Maja Breznik

12. 9. 2003  |  Mladina 36  |  Politika

Knjižnica kot videoteka

Pisatelji trdijo, da jim je država dolžna izplačevati še knjižnično nadomestilo ali tako imenovano poplačilno pravico od vsake izposoje knjižnega naslova v slovenskih knjižnicah

© Tomo Lavrič

Urad za intelektualno lastnino je v poletnem času povečal storilnost in dal 31. julija javnosti na voljo dodatke k zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, ki naj bi šli kar najhitreje v parlamentarno razpravo. Zakon naj bi med drugim dokončno vpeljal knjižnično nadomestilo ali poplačilno pravico, s katero bi avtorji (pisci, uredniki, ilustratorji in drugi) leposlovnih in strokovnih del dobili pravico, da jim država ali knjižnice iz svojega proračuna plačajo "odškodnino" za vsak v slovenskih knjižnicah izposojeni izvod. Tako zahteva obvezna direktiva Evropske komisije (tj. "evropske vlade", ki pa ni odgovorna Evropskemu parlamentu). Po evropski direktivi naj bi med izjeme sodilo le še "knjižnično gradivo v nacionalnih, šolskih in visokošolskih knjižnicah" (3. člen osnutka zakona o avtorskih in sorodnih pravicah), ne pa več v drugih javnih knjižnicah, med katere sodijo vse slovenske splošne knjižnice. Direktiva Evropske komisije torej dejansko spreminja javne splošnoizobraževalne knjižnice v nekakšne trgovske ustanove in skuša pravila, ki veljajo za videotečno izposojo, razširiti še na javne knjižnice. Slovenski zakonodajalci hitijo streči tej zahtevi, še preden se je iztekel rok za izpolnitev direktive in brez pomislekov o posledicah ukrepa za slovenske državljanke in državljane.

Edini, ki so doslej opazili poletno past, so bili nekateri slovenski pisatelji, ki so z velikim navdušenjem pograbili evropsko direktivo, saj vidijo v knjižničnem nadomestilu priložnost za izboljšanje svojega gmotnega položaja. Predlagajo, naj se knjižnično nadomestilo vpelje čim hitreje, izplačuje pa naj se le slovenskim pisateljicam in pisateljem, ne pa tudi tujim avtorjem. Če vsaj malce poznamo bralno kulturo v slovenskih javnih knjižnicah in če vsaj z enim očesom sledimo mednarodnim gospodarskim in političnim procesom, zlahka zaslutimo, v kakšno past nas potiskajo slovenski zakonodajalci in pisatelji.

Nezahtevno bralstvo

V zadnjih letih sem se veliko ukvarjala s problemi slovenskega založništva in knjižnične izposoje, s sodelavci Janezom Jugom, Silvo Novljan in Aldom Milohnićem pa smo opravili tudi raziskavo, v kateri smo zajeli vse izposoje v slovenskih splošnih knjižnicah za leto 2001. Stanje izposoje v splošnih knjižnicah, ki ga bom opisala v nadaljevanju, velja sicer le za knjižne naslove iz slovenske založniške produkcije za leto 2000, a so podatki vendarle reprezentativni.

Glavna ugotovitev o bralnih navadah Slovencev in Slovenk ni presenečenje glede na razvpite sezname najbolj branih naslovov v slovenskih knjižnicah. Za primerjavo smo vzeli več vzorčnih skupin in primerjali, med drugim: 1. vzorec sodobnega leposlovja, ki zajema naslove zbirk XX. stoletje, Beletrina in Nova slovenska knjiga; in 2. vzorec nezahtevnega leposlovja, ki smo ga sestavili iz zbirk Prvinski nagon, Labirint, Za lahko noč in Oddih. Nezahtevno leposlovje bi lahko opisali kot britanski in ameriški bestseller, saj v njem prevladujejo avtorji Rendell, Dexter, Clark, Grisham, Quick, Steel, Harris, Sheldon, Simmel, ki so med člani in članicami slovenskih splošnih knjižnic daleč najbolj priljubljeni. Denimo, naslov iz sodobnega leposlovja dosega 0,5 izposoje na 100 prebivalcev, naslov iz nezahtevnega leposlovja pa ima 4,5 izposoje na 100 prebivalcev, se pravi devetkrat več bralcev in bralk kakor sodobno leposlovje. In če to opišemo še konkretneje: samo en naslov iz lahkega leposlovja, denimo, je imel v letu dni okoli 3000 bralcev in bralk, naslov iz sodobnega leposlovja pa okoli 400.

