Urša Matos

4. 9. 2000  |  Mladina 36  |  Politika

"Zmerjajo nas z nacisti"

Društvo Kočevarjev staroselcev proti politizaciji zgodovine

Hiša v kateri je Kočevarski muzej v Občicah pri Kočevju

Hiša v kateri je Kočevarski muzej v Občicah pri Kočevju
© Borut Krajnc

Pred drugo svetovno vojno je v Sloveniji živelo približno 25 tisoč Nemcev, od tega 12 do 13 tisoč na Kočevskem. Zaradi dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej so številke danes bistveno manjše. Kočevarjev naj bi bilo le še okoli 650. Mi smo obiskali tiste, ki izvirajo iz Črmošnjiške doline na vzhodnem robu Kočevske, se pravi na ozemlju, ki je bilo med vojno osvobojeno. S fotografom sva se ustavila na sedežu društva Kočevarjev staroselcev v Občicah, da bi se pogovorila o njihovem doživljanju Haiderjeve zahteve po odpravi avnojskih sklepov in o priznanju nemške manjšine v Sloveniji. A je beseda največ tekla o gonji, ki jo proti njih razpihuje nekaj lokalnih nestrpnežev.

"Žalostno je, da celo ljudje, ki so z mano odraščali in ki me torej poznajo od majhnega, danes govorijo, da je naš center v Občicah nacističen in da se pozdravljamo s Heil Hitler. Zmerjajo nas z vzkliki 'crkrni, banda nacistična'. Moj bratranec je neki skupini tujih politikov iz Evropske skupnosti ob njihovem obisku v Sloveniji razlagal, da smo Kočevarji, ki se zbiramo v društvu, nevarno jedro in da ima dokaze, da smo sodelovali v SS. V Evropski skupnosti so vse te stvari evidentirane, in če bo kdo prispeval k priznanju nemške manjšine v Sloveniji, bodo to prav ti nestrpneži in nacionalisti," pravi predsednik društva in podjetnik Avgust Gril. Za Kočevarje, ki danes živijo v Sloveniji, ni hujšega kot obtožba, da so med vojno vsi sodelovali z nacisti. Kolektivne krivde ne priznavajo. "Moti nas, da se danes govori, kako je med vojno s partizani sodelovalo le kakšnih deset Kočevarjev, kajti v resnici jih je bilo vsaj sto, nekateri so žrtvovali tudi svoja življenja. Absolutno priznavamo, da se je med vojno marsikdo od Kočevarjev opredelil nacistično, nekateri celo pretirano vročekrvno, ampak treba je tudi povedati, da je velika politična razlika med tistimi, ki so leta 1941 odšli, in tistimi, ki smo ostali v teh krajih. Ni prav, da se nas meče v isti koš. Nekatere družine so se zavestno odločile za antinacistično držo." Tudi med tistimi, ki so zaradi pogodbe med Italijani in Nemci leta 1941 zapustili Kočevsko, niso bili vsi nacistično usmerjeni. "Natančno vem, da je moj stari oče odšel zaradi strahu. Sicer pa je samo iz naše rodovine v partizane šlo pet ljudi, stric Avgust Samida že leta 1941. V naši družini so bili partizani kot doma, moj oče pa je vedno prevajal, če so k partizanom prišli Angleži ali Amerikanci. Partizanom je dal tudi 30 glav živine in svojo najljubšo jahalno kobilo," pravi Gril. Henrik Dralka se dobro spominja svojih partizanskih časov: "Doma sem iz vasi Podstenice, kjer je bil zametek partizanstva. Vozil sem najpomembnejše ljudi, od Mačka do Leskovška. Ponavadi v gostilno Grilovih, kjer so imeli sestanke. Iz vojne sem prišel s činom rezervnega oficirja in 30 let sem bil zaposlen v notranji upravi na zaprtem območju Gotenice." Čeprav je bilo očitno, da ne on ne njegova družina z nacizmom nima nič, so jih z avnojskimi sklepi leta 1945 zaplenili del gozda. "Ker v tem gozdu nismo veliko delali, dvajset let sploh nisem vedel za zaplembo. Šele okrog leta 1965 sem slučajno videl, kako v gozdu na veliko sekajo drevesa, kar mi je dalo misliti. Izvedel sem, da naj bi nam ta del gozda vzeli zato, ker naj bi z nacisti sodelovala stara mama, kar je bila čista neumnost. Gozd smo dobili nazaj šele potem, ko sem posredoval pri javnem tožilcu v Ljubljani." Tudi prevajalka in upokojenka ter članica društva Doris Debenjak je razočarana, ker se vse meče v isti koš. "O Kočevarjih še vedno kroži veliko napačnih predstav. Niso bili vsi nacistični