storil ali načrtuje teroristično dejavnost;

4. pridobivanjem finančnih sredstev ali drugih dobrin za teroristično dejavnost ali za katerokoli teroristično organizacijo;

5. prepričevanjem kateregakoli posameznika za članstvo v teroristični organizaciji, teroristični vladi ali za sodelovanje v teroristični dejavnosti.

Najbrž bi se vsi strinjali, da povzeta definicija kar dobro zadene bistvo teroristične dejavnosti. Morda bi jo lahko še kaj dopolnili (ali vsaj pravniško natančneje prevedli, kot sem to sam znal), a strinjali bi se, da osebam, ki počno karkoli od navedenega v ameriškem zakonu, nobena država ne bi smela ponuditi zatočišča ali jim kakorkoli drugače pomagati. Da so organizacije, ki se ukvarjajo z opisanimi dejavnostmi, teroristične organizacije. In da so vlade ali države, ki jih podpirajo, teroristične ter malopridne in da bi jih morala mednarodna skupnost izobčiti.

Ameriška definicija terorizma je dobra - samo splošno veljavna ni. Niti v ZDA ne.

Ameriški State Department (zunanje ministrstvo) v skladu s prej povzetimi zakonskimi definicijami vzdržuje uradni seznam terorističnih organizacij, ki so tarče ukrepov proti terorizmu. Vendar je uradni seznam definiran kot seznam tujih terorističnih organizacij in prva točka pravnih meril za vključitev na seznam izrecno določa: organizacija mora biti tuja.

Seveda, če bi pravne definicije The Immigration and Nationality Act 212 (3) (B) uporabili za dejavnosti ameriških državnih organov, bi z lahkoto ugotovili, da Centralna obveščevalna agencija (CIA), Nacionalna varnostna agencija (NSA), Zvezna preiskovalna agencija (FBI), ameriška vojska in druge uradne institucije ameriške države redno izvajajo teroristična dejanja - na Bližnjem vzhodu, v Nikaragvi, na Kubi, v Kolumbiji, Hondurasu ... Da so CIA, NSA, FBI ... dejansko teroristične organizacije. Da je zato ameriška vlada, ki njihove teroristične dejavnosti podpira in ukazuje izvajanje teh dejavnosti, dejansko teroristična vlada in so torej ZDA teroristična, malopridna država. Najbolj malopridna država na svetu in edina država, ki je bila na mednarodnem sodišču v Haagu uradno obsojena zaradi terorizma.

Ameriška "vojna proti terorizmu" je zato samo propagandna farsa. Kajti ni mogoče najti pravne definicije terorizma, ki bi obsojala dejanja Osame bin Ladna, Al Kaide in talibanov, a bi hkrati izključevala dejavnosti, ki jih izvajajo ZDA. Razen, seveda, definicije, ki jo je Georgeu W. Bushu ml. uspelo vsiliti ameriško pravovernim politikom, tudi slovenskim: teroristično dejanje je vsako dejanje proti interesom ZDA in terorist je vsak, ki si drzne kakorkoli nasprotovati ciljem ameriške vlade.

Nikaragva, 1981-1990

Sredi 70. let prejšnjega stoletja je pričel splošni ljudski odpor, ki so ga vodili sandinisti, resno ogrožati režim nikaragovskega diktatorja Anastasia Somoze, starega prijatelja ZDA. Celo za Američane je bil Somozov ugled le preveč umazan, da bi ga lahko branili - a ameriški načrtovalci zunanje politike so iznašli novo formulo, "somozizem brez Somoze": diktator naj bi se sicer umaknil, ves skorumpirani sistem pa bi ostal in državo vodil pod novim ameriškim izbrancem. ZDA so skušale za podporo načrta pridobiti članice Organizacije ameriških držav, vendar so jih te soglasno zavrnile. Leta 1979 je moral Anastasio Somoza zapustiti Nikaragvo (za popotnico si je vzel še celotno državno blagajno); ZDA so z letali z oznako Rdečega križa iz Nikaragve evakuirale oficirje brutalne Nacionalne garde (to je vojni zločin), ki bi sicer morali pred sodiščem odgovarjati za zločine proti prebivalstvu svoje lastne države, in oblast v Managui so prevzeli sandinisti.

