Ksenja Hahonina

22. 8. 2004  |  Mladina 33  |  Politika

Miti o romih

Kaj Slovenci vedo o Romih in kaj od tega je sploh res?

Nesrečni Boris Zupanc z ženo ...

Nesrečni Boris Zupanc z ženo ...
© Borut Peterlin

Miti o slovenskih Romih se začnejo že pri večnem poudarjanju, da nihče pravzaprav ne ve, koliko jih je. Pa čeprav tudi Slovenci niso natančno prešteti. V zadnjem popisu prebivalstva, kjer se več kot polovica popisanih prebivalcev narodnostno ni želela opredeliti, se je za Rome izreklo 3246 ljudi, še štiristo več pa jih je za materni jezik izbralo romščino. Po podatkih centrov za socialno delo je Romov v Sloveniji skoraj dvakrat več - 6264, na Uradu za narodnosti pa ocenjujejo, da je Romov do deset tisoč.

"Romi se nočejo izobraževati"

Eden izmed najopaznejših mitov, ki so se trdo zasidrali v Slovencih, je, da se Romi kljub ponujenim priložnostim in ugodnostim, ki jim jih ponuja država, nočejo izobraževati in da so celo nesposobni za učenje. Statistični podatki sicer potrjujejo, da je izobrazbena raven Romov nizka, čeprav natančnih podatkov na ministrstvu za šolstvo sploh nimajo. Na ministrstvu denimo vedo, da so bili v šolskem letu 2002/03 romski otroci vključeni v 40 od 272 slovenskih vrtcev, vendar obenem vedo le, koliko otrok je bilo vključenih v posebne, romske oddelke vrtcev (157). V osnovne šole je bilo v istem šolskem letu vključenih 1349 romskih otrok. Po podatkih Zveze Romov Slovenije naj bi srednjo šolo obiskovalo 50 Romov, študiralo pa naj bi jih pet. Do drastičnega osipa torej prihaja v srednjih šolah, zlasti pa na fakultetah. A zakaj?

Dejstvo je, da romski otroci še vedno pogosto nimajo enakopravnih možnosti za izobraževanje. Prva ovira je jezik, ki ga romski otroci pogosto slabo razumejo. Zato seveda tudi ne razumejo, kaj jim želi učitelj dopovedati. Država je sicer v spomladi potrjeni novi strategiji vzgoje in izobraževanja Romov napovedala, da naj bi se v prihodnje romski otroci v osnovni šoli učili tako romščine kot slovenščine. A do tega še dolgo ne bo prišlo. Slovenski Romi namreč ne govorijo enotnega romskega jezika. Država je kot vezni člen med romskimi otroci in šolo predvidela tudi t. i. romske pomočnike, ki bi pomagali otrokom premostiti jezikovne in kulturne razlike. Takšne pomočnike imajo v nekaterih vrtcih in šolah že danes, vendar na ministrstvu priznavajo, da je tudi do vpeljave romskih pomočnikov v vse šole, ki jih obiskujejo Romi, še zelo daleč.

Eden od večjih problemov pri izobraževanju Romov je ta, da so pričakovanja glede njihove šolske uspešnosti največkrat nizka. Poleg tega nekateri pedagogi Rome, ki dokončajo osnovno šolo, načrtno, kljub njihovemu nestrinjanju, usmerjajo v dvoletne srednješolske programe. "Socialne delavke so mene in moje vrstnice, namesto da bi nas spodbujale, usmerjale v dvoletno tekstilno šolo z utemeljitvijo, da naj bi bilo to dobro za nas. Fante pa so usmerjale v kovinarsko šolo. Ne vem, zakaj. Mogoče so dvomile, da lahko Rom doseže toliko kot Nerom," nam je povedala mlada prekmurska Romkinja. Eden od romskih študentov, ki prihaja iz Bele krajine, se spomni, da je bil v osnovni šoli velikokrat tarča poniževanj: "Če je kdo kaj polil ali če je kdo bruhal, smo morali za njimi vedno brisati romski otroci. Enkrat je ravnateljica vse učence zbrala pred šolo, nato pa je vse romske otroke iz moje vasi poklicala k sebi. Pred vsemi nam je začela brskati po glavah in iskati uši, čeprav jih nihče od nas ni imel. Takšni spomini se človeku za vedno vtisnejo v spomin. V negativnem smislu, seveda." Odsvetovali so mu tudi vpis na gimnazijo. "Socialna delavka mi je rekla, naj grem za mizarja, tesarja ali zidarja. Da sem sposoben le za te poklice. Potem smo pisali republiške teste in gospa, ki mi je predstavila rezultate, je rekla, da ne vidi nikakršnih ovir za vpis na gimnazijo." Končal jo je brez težav, danes pa je absolvent.

