Dolga roka Udbe

Zgodba o krvavi ugrabitvi informbirojevca Vladimirja Dapčevića, ki je bila javnosti prvič razkrita v Mladini januarja 1989, je dobila nadaljevanje - srbski preiskovalci so v Zrenjaninu našli kraj, kjer sta bili tajno pokopani trupli dveh Dapčevićevih spremljevalcev

Vladimir Dapčević

Vladimir Dapčević

“Prve informacije o tem primeru so se pojavile ob koncu osemdesetih let, najprej v slovenski Mladini.” Tako je te dni beograjska Politika opisala konec dolge in krvave zgodbe o ugrabitvi informbirojevca Vladimirja Dapčevića, ki je v Srbiji sedaj doživela epilog z ekshumacijo trupel Đoke Stojanovića in Aleksandra Opojevića, tajno pokopanih žrtev ugrabitve, ki sta jo skupaj izpeljali nekdanja jugoslovanska Služba državne varnosti (SDV) in romunska tajna služba DIE. Ekshumacijo je po trinajst let trajajočem postopku odredilo srbsko pravosodje. Trupli obeh spremljevalcev Vladimirja Dapčevića, ki so ju doslej vodili kot “pogrešana”, so našli na pokopališču v Zrenjaninu. Pokopana sta bila v plastičnih vrečah pod potjo, ki vodi med grobovi. To je samo eden od številnih primerov nepojasnjenih zločinov in podedovanih posledic “državnega terorizma”, kot smo ta dejanja opisali že pred trinajstimi leti.

Vladimir Dapčević, brat znanega partizanskega komandanta Peka, je bil ugrabljen sredi noči 8. avgusta 1975 v hotelu Dorobanti v Bukarešti, nato pa tajno prepeljan v Jugoslavijo, kjer je bil zaradi “sovražne dejavnosti” na za javnost zaprtem političnem procesu obsojen na smrt oziroma nato na dvajset let zapora. Odsedel jih je trinajst. Le nekaj dni po izpustitvi na svobodo je v svojem bruseljskem stanovanju za Mladino potrdil zgodbo o ugrabitvi, ki nam jo je bil v Beogradu povedal brat pokojnega Đoke Stojanovića. Zgodba, ki se je na straneh Mladine začela pred trinajstimi leti, tudi tokrat vodi nazaj v Slovenijo. Sorodniki žrtev na čelu z beograjskim odvetnikom Nikolo Barovićem zahtevajo pregon vseh, ki so bili v zločinsko akcijo vpleteni. Eden izmed njih pa naj bi bil tudi nekdanji načelnik zvezne SDV in kasnejši direktor Papirnice Videm Silvo Gorenc. Njegovo sodelovanje v akciji ugrabitve Vladimirja Dapčevića je v knjigi Rdeči horizonti že konec leta 1989 opisal tudi načelnik romunske tajne službe DIE (Departamentul de Informatii Externe) general Ion Mihai Pacepa, ki je leta 1978 prebegnil v ZDA.

Krvava ugrabitev

Zgodba naj bi se bila po opisu generala Pacepe pričela že nekaj let pred ugrabitvijo v Romuniji. Na Brionih naj bi se bila Tito in romunski diktator Ceausescu v navzočnosti generala Pacepe, pa tudi Luke Banovića, Silva Gorenca in še nekaterih funkcionarjev jugoslovanske obveščevalne službe dogovarjala o sodelovanju varnostnih služb obeh držav in tudi o ugrabitvi Vlada Dapčevića. Tega je Tito želel odstraniti zato, ker se je bal atentata, ki naj bi ga bil Dapčević pripravljal nanj. Toda Dapčevića je bilo v Belgiji, kjer je živel s soprogo, zelo težko ugrabiti. “Zato vas prosim, tovariš Ceausescu, da ga zvabite v Romunijo, ga na skrivaj aretirate in nato izročite nam. Luka Banović in Silvo Gorenc pa sta pripravljena in sposobna za vas in po vaši izbiri ubiti kogarkoli na Zahodu. Vam za to niti s prstom ne bi bilo treba migniti,” je po Pacepovem pričevanju dejal med tem pogovorom Tito. Pacepa trdi, da se obeh omenjenih funkcionarjev jugoslovanske SDV dobro spominja: “Na moji desni je sedel Luka Banović, na moji levi pa Silvo Gorenc.”

