Urša Matos

2. 5. 2004  |  Mladina 17  |  Politika

Železna mati

Kdo je Zdenka Cerar, pravosodna ministrica in nekdanja generalna državna tožilka

© Denis Sarkić

Triinšestdesetletna Zdenka Cerar je spretna govornica. Poslušalstvo očara s sladko govorico in z občasnimi poduki, zaradi katerih se je je med tožilci prijel vzdevek mama. Njeni nastopi so preprosti, brez odvečne strokovne latovščine. Spomnimo se samo njene izjave, da "Slovenci za šankom vedo vse, pred policijo le še petdeset odstotkov, pred tožilcem ali sodnikom pa se ne spomnijo ničesar več". V zoprnih situacijah se dobro znajde, to je pokazala prejšnji teden, ko je kot kandidatka za pravosodno ministrico spretno vijugala med očitki opozicijskih poslancev.

Primer Majhen

Zdenka Cerar je leta 1995, ko je bila še višja tožilka, takratni pravosodni ministrici in športni kolegici Meti Zupančič sporočila tajne podatke iz kazenske evidence. Gre za zgodbo mariborskega odvetnika Sergija Vladislava Majhna. Leta 1994 je bil Majhen eden od kandidatov za imenovanje v notarski naziv. Za notarja pa ni bil imenovan, saj je takratna pravosodna ministrica Zupančičeva 20. decembra 1994 njegovo kandidaturo umaknila. Ker je bilo očitno, da je umik kandidature nezakonit (to je pozneje potrdilo tudi vrhovno sodišče), je Zupančičeva svojo napako skušala nekako upravičiti. Pri tem ji je na pomoč priskočila Cerarjeva. Sedemnajstega februarja 1995 ji je poslala pismo s takšno vsebino: "Draga Meta! V prilogi Ti pošiljam sodbe v zadevi Sergej Majhen, kot mi jih je iz tožilske evidence po faksu poslal okrožni tožilec iz Novega mesta Niko Bricelj. Povedal mi je še, da je bil še pred tem Sergej Majhen disciplinsko kaznovan pri Odvetniški zbornici Slovenije - o tem doslej jaz nisem vedela."

Pismo je bilo zasebne narave, saj na njem ni bilo niti žiga državnega tožilstva, niti pečata, niti številke spisa, kar bi dokazovalo, da gre za uradni dokument. Prav tako tudi ni bilo uradne prošnje pravosodne ministrice. Zupančičeva pa do podatkov iz kazenskega spisa ni bila upravičena, saj kazenski zakonik določa, da so do teh podatkov upravičeni samo organi pregona. Z izročitvijo tajnih podatkov naj bi Cerarjeva po mnenju opozicije zlorabila svoj uradni položaj, pravzaprav naj bi bila zloraba že to, da je spis zahtevala od novomeškega okrožnega tožilca Briclja. Ko ji je prejšnji teden to očital Janez Janša, se je branila, da je podatke o Majhnu poslala zato, ker je ministrica morala odločati o njegovi notarski kandidaturi. Vendar je Zupančičeva Majhnovo kandidaturo umaknila že dva meseca prej, decembra 1994, Cerarjeva pa ji je pismo s podatki poslala šele februarja 1995. Cerarjeva je prejšnji teden pred poslanci državnega zbora dejala: "Jaz sem bila višja tožilka in sem obravnavala njegovo kazensko zadevo. Bil je v kazenskem postopku zaradi goljufije na škodo strank, kot odvetnik. In bil je tudi obsojen na prvi stopnji." Pozneje je za vsak primer še pristavila: "Moram pa povedati, da sem dostavila oprostilno sodbo, tudi to se lahko v spisu vpogleda." Majhen, ki je potreboval leta sodnih poti za popravo krivice in imenovanje v notarski naziv, je nad takšnim ravnanjem zgrožen, saj zaradi kaznivega dejanja goljufije ni bil nikoli obsojen, zoper Cerarjevo pa je vložil zasebno tožbo zaradi obrekovanja.