Sicer pa je skrb zbujajoč tudi podatek, da obiskuje zelo visok odstotek romskih otrok šole s prilagojenim programom. Po podatkih šolskega ministrstva je tovrstne šole v šolskem letu 2002/03 obiskovalo 1,48 odstotka vseh slovenskih otrok. Delež romskih otrok pa je bil kar 9,3-odstoten. Eden od romskih študentov razloge za tako visoko številko vidi tudi v (ne)delovanju pedagoških delavcev. "V razredu smo imeli sošolko iz tipičnega romskega naselja, ki je celo leto samo barvala. Nihče se ni nikoli ukvarjal z njo. Takšne otroke je dala šola avtomatično v šolo s prilagojenim programom. Kako je sicer mogoče, da so to šolo obiskovale cele generacije Romov?"

Konkretnih podatkov o tem, koliko Romov dokonča osnovno šolo, sicer ni. Na ministrstvu opažajo le, "da je delež tistih, ki uspešno končajo osnovno šolo, vsaj v prekmurski regiji visok", na Dolenjskem pa je stanje bolj problematično. Sami Romi pri tem zelo izpostavljajo pomen, ki ga imajo na izobraževanje otrok starši. "Meni denimo starši niso dovolili, da bi izostajala od pouka. Spomnim pa se, da sem, ko smo se preselili iz Murske Sobote v Puščo, na lastne oči videla, kako otroci niso šli v šolo, ker je tisti dan zapadel sneg. Njihovi starši so jih pri tem podpirali, drugi pa želijo, da bi njihov otrok kaj dosegel," pravi Martina Horvat. Romi, ki prekinejo šolanje, se le stežka vrnejo v izobraževalni proces. Največ se jih za nadaljevanje šolanja odloči ob pomoči zavodov za zaposlovanje. Letos je tako osnovno šolo v Murski Soboti nadaljevalo 83 odraslih Romov, v Novem mestu pa 118.

"Romi dobijo več socialne pomoči kot drugi"

Nekateri pa kljub volji ne morejo nadaljevati izobraževanja. Lenko Baranja iz okolice Murske Sobote je želel denimo po končani triletni trgovski šoli postati ekonomski tehnik. Ker se je v ta program lahko vpisal le izredno, je moral plačevati 18.000 SIT na mesec za šolnino ter še 3000 do 5000 SIT za opravljanje posameznega izpita. S socialno pomočjo si tako kmalu ni mogel več kriti življenjskih stroškov in šolnine. Na zavodu za zaposlovanje je zato zaprosil, naj mu v drugem letniku pomagajo pri plačevanju šolnine, a so mu odgovorili, da mu ne morejo pomagati, ker bi moral biti na zavodu prijavljen več kot leto dni. Šolanje je zato opustil. Poiskal si je delo. Zdaj se izobražuje za romskega pomočnika, vendar upa, da bo nekoč uspel dokončati ekonomsko šolo. "Saj ne morem pričakovati, da me bo država vzdrževala. Tudi sam moram kaj narediti."

Mnogi Slovenci so prepričani o nasprotnem. V vasi Krka, kjer so želeli prek kratkim vaščani pregnati Rome s poletne postojanke, ali v Bučni vasi, kjer so krajani zaradi romskih sosedov že nekajkrat protestirali, je bilo med nezadovoljnimi domačini večkrat slišati, da Romi dobivajo toliko socialne pomoči, da jim sploh ni treba delati. "Zahtevamo ukinitev socialne pomoči vsem Romom, ki so v kakšnem kazenskem postopku. Druge pa naj nadzorujejo, kako porabljajo pridobljena sredstva," je tako dejala predsednica krajevne skupnosti Krka Andreja Kamin Fink. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nam zatrdili, da romska družina po predpisih ne more biti obravnavana drugače kot katera koli druga družina. Skratka, kar se socialne pomoči tiče, sta brezposelni Rom in Slovenec na istem. Poleg tega so, v skladu s podatki, ki jih ima ministrstvo na voljo prek centrov za socialno delo, tudi zavrgli pogosto izraženo trditev, da imajo Romi zelo veliko otrok.

