Vanja Pirc

5. 9. 2007  |  Mladina 35

Kaj se je zgodilo s korupcijo?

Točno pred tremi leti je Janez Janša v parlamentu govoril o WD-40, o korupciji in klientelizmu pri tedanji oblasti, danes pa so razmere na tem področju enake, če ne slabše kot tedaj

Predsednik vlade Janez Janša, takrat še vodja največje opozicijske stranke, in pločevinka pršila WD-40 na izredni seji parlamenta, ki je bila 31. avgusta 2004.

Predsednik vlade Janez Janša, takrat še vodja največje opozicijske stranke, in pločevinka pršila WD-40 na izredni seji parlamenta, ki je bila 31. avgusta 2004.
© Denis Sarkić

V četrtek so s položaja odstopili trije ministri. Ker sta bila v zadnjem času dva izmed njih, minister za zdravje Andrej Bručan in visokošolski minister Jure Zupan, vpletena v primere domnevne korupcije, ki so razburjali javnost, se je ob njunem odstopu marsikdo vprašal, ali sta s tem vsaj posredno priznala svoje napake. Predsednik vlade Janez Janša, ki je javnosti sporočil novico o rekonstrukciji vlade, se s tem ni strinjal. Delo odstopljenih ministrov naj ne bi bilo slabo.

Janša je bil pred tremi leti, ko je bil še vodja takratne opozicije, veliko bolj občutljiv za korupcijsko problematiko. Ravno včeraj so minila natančno tri leta, odkar je v parlament prinesel pločevinko WD-40 in razkril, da se je znamenito protikorozijsko sredstvo znašlo sredi več kot očitnega primera korupcije. „Ta izdelek vsi poznate,“ je začel, nato pa razglasil, da je takratni predsednik uprave Krke Miloš Kovačič, sicer član LDS, prodajo pršila WD-40, ki jo je opravljala Krka, prenesel na drugo podjetje, ki ga „slučajno“ vodi njegova hči. Janša je bil brezkompromisen: „Zato, da bi se po mojem mnenju na izjemno nepošten način pridobile sorodnikom velike premoženjske koristi, se je ukinila proizvodnja oziroma proizvodna enota ali pa trgovska enota v nekem podjetju, ki je delniška družba, in so se na ta način oškodovali lastniki za velike dohodke ... in dobički se zdaj stekajo v privatne žepe neposredno.“

Afera WD-40 je bila razkrita na izredni seji parlamenta, na kateri je takratna opozicija zahtevala odstop celotne vlade premiera Antona Ropa. Očitali so ji neizpolnjene obljube, številne zamujene priložnosti za uspešnejši in hitrejši razvoj, predvsem pa razmah klientelizma in korupcije, ki naj še nikoli ne bi bila tako žgoča kot ravno tisti trenutek. „V veliki meri tudi zato, ker so iste politične sile na oblasti že 12 let na debelo podlago od prej,“ je ugotavljal Janša.

Pred tremi leti so pravzaprav potekale kar tri maratonske seje parlamenta, na katerih so podrobno analizirali vse domnevne in dejanske primere korupcije in klientelizma iz časa, ko je vlade vodila LDS. Obdelali so vse afere in škandale tistih let, spraševali so se, kam je poniknil davkoplačevalski denar, vložen v banko SIB, ali je podjetje Ultra sklenilo donosne posle s podjetji v državni lasti zato, ker se je v njem zaposlil nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič, ali je bilo podjetje Mirage za izdelavo osebnih izkaznic, potnih listov in avtomobilskih nalepk izbrano zato, ker je bil nekoč odvetnik tega podjetja takratni generalni sekretar vlade Mirko Bandelj ... Spraševali so se tudi, ali bo kdo odgovarjal za poneverbe v aferi Rdeči križ, za vladno odločitev o nakupu letala najdražjega ponudnika, za „izhlapevanje“ denarja iz sklada za gradnjo stavbe Pediatrične klinike ...

Odločno nastopanje proti korupciji in klientelizmu se je izplačalo. Tisto jesen je SDS na volitvah premagala LDS. Zaveza „učinkovitega boja proti klientelizmu in korupciji v javnem sektorju“, ki je zaznamovala predvolilno pomlad, se je potem znašla med temeljnimi cilji koalicijske pogodbe, ki so jo podpisale stranke nove vlade. Potem ko je prisegla nova vlada, so ministri pompozno podpisali še poseben etični kodeks, ki naj bi jih varoval pred skušnjavami neprimernega vedenja. Tako je bilo leta 2004. Kako pa je vlada doslej uresničevala svoje obljube o učinkovitem boju proti korupciji in klientelizmu?

