Napeti petelini

Od protipoplavnih nasipov do strelskih jarkov na meji

Slovenski policisti pri Hotizi, 13. september

Slovenski policisti pri Hotizi, 13. september
© Luka Novak

Predsednik vlade Janez Janša v času, ko vodi vlado, še ni izrekel tako avtoritarnega notranjepolitičnega opozorila. "Verjetno bodo potrebne kakšne menjave, najbrž na obeh straneh, da se bodo dogovarjali ljudje, ki se želijo dogovoriti, ne pa tisti, ki se ne želijo dogovoriti." Iz konteksta lahko razberemo, da je predsednik vlade 11. septembra prst kritike usmeril proti ministrstvu za okolje. Natančneje, v ministra za okolje Janeza Podobnika in v državnega sekretarja na ministrstvu za okolje Marka Starmana. Povodov za kritično pripombo predsednika vlade je bilo več. Ko se je predsednik vlade Janša 2. septembra v Prekmurju, pri Hotizi, srečal s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem, je ob bregove Mure povabil tudi ministra za okolje Podobnika. Vendar ta v Prekmurje ni prišel. "Nekaterih, ki bi morali biti zraven, enostavno nismo mogli najti," je v preddverju konferenčne dvorane v Helsinkih, kjer se je ravno udeleževal konference o evropsko-azijskem sodelovanju, za nacionalno TV povedal predsednik vlade.

"Bil sem prepozno obveščen," se je dan kasneje branil Janez Podobnik in se je ob tem skliceval na tehnične težave. Sestanek ob Muri je bil neuravnotežen. Kapetan hrvaške ekipe Ivo Sanader je pripeljal ključne ljudi ministrstev za zunanje zadeve, okolje ter kmetijstvo. Kapetan slovenske ekipe Janša pa je imel ob boku zgolj zunanjega ministra. Če na eni strani mize sedijo štirje, na drugi pa zgolj dva, so pogajanja nenavadna. In dejstvo, da je slovenski zunanji minister skoraj dvometraš, ne odtehta. Tudi Ivo Sanader je skoraj dvometraš.

Ostra pripomba predsednika vlade pa ni povezana zgolj z odsotnostjo predstavnika ministrstva za okolje. Ko je Janez Podobnik 10. septembra nastopil na taboru SLS na Ptuju, je izrekel nekaj ostrih besed na račun vlade. Ocenil je, da se je vpliv SLS v sedanji vladajoči koaliciji zmanjšal. Trdil je celo, da prihaja do "nerazumnega pogroma nad kadri iz kroga SLS". In beseda "pogrom" je težka beseda. Če opozicija govori o "kadrovskem cunamiju", seveda ima razlog, da uporablja seizmološki žargon. Če pa o pogromu, silovitem napadu, množičnem preganjanju, govori predsednik stranke vladajoče koalicije, je to druga zgodba.

Drugič, predsednik SLS Janez Podobnik je na Ptuju govoril o vprašanju meje. Med drugim je pohvalil svojo stranko, češ da je ta najbolj dosledna pri zagovarjanju pravične meje s Hrvaško. "SLS bo vztrajala (...), da ostane ozemlje na levi strani Mure pri Hotizi slovensko, kot je bilo do osamosvojitve." Res je, ukvarjanje z mejno črto sodi med politične prioritete SLS. Ob parlamentarnih volitvah je ekipa SLS na levem bregu Dragonje sadila lipo. Zdaj se ukvarja s Hotizo.

In tretjič, Podobnik je med nastopom na Ptuju ob vseh kritičnih pripombah na račun sedanje vlade vendarle izrazil prepričanje, da morajo stranke te vladajoče koalicije "ostati zavezniki tudi po naslednjih parlamentarnih volitvah".

