Urša Matos

9. 1. 2004  |  Mladina 1  |  Družba

Problem ni ovitek, ampak čokolada

Oblikovalec tolarja, potnega lista in osebne izkaznice Miljenko Licul

© Borut Krajnc

Čigav denar se vam zdi najlepši?

Lepota je samo ena in niti ne prva kategorija, ki jo od denarja pričakujemo. Pomembnejša je njegova vrednost. Denar je lahko zelo lep, a bolj malo vreden. Je pa res, da različne kulture tudi prek oblike denarja projicirajo svoj odnos do nacionalne identitete. Denarju zaupaš ali ne, odvisno od tega, kako dobra je oblast oziroma kako kakovostno je gospodarstvo. V estetskem smislu mi je najbolj všeč nekdanji nizozemski gulden. Bankovci so bili abstraktni, izpuščena je bila vsaka simbolika na ravni podobe, portreta ali motiva iz narave, hkrati pa so bili tehnološko in zaščitno izredno kakovostni.

Govoriva o zadnji različici nizozemskih bankovcev pred prevzemom evra, ki so bili zelo živahnih barv?

Ja. Nizozemci so podobo denarja zaradi potrebe okolja po estetski dovršenosti pogosto menjavali, tako da so v zadnji različici prišli do vrhunske rešitve. Niso pa se ustavili samo pri denarju. Estetske so tudi njihove znamke, pošte, celostna podoba države ... celo podoba policije je zgledna, sveža, dinamična, vesela, zaradi česar ima v nizozemski javnosti zelo pozitiven imidž. Poleg guldnov mi je oblikovno zelo všeč tudi švicarski frank. Na bankovcih imajo portrete različnih znanih osebnosti od Giacomettija do Le Corbusierja, uporabljajo zelo močne barve, denar pa je orientiran navpično namesto vodoravno, tako da se velikost bankovcev razlikuje po dolžini, ne pa tudi po višini.

Kaj pa ameriški dolar?

Dolar je fenomen. Ker je v njegovo vizualno dimenzijo vgrajeno uspešno ameriško gospodarstvo, se nam zdi velik in zaupanja vreden. Zaradi teh lastnosti mu poskušajo slediti vse novonastale valute na območju Južne Amerike, Afrike, Azije, pa tudi Evrope. Šlepajo se na imidž, ki se je gradil v desetletjih impresivne gospodarske moči.

Zaradi pomanjkanja barv se dolar zdi oblikovno dolgočasen ...

Morate računati, da pri takšnih nakladi, kot jo ima ameriški dolar, uporaba barv ni racionalna. Podoba dolarja ostaja ves čas enaka, čeprav so ga pred nekaj leti v celoti zamenjali, ker so morali povečati število zaščitnih elementov. Po svetu naj bi namreč krožilo že od pet do deset odstotkov ponarejenih bankovcev. Na tržnici sredi Novosibirska ponaredka seveda ne bodo opazili, je pa takšna količina hud udarec ameriški ekonomiji.

Se pri dizajnu denarja čuti značaj naroda?

Nedvomno. S pogumnim barvnim vnosom je značaj uspelo dobro izraziti prav Nizozemcem. Projicirali so klimo, ki jo najdeš v njihovih rdeče obarvanih hišah ali rumeno obarvanih svetilnikih. Po drugi strani je britanski funt oblikovan zelo ortodoksno, tradicionalno in zbuja zaupanje. V bistvu je žlahten kot londonski taksi - ni nov, je pa fajn in predvsem deluje. Denar je tudi izraz naročnikovih značajskih potez. Japonski jen ni nič posebnega, je pa soliden. Očitno je, da za njim stoji ortodoksen naročnik, strog bančnik, ki ga estetska merila ne intrigirajo preveč.

Kakšen pa se vam zdi evro? Mu uspeva združevati značilnosti vseh članic?

