Dosje o dosjejih

Zaupni dosjeji zadnje desetletje in pol diktirajo tempo javne politične debate

Aretacija Janeza Janše 31. maja 1988

Aretacija Janeza Janše 31. maja 1988
© Tone Stojko

Dosjeji so orožje. Dosjeji so gibalo politike. Najbolj kalorično gorivo za kurjenje pod parnimi kotli politike so dosjeji, povezani z orožjem. Najmočnejše orožje so torej dosjeji o orožju. Nakupi orožja, prodaje orožja, protesti zaradi orožarske trgovine ... Politiko poganjajo zaupni dosjeji. Politiko poganjajo dosjeji tajnih služb. Vsak zgodovinski dogodek ima svoj dosje.

A kot rečeno: prelomni dogodki so opremljeni predvsem z orožarskimi dosjeji. V teh dneh, denimo, obhajamo petnajsto obletnico afere JBTZ. In če natančneje razmislimo, je afera JBTZ usodni stranski produkt dosjeja, ki je govoril o orožarskih poslih. Strogo zaupni orožarski dosjeji so zgodovino poganjali že na začetku sedemdesetih let, torej v obdobju, med katerim se je zdelo, da se ne dogaja nič. Slovenija in federacija sta se namreč tedaj udarili prek dosjeja, ki je govoril o oboroževanju slovenske teritorialne obrambe. Srbska tajna služba naj bi prestregla depeše avstrijskega vojaškega atašeja, ki naj bi na Dunaj poročal o odcepitvenih načrtih tedanje slovenske politike. Natančnejši lingvistični pregled depeš, zbranih v t.i. Zeleni knjigi, je pokazal, da depeš ni pisala oseba, katere materin jezik bi bila nemščina. Stavki v depeši so bili namreč zloženi po pravilih, ki veljajo v slovanskih jezikih. Res pa je, da je orožarski dosje, ki je nastal na začetku sedemdesetih let, obglavil tedanje vodstvo slovenske TO. Petnajst let kasneje, leta 1988, je odletel prvi mož JLA. Politični padec admirala Mamule pa se je začel z orožarskim poslom, sklenjenim v Etiopiji.

Ko je SFRJ pokala po šivih, je hotela jugoslovanska armija kolo zgodovine obrniti ob pomoči dosjeja o domnevnem nezakonitem uvozu orožja na Hrvaško. Po slovenski osamosvojitvi so zaradi orožarskih dosjejev razpadala zavezništva, za katera se je zdelo, da bodo večna. Zaradi orožarskih papirjev so razpadale koalicije, ki naj bi zdržale vsaj štiri leta.

