Živa priča zgodovine

Poslednji četniški komandant Radomir Petrović-Kent

© Borut Krajnc

Zakaj ste z obiskom v domovino čakali 57 let, eno celo človeško življenje?

Prisegel sem si, da moja noga ne bo nikoli stopila v nobeno komunistično državo. Država Jugoslavija me je razglasila za sovražnika ljudstva, ker je komunistična partija brez sojenja proglasila vse četniške komandante za sovražnike ljudstva. Mene, ki sem z orožjem v roki branil domovino pred nemškim vpadom in bil ranjen že v aprilski vojni, mene, ki sem odšel v gozd že 18. aprila 1941, en dan po kapitulaciji, takrat, ko so komunisti sedeli še po beograjskih kavarnah!

Za četnike velja, da ste sodelovali z Nemci?

Nemci so me zaprli trikrat in vsakič sem jim pobegnil. Je to sodelovanje? Po kapitulaciji sem najprej zbiral orožje in municijo; cela jugoslovanska vojska je šla skozi Niš. Ne da bi vedel za Dražo Mihajlovića, sem ustanovil svoj odporniški odred poleg Soko Banje, ki je štel 50 do 100 ljudi. Bil sem jugoslovanski kraljevi oficir, ki je svojo enoto postavil kot gverilo. Gverila je posebni način vojskovanja, ki ga lahko opišem s čebelo. Ta prileti, zbode in odleti.

Vbod nemškega vojaka oziroma njegov uboj je med vojno pomenil okupatorjevo maščevanje.

Nemci so za vsakega ubitega Nemca postrelili 100 Srbov. Zaradi tega sem vpeljal posebno strategijo. Vsakič, ko smo ubili nemškega vojaka, smo njegovo truplo skrili in ga na skrivaj zakopali na drugem kraju. V nekem spopadu so moji borci ujeli sovražnikovega vojaka in ga hoteli na mestu ubiti, saj so v njem prepoznali zloglasnega gestapovca, ki je mučil naše ljudi. Jaz sem jih ustavil in ga postavil pred vojaško sodišče, potem pa smo od njega zahtevali, da napiše pismo, da prestopa k nam, ker se noče boriti zoper ljudi, ki branijo svojo domovino. Njega sem potem dal poslati v drug kraj, kjer je bil ustreljen in na skrivaj zakopan, njegovo pismo pa smo dali poslati na nemško komando, da bi ga njegovi ne iskali in ne izvedli streljanja talcev.

Kdaj ste prvič srečali partizane?

To je bilo šele poleti 1941, konec julija ali v začetku avgusta, ko so po Stalinovemu ukazu začeli upor. Ker komunističnih čet v gozdovih ni bilo, je prišla k meni manjša skupina, da bi sodelovala z nami. Imeli smo sestanke, prijateljska druženja, skupno smo se celo spopadali z Nemci v skoraj frontalnem spopadu. Njihova skupina je držala desno krilo, med bitko pa so se nenadoma umaknili in nas pustili na cedilu, tako da smo se komaj rešili iz nemškega protinapada. Takrat sem mislil, da je bilo naključje zaradi slabe komunikacije, toda ko se je to ponovilo drugič in tretjič, sem se naslednjič jaz s svojo enoto umaknil iz skupne bitke. S komunisti smo bili tudi dogovorjeni, da trupla ubitih Nemcev in Bolgarov vedno zakopljemo. V začetku septembra so komunisti ubili 3 Nemce, a jih pustili ležati na cesti. Nemška vojska se je potem maščevala, zažgala tri vasi: Zlot, Podgorico in Valakonje ter poslala v taborišče 170 vaščanov. Po tem dogodku so se kmetje ohladili do nas, ker so se bali streljanja talcev. Zame je bilo od tedaj sodelovanje s partizani nemogoče. Sicer pa od nemške ofenzive oktobra 1941 pa do prihoda Rusov jeseni 1944 partizanov v Srbiji praktično ni bilo.

Kakšna je bila vaša četniška kariera?

Jaz sem najprej ustanovil Ozrenski odred, bil sem potem razglašen za vojvodo Rtanjskega in sem imel pod svojo komando področje rudnika bakra Bor, ki so ga držali Nemci. Bil sem komandant Boljevske brigade, vojno pa sem končal kot namestnik komandanta kombiniranega jurišnega korpusa vzhodne Srbije.

Katerih akcije zoper nemško vojsko se najraje spominjate?

