Potapljanje vladajoče stranke

Je padec podpore javnega mnenja kazen za cincanje?

© Denis Sarkić

Ko so anketarji Centra za raziskovanje javnega mnenja končali redno mesečno poizvedovanje, katero stranko bi ljudje volili, če bi bile volitve ta vikend, se je na semaforju zasvetil pomenljiv rezultat. Anketa Politbarometer kaže, da bi za LDS glasovalo 17 odstotkov vprašanjih. Za SDS, največjo opozicijsko stranko, bi glasovali 16 odstotkov vprašanih. Le točka razlike. Tako tesnega rezultata že dolgo ni bilo. Vsaj zdi se tako. Na volitvah leta 2000 je namreč LDS zbrala 36 odsotkov glasov, SDS kot druga najmočnejša stranka pa se je ustavila nekaj desetink pod 16 odstotki. Tisti del raziskave Politbarometer, ki je dostopen na internetu, do tokratne meritve ni še nikdar zabeležil, da bi rating LDS padel pod 20 odstotkov. In tudi javno-mnenjski rating SDS v zadnjih letih ni zrasel prek 15 točk. Ali torej februarski rezultati že kažejo, da bo na jesenskih volitvah prišlo do spremembe oblasti? Se vladavina LDS, ki je - s polletno prekinitvijo - trajala tri mandate, izteka? Bo nekaj mesecev trajajoča štorija o izbrisanih na oblast katapultirala sedanjo opozicijo? Volitve v državni zbor bodo čez dobrih 230 dni, še pred tem, čez štiri mesece, pa se bodo zgodile volitve v evropski parlament. Evropske volitve bodo torej dober test za jesenske parlamentarne volitve. Ob pomenljivem spreminjanju predvolilnih ratingov pa se velja vprašati, zakaj se to dogaja. Se je kdaj v preteklosti že pripetilo kaj sorodnega?

LDS praznuje

Čez natanko dva tedna bo LDS obhajala veliki praznik. 12. marca 1994 so se namreč na Bledu v "novo" LDS združile štiri stranke, Drnovškova "stara" LDS, Bavčarjeva Demokratska stranka (DS), Žakljeva Socialistična stranka (SSS) ter Tancigovi Zeleni - ekološko socialna stranka (ZESS). Na volitvah decembra 1992 so stranke, ki so se marca 1994 združile v "novo" LDS, zbrale 35 odstotkov glasov. Optimizem, ki je plapolal na Bledu, je bil neizmeren. Agencija Varianta je namreč sredi januarja 1994 izmerila, da bi združeno stranko na volitvah podprlo 35 odstotkov vprašanih. Če pa bi LDS, SSS, DS in ZESS ostale samostojne, bi bila vsota posamičnih ratingov nižja. Variana je tedaj ugotavljala, da bi za samostojno LDS glasovalo 20 odstotkov, Bavčarjevi demokrati bi dobili slabih 5 odstotkov, specifična teža ZESS in SSS pa je znašala en odstotek. Razlog za blejski optimizem je bil torej utemeljen, saj je kazalo, da bo imela združitev v "novo" LDS sinergične učinke.

Tok zgodovine pa se je nepričakovano obrnil. Nekaj dni po optimističnem združitvenem kongresu se je pripetil incident v Depali vasi. Tri tedne po združitvi je parlament odstavil obrambnega ministra Janšo. Prva pokongresna javnomnenjska meritev, objavljena v Delu, je ugotovila, da bi "novo", združeno LDS volilo 19 odstotkov vprašanih. Torej celo manj od deleža, ki ga je januarja 1994 dosegla "stara" LDS - ponovimo: Varianta je "stari" LDS v dneh, ko je bila družitev dogovorjena, izmerila 20-odstotno podporo. Napovedani sinergični učinki so torej izpuhteli. Za SDS, ki je na volitvah leta 1992 zbrala vsega 3 odstotke, bi aprila 1994 glasovalo 10 odstotkov vprašanih. Mesec dni po Janševi odstavitvi je podpora, ki jo je javno mnenje namenilo "megastranki", še bolj strmoglavilo. Delo je izmerilo, da bi za sveže poročeno LDS glasovalo pičlih 14 odstotkov vprašanih. Torej se je podpora LDS-u več kot prepolovila; stranka je v dveh mesecih na borzi javnega mnenja izgubila več kot 20 odstotnih točk.