Vidna in nevidna statistika

Poglejmo najprej statistiko. Slovenija se na lestvicah že tradicionalno uvršča pred nekatere članice EU, recimo pred Portugalsko in Grčijo, in slabše od večine drugih članic EU, predvsem od skandinavskih držav, ki veljajo za pojem nekoruptivnih držav. Slovenija se po podatkih organizacije Transparency International, ki pri svojim meritvah upošteva, kako zaznaven je obstoj korupcije med javnimi uslužbenci in politiki, med 160 državami tradicionalno uvršča okoli 30. mesta. Tako je bilo tudi lani. Po podatkih Transparency International naj bi se bile lani razmere v Sloveniji nekoliko izboljšale. Na splošno gledano pa se v primerjavi s prejšnjimi leti niso bistveno spremenile.

Kakšna je statistika z domačega terena? Lani se je število korupcijskih kaznivih dejanj, ki jih je obravnavala policija, povečalo s 17 na 44, pri čemer so prevladovala kazniva dejanja jemanja in prejemanja podkupnine. Letos so v prvem polletju obravnavali 28 sumov korupcijskih kaznivih dejanj, v osmih primerih so pripravili kazensko ovadbo in jo poslali tožilstvu.

In tožilci? Ti so lani prejeli skupno 63 kazenskih ovadb v zvezi s korupcijskimi kaznivimi dejanji, to je enkrat več kot leto prej. Čeprav so kazenske ovadbe zoper kar 38 oseb zavrgli, zoper eno osebo pa so podali izjavo o odstopu od pregona, so bili v letnem poročilu za lansko leto zadovoljni, ker so bili med obravnavanimi tudi „davčni inšpektor, gradbeni inšpektor, zdravstveni inšpektor, kriminalist, policist, zdravnik, direktor zdravstvenega doma, referent Davčne uprave RS, uslužbenec javnega stanovanjskega sklada, direktor podjetja, finančni svetovalec, stečajni upravitelj in načelnik upravne enote, kar daje tovrstnim kaznivim dejanjem večjo težo“.

A policija in tožilstvo odkrijeta le malo korupcijskih primerov, pa še to zgolj takrat, ko je mogoče s prisluškovanjem in z drugimi tajnimi metodami storilca zasačiti pri samem kaznivem dejanju, recimo pri podkupovanju. Težava pa je v tem, da v Sloveniji prevladuje ravno takšna, prefinjena vrsta korupcije, ki je ni mogoče obravnavati z mehanizmi kazenskega prava. Gre za nepotizem in klientelizem, zlorabo položajev in notranjih informacij, plačevanje provizij pri sklepanju pogodb in odpravljanje konkurence, navsezadnje tudi za vzpostavljanje novih elit, ki naj bi do premoženja prišle prek polkorupcijskih ali parakorupcijskih odnosov.

Od Matice do Dursa

Zadnje mesece so medije polnili prav takšni domnevni primeri korupcije, ki jih je težje dokazati in preganjati. Še toliko bolj skrb zbujajoče pa je, da so v večini afer nastopali nosilci najvišjih javnih funkcij - javni uslužbenci, svetovalci in funkcionarji sedanje vlade. Pa čeprav je ta, kot rečeno, na oblast prišla z opozarjanjem na korupcijsko problematiko.

Spomnimo se samo nekaj najbolj vročih zgodb. Minister za kulturo Vasko Simoniti je denimo na zelo nenavaden način priskrbel sredstva založbi Slovenska matica. Njegovo ravnanje najverjetneje ni nezakonito, je pa vprašljivo vsaj z etičnega vidika. Za kaj gre? Urednik založbe Slovenska matica Drago Jančar, sicer podpornik sedanje vlade, je letos založbo pozabil prijaviti na javni razpis, pozneje, ko je skušal napako popraviti, pa je kar 11 od 14 oddanih prijav izpolnil napačno. Založba bi torej po svoji krivdi ostala brez državnih sredstev. Na pomoč je priskočil minister Simoniti in ji mimo vseh razpisov, iz tako imenovane ministrove postavke, iz katere po svoji presoji deli kulturni denar, odobril skoraj 110.000 evrov državnih sredstev. Toliko, kolikor je želela dobiti že na javnem razpisu. Ker pa minister v svojem osebnem fondu ni imel toliko denarja, se je odločil, da na razpisu, na katerega se je neuspešno prijavila Matica, preprosto ne bo razdelil vseh sredstev, temveč bo del razpisnih sredstev, kot mu omogoča nedavno sprejeta zakonodaja, zadržal, jih prenesel v svoj osebni fond, nato pa jih namenil Slovenski matici. Minister je tako zaradi Matice oškodoval založbe, ki so se pravočasno in pravilno prijavile na razpis. Protikorupcijska komisija primer še proučuje, policija pa ga ne obravnava.