Ceausescu naj bi bil sprejel dogovor, čeprav ni želel v to neposredno vpletati svoje obveščevalne službe. “Vaša obveščevalna služba naj zvabi Dapčevića v Romunijo, od tam pa naj ga na skrivaj odpelje v Beograd. Delal se bom, kot da nisem videl ničesar. Toda mi se Dapčevića ne bomo niti dotaknili,” je dejal Ceausescu. Tito je, zadovoljen s tem odgovorom, odvrnil, da se bodo s podrobnostmi ukvarjali “naši fantje”, in ob tem pokazal na Luko Banovića, Silva Gorenca in generala Pacepo, potem pa za vse naročil konjak.

V nadaljevanju knjige Pacepa opisuje, kako je 30. julija 1975 Draško Jurišić, eden od namestnikov jugoslovanskega zveznega sekretarja za notranje zadeve, skupaj s Silvom Gorencem in z osebjem ter s štirimi mercedesi prispel v Bukarešto. Titova ustna poslanica, ki so jo prenesli, in njegova prošnja nista zadoščali, da bi se Ceausescu omehčal in dovolil akcijo svoje službe. Šele po Titovem osebnem pogovoru s Ceausescujem in po tem, ko mu je dal častno besedo, da bodo Jugoslovani molčali o romunski pomoči, je Ceausescu ukazal, naj ugrabitev opravi protiteroristični oddelek DIE. Po njegovem ukazu je morala protiteroristična enota udariti “na slepo” proti dvema “srbskima teroristoma”, in to tako, da med akcijo niso smeli spregovoriti niti besede v romunščini, da bi kasneje omogočili razširjanje dezinformacij, s katerimi bi akcijo pripisali jugoslovanskim tajnim službam.

Primeren trenutek za “akcijo” se je ponudil, ko se je Dapčević skupaj z Đoko Stojanovićem, “levim” političnim emigrantom, ki je v Parizu postal celo eden od sekretarjev Komunistične partije Francije, odpravil v Bukarešto k prijatelju Aleksandru Opojeviću. Tudi Opojević, nekdanji polkovnik jugoslovanskega letalstva in poveljnik letališča Beograd, je bil prav tako kot Dapčević razočaran nad politiko Titove vlade in je zato pred nevarnostjo Golega otoka zbežal v Romunijo z vojaškim letalom. V Romuniji je postal direktor vseh filmskih podjetij. Goste je pričakal skupaj z romunskim državljanom Štefanom Markuševim. Z jugoslovanske strani naj bi bila akcijo vodila Silvo Gorenc in Draško Jurišić, ki je danes upokojenec in živi v Splitu.

Kako je potekala ugrabitev, pa se je dobro spominjal zdaj že pokojni Vladimir Dapčević. “Že ko smo se peljali proti hotelu, smo opazili, da nas nekdo zasleduje,” je dejal v pogovoru za Mladino. Tudi pri recepciji ni bilo vse, kot bi moralo biti, ker niso našli ključa sobe, zato so Dapčeviću in njegovim spremljevalcem dali univerzalnega. Medtem sta se Aleksandar Opojević in Đoko Stojanović že odpeljala z dvigalom. Dapčević je nato stopil v dvigalo in se odpeljal do trinajstega nadstropja. Pred njegovo sobo so ga na mračnem hodniku naskočili neznanci in mu ob napadu polomili sedem reber. Ko je padal na tla, je poleg sebe slišal hropenje človeka, oblitega s krvjo. Dapčević se je spet zavedel šele v avtu, kjer se je prebudil z zvezanimi rokami. Odpeljali so ga v neko oddaljeno vilo, kjer ga je pregledal zdravnik, mu dal injekcijo in ga omamil z gazo, namočeno v tekočino. Romuni so vse tri ugrabljene jugoslovanski tajni službi izročili v bazi Securitate Baneasa. Romunski zdravnik, glavni zdravnik DIE polkovnik Marcel Popesku, naj bi bil kasneje povedal, da je Stojanoviću dajal transfuzijo, da pa je ta v beograjskem zaporu umrl zaradi pomanjkanja zdravniške nege.