propagandisti, prav tako kot tudi ni res, da so šli Kočevarji prostovoljno v tretji rajh. Mogoče nekateri, ampak večina je šla zaradi pritiska Italijanov, ki so jim grozili s preselitvijo v Abesinijo, jih pošiljali v taborišča in nekatere tudi ustrelili." Debenjakova poudarja, da je bilo z avnojskimi sklepi premoženje vzeto čisto vsakemu pripadniku nemške narodnosti, in to brez razlik. "Moji materi Ernestini Krisch, ki je bila čistokrvna Kočevarka, so premoženje zaplenili leta 1945, ne da bi sploh preverjali, kaj je kdo delal med vojno. Pomembno ni bilo niti to, da je imel moj oče v družini več narodnih herojev. Njegov bratranec je bil na primer partizanski komandant. Današnjo Operno klet v Ljubljani, kjer smo imeli gostilno, so nam vzeli, in še danes premoženja ne moremo dobiti nazaj, ker še vedno velja Avnoj." Slovenski politiki očita, kako vedno z lahkoto predpostavlja, da so avnojski sklepi veljali samo za tiste, ki so v tujini. "Veljajo tudi za tiste, ki smo ostali tu, saj so odvzeli premoženje vsaki osebi nemškega rodu, razen če je aktivno sodelovala v OF. Hči odvetnika Lukmana je šla do ustavnega sodišča, vendar premoženja ne more dobiti nazaj, ker se zaradi avnojskih sklepov vsa pričevanja vsaj 40 prič v korist njenega očeta ne morejo upoštevati. Pri tem pa je sam Franc Saleški Finžgar izjavil, da mu je Lukman rešil življenje. Priče, ki danes lahko govorijo v prid teh ljudi, zaradi starosti umirajo in čedalje težje je dobiti dokaze o nedolžnosti," pravi Debenjakova. Ob tem Gril poudarja, da se društvo ne namerava angažirati v smislu vračanja premoženja. "To je stvar posameznikov, ki so bili prizadeti in ki iščejo pravico. Popolnoma razumem in podpiram Doris v njenih prizadevanjih po vrnitvi premoženja, kajti njeni družini se je res zgodila krivica. Osnovni cilj našega društva je ohranjanje dediščine Kočevarjev, od kulture do jezika, ne pa premoženjske pretenzije." Po Grilovih izračunih lahko govorimo o okoli 7000 razlastitvah izseljenih Kočevarjev. "Ker so hiše porušene, ostane le še približno 55.000 hektarih zemlje, kar v povprečju 4 hektare na kmeta. Ker je prometna vrednost nepremičnin izredno nizka, bi odvetnik stal več, kot bi imeli koristi od prodaje vrnjene krpe zemlje." Ob tem je treba povedati, da je ob preselitvi Kočevarjev leta 1941 iz italijanske v nemško okupacijsko cono precej teh ljudi svoje premoženje odprodalo takratni italijanski družbi Emona. Po Grilovem prepričanju je dogajanje okrog avnojskih sklepov preveč spolitizirano. "Kot društvo se od politike distanciramo. Naša edina želja je, da si izborimo prostor pod soncem, ta prostor pa je lahko v obliki priznanja manjšine ali pa kulturnega sporazuma. Vsebinsko sprejemljiv kulturni sporazum je bil pravzaprav pred časom že pripravljen, a so ga minirale nekatere politične stranke. S tem sporazumom bi bila enkrat za vselej rešena problematika priznavanja obstoja nemške manjšine. Nam zadošča, da smo priznani kot etična jezikovna skupina. Ne zahtevamo, da moramo imeti poslanca v parlamentu, kot na primer italijanska in madžarska manjšina." Debenjakova je prepričana, da bodo Nemci v Sloveniji prej ali slej morali dobiti neki status. "Haider to dobro ve, zato na veliko tuli, da bi si potem, ko bomo priznani, zasluge štel v svoj prid." Glede vračanja zaplenjenega premoženja pa pravi: "Takoj ko bo Slovenija članica EU, se bodo stvari odločale na Evropskem sodišču in Slovenija bo morala popustiti. Jasno je, da se premoženje ne more vzeti samo na podlagi nemškega rodu. Vsak, ki se mu bo ob vstopu Slovenije v EU še zdelo vredno uveljavljati pravico, bo zmagal. To ve tudi Haider. Danes se napihuje samo zato, ker iz te zgodbe kuje politični kapital. Pri čemer njegovo zavzemanje za ljudi nemškega rodu ni pristno. Koroška deležna vlada našemu društvu namenja dotacije za delovanje in prav po Haiderjevi zaslugi so bila ta sredstva prepolovljena."