Všeč mi je, da je dizajn enotne evropske valute svež in barvno prijazen. Bankovci so v toplih, pastelnih barvah. Večji problem je motivika. Ker je evropski prostor multikulturen, so bili pred vprašanjem, katere podobe naj uvrstijo na denar. Možnosti je bilo veliko, od klasike, romantike, gotike, renesanse, baroka in rokokoja do moderne arhitekture 20. stoletja. Ker konsenza ni bilo, so se pri oblikovanju šli politiko. Tako je bilo v obtok danih sedem bankovcev, na katerih so upodobljeni mostovi kot simbol sodelovanja in povezanosti med ljudmi in narodi ter portali in okna kot simbol medsebojne odprtosti in odprtosti v svet. Predstavljeni so v enem od pomembnih evropskih arhitekturnih obdobij, vendar v realnosti ne obstajajo. Podobe portalov, oken in mostov so izmišljene, zato da se v njih ne bi mogel nihče prepoznati. Z umetnostnozgodovinskega vidika so ti motivi povsem anonimni. Poleg tega je na bankovcih še 12 zvezd, ki simbolizirajo dinamiko in harmonijo med evropskimi narodi, ime valute v latinični in grški pisavi, kratica Evropske centralne banke v petih jezikovnih različicah, ki ustrezajo 11 uradnim jezikom EU, simbol (c), ki pomeni zaščito pred razmnoževanjem, zastava EU in podpis predsednika Evropske centrale banke. Oblikovalec evra je Robert Kalina iz avstrijske nacionalne banke, ki je bil leta 1996 izbran na mednarodnem natečaju.

Kje kreativnost pri evru lahko pokažejo posamezne članice EU?

Bankovci so za vse enaki, pri kovancih pa je sprednja stran enaka za vse, dizajn zadnje strani pa je prepuščen državam članicam. Belgija ima na primer na vseh kovancih podobo kralja Alberta II. Nemčija ima na evrih orla iz grba, na žlahtnejših centih Brandenburška vrata, na manj žlahtnih centih pa hrastov list. Španci imajo Miguela de Cervantesa, kralja Juana Carlosa I. in Santiaga de Compostela. Irska ima na vseh kovancih liro, ki je sicer upodobljena tudi v irskem grbu in na pivu Guinness. Italija ima različne podobe, od Rafaelovega Danteja do Botticellijeve upodobitve Venere. Skratka, države so se odločale različno. Kakšno podobo ali simbol bo na zadnjo stran evra dala Slovenija, še ni znano. Upam, da bo izpeljan natečaj, ker je to izvrstna priložnost za promocijo države. Distribucija evrov je takšna, da lahko med drobižem, ki ti ga vrne natakar v Parizu, dobiš italijanski, francoski, nemški, irski evro ...

V devetdesetih letih se je pojavila nova tehnika barvanja kovancev. Barve so visoke kakovosti in zelo obstojne. Bi jih Slovenci lahko uporabili na evru?

Verjetno bi bilo zanimivo, če bi v palici načrtno prepletli tri različne barve. Ampak žal to ni mogoče. Z vstopom v EU se strinjamo tudi z njihovimi pogoji glede vključevanja v monetarno unijo. Ti pogoji pa niso samo vsebinski, ampak tudi formalni. Država se s svojo identiteto lahko izkaže samo na zadnji strani kovancev, se pravi, da prepletanje različnih barv ni dovoljeno, ker bi s tem avtomatično vplivali tudi na prvo stran. V tolažbo nam je lahko to, da sta kovanca za en in dva evra vsaj bimetalna.

Zakaj ne bi na zadnji strani evra uporabili kar enega od motivov, ki jih imamo na tolarskih kovancih?

Mislim, da je pametneje, če se najde času primernejša rešitev.

Ste po dobrih desetih letih zadovoljni z dizajnom tolarja?