Moje prvo veselje je bilo že v aprilski vojni 1941, ko sem z enoto uspel ujeti 23 Nemcev. Jeseni 1942 pred bitko pri El Alameinu so nam Angleži poslali strokovnjaka za miniranje in pošiljko min - žabic; tako smo jim rekli, ker so se na vagone prilepile kakor žabe. Naš inženir čika Raka je s svojo enoto izvršil 40 diverzij na progah in lokomotivah, ki so vozile vojaško opremo za afriške enote generala Roemmla. Vendar pa mostov nismo minirali, to sem ukazal na svojo roko; ne bi mogel gledati, kako bogastvo, ki so ga zgradili naše očetje in dedje, leti v zrak.

Na začetku leta 1944 so se ameriški letalci vračali po bombardiranju romunskega Ploestija, takrat največjega naftnega polja v Evropi, prek mesta Bor. Na svojih kartah niso imeli vrisane nemške protiletalske obrambe, ki je sestrelila letečo trdnjavo in dva borbena aviona. S svojimi vojaki sem pred nemško hajko rešil 30 ameriških aviatičarjev, ki so izskočili s padali. Niti enega niso dobili Nemci!

Kako ste vi nabirali svoje vojake?

Vsi so bili samo prostovoljci. Prišli smo v vas, povedali ljudem, da se borimo za osvoboditev, da iz države izženemo Nemce. Pri tem so nam pomagali sami Nemci, ki so takoj po okupaciji s svojimi pomagači Ljotićevci naredili sezname ljudi, ki so veljali za anti-Nemce, in jih potem zapirali. Zaradi tega so mnogi raje zbežali v gozdove k četnikom.

Jaz sem v mojo brigado sprejemal samo samske. Mladeniči so prihajali k meni, zato ker sem bil sam mlad. Ko so kakšnega od njih ujeli Nemci in ga zasliševali, zakaj je pristopil h Kentu, je ponavadi odgovoril: zato ker je mlad, pogumen in ker ga imajo ženske rade. Veliko lažje je voditi vojake, ki nimajo doma žena in otrok. Zato sem tudi imel najmočnejšo brigado na teritoriju Jugoslavije. Ni bila samo moja zasluga, bil sem na teritoriju, kjer je domače prebivalstvo zelo pomagalo. V nas so videli hajduke, za njih je pomenilo srečo, kadarkoli je vojak stopil v njihove hiše. V mojo enoto je prišel celo nemški major, ki si je iskreno želel boriti proti Hitlerja. Sprejel sem ga, boril se je z nami, dočakal je Hitlerjevo smrt, a po vojni so ga ustrelili komunisti.

Kako močna je bila vaša Boljevačka brigada?

Imel sem okoli 600 mož, ki so bili razdeljeni v štiri bataljone. Napadali smo majhne nemške enote, nato pa pobegnili neznano kam. Naš cilj je bil osvoboditev izpod vseh okupatorjev, a tako, da bi imeli čim manj žrtev. Leta 1942 smo imeli osvobojeno ozemlje okoli mesta Boljevac, dokler niso Nemci poslali kazenskih ekspedicij. Hiše, v katerih niso našli vseh moških doma, so zažgali; sklepali so, da so pri upornikih. Po tej izkušnji nismo več držali mest in smo delovali kot gverilci. Gverila je lahka stvar, če vas podpira ljudstvo. Ljudski glas je hitrejši od telefona. Ko je nemška kolona krenila iz Zaječarja, je pred njo že potovala vest od vasi do vasi, s kolesi, konji, tako da smo pravočasno vedeli, da prihaja kazenska ekspedicija.

Kako ste se organizirali?

Organizirani smo bili kot štabne enote, v vsaki vasi pa smo imeli še svojega komandanta z vaško četo, ki je bil običajno učitelj ali pa kak drug ugleden vaščan. Velik del vaške čete je podnevi delal na posestvu, po noči pa je bil na straži. V skupne enote so se vključevali samo takrat, ko smo šli v napad na okupatorje.

Kako ste komunicirali med seboj?

Imeli smo telefon, z eno samo linijo, tako da nas je lahko poslušal kdorkoli je hotel. Zato mi je radiotelegrafist dal ime Kent, da bi me ne prepoznali in se ne maščevali nad mojimi starši. Za depeše je rabil kratko iem. Leta 1942 so me Nemci na razglasih obsodili na smrt, na katerih je bil tekst: Bandit tujega porekla Kent kali red in mir v Srbiji.