Dapčević se je prebudil šele na ozemlju Jugoslavije, v zaporniški bolnišnici. Na za javnost zaprtem sojenju je bil Dapčević, takrat že belgijski državljan, obsojen na smrt, kazen pa so mu takoj znižali na dvajset let strogega zapora. Medijem je bilo sporočeno, da je bil Dapčević prijet “na jugoslovanskem ozemlju”, romunski obveščevalci pa so po Bukarešti razširjali vest, da so ga ugrabili “jugoslovanski kanuisti”, ki naj bi bili prav tedaj v istem hotelu, in da sta oba njegova “izginula” spremljevalca z letalom odpotovala iz države.

Dapčevićeva prijatelja Đoka Stojanović in Aleksandar Opojević sta bila od tistega trenutka pogrešana. Oba sta umrla zaradi hudih poškodb in udarcev, ki sta jih dobila med ugrabitvijo. General Pacepa v spominih opisuje, da so vse tri ugrabljene romunski agenti prepeljali do postojanke Securitate, kjer jih je čakala skupina jugoslovanskih agentov, ti pa so z ugrabljenimi prestopili državno mejo. Jugoslovanski državni organi so kljub temu na vsa vprašanja prizadetih družin likvidiranih odgovarjali z molkom. Zvezno jugoslovansko pravosodno ministrstvo pa je kljub pritiskom francoskih in belgijskih organov trdilo, da o tem primeru jugoslovanski organi “nimajo nikakršnih informacij”. Za Vladimirja Dapčevića je neuradno posredoval predsednik Giscard d'Estaing. Poslanec Jože Šušmelj, odgovoren za nadzor tedanje zvezne SDV, je celo zatrjeval, da “moramo naši varnostni službi zaupati”, in navajal uradni odgovor jugoslovanske tajne policije, ki o tem primeru “ni vedela nič”.

Jovan Barović, eden najboljših odvetnikov v nekdanji Jugoslaviji, je obrambo Vladimirja Dapčevića po vsej verjetnosti plačal z življenjem. Dva dni po tem, ko ga je prvič obiskal Ivan Stojanović, brat pokojnega Đoke Stojanovića, je Jovan Barović leta 1979 v sumljivih okoliščinah umrl v prometni nesreči. Da ugrabitev ni izmišljena, je s svojim nenavadnim “zanikanjem” maja 1989 priznal tudi Stane Dolanc: “O tem, kako je bilo, je avtentično pisal general Pacepa, bivši šef romunske varnostne službe. Pacepa v svoji knjigi lepo pravi, da so ga Romuni izročili nam in da ni šlo za nobeno ugrabitev.” Točnost Pacepovih navedb je kasneje potrdil še romunski general in visoki uslužbenec Securitate Nicolae Doicaru, ki pa je tri dni po pričevanju, v katerem je potrdil Pacepove navedbe, umrl v "nesreči".

V Mladini objavljena zgodba, s katero je bila javnost prvič seznanjena z zločini državnih varnostnih služb, je sprožila pomemben odziv. Brat ubitega Đoke Stojanovića je kmalu dobil anonimno pismo, v katerem je bil natančno opisan kraj, kjer naj bi bili pokopani obe žrtvi ugrabitve. V tem pismu je bila z velikimi tiskanimi črkami zapisana najpomembnejša informacija, na podlagi katere so srbski preiskovalci te dni našli trupli obeh žrtev. Ali ga je napisal kateri od nekdanjih agentov SDV ali kak naključni opazovalec tajnega pogreba, ni znano. Ve se le, da sta bili trupli najprej odvrženi na polju v bližini vasi Begejci, da so ju našli kmetje in da so ju pokopali v tajnosti, kot neznani osebi.