S socialno podporo se denimo preživlja družina Zorana Grma iz romskega naselja Brezje pri Novem mestu: "Kot štiričlanska družina dobimo 87.000 sit, kar je malo več kot dvajset tisočakov na osebo. Saj tudi brezposelnih Slovencev, ki dobivajo državno pomoč, ni malo." Na območju delovanja socialnih centrov Brežice, Črnomelj, Grosuplje, Kočevje, Krško, Metlika, Novo mesto in Trebnje (to so občine, katerih župani se počutijo, kakor so zapisali, čedalje bolj "drugorazredni državljani" in so maja letos zato podpisali peticijo Vladi RS in pristojnim zastavili zahteve in vprašanja) je bilo maja 2004 izplačana socialna pomoč skupno 5460 vlagateljem, od katerih jih je bilo 950 Romov. Od tega so bile v 657 primerih sklenjene posebne pogodbe, v skladu s katerimi je denar odtekal za namensko uporabo. Recimo za plačilo komunalnih storitev prek trajnika v banki.

"Romi nočejo delati"

Naslednja mitološka razsežnost romske problematike se nanaša na prepričanje, da Romi nočejo delati. O tem, kako težko je Romu, ko si hoče poiskati delo, kaj šele redno zaposlitev, pa se le malokdo sprašuje. "Ko poveš, da si Rom, je konec," je na podlagi lastnih izkušenj prepričan romski študent. Nedavno se je prijavil na razpis ene od slovenskih izobraževalnih institucij, ki je ponujala delovno mesto osebi, ki dobro pozna romsko problematiko. Na razgovoru je ponosno povedal, da pozna romsko problematiko odlično, saj je tudi sam Rom. Vendar so mu v izobraževalni instituciji takoj pojasnili, da je delovno mesto že zasedeno. Zanimivo je le, da so razpis za prav to delovno mesto v naslednjih dneh ponovili.

V okolici Novega mesta boste slišali tudi, da je bilo nekoč veliko več Romov zaposlenih v tamkajšnjih podjetjih. A z uradnimi statistikami, ki bi prikazale, za koliko se je po osamosvojitvi Slovenije zmanjšalo število zaposlenih Romov, nam Zavod RS za zaposlovanje žal ni mogel postreči, saj takšne evidence ne vodijo. Urad za narodnosti medtem v gradivu za lokalne volitve, ki so bile leta 2002, navaja, da je 13 odstotkov Romov v Sloveniji redno zaposlenih. Od občasnega ali sezonskega dela ter zbiranja odpadkov, nabiranja gob in zelišč naj bi živelo 39 odstotkov slovenskih Romov.

Boris Zupan iz Kočevja je že pri desetih letih nakladal železo na kolesarski prtljažnik. V kuhinji romske družine Zupan ni več prostora za zahvale, ki jih je Boris dobil ob udeležbah v čistilnih akcijah - najbolj opazna pa je medalja za hrabro dejanje oziroma za reševanje potnikov iz gorečega avtobusa. Dva njegova sinova imata izpit za delo na tovornjakih in drugi tehniki, Borisova družina se namreč že več kot dvajset let ukvarja z avtoodpadarstvom. "Zdaj, ko je država sprejela zakon, da dobi izvajalec za vsak razstavljen avto okrog dvajset tisočakov, sem ostal brez posla. Ne morem biti niti podizvajalec, pa tudi nobenega avta več ne morem sprejeti," je potožil. Koncesije po njegovem ne bodo dobili tisti, ki se z avtoodpadarstvom ukvarjajo že skoraj tradicionalno: "Bogatini bodo vse pograbili." Po bitkah za legalno lokacijo in uradno ureditev dejavnosti mu je novi zakon odvzel še zadnjo voljo, v skrbeh je tudi za mlajša sinova: "Navajena sta delati, zdaj pa ..." Država je zanj, kar se tiče reševanja romske problematike, nepismena. "Enkrat bi že morali napeljati elektriko in vodo in bi Romom s tem zaprli usta enkrat za vselej. Ne bi imeli več nobenih izgovorov."