Do tega pa ni pripeljalo le veliko povpraševanje bralcev in bralk po nezahtevnem berilu, temveč tudi ponudba knjižnic, ki na splošno streže okusu bralcev in bralk. Na izposojevališče ima, denimo, naslov iz sodobnega leposlovja povprečno 19 izvodov, naslov iz nezahtevnega leposlovja pa trikrat več, 59 izvodov. Dejansko to pomeni, da je nezahtevno leposlovje navzoče v vseh 256 izposojevališčih in v desetih bibliobusih s 608 postajališči, kar 16 splošnih knjižnic od vseh 56 (pet ljubljanskih smo združili v eno, sicer jih je 60) ne premore celotne zbirke sodobnega leposlovja. Seveda se mimogrede povsem upravičeno vprašamo, ali je poslanstvo javnih knjižnic, da distribuirajo konfekcijsko kulturo za množice ali pa naj bi imele kakšne bolj vzvišene cilje. A to vprašanje moramo pustiti za kdaj drugič, zdaj pa se vrnimo h knjižničnemu nadomestilu.

Navedene ugotovitve torej deloma popravijo predstavo slovenskih pisateljev o branosti njihovih knjig. Povprečni slovenski pisec na leto v knjižnicah nima 2400 bralcev, temveč le 400, pogosto celo manj. Knjižnice potemtakem ne dosegajo visoke ravni izposoje zaradi domačih avtorjev, temveč zaradi tujih. In ne zaradi kakovostne književnosti, temveč zaradi nezahtevnega branja. Nadalje knjižnice odkupijo povprečno 220 izvodov nesubvencioniranih leposlovnih izdaj in povprečno 170 izvodov subvencioniranih naslovov, med katerimi so navadno dela slovenskih pisateljev in pisateljic. Ne smemo namreč pozabiti, da večina slovenskih leposlovnih del izide le s pomočjo državnih subvencij, ker noben založnik ni pripravljen sprejeti tolikšnega tveganja, da bi izdal slovensko leposlovje brez dodatne državne pomoči.

K tem številkam je treba dodati še druge, da bi lahko v celoti spoznali ustvarjalne možnosti slovenskih pisateljev in pisateljic. Prvič, država s svojimi prispevki subvencionira okoli 40 odstotkov leposlovnih in družboslovnih naslovov na leto, ki sicer sploh ne bi prišli na založniški trg, in torej deloma subvencionira tudi avtorski honorar slovenskih pisateljev in pisateljic. Drugič, država prek knjižnic odkupi povprečno četrtino, pogosto pa tretjino naklad knjižnih naslovov in s tem dodatno podpira založniško industrijo in posredno avtorje. Zdaj pa nekateri pisatelji trdijo, da jim je država dolžna izplačevati še knjižnično nadomestilo ali tako imenovano poplačilno pravico od vsake izposoje knjižnega naslova v slovenskih knjižnicah. Pri tej zahtevi se opirajo na evropsko direktivo, ki naj bi od slovenske kulturne administracije zahtevala knjižnično nadomestilo ali poplačilno pravico.