Ko tak projekt narediš, misliš, da si dosegel vrhunec. Okolje in človek pa se razvijata. Danes zadeve zagotovo ne bi naredil enako. Leta 1991 smo delali z razmeroma primitivnimi računalniki, pustili smo, da nas je očarala skromna barvna ponudba ...

Zakaj barve na tolarskih bankovcih niso tako žive kot na prototipih?

Izvedba ima svoje zakonitosti. Lahko bi tiskali tudi v živahnejših barvah, vendar je izvajalec svetoval, da je bolj zadržane barve teže ponarejati. Z odločitvijo se sicer nisem strinjal, ampak naročnik, Banka Slovenije, je vztrajal, naj prisluhnemo varnostnemu vidiku.

Glede na nekdanji jugoslovanski denar smo pri barvah vendarle naredili velikanski korak ...

Seveda. Pri jugoslovanskem denarju je zanimivo, da je bil na bankovcu kot oseba lahko prepoznaven samo Tito. Vsi drugi so morali biti anonimni heroji dela. Lepa dekleta in fantje, upodobljeni na bankovcih, so bili idoli časa. Velik grešnik idealizacije seveda ni bil le socializem. Vsi totalitarni, ortodoksni sistemi se lahko obdržijo samo z močnim nadzorom podob, ki jih distribuirajo.

Koliko svobode ima oblikovalec pri velikosti bankovcev, pri izbiri podob in simbolov?

Materialni in vsebinski okvir postavi naročnik. Pri velikosti se oblikovalec lahko giblje le znotraj vnaprej določenih mer. Gre za milimetrske razlike. Velikost je stvar standardov, ki so se skozi čas pokazali kot ergonomsko najprimernejši. Denar mora biti tako velik, da gre v denarnice, da ga je mogoče vložiti v blagajno ali šteti na bančnih napravah ... Pri dimenzijah kovancev ni zaželeno, da so enake dimenzijam kovancev v sosednjih državah, ker to omogoča zlorabe. Spomnim se časov, ko sem iz ZDA lahko telefoniral domov za nekaj dinarjev, ker so bili jugoslovanski kovanci točno takšnih dimenzij, da so ustrezali ameriškim avtomatskim telefonskim napravam.

Pri oblikovanju slovenskih tolarskih bankovcev je bila ključna odločitev, da se uporabijo potreti različnih osebnosti, pri čemer je izbiro in lokacijo teh oseb opravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Se pravi, da je SAZU določil, na katerem bankovcu bo Prešeren, na katerem Trubar in tako naprej. Nisem prepričan, da je bila končna izbira portretirancev optimalna. Ne zdi se mi na primer smiselno, da smo na bankovce uvrstili dva slikarja, pa niti ene gledališke igralke. Druga omejitev, ki sem se ji kot oblikovalec moral podrediti, je bila cena izdelave. Ker je bil proračun za oblikovanje skromen, smo bili pri številu barv omejeni. Nekatere rešitve oblikovalcu narekuje tudi tehnološka izvedba, na primer način rezanja pol denarja. Portretov na bankovcih se nisem lotil sam, ampak smo to delo prepustili slikarju Rudiju Španzlu. Drugače kot pri bankovcih, kjer je portrete izbral SAZU, je bila izbira motivov za kovance prepuščena oblikovalcu. Založnik kovancev namreč ni Banka Slovenije, ampak država. Največja pomanjkljivost kovancev se mi zdi njihova nominalna vrednost, saj si za največji kovanec ne moreš privoščiti niti kave. Tolarji tudi na sploh nimajo visokih vrednosti. Naš največji bankovec za deset tisoč tolarjev je vreden manj kot 40 evrov, tako da ga po nominalni vrednosti presegajo kar štirje evrobankovci. Ampak pri teh stvareh oblikovalec nima moči.

Po kakšni logiki so bile izbrane živali na kovancih?