Ste sodelovali v slavni bitki na Neretvi?

Ne, takrat sem bil v vzhodni Srbiji. Največjo borbo proti partizanom smo imeli v okolici Soko Banje, trajala je tri dni, padli so trije komunistični komisarji. Spopadli smo se s XXIII. divizijo: partizanov je bilo med 1.000 in 1.500, nas pa okoli 1.200. Malo pred spopadom me je po telefonu poklical partizanski general in predlagal, da se sestaneva. Bili smo smrtni sovražniki, zato nisem videl smisla v sestanku. To je bil krvav spopad, na naši in njihovi strani. Oni so bili močnejši v minometih, ki so jih dobili od Angležev in v strelivu.

Od kod ste vi dobivali orožje po letu 1943?

Včasih smo uspeli z napadi na nemške vlakovne konvoje, kdaj pa smo municijo preprosto kupovali: od ljotićevcev, Bolgarov in tudi Nemcev. Z bolgarskim letalstvom smo l. 1944 sklenili dogovor, da nam pomagajo v bitkah s partizani, toda oni so igrali dvojno igro: v najtežjem spopadu pri Trubarevcu so prileteli njihovi piloti, ki so mitraljirali naše položaje.

Kateri je bil vaš zadnji spopad?

Ko je prišla Rdeča armada v Bolgarijo in Romunijo in se pripravljala, da preide v Jugoslavijo, sem v vrhovno komando poslal telegram, kaj naj naredim. Od tam sem dobil odgovor, da je konferenca v Teheranu določila, da Rdeča armada ne bo vstopila v Jugoslavijo. Poslednji telegram mi je poslal ameriški oficir McDowell, ki je bil v štabu Mihajlovića, spet s potrditvijo sklepov iz Teherana. Odpisal sem mu: "Verjamem vam, samo Rdeča armada je že prešla mejo. Vidim jo z golim očesom!" Odgovora nisem več dobil. V spopadu sem bil ranjen, zdravnik je sumil, da sem dobil tetanus, pa so me poslali v bolnišnico blizu Beograda z lažnimi papirji, da gremo v Ljubljano. Mene s spremljevalcem so Nemci ujeli, a niso vedeli kdo in kaj sem. Trdil sem, da sem bil v mestu ranjen pri bombardiranju. Niso mi verjeli, pa so me poslali v taborišče Gezendorf blizu Dunaja, da bi preverili, kdo sem. Pod imenom Stanković sem bil tam tri dni, potem pa sem izkoristil ameriški zračni napad, ko so se stražarji poskrili, in sem pobegnil. V bližnji vasi sem srečal rojaka iz Leskovca, ki je bil na prisilnem delu, ki mi je dal civilno obleko, v kateri sem se uspel pretihotapiti na vlak do Trsta. Tam sem prišel do znanca Vladimirja Meseca, pri katerem sem še pred vojno pozabil fotoaparat Leico. Zdaj mi je ponudil, da ga odkupi in tako sem prišel do nekaj denarja, s katerim sem kasneje plačal vodiča, ki me je pripeljal čez Alpe v Švico. V Trstu je bilo veliko naših ubežnikov, Srbov, Slovencev, Hrvatov, na nekem sprejemu sem imel s seboj mali ameriški kompas. Tam pa je bila tudi Alida Valli, lepa italijanska filmska igralka. Imel sem srečo, da sem bil šarmanten, da so me imeli ženske rade, in tudi Vallijeva se je začela zanimati zame. Ponudila me je, da me z avtom odpelje do Milana, tam pa me pusti na trotoarju, kot da se nikoli nisva videla. Dala mi je tudi štiri karte za Rigoletta v milanski Scalli, s katerimi sem cel teden preživel v operi. V mestu je bilo veliko beguncev, zoprno je biti sam in tako sem se prisluškoval govorici in zaslišal srbske besede. Rojaka sem nagovoril, jaz sem imel denar, on pa je znal italijansko, tako da sva hodila skupaj; vsak dan na špagete. Tu naju je zapazil neki lepo oblečen gospod in se čudil, zakaj jeva samo špagete. Spominjal me je na agenta, pa sva se izgovorila, da nama jih je priporočil zdravnik zaradi težav z želodcem. Ne znam si pojasniti zakaj, on nama je ponudil, da ima sestro na občini, ki nama lahko preskrbi karte za hrano za dva meseca. Milano je bil pod nemško okupacijo, on je bil Italijan, ne vem ..., med vojno doživiš nepredstavljive geste sočutja. Tako sva prišla do kart za dva meseca, jih prodala in si skupaj z denarjem od leice kupila pot do svobodne Švice. V bolnišnici v Laussani so mi potem hoteli operirati laket, v katerem sem imel drobce granate. Tik pred operacijo pride k meni kirurg, ki mi pravi: "Jaz na vašem mestu ne bi operiral. Če ne uspe, bo vaš laket blokiran. Tako pa vam garantiram, da boste roko uporabljali vsaj deset let." Nisem se odločil za operacijo, s tremi delci granate mi roka funkcionira skoraj 60 let.