Po trinajstih letih zavlačevanja je okrožni preiskovalni sodnik te dni vendarle dovolil ekshumacijo trupel. Z identifikacijo, ki jo je opravil Inštitut za sodno medicino v Novem Sadu, ni bilo težav. V “grobu”, čez katerega so sedemindvajset let korakali nič hudega sluteči obiskovalci pokopališča, sta res ležali trupli Đoke Stojanovića in Aleksandra Opojevića. Ivan Stojanović, brat ubitega Đoke Stojanovića, trdi, da so se jugoslovanski udbovci po uspešni akciji v bazi Securitate obnašali skrajno objestno in surovo, da so se še istega večera napili in šele naslednji dan “dotolkli” njegovega takrat še zmeraj živega brata. Oba naj bi bila po mnenju Ivana Stojanovića namerno ubita zato, ker sta bila “neprijetni priči teroristične akcije ugrabitve Vlada Dapčevića”.

"Sedaj bi bilo najbolje, če bi Silvo Gorenc odšel na Okrožno sodišče v Zrenjaninu in lepo povedal in priznal, kako se je vse skupaj zgodilo in kdo so drugi sostorilci. S sodbo bi se ta primer končal. Če bi ravnal tako, mu sam zagotavljam, da bom med člani družine zbral podpise za prošnjo sodišču, da mu izreče najblažjo možno kazen. Vendar ne verjamem, da se bo to zgodilo," meni Ivan Stojanović, brat ubitega sekretarja Komunistične stranke Francije. Tudi sin pokojnega Jovana Barovića, prav tako znan beograjski odvetnik Nikola Barović, je po najdbi trupel še trdneje prepričan, da je njegova zahteva po preiskavi in pregonu v Krškem živečega Silva Gorenca in Draška Jurišića iz Splita upravičena. Vendar bo to zelo težko delo, saj je preiskovalni sodnik Peter Kiš ob ekshumaciji obeh trupel zatrdil, da so iz dosjeja “KRI 117/75 - strogo zaupno” znova izginili vsi pomembni dokumenti oziroma kopije teh dokumentov. Prvič se je to zgodilo že leta 1996.

Enigma Gorenc

Silvo Gorenc je vse obtožbe že večkrat odločno zanikal. Čeprav se po izidu knjige Rdeči horizonti ni mogel spomniti, kje naj bi bil v dneh, ko sta se zgodila opisana umora, je v svoji zidanici v Kremenu nad Krškim zanikal vse povezave z omenjeno akcijo. V času, ko naj bi bila ugrabitev potekala, naj bi bil že odstopil s položaja in odšel za direktorja elektrarne v Brestanici. ”Pacepe ne poznam ... Mogoče je bil kdaj na kakšnem sestanku, ki smo jih pač imeli z varnostnimi službami vseh dežel, ki mejijo na našo, razen s tistimi iz Albanije ... Pri tem pogovoru (med Titom in Ceausescujem - op. avt.) nisem bil navzoč in dvomim, da je sploh bil. Mislim, da je stvar v celoti izmišljena,” je zatrjeval Silvo Gorenc. Po njegovem mnenju “nikoli ni bilo takega sestanka na Brionih”, pa tudi “Služba državne varnosti se ni nikoli ukvarjala z zadevo, ki je opisana v knjigi”. Glede Vladimirja Dapčevća je v enem od kasnejših pogovorov Silvo Gorenc zatrdil, da je to človek, ki je leta 1948 prek “vojaškega atašeja v Beogradu pozival sovjetske oborožene sile, naj vstopijo v Jugoslavijo”, in da zato verjetno ni “države na svetu, ki ga ne bi obsodila za veleizdajo in z njim še kako drugače obračunala”. Vendar je Silvo Gorenc sočasno zatrdil, da je “ugrabitev Vlada Dapčevića navadna neumnost, ki ni bila nikomur potrebna”, ker za “ugrabitev ostarelega gospoda ne vidi nobenega racionalnega razloga”. Kajti “vse službe, ki imajo nalogo, da varujejo ustavni red, uporabljajo v trenutku, ko je stopnja nevarnosti za ta red zelo visoka, skrajne metode. Toda uporabo teh metod upravičujejo skrajno zaostrene razmere, v Dapčevićevem primeru pa ni bilo tako,” je pristavil Silvo Gorenc.