S kiparjem Janezom Boljko, ki je izdelal reliefe živali, sva se z izbiro precej ubadala. Sam sem na primer strašno zagovarjal kačo, ker se mi zdi, da ji delamo krivico. Želel sem si, da bi jo nekoliko provokativno uporabili vsaj na manjšem kovancu, pa mi naročnika ni uspelo prepričati. Pred končno odobritvijo so izbiro živali seveda ocenili še zoologi.

Koliko mora oblikovalec upoštevati varnostni vidik?

Varnostni vidik določa naročnik in logično je, da se mu oblikovalec podredi. Pri bankovcih je namreč ponarejanje velik problem. Današnja tehnologija za reprodukcijo, od najnovejših kopirnih strojev do sodobne tiskarske tehnike, ponarejevalcem daje širšo paleto možnosti. To sili v razvoj še bolj specializiranih oblik zaščite. Pri sodobnem denarju zaščita ni v motivih, saj je te najlaže reproducirati, ampak je vtkana v papir. Klasična oblika tovrstne zaščite je vodni tisk. Ključne zaščite pri denarju so, kot bi rekel Antoine de Saint-Exupery, očem nevidne. Hkrati pa se uporabljajo tudi zaščite, ki so povprečnemu porabniku denarja povsem jasne, da se lahko tako zaščiti. Mednje spada ujemanje prve in zadnje strani, kar je v ofsetnem tisku izredno težko doseči, ker moraš imeti stroj, ki je sposoben sočasno stiskati obe strani. Uporablja se tudi klasičen tisk gravure, ki je otipljiv. Potem je tu še zaščitni trak. Pri ugotavljanju pristnosti bankovca je eden od preizkusov tudi merjenje prevodnosti traku. Zaščiti pred ponarejanjem je namenjena različna razporeditev trakov pri bankovcih različnih nominalnih vrednosti. Tako preprečijo, da bi ponarejevalci s kemičnimi postopki pobelili bankovce in potem na isti papir natisnili bankovce z višjo nominalno vrednostjo. Pri zaščiti se uporablja še kinegram oziroma srebrna svetlikajoča se kovinska folija, obdelana s posebno tehnologijo. S spreminjanjem kota vpadle svetlobe dobite učinek gibajoče se oziroma spreminjajoče se podobe. Kinegrame je s preprosto tehnologijo težko reproducirati. Na tolarskem bankovcu je kopica zaščit, na primer gravura portreta Franceta Prešerna, ki je delo akademskega slikarja Rudija Španzla, ali pa gravura pisalnega peresa, ki je simbol pesnikovega ustvarjanja in hkrati zaščita pred fotokopiranjem, ker je na metalizirani površini. Isti simbol je odtisnjen prek besedila Zdravljice v luminiscentni barvi, tako da ga vidimo samo pod ultravijolično svetlobo. Navadno se bankovci dodatno zaščitijo, če se ugotovi, da so izpostavljeni ponarejanju. Tako je na primer tolarski desettisočak dobil dodatno pasico, na pettisočaku pa je bila slikarska paleta, ki je povezana z motivom slikarke Ivane Kobilce, pozneje izdelana kot kinegram.

Za največjo ponaredbo denarja še vedno velja operacija Bernhard, s katero so nacisti med drugo svetovno vojno poskušali omajati britansko gospodarstvo s tajno emisijo 150 milijonov funtov ponarejenih angleških bankovcev ...

V tem primeru je šlo za državni projekt. Ponaredke so natisnili v državnih tiskarnah. In prav nič ne dvomim, da so se zadeve lotili skrajno precizno. Z nemškimi tiskarji sem prišel v stik, ko so začeli tiskati bankovec za deset tisoč tolarjev. Zanimivo je, kako zahteven je postopek izdelave denarja. Pri izdelavi klišejev za globoki tisk nekatere stvari še vedno opravijo na ravni rokodelstva, kar jim daje pečat neponovljivosti. Ročno spretnost je najteže ponarediti.

Avstralci imajo polimerne oziroma plastične bankovce. Zanimivo je, da se kljub večji vzdržljivosti od papirnatih drugod po svetu niso prijeli ...