Ostro reakcijo predsednika vlade moramo torej razumeti v širšem kontekstu. Prvič, SLS se z zunanjo politiko ne ukvarja prav veliko. Ukvarja se s kmetijsko politiko EU. In zelo intenzivno se ukvarja z mejno črto, torej z vprašanjem odnosov s Hrvaško. In ta del zunanje politike SLS ni sinhroniziran s politiko zunanjega ministrstva. Zunanje ministrstvo se muči z diplomacijo, SLS pa zunanjo politiko izvaja s sajenjem lip in s sorodnimi simbolnimi gestami. Na Podobnikovo stokanje, češ da se dogaja pogrom proti kadrom SLS, je predsednik vlade odgovoril z opozorilom, da ga bo odstavil. Ali pa bo odstavil njegovo desno roko, Marka Starmana. Se pravi: vsakdo, ki trdi, da se dogaja kadrovski pogrom, bo odstavljen. Tretji razlog za Janševo jezo je morda najpomembnejši. Predsednika hrvaške in slovenske vlade sta se 2. septembra na Hotizi dogovorila, da bodo nasip na Muri skupaj obnovili slovenski in hrvaški izvedenci. Ministrstvo za okolje in prostor pa bi moralo poskrbeti za tehnične detajle. In to se ni zgodilo. Ker je Mura skoraj kot Nil in poplavlja v bolj ali manj rednih ciklih, navadno jeseni, bi bilo za sedanjo vlado zelo nerodno, če bi se razlila zgolj zato, ker se hrvaška in slovenska vlada nista znali dogovoriti, kako obnoviti nasipe. Na ministrstvu za okolje in okolje in prostor so sicer po eni strani zagotavljali, da delajo s polno paro. Po drugi strani pa so priznali, da se bo o obnovi nasipov pogovarjala razširjena slovensko-hrvaška komisija za vodno gospodarstvo, vendar sestava komisije še ni znana. In četrti razlog za Janševo jezo? Podobnik je na Ptuju že najavil, da bi morala sedanja koalicija ostati skupaj tudi volitvah 2008. SLS po eni strani velja za stranko, ki ima najdaljši vladni staž. Zlezla je pod praktično vse koalicijske odeje. Hkrati pa velja za najbolj naporno koalicijsko stranko. Po drugi strani pa se Janša že lep čas spogleduje s Pahorjevo SD. Janša ima za to koketiranje s Pahorjem nekaj dobrih razlogov. Pahorjeva SD in Janšev SDS sta ideološko sicer težko kompatibilni, vendar zna SD po drugi strani voditi konstruktivno politiko. S konstruktivnostjo se trudi celo v opoziciji. Ker v obdobju parlamentarne demokracije koalicijska os SDS - SD še ni obstajala, bi vzpostavitev takšne osi predstavljala zgodovinsko prelomnico, ki bi jo lahko spretne PR-ovske mašinerije prodale kot nekakšen "zgodovinski kompromis", "zadnje dejanje narodne sprave" itd. Z opozorilom, da bo nekdo, ki je blizu SLS, letel, je Janša posredno odgovoril na Podobnikovo idejo, da mora sedanja koalicija na oblasti ostati tudi po letu 2008. Sploh ni nujno, da se bo SLS po letu 2008 grela pod koalicijsko odejo.

Predsednik vlade Janša se je še vedno ukvarjal z vizijo, da je potrebno obnoviti protipoplavne nasipe ob Muri, ministrstvo za okolje naj se zmeni z hrvaškimi sogovorniki, kaj bodo pri obnovi počela slovenska podjetja. Zaupanje med državama pa naj bi krepili tako, da bi na levem bregu Mure skupaj patruljirali slovenski in hrvaški policisti.

Mura, bistra hči ravnin

Če je 11. septembra kazalo, da bo vprašanje Mure povzročilo notranjepolitične pretrese, morda celo vladno krizo, je po dveh dneh vlada na Muro poslala policiste s čeladami, neprebojnimi jopiči in čeladami ter bager. Poročevalske ekipe, ki so pripotovale na ob breg mirne reke, so bile tako številčne, kot da bi bile miru ure štete. Če so predsednika vlade 11. septembra skrbele jesenske poplave in obrambni protipoplavni nasip, je 13. septembra kazalo, da bodo slovenske obrambne sile ob Muri začele kopati strelske jarke.

Kaj se je zgodilo? Domneva slovenske vlade, da namerava Hrvaška obnoviti protipoplavne nasipe, se je izkazala za napačno. Hrvaška gradbena mehanizacija je namreč v resnici gradila cesto, ki bi ob mosta, zgrajenega pred meseci, peljala do zaselka Murišče, ki leži na levem bregu Mure, nekaj sto metrov jugozahodno od Hotize. Slovenska vlada je torej narobe predvidela razvoj dogodkov.

Tudi ideja o mešanih hrvaško-slovenskih policijskih patruljah se je izkazala za slabo. Mešana policijska patrulja je namreč pridržala več slovenskih poročevalcev, ki so se iz Hotize peljali proti zaselku Murišče. Pridržane poročevalce so hrvaški policisti odpeljali na desni breg Mure in jih prek mejnega prehoda poslali nazaj v Slovenijo. Dejstvo, da je ob pridržanju slovenskih poročevalcem svečo držal tudi slovenski policist, je nerodna reč. Postopki ravnanja mešanih policijskih patrulj v primerih, ki so povsem predvidljivi, bi namreč morali biti definirani.