A zakaj bi ugovarjali tem zahtevam, četudi malce prenapihnjenim, če bi knjižnično nadomestilo kakorkoli izboljšalo življenjsko raven slovenskega pisatelja ali pisateljice? Prvič, slovenski knjižnični računalniški sistem omogoča dostop do podatkov o izposoji za vsak naslov. Ni poceni, nasprotno, zelo drago je in verjetno bi bilo treba v te namene zaposliti veliko ljudi. To bi zelo obremenilo državni proračun, če pa bi administrativne stroške zaračunavali avtorjem in avtoricam, bi se morda slovenskim piscem začel kopičiti dolg pri knjižnicah. Kakšno korist bi od vsega tega početja verjetno imeli le tuji najbolj brani avtorji in avtorice lahkega leposlovja.

Drugič, evropska direktiva izhaja iz avtorskega prava, ki ga ob prihodnjih procesih gospodarske globalizacije ne bo mogoče zadržati v nacionalnem okviru, kakor predlagajo pisatelji. Ta vlak zgodovine gre nezadržno v to smer, začel se je z urugvajskim krogom leta 1986, naslednjo postajo pa ima v Cancunu v Mehiki. Zaradi podobnih pravic v farmacevtski industriji, ki naj bi izhajale iz intelektualne lastnine, milijoni iz revnih držav Afrike in Azije umirajo, ker si ne morejo privoščiti dragih zdravil, saj farmacevtske družbe zaračunavajo poleg produkcijskih stroškov še "avtorske pravice". Zakaj bi se torej mednarodne organizacije, zlasti Svetovna trgovinska organizacija, denimo, zadrževale pri knjigah, če se ne ob truplih? Slovenski administratorji bodo morali preprosto izvrševati direktive, kakor jih pisatelji pozivajo ob zdajšnji direktivi za knjižnično nadomestilo. Ob uvedbi knjižničnega nadomestila ali poplačilne pravice bo torej Slovenija prej ali slej prisiljena plačevati nadomestilo tudi tujim avtorjem. Nazadnje pa bo to pomenilo, da bodo ob zdajšnjem stanju knjižnične izposoje večji del nadomestila prejemali tuji avtorji in avtorice, zlasti tisti, ki smo jih našteli prej.

Tretjič, zakaj se nam ne zdi čudno, na primer, da posojilnice ekskluzivnih oblek ali rent-a-car podjetja kupijo obleke ali avtomobile po isti ceni kot vsi drugi potrošniki in jih potem po mili volji posojajo naprej brez plačevanja odškodnine proizvajalcem. Je bilo tukaj potrebnega kaj manj raziskovalnega in ustvarjalnega dela, da je nastal izdelek? Zakaj pa morajo izposojevalnice videov dražje plačevati videokasete, ki so namenjene izposoji, in pri vsaki izposoji še plačevati avtorske pravice? Je bilo pri produkciji filmske žajfnice potrebno kaj več intelektualnega napora? Ali pa je bila zabavna industrija, ki se po mednarodni moči verjetno lahko kosa z najmočnejšimi industrijami, dovolj močna, da je izsilila svoja pravila igre, kar zadeva video. Kakšen pa je učinek, vidimo iz ponudbe v videotekah, kjer je na voljo malone izključno sekrecijska umetnost, umetnost človeških izločkov - porno, grozljivka, solzivka.