Kulturni minister se je kmalu pojavil v še eni aferi. Njen glavni akter je Simonitijev svetovalec Tadej Veber. Izkazalo se je, da Veber ni le ministrov svetovalec pri projektih obnove ljubljanske Opere in Moderne galerije, ampak s svojim podjetjem Gradis biro za projektiranje Maribor pri obnovi Opere tudi sodeluje. Veber naj bi bil torej z obnovo Opere zaslužil dvakrat: najprej 31.000 evrov za svetovanje ministru, nato pa še nekoliko manj, menda največ 10.000 evrov, kot soizvajalec obnovitvenih del. Stvar je toliko resnejša, ker je bil prav Veber član komisije, ki je izbrala izvajalca obnove Opere, podjetji SCT in Vegrad, ti pa sta za podizvajalca angažirali Vebrovo podjetje. S primerom se zdaj ukvarja komisija za preprečevanje korupcije.

Še nekaj drugih ministrov se je zapletlo v podobne zgodbe. Ministrstvo za okolje in prostor je denimo Podjetju za urejanje hudournikov Puh plačalo sanacijo plazu v Logu pod Mangartom, čeprav jo je podjetje opravilo samoiniciativno in je torej ministrstvo ni naročilo. Državno pravobranilstvo je menilo, da ministrstvo računa ne bi smelo poravnati, minister Janez Podobnik pa se je odločil drugače. Primer je v predkazenskem postopku.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki ga je do četrtka vodil minister Zupan, je medtem na enem največjih javnih razpisov za promocijo znanosti sredstva namesto uveljavljenim znanstvenim ustanovam podelilo društvom in združenjem, ki so povezana s sodelavci ministra Zupana ali z vladajočo stranko SDS. Minister je trdil, da ni ravnal sporno, je pa pod pritiskom javnosti razpis razveljavil. Policija primera ne obravnava.

V še največ spornih zgodbah pa se je pojavil dosedanji minister za zdravje Andrej Bručan, ki se je z odstopom izognil drugi interpelaciji, v kateri bi nanj leteli predvsem očitki o domnevni skorumpiranosti. Najprej je prah dvigovala izbira novih operacijskih miz. Ministru so sprva očitali, da je razpis pisan na kožo točno določenemu proizvajalcu, ki ga zastopa podjetje Sanolabor. Poleg tega se je minister v času odločanja o najboljšem ponudniku celo sestal z direktorjem tega podjetja, čeprav je trdil, da naj bi bilo šlo le za vljudnostni obisk, na katerem nista govorila o operacijskih mizah. Kakorkoli že, nazadnje ni bil izbran Sanolabor. Afera se je končala z nekaj kazenskimi ovadbami, policija pa v sodelovanju s tožilstvom nadaljuje preiskavo. Veliko razburjenja je povzročila tudi odločitev ministrstva za zdravje, da zasebniku, Avto-moto zvezi Slovenije oziroma podjetju Flycom, sicer ob podpori vlade, podeli pravico do izvajanja nujnih helikopterskih prevozov ponesrečencev kar brez javnega razpisa. Bručan je po pritisku komisije za preprečevanje korupcije in medijev odločitev preklical in obljubil javni razpis. Na generalni policijski upravi pravijo, da je zadeva v predkazenskem postopku. Potem je prišlo na dan, da je Bručanovo ministrstvo dodatna dela pri gradnji stavb Onkološkega inštituta in Nevrološke klinike oddalo s pogajanji brez poprejšnje objave. Zapletati se je začelo tudi z novo Pediatrično kliniko. Pri dobavi opreme in zaradi izvajalcev. Podjetje Makro 5, ki pri gradnji stavbe nove Pediatrične klinike skrbi za polaganje električnih kablov, je za podjetniško, poslovno in davčno svetovanje pri temu delu najelo podjetje Partner Fin, ki ga vodi nekdanji čudežni deček SDS Domen Zavrl, in mu za to plačalo 51 milijonov tolarjev + DDV. Ni sicer jasno, zakaj bi pri polaganju kablov potrebovali tako drago davčno svetovanje, je pa dejstvo, da sta direktorja obeh podjetij pred volitvami sodelovala v strateškem svetu SDS, ki je pripravljal alternativni program vladanja. Mimogrede, tudi dosedanji resorni minister je član SDS.

V številnih aferah, ki smo jih spremljali zadnje mesece, niso nastopali zgolj ministri, ampak tudi drugi vladni uslužbenci.