Noč dolgih nožev

Igor Bavčar, tedaj šef kabineta podpredsednika socialistične zveze Jožeta Kneza, je neznanega aprilskega dne leta 1988 skozi fotokopirnih stroj spustil 16 strani obsegajoč dosje o sestanku predsedstva ZKJ. V papirnatem svežnju se je skrival govor Milana Kučana, tedaj predsednika slovenske partije, ki je polemiziral s predlogi zvezne partije. Za kaj je šlo? 25. marca 1988 se je v Beogradu sestal vojaški svet, posvetovalni organ obrambnega ministra. Vojaški svet je ocenil, da je v Sloveniji izbruhnila specialna vojna. Tarča specialne vojne naj bi bila JLA. Napadalci pa naj bi si prizadevali predvsem to, da bi "preprečili sodelovanje JLA z oboroženimi silami prijateljskih in neuvrščenih držav ter osvobodilnih gibanj." Hkrati naj bi napadalci želeli onesposobiti državo, da bi se ta pri razvoju in proizvodnji orožja ter vojaške opreme ne bi mogla opreti na lastne sile. Vojaški svet je torej ocenjeval, da se v samem jedru napadov na JLA v resnici skrivajo napadi na orožarske posle. No, vojska je bila v zimskih mesecih leta 1988 vznemirjena, ker je dopisnik Dela iz Nairobija Avgust Pudgar v članku Admiral sredi lakote poročal o obisku obrambnega ministra Mamule v Etiopiji ter o načrtu, da bi Jugoslavija Etipiji prodala orožje. Mladninin uvodničar Gorazd Suhadolnik je komentar o admiralovem obisku naslovil z besedami Mamula go home. Zaradi komentarjev o orožarski trgovini je bila vojska tako vznemirjena, da je razmišljala, ali naj da bi aretirala napadalce na JLA. Poveljnik ljubljanskega armadnega območja pa je dobil nalogo, naj se sestane s predstavniki sekretariata za notranje zadeve in pri notranjem ministru preveri, ali je policija sposobna ukrotiti razmere, če bi vojska par ljudi aretirala in bi ljudstvo zaradi tega demonstriralo. Poveljnik je imel tudi nalogo, da policijskim silam, če te ne bi bile sposobne kriti razmer, ponudi bratsko pomoč. Vojska je torej pozimi 1988 razmišljala, da bi tiste, ki napadajo JLA in njene orožarske posle, enostavno zgrabila in postavila pred sodišče. V dosjeju, ki ga je Igor Bavčar snel z mize Jožeta Kneza, pa je bil spravljen dobeseden zapis nastopa Milana Kučana, v katerem je pred vrhovništvom federalne partijske organizacije popisal obisk poveljnika ljubljanskega armadnega območja, hkrati pa je v magnetogramu protestiral proti ocenam vojaškega sveta o specialni vojni in kontrarevoluciji, ki da je izbruhnila v Sloveniji, ter ideji, da bi problem napadov na JLA rešili z aretacijami. V prvih dneh maja 1988 je dosje s Kučanovim magnetogramom prek Janeza Janše prišel do Mladine, z redakcije Mladine je odpotoval do fotokopirnega stroja Mladinske knjige, potem pa je dosje odpotoval na več koncev. Vlado Miheljak je novico o obstoju dosjeja zapakiral v članek Noč dolgih nožev, služba državne varnosti pa je zahtevala, naj Mladina članek umakne. Vest o tem, da se je Slovenija za las izognila državnemu udar in množičnim aretacijam, je v Mladino prišla z enotedensko zamudo. Ko je služba državne varnosti med tajni hišno preiskavo izvohala, da je Kučanov magnetogram pri Janši, je o tem nemudoma poročala svetu za varstvo ustavne ureditve, organu, ki je usmerjal in nadzoroval poslovanje tajne policije. Interpretacija SDV pa pravi, da so spotoma, ob tem, ko so odkrili Kučanov magnetogram, našli še neznan dokument, ki bi utegnil izvirati iz vojaških trezorjev. Zanimivo; če je Kučanov magnetogram pripovedoval o tem, kako je vojaški poveljnik pri notranjem ministru preverjal, ali bi bila policija v primeru aretacij sposobna krotiti jezne množice, je neznani dokument, ki je pobegnil iz vojaških trezorjev, pripovedoval o neobičajnih vojaških prestrukturiranjih. Enote vojaške policije bi se okrepile z oklepnimi vozili, vojska pa je hkrati dobila nalogo, da redno vodi situacijske dosjeje, posebej budno pa naj bi spremljala morebitne stavke, demonstracije in sorodne dogodke v civilni sferi. V soboto je minilo natanko 15 let od tedaj, ko je slovenska SDV aretirala Janeza Janšo, vojaška varnostna služba pa je v sinhronizirani akciji aretirala častnika JLA Ivana Borštnerja. Nekaj dni kasneje je služba državne varnosti v Mostu na Soči aretirala Mladininega novinarja Davida Tasiča, vojaški tožilec pa je pred sodnike postavil še Mladnininega urednika Francija Zavrla. In vsi skupaj so bili obsojeni, češ da so izdajali vojaške skrivnosti. Protest, ki je nastal ob aretacijah in sojenju, je bil tako silovit, da je zlomil stari red. In kot rečeno - vse se je začelo z orožarskim poslom v Etiopiji.