Težava je v zaupanju. Mogoče se temu laže prilagodijo nova gospodarska okolja brez dolgoletne tradicije. Evropejci smo bolj privrženci tradicionalnega šumenja bankovcev. Osebno mi je bilo zelo žal, ko so Francozi, še pred evrom, vpeljali nove franke in iz prometa umaknili tiste stare, tanke, skoraj svilene in izrazito šumeče bankovce.

Kakšne pa so varnostne omejitve pri oblikovanju potnega lista?

Politika vnašanja zaščit je enako rigorozna kot pri denarju in oblikovalec jih je dolžan upoštevati, seveda pa jih lahko vplete v oblikovalsko rešitev. V slovenskem potnem listu je 24 zaščit; to je bil za izvajalce zelo velik zalogaj. Pri izbiri tehnologije so se odločili za lasersko graviranje s stroji, ki so zelo nedostopni, saj jih brez državne koncesije na trgu ni mogoče kupiti. Vsak poseg na identifikacijski strani, ki je iz polikarbonata, je takoj opazen. Sicer pa je vključenih še kup drugih zaščitnih elementov, kot je optično variabilno črnilo, UV-zaščita na notranji in zunanji strani, besedilo Zdravljice, natisnjeno v rokopisu in zrcalni podobi, ki je prav tako UV-zaščiteno, pa kinegram, ki je prvič pri nas uporabljen na polikarbonatu in predstavlja tloris Robbovega vodnjaka. V tem kinegramu sta nad likom Slovenije ozvezdji Raka, ki je povezano z datumom 25. junij 1991, in Kozoroga, ki je povezano s 23. decembrom 1990. Ena od zaščit je v oštevilčenju strani. Če strani listamo na hitro, se kot na filmskem traku pokaže figura konjenika z vaške situle. Če bi kdo želel dve ali tri strani iz potnega lista iztrgati in jih nadomestiti z novimi, bi moral podobo konjenika ponoviti, to pa bi bilo zelo težko. Platnice so bordojske barve, kot pri vseh potnih listinah članic Evropske unije. Razlike so le v odtenkih. Po evropskem ključu je izdelana tudi biografska stran, na kateri so napisani osebni podatki imetnika. Preostala vsebina potnega lista pa je povsem slovenska. Oblikovalski cilj je bil, da je potni list grafično, vizualno zanimiv. Pri izbiri motivov smo se odločili za sprehod skozi zgodovino. Vsaka stran ima po en motiv, povzet iz kulturne zakladnice Slovenije. Tako je na primer na eni strani vaška situla, na drugi Ugrabitev Evrope iz Šempetra pri Celju pa pleteninasta ornamentika iz Kopra, kapitelj stebra v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki, portret Srečka Kosovela, Ribničan in tako naprej. Izohipse na posameznih straneh pa predstavljajo posnetke različnih slovenskih krajev.

Pri oblikovanju državnih simbolov ni pametno hiteti. Slovenska zastava in grb sta bila izbrana v naglici, zato sta vse od leta 1991 tarči številnih kritik zaradi neprepoznavnosti.

Naglica pri odločanju je vidna v rezultatu. Osebno me bistveno bolj kot zastava moti grb, ker se mi zdi, da heraldika ne spada v sodobni čas. Grb je stvar preteklosti. Na prehodu v tretje tisočletje se mi ne zdi smiselno siliti v tradicionalnost. Namesto da bi sprejeli, da smo mlada država, in se takšni svetu pokazali z vsem veseljem in sodobnostjo, smo šli brskat po podstrešju in naredili kompromis, ki ne upošteva niti heraldičnih zakonitosti. Stroka je sicer predlagala, naj se stvari lotimo mirno in premišljeno, toda politika se je po dobri stari navadi odločila, da je treba zastavo imeti takoj, zato je na hitro pripravila natečaj. Posledica te naglice je bila neuspešna skovanka.