Družbeni interes

Ko je Cerarjeva že opravljala funkcijo generalne države tožilke je tedanji pravosodni minister Tomaž Marušič od nje zahteval, naj mu izroči podatke tožilstva o oškodovanju družbenega premoženja v procesu lastninjenja. Namesto da bi mu Cerarjeva poslala statistiko, kar je bilo edino, do česar je bil upravičen, naj bi mu bila poslala 250 strani dolg spis s približno 500 ovadbami zoper več sto slovenskih menedžerjev. Podatki naj bi ne romali le k Marušiču, pač pa tudi h generalnemu sekretarju vlade Mirku Bandlju in menda celo k takratnemu predsedniku parlamentarnega odbora za ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja Izidorju Rejcu. Pri tem podatkov ob izročitvi ni opremila z oznako strogo zaupno. Zaupnost podatkov je zahtevala šele v dopisu, ki ga je Marušiču poslala pozneje. Ko ji je nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič javno očital, da je ravnala nezakonito, se je Cerarjeva izgovarjala, češ da je to storila v širšem družbenem interesu.

Afera na afero

Cerarjevi je v petih letih vodenja tožilstva doživela mnoge neprijetnosti. Nekdanji vodja ljubljanskih tožilcev Gorazd Fišer naj bi bil svoji življenjski sopotnici Marini Maršič omogočil, da je bila brez ustrezne izobrazbe na položaju vodje njegovega urada in je zaradi tega tudi dobivala višjo plačo, kot ji je pripadala. Bilo bi sicer krivično trditi, da je Cerarjeva kriva za Fišerjevo ravnanje, a ukrepala je šele, ko je o primeru poročala nacionalna televizija.

Odlašanje Cerarjeve je bilo opaziti tudi pri Miranu Železniku, nekdanjem vodji gospodarskega oddelka na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Že pred dobrimi štirimi leti je bila na ljubljanskem tožilstvu opravljena revizija, ki je ugotovila slabo delo več tožilcev, med njimi tudi Železnika. V njegovem predalu je med drugim obležal spis o zadevi eritropoetin, pri kateri naj bi si bilo nekaj slovenskih bolnišnic prigoljufalo več sto milijonov tolarjev. Prav tako naj bi bil kriv, da se ni nič zgodilo načelniku oddelka za nepremičnine pri mestni občini Ljubljana, ki so ga policisti prijeli, ko naj bi bil vzel podkupnino v vrednosti 50.000 evrov. Sodišče je obtoženega uradnika oprostilo. Cerarjeva zoper pa Železnika ni sprožila nobenih konkretnih ukrepov. Ravno nasprotno. Razporedila ga je v skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, zganila pa se je šele, ko se je v tožilčevi omari našla kopica odloženih in pozabljenih spisov. Toda še preden je lahko sprožila disciplinski postopek, je Železnik sam napisal odpoved.

Zorica Andjelković - Ševa, uslužbenka višjega tožilstva v Ljubljani, je vse od leta 1977 položaj zasedala na podlagi ponarejene diplome. Od leta 1995 je delala kot kadrovnica in vodja urada višjega tožilstva v Ljubljani. Goljufijo so na tožilstvu odkrili šele junija lani, zgolj po naključju, zaradi reorganizacije.

Še bolj sta v javnosti odmevali zgodbi tožilk Barbare Brecelj in Jožice Boljte Brus. Septembra 2000 se je Brecljeva na poti iz Poljanske doline v Ljubljano v Škofji Loki zaletela v avto pred seboj in pobegnila. Nato je zadevo prijavila zavarovalnici in zatrdila, da se je vanjo zaletel neznan avto. Razkril jo je policist, ki si je bil zapomnil avto in nesrečo prejšnjega dne. Zaradi kaznivega dejanja goljufije jo je celjsko sodišče obsodilo na pogojno štirimesečno zaporno kazen za dobo enega leta. Sodba je že pravnomočna, Brecljeva pa se je medtem upokojila.

Podobno zgodbo je uprizorila Jožica Boljte Brus, ko se je marca letos na Šmartinski cesti v Ljubljani z avtom zaletela v ulično svetilko, se pri tem ranila, počakala reševalce in policijo, nato pa zavrnila preizkus vinjenosti. Ko je Cerarjeva konec marca letos dobila uradno policijsko poročilo, je predlagala njeno razrešitev s položaja vodje skupine državnih tožilcev za posebne zadeve.