Orožar iz Celovca

Če sta leta 1988 Bavčar in Janša družno razpečevala Kučanov magnetogram, je leta 1992 iz varnostno informativne službe, ki je bila podrejena Bavčarju, pobegnil kratek orožarski dosje, ki je obremenjeval obrambno ministrstvo. Obrambni minister pa je bil Janša. Vsebina kratkega dosjeja je bila zelo čudna. Do Mladine je namreč prišla zabeležka, ki je pripovedovala o nenavadni dogodivščini, ki se je 23. junija 1992 pripetila v okolici Celovca. Pet slovenskih državljanov je odpotovalo v Avstrijo, da bi pri sosedih uredili nekatera odprta vprašanja, povezana v nabavo orožja. Peterica je imela nalogo, da v primeru, ko odprtih vprašanj ne bi mogli rešiti, trgovca z orožjem Konstantina Dafermasa, sicer grškega državljana, tako ali drugače privede v Slovenijo. Ena od inačic načrta je govorila o tem, da bi grškega trgovca na silo vkrcali v avto, potem pa bi prebili mejno rampo in ga pripeljali na drugo stran Karavank. Načrt se ni izšel. Grški trgovec je ljudem, povezanim z obrambnim ministrstvom, pobegnil iz avta. Da pa bi bila nesreča še večja, je avstrijska policija peterico prijela, posnetki storilcev pa so se znašli na televiziji. VOMO, varnostni organ ministrstva za obrambo, je v Celovec poslal operativca, ki je dobil nalogo, da priprti peterici preskrbi pravno pomoč, hkrati pa naj bi zagotovil, da ne bi prišlo do kompromitacije obrambnega ministrstva. Kljub spodleteli ugrabitvi se je junija 1992 zdelo, da je bil problem uspešno rešen. Peterica, povezana z obrambnim ministrstvom, jo je odnesla relativno poceni. Tožilstvo je storilcem očitalo le prisiljenje, torej kaznivo dejanje, ki ga kazenski zakoniki obravnavajo mnogo bolj blago od ugrabitve. In spodletela celovška akcija bi najbrž utonila v pozabo, če ne bi podrobnosti o akciji do Mladine pripotovale zato, ker so ljudje iz obrambnega ministrstva hoteli notranje ministrstvo potunkali zaradi neke druge afere. Notranje ministrstvo pa je obrambnikom odgovorilo s papirjem o celovški polomiji.

Epilog? Ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let se je zdelo, da bo osebna vez med Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo tista strateška os, okoli katere se bodo vrtele vse bodoče koalicije. Po aferi VIS vs VOMO, ko je bila obelodanjena celovška afera fantov, povezanih z Janšo, pa se ni nikoli več zgodilo, da bi Janša in Bavčar sedela skupaj. Ko je bil leta 1993 in 1994 Janša še v vladi, je bil Bavčar v opoziciji. Ko se je moral Janša leta 1994 preseliti v opozicijo, je bil Bavčar že podpredsednik največje vladne stranke, LDS. No, tudi Janševa selitev v opozicijo je povezana z orožarskim dosjejem.

Dosje 13

"Pri zbiranju obvestil smo prišli tudi do podatkov, ki kažejo na organizirano nedovoljeno trgovino z orožjem s strani delavcev MO," je februarja 1994 v dosje, ki se ga je oprijelo ime "13", zapisal tedanji direktor kriminalistične službe Mitja Klavora. "Dosje 13" je bil s tem imenom krščen zato, ker je obsegal 13 strani, pripovedoval pa je o težavah, ki jih imajo organi za notranje zadeve, ko ob preiskovanju kaznivih dejanj trčijo na pripadnike nekaterih organizacijskih enot obrambnega ministrstva. "Razpolagamo s podatki (in dokumenti), da so pripadniki Morisa orožje poleg v bivše jugoslovanske republike organizirano prodajali tudi italijanskim državljanom (vsaj v enem primeru - 200 kosov avtomatskih pušk in pištol s strelivom), da so pri tem poslovali predvsem z gotovino, ki je v največji meri naložena na računih v tujini, da so se povezovali tudi z mednarodno poznanimi trgovci z orožjem, izkupičke iz prodaje orožja pa nekontrolirano porabljali, kar skušajo sedaj s pomočjo predvsem tujih podjetij, v katerih imajo lastninske deleže tudi sorodniki delavcev MO, prikriti pred parlamentarno kontrolo, ki jim očita izvenproračunsko porabo. Pri prodaji orožja naj bi posamezniki iz vrha MO RS, iz naslova provizij zaslužili vsote v znesku več milijonov DEM."