Agresivna Janševa retorika, ki je razglabljala o mračnjaških ozadjih, ob tem pa je bila začinjena še s štorijami o korupciji, udbomafiji, Organizaciji, hobotnicah ter drugih nevretenčarjih, je imela vsaj srednjeročne učinke. Po eni strani je bila združena LDS praktično dve leti v nekakšnem krču. Tudi Peterletova krščansko-demokratska stranka je utrpela znaten padec popularnosti. Po drugi strani pa sta težo pridobili SDS in predvsem SLS. Aprila 1996, pol leta pred volitvami, bi po podatkih raziskave Politbarometer za LDS glasovalo 17 odstotkov, za SDS pa 15 odstotkov. Maja 1996 je LDS še bolj strmoglavila, saj se je zaustavila na 14 točkah. Pol leta pred volitvami torej ni bilo jasno, kdo bo zmagal. Do volitev jeseni 1996 si je LDS sicer delno opomogla, vendarle pa je združena stranka na volitvah leta 1996 zbrala 27 odstotkov, torej osem odstotnih točk manj, kot je znašala vsota posamičnih dosežkov štirih strank leta 1992. Šele po volitvah novembra 1996 je javnomnenjski rating stranke poletel prek 30 odstotkov Potencial, ki so ga združujoče se stranke prinesle v "novo" LDS, je torej do izraza prišel po volitvah leta 1996.

Sedanji padec vrednosti delnic največje vladne stranke torej lahko primerjamo z dogajanji, ki smo jim bili priča med letoma 1994 in 1996. Tudi logika dogodkov je presenetljivo podobna: vladajoča koalicija je marca 1994 sklenila sankcionirati ministra za obrambo, saj je ocenila, da je med incidentom pri Depali vasi prišlo do nedopustne kršitve človekovih pravic. Janša pa se je sprva retorično spretno branil, češ da je šlo v resnici za aretacijo vohuna, povezanega z zarotniškimi skupinami, po vešči obrambi pa je prešel v kontro in ob tem LDS prisilil v defenzivno in ne vedno konsistentno igro. Cincanje pa je imelo za LDS katastrofalen javno-mnenjski učinek. Podobne reči se dogajajo v zadnjih mesecih. Ustavno sodišče je izdalo navodilo, naj vlada sanira kršitve človekovih pravic, ki so se dogodile leta 1992. Vladajoča koalicija ob tem niti ni glasno razglabljala, kdo vse bi utegnil biti odgovoren za najbolj množično kršitev človekovih pravic po letu 1990. Janši se torej sploh ni bilo potrebno braniti, pač pa je lahko takoj stekel v kontro. Če so leta 1994 člani Janševe ekipe retorično spretno razlagal, da se je žrtev specialcev z glavo sama butala v hruško, tokrat Janša razlaga, da so žrtve protizakonitega ravnanja vladne administracije v resnici same krive za izbris. Da gre za "samoizbrisane".

Krivulje

In kdaj so se pripetili ostali padci? Če je aprila 1994 "združena" LDS namesto sinergičnih učinkov in rasti dočakala padec vrednosti delnic, je do drugega padca prišlo februarja 1998. Po volitvah leta 1996 so namreč ankete liberalni demokraciji namenjale med 37 in 22 odstotkov glasov, februarja 1998 pa je LDS spet zdrsnila pod 20 točk. Kaj se je zgodilo na začetku leta 1998? Domnevamo, da lahko zdrs pripišemo novemu vohunskemu škandalu; pri Zavrču je namreč kombi obveščevalne službe obrambnega ministrstva po nemarnem zapeljal na hrvaško ozemlje, tam pa so kombi zasegli hrvaški policisti. Nenavadno pa je, da je javno mnenje s padcem podpore kaznovalo največjo vladno stranko, ne pa SLS, ki je tedaj vodila obrambni resor.