Kako ste ostali v Švici?

Edini način, da ostanem v Ženevi, je bil, da se vpišem na univerzo. Imel sem s seboj indeks beograjske pravne fakultete. Med vojno sem ga dal všiti v čevelj, v obleki pa sem imel skrit še bankovec za dolar, na katerega so se mi podpisali ameriški letalci, ki sem jih rešil pred Nemci. Rešil me je indeks, saj so mi na univerzi rekli, da rabim samo še garancijo, ki sem jo dobil od srbskega advokata, ki je imel znano advokaturo v Švici. Vpisal sem se na ekonomijo, potem pa sem dobil delo v palači Združenih narodov. A ne za dolgo, na zahtevo Josipa Broza so me odpustili. Ker sem bil jugoslovanski državljan, je o moji službi odločala jugoslovanska vlada, ki je bila članica Združenih narodov. Potem me je poklical kralj Peter in mi ponudil mesto svojega adjutanta vlade v begunstvu. Šest let sem potem preživel v Chateau de Laussaye pri markizu Galiffetu, ki je bil sin slavnega generala Galiffeta, ki je l. 1870 uničil Francosko komuno v Parizu in velja za prvega antikomunista. Na tem gradu je bilo glavno središče antikomunizma, ki smo ga sestavljali prebežniki-intelektualci iz vseh komunističnih držav. Tu sem ostal do leta 1956, ko sem se preselil v Ženevo. Potem sem postal svobodni novinar in pisal za revijo, ki je objavljala študije antikomunizma. Kot novinar sem imel spet dostop do Združenih narodov, kjer sem se lahko maščeval titovcem. Od tod sem prešel na mesto direktorja osrednje knjižne založbe la Gilde de Livres, obenem pa sem postal še uradni tolmač za srbohrvaški jezik.

Kako ste kot antikomunist shajali z UDBO?

UDBA je ubila mojega prijatelja in sodelavca Andro Lončarića l. 1969 v Parizu. Kasneje sem srečal enega izmed udbašev, na katerega listi za odstrel sem bil. Ko sem se mu predstavil: "Kent!", je smrtno prebledel; take smrtne barve v življenje še nisem videl.

Partizanskega generala Velebita ste poznali?

Poznal sem ga še pred vojno. V Nišu sem igral nogomet v klubu Sinđelić, sodnik kraljevine gospod Velebit pa je v belih rokavicah prihajal na tekme. Bil je osebni prijatelj sina Dragiše Cvetkovića, ministra in premiera, ki je marca 1941 podpisal pakt s Hitlerjem. Med vojno pa je postal Titov prijatelj. Spoštujem komuniste, on pa je navaden agent, ki je šel k tistemu, ki ima oblast.

Kaj ste med vojno vedeli o svetovni politiki?

Ko je kralj Peter izdal povelje, da prestopimo k Titu, mu nihče ni verjel. Četniški komandanti pa smo vedeli, da je to res. Za nas je bilo zelo težko. To, kar je najbolj neumno, je, da je k meni pristopilo največ prostovoljcev prav po kraljevem pozivu, da se pridružimo partizanom. Navadni vojaki in kmetje niso verjeli, da je to zares rekel kralj.

Zakaj ste četniki nosili brade?

Brada je znak žalosti. Ko nekdo umre, se nosi brada šest mescev, kakor kje. Ko je bila domovina okupirana, smo bili v žalosti; umrla je svoboda, zato smo nosili brade.

Med vojno ste imeli četniki številne sovražnike. Kateri so bili za vas najhujši?

Partizani.

Hujši kot ustaši?

To je težko primerjati, ker so ustaši pobijali po verski liniji, samo zato, ker si Srb.

Kaj pa dilema: Nemci ali partizani?

