Istospolni in heterospolni

Predlog zakona o istospolni partnerski zvezi je primeren za nadaljnjo obravnavo, malo pa je verjetno, da bo sprejet še v tem sklicu parlamenta

Parada ponosa v Ljubljani 3. julija 2004

Parada ponosa v Ljubljani 3. julija 2004
© Gregor Hvastja

Na zadnji letošnji redni seji, v ponedeljek, se zvečer po stolu ni živčno presedal zgolj nekdanji zunanji minister, temveč tudi nekaj predstavnic in predstavnikov GLBT-scene, ki so čakali na prvo obravnavo predloga zakona o istospolni partnerski zvezi. Medtem ko je Dimitrij Rupel po neizvolitvi za podpredsednika državnega zbora vidno užaljen odvihral iz dvorane in pogled namenil zgolj novemu političnemu kompanjonu Janezu Janši, ki je tudi sam nemudoma zapustil sejno dvorano, za njima pa še večina opozicijskih poslancev, so predstavniki gejevske in lezbične scene že nestrpno pogledovali na uro v pričakovanju zadnje, 27. točke dnevnega reda. Po sedmih letih mencanja in prekladanja papirjev je vladajoči koaliciji končno uspelo, da je v parlament pripeljala tudi ta dolgo pričakovani predlog zakona. Čeprav je vsem jasno, da je za sprejetje zakona - ki bi uredil vprašanje istospolnih partnerjev - v tem mandatu premalo časa, je očitno za naše politike velik napredek že to, da se je sploh znašel v proceduri. Da smo prišli do sem, so morali v evropskem parlamentu napisati vrsto priporočil, zgled pa so nam morale dati tudi številne evropske države, ki so to problematiko že uredile. Zakon bi teoretično lahko sprejeli že v tem sklicu državnega zbora, če ne bi deset opozicijskih poslancev s prvopodpisanim Janezom Drobničem zahtevalo splošno razpravo, ki bo sprejemanje zakona zavlekla. Kot se je pokazalo na prvi obravnavi predloga zakona, pa v primeru zamenjave oblasti najverjetneje sploh ne bo več govora o diskriminaciji lezbijk in gejev, niti o zakonu, ki po mnenju desne politične opcije pomeni neposreden napad na družino.

Stališča strank

Zaradi praznih klopi je bilo sprva videti, kot da razprava sploh ne bo žgoča, kar bi pričakovali glede na tematiko. Po predstavitvi mnenj se je hitro pokazalo, da nekateri še niso usvojili evropskih vrednot, ki jih zagovarjajo. Vladni predlog je najprej predstavila pristojna državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Alenka Kovšca, katere mnenje je, da je kljub 14. členu ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom, potreben tudi poseben zakon, ker je brez njega ni mogoče zagotoviti. "Zakonodajalec je imel dve možnosti: ali da bi popolnoma izenačil skupnost dveh oseb istega spola s heteroseksualno skupnostjo in to uredil z obstoječim zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali pa da to vprašanje uredi s posebnim zakonom." Zaradi močnega nasprotovanja velikega dela javnosti je še enkrat ponovila, da zakon ne odpravlja razlik med heteroseksualnimi in istospolnimi zvezami in jih ne izenačuje niti v simbolnem niti v formalnem pogledu, saj istospolna partnerska zveza zagotavlja zgolj določene pravice, ki izhajajo iz medsebojnega razmerja med partnerjema, ne pa pravic iz družinskih razmerij v odnosu do otrok ali pravice do posvojitve. "Svoboda je širok prostor, zamejen je le s posegom v svobodo drugega. In zakon o istospolnih zvezah prav gotovo v ničemer ne posega v svobodo drugih, daje pa svobodo izbire."

Predstavitev stališč poslanskih skupin je začel predstavnik upokojenske stranke Desus Vojko Čiligoj, ki je na hitro podprl zakon in na podlagi dolgoletnih izkušenj razložil, da homoseksualnost ni niti prednost niti nekaj, česar bi se morali ljudje sramovati. Kot argument ZA je navedel mnenje večine evropskih držav in pravico do svobodne izbire partnerja. Zaskrbelo pa ga je tudi, da zaradi odklonilnega odnosa zdravnikov istospolno usmerjeni niso vključeni v različne zdravstvene študije: "Vsi pa vemo, da so istospolni za marsikatero bolezen rizična skupina." Tudi poslanec mladinske stranke Peter Levič, stranke, ki se iz zelene politike spet premika v bolj "mladinske" vode, je izrazil naklonjenost sprejetju zakona. Ob tem pa okrcal vladajočo koalicijo zaradi zapoznelosti. Prepričan je, da je nestrpnost do drugačnih pri Slovencih že tako velika, da ni dobro biti ekstravagantno oblečen na cesti. "Želja biti čim bolj podoben drugim in spadati v neizpostavljajočo sredino nam bo sedaj, ko se priključujemo veliki množici narodov in kultur, kaj malo pomagala."