Naglica je bila po svoje logična, ker so z zastavo hoteli tudi na simbolni ravni prekiniti s prejšnjo državo ...

Saj ni šlo za vprašanje let. Potrebovali bi samo nekaj dodatnih mesecev! Politika si je nesramno uzurpirala situacijo, kot da ne bi vedela, da obstaja krog ljudi, ki bi se dizajna lotili bistveno odgovorneje in bolj suvereno.

Izbira na natečaju za oblikovanje novih državnih simbolov je bila množično kritizirana. Vi ste bili eden redkih, ki so izbiro pohvalili, češ da je zmagovalna rešitev dobra, da gre za likovno svež pristop ...

V Sloveniji je že skoraj običaj, da v zagati začnemo iskati nacionalni interes in da po možnosti razpišemo referendum, kar se mi zdi velika neumnost. Ali mislite, da so francoski predsedniki, ki so bili pobudniki velikih kulturnih projektov v Parizu, potrebovali nacionalni konsenz za Center Georgesa Pompidouja ali novi vhod v Louvre? Kam bi pa prišli? Na volitvah ne bi dobili niti pet odstotkov ... Tisti, ki so gradnji teh kulturnih objektov nasprotovali, se danes z njimi identificirajo, to dokazuje, da apriorno iskanje javnega konsenza ni smiselno in je pogosto le manipulativen način predstavljanja kvazidemokratične pozicije ter izraz pomanjkanja zaupanja v lastne oblikovalce.

Tipičen dokaz tega je natečaj za nove državne simbole. Potem ko so ga z lobiranjem komaj spravili skozi, so izide takoj po objavi raztrgali na prafaktorje. Večina ljudi je padla na zelo cenen Jelinčičev štos, češ da zmagovalna rešitev ni nič drugega kot ovitek za čokolado. Zakaj pa zastava ne bi smela biti ovitek za čokolado, če je čokolada dobra? Po mojem je bila Jovanovičeva rešitev dobra, sveža. Gre za profesionalca, ki bi mu sam zaupal. Navsezadnje je odlično oblikoval celostno podobo finske pošte. Bilo me je groza, ko je osrednji slovenski časnik na naslovni strani objavil fotografijo natečajnih rešitev s komentarjem, ki bi ga navadno lahko prebrali le v Slovenskih novicah.

Kar slovenski zastavi manjka, je duh, tega pa z oblikovanjem ni mogoče vnesti. Duha gradi uspešen politik z dobro izjavo, gradijo ga turizem, vojska, športniki, kulturniki ... Oblikovalec teh problemov ne bo rešil. Problem Slovenije ni v dizajnu zastave, ampak v pomanjkanju duha. Težava torej ni pri ovitku, ampak pri čokoladi. Vizualno je zastava lahko tudi slabša, toda če je za njo pozitivna vsebina, lahko vseeno postane sinonim za nekaj dobrega. Ali če povem z nasprotnega vidika. Z likovnega vidika je bila nacistična zastava perfektna, ker pa je bila z njo povezana obupna vsebina, zbuja zelo neprijetne občutke.

Verjetno ne verjamete, da bo parlament podprl Jovanovičevo rešitev?

O tem močno dvomim. Ko gledam kulturo ljudi, ki v Sloveniji odločajo, sem osupel nad njihovim neznanjem. Pred kratkim je na POP TV v oddaji o graditvi džamije neki mestni politik suvereno pojasnjeval, da ima Ljubljana baročni skylight, kar je seveda čista neumnost. Kupole vidiš v Rimu, ne pa v Ljubljani. Na žalost ljudje takšnemu politiku verjamejo.

Slovencem je ob praznikih še vedno nerodno izobešati zastavo. Je to izraz pomanjkanja domoljubja?

Občutek za domoljubje vsekakor ni tako razvit kot pri Američanih. Pri nas se domoljubje na žalost kaže predvsem kot manifestacija ksenofobije.