Borili smo se proti obojim, samo da so komunisti bolje razumeli celo situacijo. Oni so nas že od začetka postavili za glavne sovražnike. Če se med seboj ne bi napadali in bi se oboji bojevali samo proti Nemcem, bi ob zmagi Zahoda oni izgubili. Preračunali so, da bodo na oblast prišli samo tako, da se nas bodo po vojni lahko znebili. Če bi propad fašizma pričakali skupaj partizanska in četniška vojska, Tito ne bi mogel izvesti nedemokratičnih volitev. Ne bi mogel prepovedati sodelovanje meščanskih političnih strank, ne bi mogel vzeti volilne pravice državljanom, ki so bili proti komunizmu. Mi četniki smo smisel strategije državljanske vojne doumeli prepozno, šele po vojni.

Kako je na vas vplivalo dejstvo, da je v nekem trenutku Churchill razglasil partizane za glavne zaveznike?

Oficirji nismo imeli kaj storiti. Edino rešitev smo videli v tem, da se borimo naprej. V propad so nas pahnili Američani, ki so nam dajali obljube, ki jih niso izpolnili. K nam so poslali polkovnika McDowella, da bi pomagali Mihajloviću. Amerika je bila sila.

Do kdaj ste dobivali pomoč zahodnih zaveznikov?

Potem ko je leta 1943 na moje vojno področje skočila s padali angleška misija: polkovnika Ruteham in Greenwood in stotnik Mickey, so nam dvakrat poslali vojaško pomoč. Sporočili so mi kdaj in kje bo prišel avion in odvrgel tovor, mi pa smo potem na travniku zakurili signalne ognje. Ko so kasneje pošiljali pomoč samo partizanom, smo spet zakurili ognje in smo jih sem ter tja uspeli prevarati, da so orožje odvrgli nam.

Bili ste udeleženec demonstracij 27. marca zoper pakt s Hitlerjem.

Knez Pavle in premier Dragiša Cvetković sta bila pri Hitlerju, ki je zahteval pristop k trojnemu paktu. Podpisala sta, a izposlovala natanko enake pogoje kot nevtralna Švedska, ki je tudi Nemcem dovoljevala prehod vojaštva prek njenega ozemlja. Politična nezrelost Srbov so bile te demonstracije, ta oficirski puč, ki je na oblast postavil mladoletnega kralja. To je bilo prvič v zgodovini, da je bila Srbija oz. Jugoslavija zadnja država Evrope, če ne štejem Sovjetske zveze, ki še ni bila osvojena. Bilo je prvič, da nismo bili prvi na udaru, ampak zadnji. Jaz sem sodeloval v demonstracijah, bil sem nezrel fante, tako kot večina neodgovornega ljudstva. Ta kraljevi puč so pripravili Angleži, isti Churchill, ki je 3 leta kasneje obrnil hrbet kraljevim četnikom in se postavil na stran partizanov.

Šestdeset let ste se tako in drugače borili proti komunizmu, kaj ste doživljali, ko je komunizem propadel?

Ne vem, če je že padel. Prišla je le druga generacija komunistov, ki vlada z drugimi metodami. Poglejte samo Poljsko ali Rusijo!

Kako so bili videti vaši prvi koraki v Beogradu po 57 letih?

Po Beogradu še vedno kroži strah pred Titom. Ko sem se vrnil, je bila policija zmedena. Naenkrat je bilo okoli mene pet, šest policajev. Umaknili so se šele potem, ko so videli množico mojih stotih prijateljev in kolegov, ki so me pričakali. Ko smo se odpeljali iz Beograda, je šlo lažje.

Našli smo vas v cafe la Clemence, ki velja za vašo trdnjavo.

Sem zahajam, odkar sem v Ženevi, pol stoletja. Vsak dan ob dveh. Tu se srečujemo srbski intelektualci, tu me je obiskal tudi Dobrica Ćosić. Ko je še pod komunizmom prišel v Ženevo kot mlad študent, da bi proučeval spomenike, mu je jugoslovanska konzulka rekla: "Lahko greste kamorkoli, samo ne v cafe la Clemence, kjer ima Kent svoja predavanja." Mladenič pa je šel naravnost v kavarno, vprašal natakarico, kje sedi Kent, potem pristopil k meni, se spoštljivo poklonil in me poprosil, če lahko prisede. Povedal mi je do zadnje besede, kaj so mu govorili na konzulatu. To se ponavlja že 56 let. Veste, poiskal me je celo vaš profesor Aleksander Bajt, ki mi je poslal svojo knjigo Bermanov dosje. Zadnjič me je poklical po telefonu še na dan svoje smrti.