Jure Trampuš

15. 11. 2007  |  Mladina 45

Pravi za zgago

Kampanja Lojzeta Peterleta se je ob pomoči Dimitirja Rupla iz džentelmenskega spopada spremenila v delanje zgage

Lojze Peterle in Danilo Türk med soočenjem na POP TV

Lojze Peterle in Danilo Türk med soočenjem na POP TV
© Matej Leskovšek

Dvanajstega julija 1991 je v International Herald Tribune (IHT), uglednem časopisu, ki ga, kot pravi sam, bere tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, izšel članek Jugoslavija: Niti pomislite ne, da bi jo vnovič sestavili. Članek je iz Ženeve napisal Danilo Türk in v njem mednarodni javnosti pojasnjeval, da je agresija Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo primerljiva z vdorom sovjetskih tankov leta 1956 na Madžarsko in z zadušitvijo praške pomladi ducat let pozneje. "Vsaka rešitev jugoslovanske uganke bo morala vsebovati neodvisnost Slovenije. Neodvisnost pa ne pomeni izolacije in Slovenija bo odprta za sodelovanje z drugimi jugoslovanskimi republikami in za evropsko integracijo," je takrat zapisal Türk. Njegovo agitiranje za Slovenijo seveda ni bila edina, še zdaleč pa ne najpomembnejša poteza uglašenega slovenska diplomatskega orkestra, ki je v nekaj mesecih izboril diplomatsko priznanje mlade države. Več kot petnajst let star članek je danes zanimiv iz nekega drugega razloga. Danilu Türku je namreč štab Lojzeta Peterleta v zadnjem tednu volilne kampanje za predsednika republike začel očitati, da se ni zavzemal za osamosvojitev. Odločili so se za negativno volilno kampanjo, politično potezo, s katero so nekateri pred lokalnimi volitvami lani jeseni skušali očrniti Zorana Jankovića, vendar so takrat obtožujoče zgodbe o nenavadnem poslovanju Electe in reviziji poslovanja Mercatorja sprožile ravno nasproten učinek.

Poteza iz obupa

Kaj se je zgodilo? Sporočila, ki so jih v javnost pošiljali Peterletovi podporniki, so bila povezana z osamosvojitvijo, namigovala so na pozitivno vlogo Lojzeta Peterleta, za Danila Türka pa so nosila negativni predznak. Da bi znala osamosvojitev postati osrednja točka volilne kampanje, je sicer nakazal že prvi človek vlade. Janez Janša je dan po prvem krogu volitev dejal, da Slovenija potrebuje predsednika, ki je sodeloval pri osamosvajanju: "Zelo je pomembno vprašanje, kje je bila ta oseba v času, ko se je v Sloveniji rojevala demokracija." Janšev namig je jasen, Peterle je vodil vlado, ki je Slovenijo osamosvajala, Türk pa naj bi se bil držal ob stani in, kar je še huje, v nekaj časopisnih člankih politiko opozarjal, da je pot do samostojne Slovenije lahko vijugasta. O osamosvajanju je, recimo, govoril tudi prvi Peterletov podpornik Ivo Boscarol. To soboto je v pogovoru za POP TV dejal, da je predsednik vrhovni poveljnik oboroženih sil, zato je "zelo pomembno, kakšno je bilo njegovo mnenje, stališče do osamosvojitve".

V ponedeljek je napadel še Lojze Peterle. Na tiskovni konferenci je na vprašanje, zakaj trdi, da želi presegati delitve iz druge svetovne vojne, da ga zanima predvsem prihodnost, če pa se hkrati vseskozi vrača k osamosvojitvi, odgovoril, da je osamosvojitev temelj slovenstva. In čeprav Peterle spoštuje različnost, "gospoda Türka nisem videl v toku, ki je tvegal vse za državo. On je malo pred plebiscitom teoretiziral in marsikaj postavljal pod vprašaj, ko smo že vsi nosili glave v torbah za to deželo."

Napadov pa še ni bilo konec. V torek se je z uradnim sporočilom za javnost oglasilo ministrstvo za zunanje zadeve in pojasnilo, da je Türk julija 1991, ko je bil že objavljen citirani članek za IHT, v Podkomisiji za preprečevanje diskriminacije in varstvo manjšin OZN sedel kot predstavnik Jugoslavije, pa čeprav naj bi ga bila mlada slovenska vlada pozvala, naj opusti delovanje v predstavništvih sovražne države. Türk naj bi bil torej zastopal neke druge interese. Enako je to sredo na predčasnih volitvah zatrdil Janša. Türk je leta 1991 morda zastopal Slovenijo, "vendar je očitno zastopal tudi Jugoslavijo in se postavlja vprašanje, kakšna je bila njegova dejanska vloga".