LDS se je naslednji padec zabeležila januarja ter maja 1999, torej v času, ko se je publika ukvarjala z afero Vič-Holmec. Februarja je bil notranji minister Mirko Bandelj z interpelacijo odstavljen, vendar je osamosvojitvena štorija rating LDS tresla tudi še poleti. Zadnji odmev afere Vič-Holmec se je dogajal na pragu poletja; poslanec Ciril Metod Pungartnik je namreč bleknil, da so se teritorialci na Medvedjeku "martinčkali", veterani pa so na pikro opazko nemudoma reagirali z demonstracijami. Krivulja se je začela ponovno vzpenjati med manevri, ki so pripeljali do zamenjave Drnovškove vlade in do imenovanja Bajukove vlade. Polletna vladavina pomladnih strank je potem LDS na volitvah katapultirala na 36 odstotkov.

Zdrs

Zakaj je največja vladna stranka tokrat zdrsnila na 17 odstotkov? Zaradi izbrisanih? Jožef Školč, do leta 1992 predsednik "stare" LDS, se s teorijo, da so za vse - torej tudi za padec ratinga LDS - krivi izbrisani, ne strinja. "Vprašati bi se veljalo, ali tokrat plačujemo še kakšne druge račune," pravi Školč, danes poslanec v državnem zboru.

Kakšne druge račune? Dejstvo je, da LDS ni abonirana na večno prvo mesto. Od oktobra 2000, ko je stranka dosegla vrh, pa se je pripetilo marsikaj. Po eni strani je prišlo do spremembe na čelu vlade, do dokončanja dveh velikih mednarodnih projektov (EU in NATO) ter najnižje stopnje inflacije v zadnjih 40 letih. Po drugi strani so ti projekti imeli svojo ceno. Ob vstopanju v NATO se je skrhalo zavezništvo med LDS in libertarnim, vendar NATO-skeptičnim delom javnosti. Nižanje inflacije ima svojo socialno ceno. Socialno ceno ima tudi vstop v EU - četudi je kakšno desetletje veljalo, da naj vstop v EU ne bi povzročal dodatnih socialnih zaostritev. LDS se že vsaj desetletje sooča z očitki o korupciji. OK - to ni nič novega, Janša je leta 1994 zahteval predčasne volitve, zahtevo pa je utemeljeval z gesli o korumpiranosti. Nedvomno imajo razprave o SIB banki, Orionu, avionu, diplomatski akademiji ali prodaji ravenske železarske družbe Viatorju-Vektorju svojo politično težo.

Vendarle pa dolgoletni javnomnenjski trendi vendarle kažejo, da diskusija o "domovinskih" temah - slavni domovinski vojni ter osamosvojitvi - najbolj vpliva na ceno delnic LDS. Ponovimo: LDS je največji minus knjižila ob odstavitvi junaka domovinske vojne in heroja osamosvojitve Janeza Janše ter ob aferi Vič-Holmec.

Majda Širca, podpredsednica LDS, ugotavlja: "Dejstvo je, da smo vstopili v dialog, ki nam je bil vsiljen. Opozicija je zaznala konjunkturno nišo in to ima določen učinek. Ne glede na to pa bi morala biti politika LDS jasna: LDS mora spoštovati načela spoštovanja človekovih pravic. Ta načela mora spoštovati ne glede na to, ali s tem izgublja na všečnosti. Če bi LDS podlegla diktatu všečnosti, bi se s tem povsem izneverila lastnim načelom. Morda bi na kratki tok s tem lahko celo kaj iztržili. Dolgoročno pa to ne bo šlo. Stranka tu ne sme izgubljati identitete, ne sme pohoditi lastnih principov."

Tudi dr. Pavle Gantar, včasih predsednik sveta LDS, danes pa minister za informacijsko družbo, ne bi kalkuliral: "LDS naj stoji na pozicijah obrambe ustavne ureditve- četudi za ceno nižje popularnosti."