Sandinisti so nemudoma izpeljali obsežno agrarno reformo, uvedli vrsto ukrepov za zmanjšanje socialnih razlik in gospodarsko stabilizacijo države. Nikaragva se je pričela dvigovati iz bede Somozovega režima in Svetovna banka je načrte sandinistične vlade leta 1980 označila kot "na nekaterih področjih izjemno uspešne, boljše kot kjerkoli na svetu". Medameriška banka za razvoj je leta 1983 ugotovila, da je "Nikaragva dosegla opazen napredek na področju sociale, ki postavlja temelje za dolgoročni družbeno-ekonomski razvoj".

To je bilo za Američane enostavno preveč: Nikaragva bi lahko postala nova Kuba, in še gospodarsko uspešna povrhu. Družbene reforme v Nikaragvi bi lahko pomenile "slab zgled" drugim latinskoameriškim državam in že leta 1981 so v ameriškem State Departmentu govorili, da bodo "Nikaragvo spremenili v Albanijo Latinske Amerike". Ameriški zunanji minister George Shultz je Nikaragvo označil za "rakasto tvorbo na naši lastni celini", ki jo je treba uničiti.

ZDA so s svojim vplivom najprej dosegle, da sta Svetovna banka in Medameriška banka za razvoj ustavili vsa posojila in finančno pomoč Nikaragvi. Hkrati so organizirale in oborožile "odporniško gibanje", contrase, ki so iz baz v Hondurasu vdrli v Nikaragvo, kjer so terorizirali civilno prebivalstvo in uničevali predvsem civilne cilje: bolnišnice, šole, zadruge, mostove, ceste ... Po načrtu, ki ga je pripravila CIA, so kontraši s svojimi terorističnimi dejavnostmi preprečili demobilizacijo sandinistične vojske in državo prisilili, da je svoja skromna sredstva zapravljala za obrambo, namesto da bi jih vlagala v socialne programe.

Nikaragva se je zaradi ameriške dejavnosti pritožila na mednarodno sodišče v Haagu, in to je leta 1986 ZDA spoznalo za krive "neupravičene uporabe sile" proti Nikaragvi. Haaški sodniki so zavrnili ameriške izgovore o "človekoljubni pomoči" (CIA je v letalih z oznakami dobrodelnih organizacij kontrašem dovažala orožje), ZDA naložili, naj takoj nehajo izvajati teroristično dejavnost proti Nikaragvi in ji izplačajo obsežno odškodnino. Reaganova administracija je mednarodno sodišče prezirljivo označila za "sovražni forum" in kontrašem zaukazala, naj razširijo napade na t. i. "mehke tarče", to je civilne objekte. V času kontraškega terorizma je bilo v Nikaragvi najmanj 13.000 smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom.

Leta 1987 so sandinisti razpisali splošne volitve, ZDA pa so objavile "mirovni načrt" za Nikaragvo: sandinisti naj bi "za nekaj mesecev" (kot že prej leta 1984) prestavili volitve, da bi te lahko potekale pod mednarodnim nadzorom; v zameno bi kontraši končali vojno in se demobilizirali. Sandinisti so ameriškim obljubam nasedli - a ZDA so teroristično nasilje proti civilnemu prebivalstvu samo stopnjevale in hkrati skozi vsa propagandna sredstva nikaraško ljudstvo prepričevale, da v deželi nikoli ne bo miru, dokler bodo na oblasti sandinisti. Na volitvah februarja 1990 so sandinisti zbrali le 40 odstotkov glasov in oblast v Nikaragvi so prevzeli za ZDA sprejemljivejši politiki; New York Times je vzneseno zapisal: "Enotni se veselimo zmage ameriškega fair playa."