Kratek zgodovinski spomin

Poseg ministrstva za zunanje zadeve v predvolilno dirko potrebuje malo pozornosti. Uradno sporočilo o nekdanjem Türkovem položaju v Ženevi je namreč nerazumljivo in nesmiselno. Nerazumljivo zato, ker v urejenih demokracijah velja pravilo, da uradni državni organi sami od sebe ne pojasnjujejo stališč kandidatov na volitvah, še posebej, če so povezani s kakim dogodkom ali statusom v daljni zgodovini. Sporočilo pa je popoln nesmisel iz preprostega razloga, ker je bil prav Dimitrij Rupel tisti, ki je že naslednje leto danes domnevno preveč jugoslovanskega Danila Türka imenoval za prvega slovenskega veleposlanika v Organizaciji združenih narodov. Pa ne le to. Rupel je leta 1992 v knjigi Skrivnost države zapisal, da je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve s Türkovim odhodom v New York izgubilo človeka, ki je na ministrstvu "opravil veliko delo". Türka je tudi pohvalil, ker je pomagal pri argumentaciji slovenskih stališč za Badinterjevo komisijo. Sicer pa je zunanji minister svoje (nove) politične preference razkril na blogu, kjer je zapisal, da ocenjuje "politične - in tudi predsedniške - kandidate po tem, kako so se vedli v težkih časih osamosvajanja. Peterle je bil takrat predsednik vlade." Minister se ni zmotil. Res, Peterle je bil predsednik vlade, Türk pa je Ruplu pomagal pri mednarodnopravni argumentaciji procesa osamosvajanja.

Oblateni predsedniški kandidat je napade zavrnil in dejal, da je leta 1991 v komisiji sedel kot izvedenec OZN in da je bil tudi na plačilnem seznamu te organizacije. Hkrati je obžaloval, da se je ministrstvo za zunanje zadeve odločilo za takšno pot. Njegov komentar je bil nediplomatski. "Vse kaže, da se je nekomu zameglil razum v želji, da bi pomagal gospodu Lojzetu Peterletu." V tistem času namreč Slovenija še ni bila mednarodno priznana in v izvedenskem organu OZN Türk pač ni mogel zastopati mednarodno nepriznane države.

V vsaki politični karieri se sicer najde kakšen madež. Tako je Janša v Premikih opisoval krizni sestanek koalicije Demos na Brdu pri Kranju aprila 1991. Sestanek je bil sklican, ker je vlada, ki jo je vodil Peterle, po mnenju vodilnih v Demosu zaradi zamud "resno ogrožala izvedbo" projekta osamosvojitve. "Sestanek je dokazal, da so prioritete še najmanj jasne ravno predsedniku vlade," je v knjigi o Peterletovem cincanju zapisal Janša. "Njegov izmikajoči se odgovor, da 26. junij lahko ostaja termin v smislu zakona, je izzval negodovanje pri večini sodelujočih." Omahljivega Peterleta so Pučnik in drugi potem vendarle prepričali, naj Slovenija 26. junija prevzame dejansko oblast na svojem ozemlju. A danes Janša in Rupel mislita drugače. O Türku in o Peterletu.

Osamosvojitveni kompleks

Sklicevanje na osamosvojitvene zasluge v politični zgodovini Slovenije ni nič novega. Argumentacija deluje po načelu nosilcev partizanskih spomenic, ki imajo, samo zato, ker so bili nekoč v hosti, vedno prav. Poleg tega teh zaslug tudi državljani ne vidijo kot jamstvo, zaradi katerega bi samodejno podeljevali mandate na volitvah. Demos je tako leta 1992 izgubil volitve, pa čeprav je v svojem mandatu iz Slovenije naredil samostojno državo.

Vzorec prvoborcev se kljub temu vseskozi ponavlja. Ko se je, recimo, pred leti Rupel zapletel v zgodbo z nenavadnim ustanavljanjem diplomatske akademije, je pisal javna pisma o tem, kako želijo iz vlade, ki jo je takrat vodil Tone Rop, odstraniti zadnjega osamosvojitelja. Pomladne stranke so pohod na oblast pred volitvami leta 2004 začele s političnim pogromom zoper izbrisane - sovražnike osamosvojitve, Janez Janša se je leta 2004 na volilnem plakatu pojavil v vojaški uniformi. Tudi Lojze Peterle je ta ponedeljek v televizijskem soočenju na samem začetku nekajkrat namenoma poudaril osamosvojitev in ljudi, ki so bili povezani z njo. Zanimivo je, da strategija za Peterletovo zmago, ki je nastala pod tipkovnico njegovega svetovalca za medije Klemena Žumra in ki je bila objavljena v zadnji Mladini, predlaga negativno kampanjo, "kakšno fajn afero", poudarjanje Peterleta kot osamosvojitelja. Predlaga pa tudi izpostavljanje Türka kot nasprotnika osamosvojitve. Peterle objavljene strategije ni želel komentirati, češ da navadno ne komentira zapisov "na šaljivih straneh Mladine", njene avtentičnosti pa ni zanikal.