Če se na prvi pogled zdi, da pri izbiri med spoštovanjem odločitev ustavnega sodišča na eni strani in všečnostjo na drugi strani ni dileme, pa Jožef Školč vendarle ugotavlja, da je stranka pri vprašanju izbrisanih s svojim delovanjem razklana. Predvsem ugotavlja, da LDS o izbrisanih ni bila sposobna izvesti resne in jasne diskusije o razsežnosti problema. "To ni bila tema, ki bo jo kdaj temeljito obdelali. Če so organi stranke kdaj govorili o tej temi, so razpravljali v okviru točke 'aktualna tematika'. OK, poslanska skupina je o zadevi razpravljala, ker avtomatično razpravlja o vseh rečeh, ki so na dnevnem redu. Nikdar pa se ni noben organ stranke poigraval z idejo, da bi problem presekali s sprejetjem ustavnega zakona, s katerim bi izigrali odločitev stavnega sodišča." Stranka bi si po Školčevem mnenju morala odgovoriti na vprašanje, ali je smiselno razčistiti, kako je do problema izbrisanih sploh prišlo.

Gregor Golobič, dolgoletni generalni sekretar stranke, danes pa predsednik sveta, postavlja drugačno diagnozo razlik v stranki: "Če razlike obstajajo, te zagotovo niso institucionalizirane. Ko smo imeli na dnevnem redu vatikanski sporazum, je imela liberalna akademija drugačno mnenje od organov stranke." Hkrati pa Golobič ne skriva, da je jeseni, ko je bil na dnevnem redu t.i. "tehnični zakon", z nekaterimi poslanci LDS opravil resen pogovor. Del poslanske skupine je namreč tedaj negodoval, da jim štorija z izbrisanimi prinaša negativne točke.

Tako danes Školč opozarja, da bi stranka, ko se z ostalimi pogovarja o iskanju kompromisa, morala ostati v mejah zakonov in spodobnosti. Školč, ki ima zadnja leta v stranki status prostega strelca, je namreč prepričan, da je bila LDS soočena že z večjimi in bolj kompleksni politični problemi: "Zapletene politične probleme smo imeli na mizi, ko smo se ukvarjali z vatikanskim sporazumom, volilnim sistemom in t.i. španskim kompromisom. Pri vseh teh problemih je šlo za tematiko, ki se je dotikala tudi ustavnega sodišča. Vendar smo vedno ostali v okvirih spodobnosti. Tokrat pa ne."

Tudi Tone Anderlič, podpredsednik stranke in vodja poslanske skupine, si zastavlja vprašanje, ali je bilo početje največje vladne stranke v mejah sprejemljivega. Zdi se mu, da bi bila meja sprejemljivosti povožena, če bi LDS pristala na sprejetje ustavnega zakona, s katerim bi skušali zaobiti sodbe ustavnega sodišča. "Predlagani ustavni zakon je katastrofa, je pod točko sprejemljivosti," pravi Anderlič in samokritično dodaja, da je bila največja napaka LDS taktiziranje z javnim mnenjem: "Fundament delovanja LDS so načela varovanja človekovih pravic, pravna država in svoboda posameznika." Kaj pa predsednik republike in nekdanji predsednik LDS ter vlade dr. Drnovšek? Ali ni tako, da je "bratska pomoč" predsednika republike pravzaprav dodatno poglobila problem? "V zadnji fazi: da," odgovarja Anderlič. "Zdi se, da je bil predsednik slabo brifiran. Oglasil se je absolutno prepozno, s svojim posegom pa je prinesel kvečjemu dodatne probleme, ne pa rešitve."