Zakaj se je vprašanje, kje leži meja med Slovenijo in Hrvaško, sploh znašlo na dnevnem redu? Ideja, ki jo brani del slovenske politike, denimo Janez Podobnik, je jasna: meja je na Muri. Trditev zveni logično, saj je bila meja od nekdaj na Muri. Hkrati pa moramo zastaviti dodatno vprašanje. Kje sploh leži Mura? Ali je Mura vedno tekla po isti strugi? Mura ni gora, ki bi od nekdaj ležala na točno istih geografskih koordinatah, pač pa je vsakih nekaj let spreminjala tok. Mura namreč slovi po stranskih rokavih, ki so v določenih obdobjih mrtvi rokavi, ob visokih vodah pa se je glavni tok reke pogosto preusmeril in si je izbral novo strugo. Z obsežnimi deli so želeli na začetku sedemdesetih let tok čim bolj stabilizirati. Reko, ki je delala velike ovinke, so ukrotili in ovinke zravnali. Ob tem sekanju rečnih ovinkov je del ozemlja, ki je bil zapisan v slovenskem katastru, ostal na desnem bregu Mure. In obratno - del ozemlja, ki je zapisan v hrvaškem katastru, je ostal na levem bregu Mure. Pri Hotizi se zdi, da mejna črta izgleda kot risba, ki jo je narisal otročiček. Vendar v resnici meja sledi nekdanjim rečnim meandrom. Tako v Hotizi še danes najdemo ulico, ki se imenuje Ribiška ulica. Ribiška ulica leži tik ob t.i. Stari Muri, torej ob bregu stare struge. In tudi mejna črta, ki jo je zarisala slovenska geodetska uprava, leži na t.i. Stari Muri. Struga, po kateri se danes pretaka reka Mura, leži tudi dva kilometra južneje od Stare Mure.

Ali to pomeni, da mejna črta leži ob Stari Muri? Ker je tudi Stara Mura spreminjala rečni tok, ni povsem jasno niti to, kje je v resnici Stara Mura.

Če pogledamo zadnje tri izdaje Atlasa Slovenije, ki ga je natisnila Mladinska knjiga in temelji na podatkih Geodetskega zavoda Slovenije (1992, 1996, 2005) je točka, kjer je Hrvaška postavila novi most, na hrvaški strani. V zadnjih dneh pa se zastavlja vprašanje, kje leži zaselek Murišče. Različne izdaje Atlasa Slovenije ne dajejo enoznačnega odgovora. V najbolj sveži izdaji Atlasa Slovenije je namreč mejna črta zarisana drugače kot v izdaji, objavljeni leta 1996 in 1992. Izdaja Atlasa Slovenije, natisnjena leta 1996, zaselek, ki nosi ime Murišče, imenuje Brezovec. In zaselek Brezovec je bil leta 1996 narisan južno od mejne črte, torej na hrvaško katastrsko ozemlje.

Drnovšek - Račan

Kaj se je z mejno črto na Muri dogajalo v času, ko sta o problemu diskutirala nekdanja predsednika vlad, Drnovšek in Račan? Meja med Slovenijo in Hrvaško je nepraktična. Žepi ozemlja, ki so zabeleženi v slovenskem katastru, ležijo na desnem bregu Mure. In obratno, žepi ozemlja, ki so zapisani v hrvaškem katastru, ležijo na levem bregu Mure. Zato naj bi državi, če zelo poenostavimo, zamenjali nekatere žepe. In tako polikana meja bi tekla, če spet zelo poenostavimo, po sedanji strugi reke Mure. Rešitev bi bila logična, enostavna in bi hkrati predstavljala dober kompromis. Vendar bomo danes v slovenski vladi težko našli človeka, ki bi pel slavo sporazumu Drnovšek - Račan. Že zaradi prestižnih razlogov se ne bi spodobilo, če bi kdo iz slovenske vlade citiral papir, ki ga je hrvaški premier pri polni zavesti in z vsemi pooblastili tudi parafiral. Jasno, na drugi strani je Hrvaška z resnimi gradbenimi deli itak izkazala, da papirja, ki ga je parafiral nekdanji hrvaški premier, ne jemlje resno.