Bejrut, 9. marca 1985

Triindvajsetega oktobra 1983 sta se v oporišče ameriških marincev v Bejrutu zaletela dva tovornjaka in eksplodirala - ubitih je bilo 241 Američanov in vojakov francoske Tujske legije. Samomorilski napad naj bi bil delo šiitskih skrajnežev iz Irana - a samomorilci so bili mrtvi, nedosegljivi za maščevanje. Ameriški diplomati so pričeli razširjati novico, da naj bi bil samomorilce pred napadom blagoslovil šiitski verski voditelj šejk Mohamed Husein Fadlalah in bil zato sokriv za smrt ameriških vojakov. Šejk Fadlalah je kakršnokoli povezavo z napadalci zanikal, prav tako vsi drugi poznavalci šiitske politike v Bejrutu; celo več: v kontekstu mučeniškega dejanja, kot ga razumejo muslimani, bi bil kakršenkoli blagoslov sploh povsem odveč. A Američani so nadaljevali v skladu s svojo logiko in prepričanjem.

Devetega marca 1985 je pred mošejo v neposredni bližini Fadlalahove pisarne v vzhodnem delu Bejruta eksplodiral tovornjak bomba. Eksplozija je bila tempirana točno za trenutek, ko so verniki zapuščali mošejo - šejk Fadlalah je sicer ubežal smrti, a bomba je ubila 80 ljudi in jih ranila 250. Teroristični napad je izpeljala CIA, osebno ga je odobril takratni direktor William Casey.

Perzijski zaliv, 2. julija 1988

Med iransko-iraško vojno leta 1980-88 so bile ZDA skupaj s Kuvajtom zaveznice Sadama Huseina. Američani so Iraku dobavljali orožje (na primer več kot 2 milijona protipehotnih min), Kuvajtčani so Huseinu pomagali s finančnimi sredstvi. Zato so skušali Iranci ovirati izvoz nafte iz Kuvajta: v Hormuški ožini so skušali s patruljnimi čolni ovirati plovbo tankerjev, ki so vozili kuvajtsko nafto - brez kakega posebnega uspeha, saj so 20-metrski patruljni čolni za 200-metrske tankerje komajda kaj resnejša nadlega kot komarji, iranski vojaki pa se na tankerje niso upali streljati. Vseeno so Američani (ti vsaj formalno niso bili v vojni z Iranom) v Perzijski zaliv napotili svoje mornariške sile, da bi varovale kuvajtske tankerje pod ameriško zastavo.

Drugega julija 1988 je blizu Hormuške ožine patruljirala ameriška križarka Vincennes, bojna ladja vrste AEGIS z najsodobnejšim radarskim sistemom, ki je zmogel slediti kar 200 plovečim ali letečim tarčam hkrati, njeni raketni sistemi in hitrostrelni topovi pa so zmogli samodejno uničiti vse, kar bi se križarki preveč približalo, tudi rakete in najsodobnejše lovce. Križarki Vincennes je poveljeval kapitan Will Rogers, splošno znan kot ambiciozen in “trigger-happy”.

Usodnega dne ob 6.33 naj bi bila ameriška fregata Montgomery opazila "pol ducata" iranskih patruljnih čolnov, ki naj bi bili nadlegovali tanker Stoval pod liberijsko zastavo (pozneje se je izkazalo, da tankerja s takim imenom sploh ni, niti z liberijsko registracijo niti s katerokoli drugo). Kontraadmiral Anthony Lees, ki je iz Bahrajna poveljeval ameriškim mornariškim silam v Perzijskem zalivu, je križarki Vincennes najprej naročil, naj incident razišče s helikopterjem, a ker so se pričele zadeve že razpletati, je kmalu za tem ukazal, naj se ladja vrne na svoje območje patruljiranja. Kapitan Will Rogers je takoj ob prvem ukazu zapovedal, naj Vincennes z največjo hitrostjo zapluje proti Hormuški ožini, drugi ukaz pa je namerno preslišal. Helikopter z ladje je poletel v iranski zračni prostor pri Hormuški ožini, in ko se je približal iranskim patruljnim čolnom, so ti nanj streljali, a ga niso zadeli. Kapitan Rogers je odpoklical helikopter, vplul v iranske ozemeljske vode in napadel patruljne čolne.

Ob 9.45 je z iranskega letališča Bandar Abas vzletelo potniško letalo Airbus A300B2 na rednem poletu 655 v Dubaj. Radarji križarke Vincennes so letalo opazili ob 9.47 - pozneje so Američani trdili, da naj bi bili airbus zamenjali za lovec F-4 ali F-14, nekajkrat manjše letalo s povsem drugačnim profilom leta. Ob 9.54 je kapitan Will Rogers odobril napad na letalo in dve protiletalski raketi SM-2 sta pol minute pozneje zadeli iranski airbus. Vseh 290 potnikov in članov posadke je umrlo.