Par marksistov in ključavničar

Zdi se torej, da je največja vladna stranka postavila nekaj mejnih kamnov: barantanja o spoštovanju ustavnega reda, odločitev ustavnega sodišča in človekovih pravic ne bo. Vendar je v zadnjih mesecih nekajkrat zdrsnila prek tega roba. Predsednik stranke in vlade Tone Rop je pred meseci nastopal z všečnimi, a ustavno spornimi idejami, da tisti, ki so se pregrešili proti Sloveniji, pač ne morejo biti upravičeni od odškodnine. Takšno licitiranje je ustavno sporno, saj zato, ker bi se pregrešil proti Sloveniji, po letu 1991 ni bil kaznovan nihče. Če velja, da si nedolžen, dokler ti krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, grešnikov pač ni bilo. In tudi če bi grešniki bili, so kazni za njih že določene v kazenskem zakoniku.

Kakorkoli, sveže stališče govornikov iz LDS je, da si cincanja ne smejo več privoščiti. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, zakaj LDS jasnega stališča ni bila sposobna izreči v preteklosti. OK, po eni strani ni stranke nihče silil, naj ima jasno stališče o ne najbolj svetli točki polpretekle zgodovine. Po drugi strani pa je največja vladna stranka sestavljena iz konkretnih ljudi. Del vplivnih LDS-ovcev je bil leta 1991 v opoziciji, del na oblasti, del pa je pomembne funkcije opravljal v občinah. Opozicijski voditelj Janša je govornico LDS in podpredsednico državnega zbora Irmo Pavlinič Krebs spravil v zadrego, ko je citiral knjigo Mirovnega inštituta Izbrisani. Ena od žrtev izbrisa namreč v knjigi pravi: "Moji ženi pa je (Irma Pavlinič Krebs, op.p.) dala nasvet, da bi bilo zame najboljše, da sam zapustim državo, drugače me bo policija vrgla čez mejo." Irma Pavlinič Krebs je odgovorila, da se zaveda "da smo ljudem povzročali krivice, ko smo delali po takrat veljavni zakonodaji, ki jo je sprejel parlament v letu 1991," ob tem pa se je za to početje opravičila. Nelagodje, ki veje iz njenega opravičila, pa je skrito v trditvi, da je kot visoka uradnica upravne enote delala po veljavni zakonodaji. Ravno v tem je namreč problem. Uradniki notranjega ministrstva leta 1992, ob izbrisu, niso delali po veljavni zakonodaji. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da izbris sploh ni imel zakonske podlage. Uradniki so se sicer držali navodil ministrstva, vendar spoštovanje teh navodil še ne pomeni, da so uradniki delovali po veljavni zakonodaji. Na začetku leta 1992 pa je posle notranjega ministra opravljal Igor Bavčar, od leta 1994 do 2000 podpredsednik LDS.

Tone Anderlič pa opozarja, da je zgodba o izbrisanih stranski produkt neke druge zgodbe. "Zakaj je problem sploh nastal? Leta 1991 je nekdo v tej državi začel izdelovati nekakšne spiske, sezname sumljivih oseb. Vem, da teh seznamov niso izdelovali na ministrstvu za notranje zadeve. Ti seznami so nastajali kar tako, mimo kakšne uradne procedure. In imeli so učinke. Ljudje, ki so se znašli na teh spiskih, recimo niso prišli do pokojnine. Problem je v tem, da so za ljudi nastopile neke pravne posledice, hkrati pa pravni postopek sploh ni bil izpeljan." Na vprašanje, kje so nastajali seznami sumljivih oseb, pa Anderlič ne odgovarja.

Če izvirni greh leži na začetku devetdesetih, je do sedanje šlamastike prišlo zato, ker sta se, kot ocenjuje Anderlič, notranji minister dr. Bohinc in predsednik ZLSD Pahor ustrašila, da bi negativne točke kasirala ZLSD. Pač, problem izbrisanih bi po Anderličevem mnenju v običajni upravni proceduri moralo rešiti notranje ministrstvo, to pa po koalicijski pogodbi vodi oseba iz ZLSD.

Pogled na lestvico javnega mnenja kaže, da ZLSD že dve leti dosega praktično enak rating: ankete jim v povprečju namenjajo 7 odstotkov, nihanje pa je minimalno: gredo za eno točko gor ali dol.