Prva, ki je nastopila proti možnosti odprave nepravilnosti na področju človekovih pravic GLBT-populacije, je bila poslanka velike zmagovalke nedavnih evropskih volitev Nove Slovenije Majda Zupan. Nesmiselno se ji zdi ukvarjanje z zakonom, ker odprava diskriminacije majhnega dela populacije ni eno od pomembnejših državniških vprašanj. Bolj smiselna bi se ji zdela razprava o spodbujanju regionalnega razvoja ali o izravnalnih shemah, ki bi uredile položaj upokojencev. Ker pa v naši družbi vseeno obstajajo geji in lezbijke, ki "ne želijo skrivati svoje homoseksualne identitete", je poudarila odklonilno stališče poslanske skupine, ki je osredotočena okoli prepričanja, da zakonsko zvezo lahko oblikujeta zgolj moški in ženska. Predlogu zakona je očitala, da istospolnim partnerjem podeljuje preveč pravic. Moraliziranje je izzvenelo vsaj malce smešno ob dejanjih katoliških duhovnikov v sosednji Avstriji, ki so sprožili novo afero in ponovno pokazali, za kakšne družinske vrednote v resnici gre. Vseeno je Nova Slovenija odločno proti izenačitvi heteroseksualnih in homoseksualnih skupnosti, ker zakon ne more izenačiti nečesa, česar se ne da izenačiti: "V NSi razumemo izenačitev istospolne partnerske zveze z zakonsko zvezo med možem in ženo za grob poseg v naše temeljne predstave v zvezi z ureditvijo družbe kot take in zato menimo, da med zakonsko zvezo moža in žene ter med istospolnimi partnerskimi zvezami ni možna nikakršna primerjava." Predvsem zato, ker zakonsko zvezo med ženo in možem pojmujejo kot osnovno obliko skupnosti. Javno izpostavljanje te problematike in angažiranost predstavnikov nevladnih organizacij, po prepričanju poslanke, bolj škoduje kot koristi: "Prizadevanje za družbeno priznanje, ki si ga tako želijo, pa v marsičem lahko kaže tudi na to, da cilj zakona niso istospolne zakonske zveze, pač pa promocija homoseksualnosti s pomočjo države (...) To je le začetek procesa, ki se na koncu izteče v spreminjanju nečesa, kar je že stoletja veljalo za trden temelj razvoja človeške družbe."

Z izrekom "živi in pusti živeti" je v bran vzela zakon poslanka Združene liste Majda Potrata, ki je izrazila obžalovanje, da se je usklajevanje besedila tako zavleklo, da bodo ostala pričakovanja skupine državljank/-ov neuresničena. Predstavnik SNS in župan Bogdan Barovič pa je prepričan, da naša družba še ni zrela za takšne spremembe. Zakaj ni zrela, je kasneje prikazal SDS-ov France Cukjati, ki se mu zakon zdi kot pravljica za lahko noč: "Zanimivo, malo bomo poklepetali, v tem mandatu govorili, zadnja seja je in potem bomo šli spat v naslednji mandat." Član stranke, ki naj bi zagovarjala družinske vrednote, je s svojim sociološko naravnanim umom ugotovil, da vse več ljudi živi v izvenzakonski skupnosti. "Ljudje, niti ko se poročijo, heterospolni, ne želijo imeti cirkusa, se ne želijo poročiti, ne želijo se omejevati v neke kalupe, v neke zakonske določbe, želijo živeti svobodno. A ti ljudje, ti partnerji ne želijo živeti svobodno, se hočejo omejevati, se hočejo v neke zakonske kalupe okopavati. Jaz sam ne razumem to. Jaz sam, če bi bil istospolec, jaz ne bi želel neke zakonske omejitve. Živel bi nek dogovor, neko življenje, ki mi paše, meni in partnerju, in se ne bi pustil, da mi bo država predpisovala, kako naj živim," je pojasnil svoj hedonistično-anarhistični pogled. Poudaril je še, da je v družini najpomembnejši otrok, ki ga je treba zaščititi, in se vprašal, zakaj zakon prepoveduje skupnost istospolnim partnerjem v sorodstvenem razmerju. "Rekli boste, ker je to v zakonu v družini. Ampak v zakonu o družini je zaradi genetskih zadev. Zaradi tega, ker otroci med sorodniki pač so veliko bolj ogroženi glede genetskih anomalij, zaradi tega prepoveduje. Ne vem, zakaj tukaj omejevati med dvema sorodnikoma. Recimo, dve sestrični, zakaj ne bi smeli živeti skupaj, zakaj omejevati," je hotel biti duhovit in navrgel še klasičen argument o velikih sredstvih, ki bodo odtekla iz proračuna, namenjenega družinski politiki, zaradi česar njihova stranka predloga ne bo podprla.

Zanj bo definitivno glasovala stranka LDS, kot se je izrekla Majda Širca. Stanislav Brenčič iz SLS pa je pojasnil držo njihove politične opcije, ki bo še najprej, kot do sedaj, aktivno sodelovala pri dokončni vsebinski "obličnosti" zakona. V splošni razpravi je med naklonjenimi stališči še najbolj izstopal Aurelio Juri, ki je zagovarjal tudi možnost posvojitve otrok s strani istospolnih parov, kot priložnostni matičar pa bi bil presrečen, če bi lahko v prihodnosti sklenil tudi kakšno istospolno poroko. Nasprotni pogled je zagovarjal Rudolf Petan, ki ga je zmotila nedavna parada ponosa: "Demonstracije so dovoljene, to ni nič posebnega. Vendar če se to uporablja na poseben čuden način, mene osebno to moti." Podobnih netolerantnih stališč je bilo še precej, čeprav veliko manj, kot če bi bili prisotni tudi vodilni opozicijski veljaki, ki jih je v tistem trenutku bolj kot usoda številnih parov okupirala neizvolitev enega posameznika. Vseeno se po volitvah vse lahko obrne, kot se je skoraj v ZDA, kjer je prejšnji teden predsednik Bush izrazil podporo amandmaju, ki bi zakon definiral kot skupnost moža in žene ter tako preprečil nekaterim naprednejšim državam, da izvajajo istospolne poroke. Poskus republikancev v kongresu se je tokrat končal brez uspeha. Medtem pa so slovenski poslanci okoli polnoči, s 44 glasovi za in 11 proti, končali prvo obravnavo predloga zakona o istospolni partnerski zvezi in ga poslali v drugo mučno branje ...