Medtem ko so se kriminalisti jezili, češ da imajo težave s pripadniki obrambnega ministrstva, ker ti nočejo sodelovati pri preiskavah kaznivih dejanj, so uslužbenci obrambnega ministrstva iskali domnevnega vohuna, ki naj bi rovaril proti obrambnim strukturam. Dober mesec dni za tem, ko je nastal "dosje 13", so pripadniki obrambnega ministrstva zgrabili Milana Smolnikarja, nekdanjega policista in nekdanjega uslužbenca specialne brigade Moris, češ da je Smolnikar vohunil in zbiral zaupne vojaške dokumente. Ob tem, ko so uslužbenci obrambnega ministrstva zgrabili domnevnega vohuna, so ga poškodovali, razbili pa so mu tudi avto. Ko je novica, da so obrambniki aretirali civilista Smolnikarja, prišla v javnost, je obrambno ministrstvo zagotavljalo, da je Smolnikar v resnici ni civilist, pač pa vohun. Ob trditvah, da vojaki nimajo pravice posegati v civilno sfero in da vojaki ne morejo aretirati civilista, pa so obrambniki zagotavljali, da takšna pooblastila imajo. Tedanji predsednik vlade Drnovšek je sprejel interpretacijo, da vojska ne more aretirati civilne osebe, zato je zaradi "objektivne odgovornosti" odstavil obrambnega ministra Janšo.

Epilog? Sodišče naj bi se v kratkem izreklo, ali je ob odvzemu prostosti Milanu Smolnikarju prišlo tudi do kaznivega dejanja. Epilog št. 2? Od leta 1994 je Janez Janša nesporni prvak opozicije. Epilog št. 3? Sum, da so posamezniki, povezami z obrambnim ministrstvom, z orožarskimi provizijami debelo zaslužili, pred sodiščem ni bil nikoli potrjen.

Izraelski dosjeji

Če je "dosje 13" trdil, da naj bi provizije za orožarsko trgovino jemali ljudje, povezani z obrambnim ministrstvom, je serija dosjejev, ki je govorila o orožarskem sodelovanju z Izraelom, prinašala zrcalen očitek, ki je bil naslovljen na obrambnega ministra Kacina in predsednika vlade Drnovška. Najbolj ambiciozen dosje je leta 1998 v obtok frcnil Jože Sečnik, tedanji direktor obveščevalne varnostne službe obrambnega ministrstva, ko je predsednika parlamenta Janeza Podobnika obvestil, da je njegov predhodnik leta 1995 s šefom varnostne službe izraelskega obrambnega ministrstva podpisal zaupni varnostni sporazum. Ob razkritju podatka, da so odnosi med slovensko in izraelsko obrambno varnostno službo urejeni v zaupnem varnostnem sporazumu, je opozicija sklenila, da bo skušala predsednika vlade Drnovška zrušiti ob pomoči instituta ustavne obtožbe. Opozicija je namreč trdila, da so zaradi sklenjenega zaupnega varnostnega sporazuma nastale škodljive posledice, saj naj bi izvršna oblast zaupni sporazum izkoriščala za omejevanje parlamentarnega nadzora nad tajnimi službami in nadzora nad uresničevanjem zakona o programu oboroževanja. Vodja opozicije Janša je hkrati trdil, da je bil odboru za obrambo odtegnjen vpogled v poslovanje z Izraelom na področju nabav oborožitve in vojaške opreme. Opozicija s predlogom za vložitev ustavne obtožbe ni uspela, saj je bila med parlamentarnim glasovanje "prekratka".