In četrtič, zakaj ne bi bila slovenska knjižnica kakor kakšna videoizposojevalnica? Morda se nam zdi, da je vseeno, kaj ljudje berejo v knjižnicah, pa vendar se vsakič ob seznamih najbolj izposojanih knjig zgražamo. Knjižnica je osnovna institucija vsake kulturne politike, s katero država izpolnjuje najprimarnejše obveznosti do državljana in državljanke. Ta dva sta namreč volilca, tudi dolgo po tem, ko končata šolanje, zato morata imeti zagotovljen dostop do informacij, dnevnih časopisov in revij, leposlovja in strokovne literature ne glede na svoje dohodke in kraj bivanja. Javne knjižnice torej sodijo na področje socialnih pravic, s katerimi naj bi blažili pogubne učinke družbene neenakosti: zdravstvene pravice, pravice do izobraževanja (tudi do univerzitetnega brez šolnine, denimo!), pravice do socialne varnosti in, navsezadnje, tudi kulturne pravice. Če na področje socialnih storitev začnemo vrivati blagovne ali kapitalske odnose, jih bomo uničili, in namen knjižničnega nadomestila ali poplačilne pravice je ravno ta: področje družbene menjave spremeniti v blagovno menjavo in vsiliti tudi knjižnicam tržne odnose. Član ali članica knjižnice bo moral ali morala potem bodisi dodatno plačati vsako izposojo ali kriti knjižnično nadomestilo z višjo članarino ali pa bodo knjižnice krile knjižnično nadomestilo iz sredstev za nakup knjig. Bralec bo tedaj hodil v knjižnico le še po stare oguljene knjige, ki so se tam nakopičile v boljših časih, na svoje "kulturne pravice" pa bo lahko pozabil. Ne smemo namreč gojiti nepotrebnih iluzij, da bo država krila novi strošek iz proračuna za vojsko, ker je že velikokrat pokazala, kakšna je njena prednostna lestvica. Če hočemo torej zavarovati svoje socialne pravice, moramo socialne storitve zavarovati pred "ekonomsko logiko", zato knjižnično nadomestilo ne more veljati za javne ustanove, ki zagotavljajo socialne storitve. Naj jih vpeljejo za zasebne knjižnice, kakršne so videoizposojevalnice, ne pa za javne knjižnice; naj, morda, knjigarne postanejo tudi izposojevalnice kakor v 18. stoletju in tam zaračunavajo poplačilno pravico.

In petič, zadnjič, sugestija: slovenski pisatelji in pisateljice bi se morali zavzemati, da bi bile knjižnice bogato založene in da bi jih bralci in bralke brali vse leto, ne le dva meseca. Potem bi imeli založniki še naprej zanesljivega kupca, knjižničarji pa bi še naprej oglaševali knjige slovenskih pisateljev in pisateljic. Ne smemo pozabiti tistega, kar je najpomembnejše: raziskave o bralni kulturi kažejo, da isti ljudje, ki si veliko sposojajo knjige v knjižnicah, knjige tudi veliko kupujejo. Zato bi z uničenjem knjižnic ljudi nagnali še iz knjigarn: če ne bodo imeli priložnosti razviti primernega odnosa do knjige, prav gotovo ne bodo žrtvovali velikih denarjev za nakup. In potem so morda še prepričljivejši razlogi, zakaj bi morali braniti knjižnice: zdaj evropska direktiva zahteva razširitev ekonomske logike na knjižnice; jutri bo zahtevala z vso pravno podlago in ekonomskimi (neoliberalnimi) argumenti, da se odpravijo subvencije za knjižne izdaje, ker kršijo načelo svobodnega trga in privilegirajo ene gospodarske subjekte pred drugimi; pojutrišnjem bo morda zahtevala odpravo državnega plačevanja pokojninskih in zdravstvenih prispevkov za svobodne kulturne poklice ipd., itn. Ko pisatelji in pisateljice zahtevajo knjižnično nadomestilo, zahtevajo dejansko vpeljavo tržnih odnosov na področje socialnih storitev - v knjižnice, v državno intervencijsko politiko, v režim samostojnih kulturnih poklicev itn. -, torej dejansko žagajo vejo, na kateri sedijo. Mislim, da smo v petih točkah našteli dovolj argumentov, zakaj naj se evropski direktivi reče "ne".

In šestič, res zadnjič, ker Evropska unija državam članicam v deklaracijah sama nalaga, da avtonomno vodijo svoje kulturne politike. Če kulturna administracija ni sposobna braniti svojega področja, se bosti z evropsko tehnokracijo, naj vsaj ne hiti s škodljivim spreminjanjem zakonodaje in pusti javnosti, da izoblikuje mnenje o zadevi .