Eden odmevnejših je bil primer Simič, v katerem je komisija za preprečevanje korupcije že prepoznala elemente korupcije. Davčni inšpektor Đorđe Perić se je odločil opraviti inšpekcijski nadzor v prej omenjenem podjetju Partner Fin, saj je to zahtevalo, da mu država povrne kar 447.000 evrov plačanega DDV-ja. Inšpektor je ugotovil nepravilnosti, zato je zoper direktorja podjetja Domna Zavrla spisal kazensko ovadbo. Zaradi tega mu je generalni direktor Davčne uprave RS (Durs) Ivan Simič izročil odpoved delovnega razmerja. Nadzor je pokazal, da Simič pri tem, ko je inšpektorja vrgel na cesto, ni ravnal prav. Izkazalo pa se je tudi, da je podjetju Partner Fin svetovalo podjetje Simič & partnerji, katerega lastnik je generalni direktor Dursa. Vladne institucije niso želele prepoznati Simičevega spornega ravnanja, Simič pa je napovedal, da naj bi jeseni odstopil s položaja. Obe zgodbi, v katerih se pojavljajo Zavrl, Strah in Simič, sta zdaj v predkazenskem postopku.

Vendarle proti korupciji?

So bile torej obljube o učinkovitem boju proti korupciji le sredstvo, s katerim je koalicija navduševala volivce? Je Janez Janša v svojem prvem govoru na premierskem položaju tudi zato skoraj „pozabil“ omeniti boj proti korupciji? Je bil farsa tudi posebni etični kodeks, ki so ga podpisali ministri? Navsezadnje na podlagi kodeksa do danes še nihče ni bil sankcioniran. Niti obrambni minister Erjavec, ki je prečkal državno mejo na delu ljubljanskega letališča, ki ni namenjen civilistom. Niti nekdanji prometni minister Božič, ki je s sinom in z državnim sekretarjem Petrom Verličem izpit za čoln opravil v Ljubljani, čeprav bi ga lahko le na sedežu uprave za pomorstvo v Kopru. Niti ministri Vizjak, Drobnič, Simoniti in Zver ter nekateri državni sekretarji, ki so si privoščili najdražje tečaje tujih jezikov. Niti minister Rupel, ki je službeni avtomobil vlade „posodil“ ženi za nakupovanje.

Ob vsem tem se ne zdi več tako nenavadno, da se je sedanja vlada takoj po prihodu na oblast bolj kot boja proti korupciji lotila boja proti komisiji za preprečevanje korupcije. Vladno namero, ki najverjetneje korenini v osebnih zamerah, saj je predsednik komisije Drago Kos med drugim preiskoval zadevo Depala vas, ki je Janšo leta 1994 odnesla s položaja ministra za obrambo, je aprila letos ustavilo ustavno sodišče. A vlada je tudi po tem iskala poti za razpustitev komisije, ki naj bi jo nadomestila z učinkovitejšim telesom. Premislila si je šele v začetku julija in javnosti sporočila, da komisija ostane vsaj do izteka mandata njenih članov, torej do leta 2009.

Odločitev ni bila naključna. Prav takrat je namreč Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Slovenijo povabila v elitni klub najrazvitejših držav sveta, hkrati pa je objavila posebno poročilo o razmerah pri nas. Poročilo Sloveniji ne more biti v ponos, sploh ne pri vprašanju korupcije. OECD je opozorila, da komisiji za preprečevanje korupcije, „ki je pri preprečevanju korupcije igrala osrednjo vlogo“, grozi ukinitev in da to krepi strahove glede tega, kdo bo v prihodnje vodil in usklajeval boj proti korupciji v Sloveniji. Pa ne le to. Ugotovili so še, da so „prioritete in obveznosti v zvezi z bojem proti korupciji v Sloveniji zadnja leta nazadovale, čeprav bi to področje pravzaprav moralo biti deležno večje pozornosti, mehanizmi za zatiranje korupcije pa bi se morali okrepiti“. Predstavnikov OECD niso zmotile le sistemske ovire in nedomišljena zakonodaja, ki naj bi urejala boj proti korupciji, ampak tudi praksa. Slovenija je dobila 24 priporočil, na katera mora odgovoriti v letu dni. Vlada bo zdaj prisiljena ukrepati.

Glede na številne korupcijske zgodbe, ki jih je sedanja oblast zgrnila nase, bi lahko pričakovali, da bo tudi ob naslednjih parlamentarnih volitvah korupcija ena izmed ključnih tem v boju za volivce. Vse bo seveda odvisno od sedanje opozicije, ki se je ob razkritjih, da ministri aktualne vlade delijo denar svojim prijateljem in da direktorji uradov odpuščajo javne uslužbence, ki opozarjajo na njihove nepravilnosti, doslej sicer odzivala, a še zdaleč ne tako glasno, kot je to počela opozicija v času Janeza Janše. Pa čeprav je pogosto streljala s slepimi naboji. Tokrat bi imela opozicija pri dokazovanju koruptivnosti sedanje vlade in njenih sopotnikov veliko lažje delo.