No, če je bil zaupni varnostni sporazum med Slovenijo in Izraelom podpisan februarja 1995, je novembra 1996 v javnost priletel snopič papirjev, ki je pripovedoval o zahtevah po izplačilu provizij, ki so jih pričakovali posredniki za sklenitev posla modernizacije tankov ter za nakup radijskih zvez. Tedanji obrambni minister Kacin je na očitke, da so bili izraelsko-slovenski orožarski posli obremenjeni s provizijami, odgovoril s podatkom, da so pogodbe vsebovale protikorupcijsko klavzulo, ki so prepovedovale možnost izplačila provizij. In prav dejstvo, da so se po sklenitvi posla pojavila zahteve za plačilo provizij, naj bi dokazovalo, da izplačila provizij ni bilo.

Še en dosje je pripovedoval o provizijah.

Dosje TAM

Na začetku leta 1996 je iz Sove pobegnil dosje, ki je pripovedoval o prisotnosti "tujih elementov pri poslovanju podjetja TAM v tujini". Dosje TAM se je, denimo, ukvarja z vprašanjem, ali je TAM ohranil stike s firmo SDPR, Zvezno direkcijo za blagovni promet, torej institucijo, ki je imela v rajnki federaciji pooblastilo za trgovanje z orožjem. Pač, TAM je bil v osemdesetih letih največje slovensko podjetje iz branže obrambne industrije. V devetdesetih pa je TAM ključne posle sklepal z avtobusi. Sovin dosje pa v zaključku omenja, da se je v okolici podjetja TAM spletla "brezobzirna kriminalna združba", katere "edini namen je bil poneveriti čim več denarja na škodo TAM-a".

No, praktično hkrati z objavo Sovinega dosjeja o Tamu, je tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek sklenil, da bo ministra za gospodarstvo dr. Maksa Tajnikarja, zoper katerega je bila zaradi TAM-a že vložena interpelacija, odstavil, ker je podpisal dokument, s katerim je jamčil poplačilo več kot treh milijonov dolarjev provizij oziroma obresti za avanse. Po veljavnih predpisih naj bi smel podpisati le državna jamstva za bančne posle, ne pa tudi za državna jamstva za komercialne posle.

Ob Drnovškovi odločitvi, da odstavi dr. Tajnikarja, je prišlo do razpada vladajoče koalicije, saj je Združena lista na začetku leta 1996 odšla iz vlade. V ZLSD so namreč menili, da Tajnikarjeva odstavitev ni upravičena, zato so vlado protestno zapustili še ostali ministri Združene liste. Če je bil "dosje 13" uvertura v odstavitev Janeza Janše, je bila objava "dosjeja TAM" sklepno dejanje odstavitve ministra Tajnikarja. Rane ob razvezi LDS in ZLSD pa niso bile globoke. Čez leto dni, po volitvah, sta se LDS in ZLSD spet znašli v vladajoči koaliciji. Slovensko politično vesolje se tudi po volitvah leta 2000 vrti okoli osi LDS - ZLSD.

Dosje TAM pa je leta 2003 dobil še en epilog. Pred dnevi je bil v enem od slovenskih časopisov objavljen slabih 30 kvadratnih centimetrov velik oglas, ki pravi, da se republika Slovenija opravičuje prof. dr. Šimetu Ivanjku iz Mariboru in preklicuje napačne in neresnične podatke v zvezi z njegovim svetovanjem v postopku reševanja gospodarske družbe TAM d.d. Naročnik oglasa je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, Stegne 23 C. Sova je torej objavila oglas, s katerim se opravičuje rednemu profesorju mariborske pravne fakultete. Dosje TAM je namreč omenjal podjetje Interkontrakt. Dr. Šime Ivanko pa naj bi bil, kot je navajal dosje TAM, soustanovitelj tega podjetja. Podjetje Interkontrakt pa naj bi bilo vpleteno v finančne malverzacije, povezane z mariborsko tovarno. Sedem let po nastanku dosjeja je morala Sova objaviti opravičilo in preklic napačnega in neresničnega podatka, saj dr. Ivanjko ni bil niti soustanovitelj niti družbenik podjetja Interkontrakt.

Dejstvo, da se je morala Sova opravičiti, ker je v sicer zaupnem poročilu navajalo neresnične podatke, pa lahko prinese zanimive posledice. Se bo morala Sova ali republika Slovenija opravičiti za še kak zaupen dosje, v katerem so navedeni napačni podatki?