Američani so prva dva dneva po sestrelitvi poleta 655 vpletenost povsem zanikali. Ko je v mednarodne medije le pricurljalo preveč podatkov, so napad na civilno letalo sicer priznali, ampak so najprej skušali javnost prepričati, da se je iranski airbus spuščal proti križarki Vincennes v samomorilskem napadu, da je letel zunaj svojega koridorja ... Zapisi iz črne skrinjice in podatki zalivskih kontrol letenja so ameriške laži hitro razkrili: iranski airbus se je, ko so ga sestrelili, dvigal proti 10.000 metrom, povsem po sredini svojega koridorja. Končno je bil predsednik Ronald Reagan prisiljen izreči nekaj formalnih besed obžalovanja, takratni podpredsednik George Bush st. pa je novinarjem povedal: "Nikoli se ne nameravam opravičevati za (dejanja) ZDA. Vseeno mi je, kakšna so dejstva."

ZDA so ameriškim sorodnikom žrtev sicer izplačale 2,9 milijona dolarjev odškodnin, iranskim pa niti centa. Leta 1993 je ameriško vrhovno sodišče zavrnilo tožbo, ki so jo proti oboroženim silam ZDA sprožili Iranci. Vojaška preiskovalna komisija je ugotovila, da je posadka križarke Vincennes ravnala v skladu z ukazi in ni kriva za sestrelitev civilnega letala - in ko je George Bush st. postal predsednik, je kapitana Willa Rogersa in več drugih oficirjev s križarke Vincennes nagradil z visokimi vojaškimi odlikovanji.

Kartum, 20. avgusta 1998

Ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji sta 7. avgusta 1998 pretrpeli bombna napada, v katerih je umrlo 224 ljudi, med njimi tudi 12 Američanov. ZDA so napade pripisale Al Kaidi. V povračilo je ameriški predsednik Bill Clinton ukazal 20. avgusta 1998 izstreliti 75 manevrirnih raket vrste Tomahawk na domnevna oporišča Al Kaide v Afganistanu. Sočasno so ZDA s tomahawki napadle tudi tovarniški kompleks Al Šifa v severnem delu Kartuma, prestolnice Sudana. Ameriški državni sekretar za obrambo William Cohen je na tiskovni konferenci po napadu zatrdil, da je bila Al Šifa kemična tovarna v lasti Osame bin Ladna in da je izdelovala sestavine živčnega plina VX.

Sudanska vlada je na ogled porušene tovarne povabila rezidentne diplomate in novinarje in ti so poročali, da o kakršnikoli kemični tovarni za proizvodnjo živčnih strupov ni ne duha ne sluha - pač pa je bilo iz ostankov Al Šife očitno, da gre za farmacevtsko tovarno. Nemški veleposlanik v Sudanu Werner Daum je napad na Al Šifo obsodil; poslovneži, ki so s farmacevtskim podjetjem poslovali, so potrdili, da je proizvajalo samo zdravila; britanski tehnolog Tom Carnaffin, ki je kompleks gradil in v njem štiri leta delal kot tehnični direktor, je javno izjavil, da je Al Šifa proizvajala samo zdravila - njegove navedbe je potrdilo še več tujih inženirjev, ki so delali v tovarni. Tudi ameriške trditve o bin Ladnovem lastništvu so se izkazale za neutemeljene: Al Šifa je bila nekoč res (delno) v okviru portfelja kapitalske skupine Bin Laden Group (tako kot še danes množica različnih podjetij v Evropi in ZDA, ki pa jih nihče ne bombardira), a jo je šest mesecev poprej povsem odkupil konzorcij sudanskih vlagateljev.

Neposrednih žrtev ameriškega raketnega napada na Al Šifo je bilo “le” nekaj deset, a Sudan trpi posledice še danes. Ta revna država si ne more privoščiti uvoženih zdravil - in Al Šifa je proizvajala kar 50 odstotkov vseh farmacevtskih izdelkov v Sudanu. Ameriški napad je uničil tudi skladišča in vse zaloge pripravljenih zdravil ter sestavin. Še huje je, da je Al Šifa proizvajala ves sudanski klorkinin, zdravilo proti malariji, ki je močno razširjena predvsem na območjih, kjer v Sudanu poplavlja Nil: po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je v petih letih smrtnost zaradi malarije v Sudanu zrasla za povprečno 10.000 dodatnih žrtev na leto.