Svojo vlogo pri ugrabitvi Vladimirja Dapčevića zanika še danes. “To je navadna neumnost. Leta 1974 sem že predal vse dolžnosti načelnika SDV,” trdi Silvo Gorenc. “Bil sem na takem položaju, da so moje ime poznali vsi. Vodil sem jugoslovansko delegacijo SDV na sestanke v tujini, zato nisem bil anonimen. Morda me je Pacepa s kom zamenjal ali pa si je to izmislil, da bi ostal zanimiv.” Založniku knjige generala Pacepe kljub temu v vseh desetih letih, odkar se prodaja knjiga, ki jo tuji založniki in celo domačini oglašujejo kot “odličen vir znanja o Romuniji za časa Ceausescuja”, ni poslal še nobenega demantija zgodbe in svoje vloge v njej, ker to menda “ne bi imelo smisla”. Do Pacepe pa naj bi bilo težko priti tudi zato, "ker so mu v ZDA gotovo spremenili ime in identiteto". Gorenc danes sicer priznava, da nikoli ni povsem izključil možnosti, da je SDV sodelovala pri ugrabitvi, vendar naj bi se bilo to gotovo zgodilo šele po njegovem odhodu. Prav tako se mu zdi neverjetno, da bi Tito na način, opisan v knjigi Rdeči horizonti, odločal o ugrabitvi Vladimirja Dapčevića. V tistem času naj bi bila SDV imela več drugih “prioritet”, informbirojevci pa naj ne bi bili več med najpomembnejšimi nalogami na seznamu. Silvo Gorenc je svojo vpletenost v primer demantiral tudi v pismu, ki ga je poslal beograjski Politiki. "Nikoli nisem kot načelnik SDV sodeloval v takšnih morebitnih pogovorih ali v kakršnihkoli akcijah .... Razumem žalost družin ubitih Opojevića in Stojanovića. Kljub temu pa moram poudariti, da so v iskanju krivcev za to tragedijo na napačni poti, vsaj kar se tiče mene."

Poleg tega Silvo Gorenc trdi, da ima za čas, ko naj bi bila ugrabitev potekala, celo dnevniške zapiske svojega znanca, ki kažejo, da naj bi bil tedaj nadziral gradnjo elektrarne v Brestrnici. Na sodišče v Zrenjanin ali Beograd kljub temu ne bi šel, ker bi bila to ”velika neumnost, dokler Srbija ne postane pravna država”, pripravljen pa je slovenskim in v okviru pravne pomoči med državama tudi jugoslovanskim oblastem ponuditi vse podatke, s katerimi bi lahko dokazal svojo nedolžnost. Sicer pa je danes Silvo Gorenc spoštovan član Območnega združenja seniorjev Slovenije za Posavje, ki se v zadnjem času zelo intenzivno ukvarja predvsem z vprašanjem ratifikacije pogodbe o JE Krško in je dejaven tudi kot član Združene liste socialnih demokratov in predstavnik Sveta pokrajine Posavje, ki se šele ustanavlja. V tej vlogi je bil nedavno gost pri pogovorih v državnem zboru, kjer je s predsednikom DZ in ZLSD Borutom Pahorjem razpravljal o regionalnem razvoju Slovenije.

Po vseh pričevanjih je precej neverjetno, da nekdanji šef zvezne SDV Silvo Gorenc o tako pomembni akciji, v kateri so sodelovali jugoslovanski SDV-jevci, ne bi vedel popolnoma nič, pa čeprav bi formalno "že odšel" s položaja. Navsezadnje je bil eden od treh Slovencev, ki so se zapored zvrstili na tej funkciji. Za Gorencem je na položaj načelnika zvezne SDV prišel Martin Košir, za Koširjem je bil na isti položaj imenovan Mitja Kraigher. Košir pojasnjuje, da je položaj prevzel novembra ali decembra 1974. To pomeni, da je bil načelnik zvezne SDV prav v času ugrabitve Vladimirja Dapčevića. Je Pacepa zgolj napačno navedel datume ali zamenjal ime človeka iz Slovenije, ki je na terenu v Romuniji vodil zvezno Udbo? Ali pa je Gorenc vendarle še vodil akcijo, za katero je bilo vse dogovorjeno še med njegovim mandatom?