Še več težav si je nakopal vodja ptujskega tožilstva Marjan Glavar, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek zaradi domnevnega kaznivega dejanja jemanja podkupnine. Povezan naj bi bil z Josipom Lončaričem, enim ključnih ljudi na čelu kriminalne združbe, ki naj bi se bila ukvarjala s tihotapljenjem ljudi čez mejo. Zaradi uvedbe kazenskega postopka je Cerarjeva Glavarja nemudoma suspendirala, pri vladi pa izposlovala, da je bil razrešen s položaja vodje ptujskega tožilstva. Vendar je vlada svoj sklep obrazložila tako mizerno, da ga je vrhovno sodišče pred kratkim razveljavilo. Še več. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil sklep o Glavarjevi razrešitvi sprejet na podlagi zmotnih dejstev, ne da bi se sploh ugotavljalo dejansko stanje. Zoper njega še vedno teče kazenski postopek. Cerarjeva ga je že ob izdaji sklepa o suspenzu razglasila za storilca kaznivega dejanja in to ponovila še na izredni seji državnega zbora, ko je dejala: "Kolega Glavar, moj kolega je bil, je padel v korupcijske vode." Nato je za vsak primer dodala: "On je v pravnomočnem uvedenem kazenskem postopku zaradi korupcije."

Primer Drobnič

V času, ko je tožilske vrste vodil Anton Drobnič, je Cerarjevo, ki je bila takrat predsednica tožilskega društva, prosil, naj se mu javno postavi v bran. Cerarjeva mu je odpisala, da to ni naloga društva. Mesec dni pozneje, ko pravosodni minister Marušič v trajni mandat ni želel imenovati višje tožilke Marije Romih, je Cerarjeva v imenu društva nemudoma stopila v bran svoji osebni prijateljici.

Pristranost opozicija Cerarjevi očita tudi v primeru zunanjega ministra Dimitrija Rupla in njegovega pisma o nameri ustanovitve diplomatske akademije. Cerarjeva je namreč pohitela z izjavo, da gre za resno zadevo, medtem ko enake teže ni pripisala nekaterim drugim aferam, s katerimi se je ukvarjalo ali se še ukvarja tožilstvo. Na primer aferam Orion, SIB, eritropoetin, Rdeči križ, Zbiljski gaj, Elan, Sicura, Metalka, nakup operacijskih miz za KC, menedžerski odkup BTC, privatizacija Zavarovalnice Triglav ali nezakonit nadzor telefonskih klicev novinarja TVS Tomaža Ranca.

Ombudsmanovo čakanje

V uradu varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka že dva meseca čakajo, da jim bo Cerarjeva odgovorila na zadnji dopis glede domnevnega tajnega sledenja in opazovanja uslužbenke urada Polone Selič, vrhunske strokovnjakinje za preiskovanje s poligrafom. Prepričani so, da Cerarjeva zadeve doslej še ni primerno pojasnila in da obstajajo indici, da sta policija in okrožno državno tožilstvo prekršila zakonska pooblastila. V varuhovem uradu se sprašujejo, zakaj Cerarjeva ni sprejela nobenega ukrepa zoper okrožnega državnega tožilca Matijo Benuliča, saj naj bi bil ta razloge za izločitev Seličeve kot izvedenke v primeru Ivana Perića utemeljeval z nedokazanimi govoricami o srečanju Seličeve s Perićevim odvetnikom Petrom Čeferinom.

Petek

Ena najbolj neugodnih zgodb v tožilski karieri Cerarjeve je zagotovo obravnava primera Petek. S primerom poskusa umora Večerovega novinarja Mira Petka se je najprej ukvarjalo slovenjgraško tožilstvo, avgusta 2002 pa je bila zadeva predodeljena mariborskemu tožilstvu. Primer se je sprva obravnaval kot brutalni napad oziroma povzročitev hujše telesne poškodbe, šele ko je zadevo prevzelo mariborsko tožilstvo, je bil prekvalificiran v poskus umora. Ko so se za zapahi končno znašli domnevni izvajalci, je bilo mogoče upati, da se bo uresničila napoved Zdenke Cerar, da je od izvajalcev do naročnikov napada samo še stopnička. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Ne le da o naročnikih ni ne duha ne sluha, tudi proces proti peterici, obdolženi poskusa umora novinarja Petka, ki se bo začel čez slab mesec, se lahko konča klavrno.