Sudanska vlada se je zaradi napada 22. avgusta 1998 pritožila Varnostnemu svetu ZN in zahtevala obravnavo incidenta, a so jo ZDA z vetom preprečile. Sudanci so ameriški kongres povabili, naj v Kartum pošlje preiskovalno komisijo, vendar so ZDA to s prezirom zavrnile. Ko ameriški mediji, kot je CNN, povzemajo zgodovino ameriških konfliktov z Osamo bin Ladnom, še danes govorijo o “napadu na tovarno kemičnega orožja v Kartumu”. Ameriška vlada za uničeno tovarno nikoli ni izplačala niti centa odškodnine in še danes trdi, da je bil napad na Al Šifo upravičen.

Komunisti, teroristi in Marsovci

George Kennan, direktor oddelka za strateško planiranje pri ameriškem State Departmentu, je v uradni strateški študiji PP 23 iz leta 1950 med drugim zapisal: “Imamo približno 50 odstotkov svetovnega bogastva, a le 6,3 odstotka prebivalstva ... Naša poglavitna naloga v prihajajočem obdobju je oblikovati vzorec odnosov, ki nam bodo omogočali, da ohranjamo ta neenaki položaj. ... Nehati moramo govoričiti o nejasnih in nerealnih pričakovanjih, kot so človekove pravice, dvig življenjske ravni in demokratizacija.”

Kennan, ugleden strokovnjak za strategijo ameriške zunanje politike, je leta 1955 v nagovoru ameriškim veleposlanikom v Latinski Ameriki izrecno opozoril, da se na “našem območju” širi nevarno krivoverstvo: “Ideja, da je vlada najprej odgovorna za blaginjo svojega naroda.” Ameriški strateški načrtovalci so tej nevarni ideji takrat rekli “komunizem” in Kennan je veleposlanikom položil na srce, da se morajo proti krivoverstvu boriti z vsemi sredstvi. Naloga zunanje politike ZDA je “varovati naše vire surovin”, zato je treba onemogočiti “komuniste”, ker nočejo sprejeti uslužnostne vloge, ki jo ZDA predpisujejo vsem drugim državam, “da so komplement razvoju industrijskih gospodarstev Zahoda”.

Da bi interese ZDA obranili pred “komunisti” v prej omenjenem pomenu besede, pravi Kennan, “nas ne sme motiti policijska represija lokalnih vlad. To ni sramotno, kajti komunisti so dejansko izdajalci ... Bolje je imeti močan režim na oblasti kot liberalno vlado, če je ta popustljiva, nezadostno budna in prestreljena s komunisti.” Američani se pač najbolje razumejo z “močnimi režimi”, zato so jim - kjer so le mogli - bolj ali manj subtilno pomagali priti na oblast: Augustu Pinochetu v Čilu, Videli in generalski hunti v Argentini, Ferdinandu Marcosu na Filipinih, generalu Suhartu v Indoneziji ...

Kar Američani danes propagirajo kot “vojno proti terorizmu”, se je pred padcem Berlinskega zidu imenovalo “obramba demokracije pred komunizmom” in bo jutri morda “boj proti Marsovcem”, a bo vedno samo brezvestno uveljavljanje strateških interesov ameriškega velekapitala. Vloga vsega sveta je le, da Američanom zagotavlja cenene vire surovin, delovno silo brez socialnih pravic, “svobodni” trg za precenjene ameriške izdelke in igrišče za prosto preigravanje kratkoročno spekulativnega kapitala. Kdor si drzne pomisliti, da naj bi njegova država najprej skrbela za blaginjo lastnih državljanov, je zato komunist, terorist ali Marsovec, proti kateremu lahko ZDA, “svetilnik svobode in demokracije”, uporabijo vsa sredstva - skupaj z dejanji, ki jih celo v svoji zakonodaji definirajo kot teroristična.