Kako je sporazum Drnovšek - Račan odgovoril na vprašanje, kaj storiti z ozemljem okoli Hotize? Zaselek Murišče je bil postavljen na slovensko stran meje. Ozemlje, ki leži jugozahodno od Hotize, a je na levem bregu Mure, pa bi bilo hrvaško. Če bi ta rešitev obveljala, bi bil problem relativno elegantno rešen. Namesto relativno elegantne rešitve sta se vladi Slovenije in Hrvaške zmenili za abstraktno rešitev. Obvelja naj stanje, kakršno je veljalo junija 1991. Ker si Hrvaška in Slovenija stanje, ki je veljalo junija 1991, ob razglasitvi neodvisnosti, razlagata zelo po svoje, bo imenitno načelo o vrnitvi na staro stanje zelo težko operacionalizirati.

Ob tem, da se sedanja vlade ne sklicuje več na sporazum med Drnovškom in Račanom, je slovensko politično vodstvo Hrvaški naredilo še nekaj uslug. Recimo: maja 2005 je predsednik vlade in predsednik SDS na kongresu stranke v Portorožu gostil hrvaškega premierja Sanaderja. Sestanek je zvenel hudo prijateljsko. Med pogovori sta se Janša in Sanader dogovorila tudi, da bosta državi skupaj zgradili most čez Muro. Takoj zatem sta se še enkrat srečala v Varšavi. Napovedala sta celo, da se bosta čez teden dni sestala prometna ministra, ki bi dorekla detajle o gradnji mostu pri Hotizi. Nekaj tednov kasneje je začela Hrvaška most graditi sama.

In dogodkov, ko je predsednik slovenske vlade izpadel nenavadno naivno, je bilo še nekaj. Če sta Sanader in Janša maja lani med kongresom Janševe stranke najavila skupno gradnjo mostu, pa so potem hrvaški gradbinci most postavili sami, sta 2. septembra objavila, da bosta državi skupaj obnovili protipoplavne nasipe. Namesto protipoplavnega nasipa je hrvaška mehanizacija začela graditi cesto proti zaselku Murišče. Potem je policija najavila delovanje mešanih patrulj. Učinek mešanega patruljiranja je bil ta, da je slovenski policist asistiral hrvaškemu, ko je ta pridržal slovenske poročevalce.

Strelski jarki

Če je med 2. in 11. septembrom slovensko vlado skrbela poplavna varnost, je 13. septembra aktivirala posebne policijske enote. Aktiviranje posebnih policijskih enot sicer še ni najvišje stanje pripravljenosti. Posebne policijske enote namreč delujejo v okviru regionalnih policijskih uprav, denimo policijske uprave Murska Sobota. Pripadniki posebnih policijskih enot praviloma opravljajo običajno policijsko delo, ob posebnih primerih pa se preoblečejo v nove uniforme, nadenejo si čelado, neprebojni jopič in v roke vzamejo avtomatsko orožje. 13. septembra so proti Muri odšli pripadniki murskosoboške posebne policijske enote. V primeru, ko bi v Prekmurje odpotovali tudi pripadniki specialne enote, ki ima sedež v Ljubljani, bi bil to znak najhujše zaostritve. Kljub temu velja dodati, da po letu 1991 pripadnikov posebnih policijskih enot na mejnih območjih nismo videvali. Ko policisti ob meji hodijo v neprebojnih jopičih in nosijo avtomatsko orožje, to spominja na izredne razmere.

Tudi ideja, da bi veljalo odstaviti kakšnega visokega funkcionarja ministrstva za okolje in prostor, ki je krožila pred nekaj dnevi, se je umaknila v drugi plan. Namesto napovedane odstavitve so sledili trenutki vsenarodnega soglasja. Predsednik vlade je na nočno sejo na sedežu vlade sklical predsednike parlamentarnih strank. Predsednik vlade je skorajda žarel. Kazal je odločnost, bežno je frcnil proti opoziciji, češ da se pojavljajo zahteve, ki ne temeljijo na realnih dejstvih. Da bo potrebo ravnati državniško, je sporočil javnosti, parlamentarno telo pa je pozval, naj nastopa enotno. In celo direktor nacionalne TV hiše je govoril o državotvorni drži javnega zavoda.

Sporočilo je bilo jasno: trdno stojimo na branikih Mure. Stvari so pod nadzorom. Čeprav, roko na srce, slovenski policisti niso bili ob levem bregu Mure, ker so bili tam hrvaški policisti. Slovenski policisti so bili ob cesti, ki iz Hotize vodi proti zaselku Murišče. Ta cesta pa leži kakšni 500 metrov severno reke.

Kakorkoli - v ponedeljek je kazalo, da lahko zaradi Mure koalicija zdrzne v resne težave. Dva dni kasneje je bila nacija enotna in trdna. Protipoplavni nasipi ob Muri pa so bili mehki in nič ni kazalo, da je obnova nasipov še na dnevnem redu.