Leta 2007 sicer ni prav nobenega razloga, da bi Slovenija več kot petnajst let po osamosvojitvi potrebovala predsednika, ki je dejavno sodeloval v procesu osamosvajanja. Prav tako ni pravega razloga, da bi bila domnevna premajhna dejavnost, morda celo zadržanost v tistih osamosvojitvenih časih izločilno dejstvo za kateregakoli predsedniškega kandidata. Seveda je res, da je bila vloga Lojzeta Peterleta med osamosvajanjem bistveno pomembnejša od vloge njegovega protikandidata, vendar to šestnajst let pozneje pač ne more biti pravi pogoj za izbiro pravega predsednika. To velja za Danila Türka enako kot za Barbaro Brezigar, ki je s podporo pomladnih strank kandidirala pred petimi leti, ali za Jožefa Bernika, ki je kot kandidat tudi Peterletovih krščanskih demokratov kandidiral leta 1997. Niti Brezigarjeva niti Bernik nista bila med tako imenovanimi osamosvojitelji, ki so v času osamosvajanja imeli vidnejše vloge, pa sta se strankam desnice takrat zdela primerna kandidata za predsednika države. Navsezadnje tudi sedanji minister za finance in nekdanji premier Andrej Bajuk v času osamosvajanja prav tako ni bil v prvih Demosovih vrstah, pa je vseeno prevzel pomembne politične funkcije v Sloveniji. Ko so mu leta 2000, ko je postal kandidat za mandatarja za sestavo vlade, nekateri politiki očitali, da je neprimeren, ker ni živel v Sloveniji, so njegovi podporniki ogorčeno protestirali.

Mimogrede, Danilo Türk je v času procesa proti četverici odigral zanimivo stransko vlogo. V tistem obdobju je javnost seznanil s podatkom, da je tedanja skupna država Jugoslavija leta 1983 poročala Odboru za človekove pravice OZN in zatrjevala, da lahko vojaška sodišča obravnavajo le dejanja, ki jih storijo pripadniki oboroženih sil. Šest let pozneje je bil med obtoženo slovensko četverico samo en vojak, preostali trije so bili civilisti. Med njimi Türku danes ne najbolj naklonjeni Janša.

Umor v družini

Da so v Peterletovem štabu poskušali najti kaj, s čimer bi omajali njegovega protikandidata, seveda ni nelogično. Teden pred volitvami so mu ankete javnega mnenja nakazale močan volilni poraz, skoraj nihče več mu ne napoveduje volilne zmage, njegov poskus prevzemanja sredinskega volilnega telesa pa se bo po vsej verjetnosti izkazal za neuspešnega. Od Peterleta so se začeli odmikati njegovi politični podporniki. Na drugi strani je drugače, Türka javno podpirajo predsednika SD in Zaresa, Borut Pahor in Gregor Golobič, LDS in v prvem krogu zadržani Milan Kučan. Stranke slovenske pomladi so se torej previdno distancirale od kandidata, ki je eden izmed najvidnejših članov, stranke leve sredine pa so bolj artikulirano podprle človeka, ki najprej ni bil član nobene izmed njih in ki hkrati ni nikoli opravljal nobene strankarske funkcije.

Sredi volilne kampanje je mednarodna spletna stavnica Bwin igralcem ponudila stave za slovenske predsedniške volitve. Takrat je na stavnici najbolje kazalo Peterletu. Kvota za njegovo zmago je bila samo 1,25. Če bi kdo tako pred mesecem na Peterletovo zmago stavil 100 evrov, bi 11. novembra dobil povrnjenih 125 evrov. Pri Türku je bilo razmerje bistveno bolj donosno, spletna stavnica bi ob Türkovi zmagi več kot petkratno povrnila vložek denarja. Če bi torej kdo stavil 100 evrov, bi dobil 550 evrov. Vendar je bila možnost stave za slovenske volitve odprta samo nekaj dni, potem so jo umaknili. Če bi bilo mogoče staviti še danes, bi bile izhodiščne kvote gotovo drugačne, kot so bile takrat. Sicer pa lahko vneti igralci, namesto da stavijo na slovenske volitve, ugibajo, kaj se bo zgodilo na Danskem. Za zdaj tam najbolje kaže sedanjemu premieru Rasmussenu.