Martin Košir, ki je danes upokojen in živi v Sloveniji, je vpletenost v primer zanikal. "V tem nisem sodeloval. O tem pisati danes je brez pomena," je odgovoril na vprašanje, ali pozna ves primer in ali je pri izvedbi ugrabitve Vlada Dapčevića morda sodeloval. "To so izvajali Srbi. Jaz nisem bil nikjer in to ni bila moja naloga. Zvezna služba ni imela te funkcije. Tudi Gorenc gotovo ni bil zraven," trdi Košir. Po njegovih besedah o tem primeru nikoli ni bilo nobene preiskave, sam pa pri osvetlitvi primera Dapčevićeve ugrabitve v ničemer ne želi pomagati, niti v okviru pravne pomoči med državami. Knjige Iona Pacepe ni bral, vendar je prepričan, da so v njej "očitne napake". "Tega nisem bral in ne mislim brati, to me ne zanima, baš me briga. Mene zraven ne bo. Kaj pa imate od tega? Kaj boste osvetljevali, saj je vse jasno. Jaz sem prisegel, da ne bom o ničemer govoril, in ne bom. Svoje sem pošteno opravil in se nimam za kaj zagovarjati. Takratni skupščini smo dajali poročila, pa si jih preberite. Nimam nobenih dokumentov, na pamet pa ne mislim govoriti," je povedal upokojeni načelnik zvezne SDV Martin Košir. Na vprašanje, ali njegova "prisega", dana nekdanji državi, drži še danes, ko je ta država razpadla, in kdo ga od te prisege lahko odveže, žal nismo dobili jasnega odgovora.

Tudi Luka Banović, pokojni policijski minister, je zanikal sodelovanje na kakršnemkoli sestanku Tita in Ceausescuja na Brionih in to, da je tak sestanek sploh bil. V demantiju je krepko pretiraval, ker o tem, da je sestanek res bil, obstajajo poročila in članki.

Zgodba bi morala zelo zanimati tudi slovenske organe, saj so bili ključni ljudje v zvezni SDV in drugih zveznih tajnih službah iz Slovenije v tistem času predvsem Silvo Gorenc, Egon Conradi, Martin Košir, Mitja Kraigher, Boris Zore in Ivan Eržen. General Pacepa, ki je po prebegu ZDA dostavil “zelo dragocene informacije”, do danes še ni spremenil pričevanja in svoje knjige še naprej in brez kakršnihkoli popravkov uspešno prodaja po vsem svetu. Tuji in romunski viri ga navajajo kot kredibilen vir, njegova letos izdana knjiga o pomoči sovjetske tajne službe KGB pri indoktrinaciji in usposabljanju vodje PLO Jaserja Arafata pa je prav tako zbudila veliko pozornosti in bila deležna pozitivnih kritik. Pacepa je v zahodnih virih omenjen celo kot po položaju verjetno "najvišji prebežnik iz vzhodnega bloka". CIA je njegovo verodostojnost preverjala tri leta. Leta 1978 so ga v Romuniji zaradi veleizdaje obsodili na smrt, vendar ga je romunsko vrhovno sodišče leta 1999 razglasilo za nedolžnega.

Molk, v katerega je zavit “primer Dapčević”, je prav zato še toliko bolj zastrašujoč. Čeprav je od ugrabitve Vladimirja Dapčevića minilo sedemindvajset let, kljub najdenima truploma, dvema "ponesrečenima" pričama, družinam, v katerih so otroci odrasli brez očetov, kljub pričevanju z vrha Securitate, razkritim imenom tistih, ki so bili najverjetneje izvajalci in organizatorji ugrabitve, ter menda povsod v regiji vzpostavljenim pravnim državam ta primer še zmeraj ostaja popolnoma neraziskan. To, da je odkritih tako malo storilcev zločinov, v katerih je viden pečat nekdanjih tajnih služb v vseh naslednicah nekdanje Jugoslavije, in nenavadno ponovno “izginotje” kopij dokazov iz dosjeja na Okrožnem sodišču v Zrenjaninu pa vsaj posredno dokazuje, kako skupni interesi nekdanjih pripadnikov SDV še zdaj onemogočajo odkrivanje storilcev najhujših političnih ubojev, ki so jih odobrile oblasti prejšnje države.