"Romi so ekološko in drugače nevarni"

Na neurejene bivanjske razmere in odpadarstvo se nanaša še en mit o Romih, in sicer da so ekološko nevarni. "Kdo nam lahko zagotavlja, da v tej svinjariji, ki jo imajo, ne bo izbruhnila epidemija kakšne bolezni. Kakor to danes vidimo drugod po svetu," je izrazil zaskrbljenost krajanov iz okolice Novega mesta podpredsednik krajevne skupnosti Bučna vas Silvio Mesojedec. Zanimivo pa je, da je večina avtomobilov in drugih kosovnih odpadkov, ki se nabirajo na romskih dvoriščih, iz slovenskih gozdov. "Saj ne kurimo več plastike, gum itd. Zažigamo samo baker! Vemo, da to škoduje nam in okolici. A to počnemo zaradi ljubega denarja - od česa pa naj živimo?" je dejal 52-letni Rom Marko Stojanovič iz novomeškega Brezja. Tako so Romi mnoga leta delovali kot "zasilni ekologi", nihče pa se ni vprašal, kaj jim bo prinesel nov, evropski zakon, ki naj bi strogo nadzoroval iz prometa izločena vozila.

Med vaščani krajevne skupnost Krka pa je bilo večkrat slišati, da tamkajšnji Romi živijo na vodovarstvenem območju ter s tem bogsigavedi kako vplivajo na pitno vodo. Neopažen pa je ostal podatek, da so policijo na izlitje strupenih snovi na taistem vodovarstvenem območju v Zagradcu pri Ivančni Gorici opozorili prav Romi iz bližnje romske naselbine.

K širitvi mnenja, da so Romi nevarni, prispevajo tudi spektakularne akcije policije. Januarja so denimo policisti s helikopterjem dlje časa nizko preletavali novomeško naselje Ruperč Vrh. S kamero v rokah so se zadrževali zgolj nad hišami, v katerih živijo Romi, ne pa tudi nad hišami "civilov". Romi so bili prestrašeni, nekateri so celo razmišljali o tem, da bi prenočili v bližnjem gozdu. Kaj so sploh počeli policisti? Snemanje so takrat utemeljili z razreševanjem dveh kaznivih dejanj protipravnega zavzetja nepremičnine. V Novem mestu pa je bilo slišati, da so na takšen način iskali orožje.

Ob nedavni rušitvi črne gradnje v novomeškem romskem naselju Brezje je ob petih zjutraj v akcijo stopilo 92 policistov iz Novega mesta in Ljubljane ter dva policista konjenika. Za pomoč jih je zaprosil inšpektorat za okolje, prostor in energijo, saj naj bi inšpektorju predhodno grozil lastnik črne gradnje. Bojan Brajdič, ki je hišo gradil zadnji dve leti za mlado sinovo družino poleg lastnega doma, ki sicer stoji na črno že več kot 12 let, zanika, da bi komu grozil. "Imam tudi pričo, vodovodarja, ki lahko potrdi, da nisem grozil." Ker je policija "utemeljeno sumila", da investitor nelegalno poseduje orožje, je bila pred začetkom gradnje izvedena tudi hišna preiskava. So kaj našli? Nič. Zakaj pa so med številnimi črnimi gradnjami, ki stojijo na zemljišču ministrstva za obrambo (naselbina je nastala ob nekdanji vojašnici), odstranili ravno Bojanovo hišo? Direktor inšpekcije za prostor je odgovoril: "Gradbena inšpekcija prioritetno odstranjuje novo začete nelegalne gradnje". V Brezju je v skladu z zazidalnim načrtom zgrajenih 34 legalnih objektov, v drugem delu naselja pa je želela Mestna občina Novo mesto pripraviti še en zazidalni načrt in omogočiti legalno gradnjo, a se je pozneje zaradi nerešenega vprašanja lastništva zemljišč zadeva ustavila. Kaj bodo torej inšpektorji še odstranili? "Napovedovanje lokacij, kjer bodo opravljene nadaljnje upravne izvršbe odločb gradbene inšpekcije, vnaprej ni možno."

Kaj bo torej še podrto, ni jasno, kdaj, kaj in kako bodo stvari legalizirali, tudi ne. Očitno pa je, da so rušenje gradnje v krajevni skupnosti Bučna vas dojeli kot rezultat njihovih protestov. Predsednik Matjaž Kumer in podpredsednik Silvio Mesojedec, ki se je letos včlanil v SDS, sta se tudi ostro odzvala na predlog novomeškega podžupana, da romske problematike za zdaj ne bi reševali z rušenjem črnih gradenj. "Zdaj ko so odgovorni (policija, inšpektorat za okolje in prostor) začeli delovati, niti slučajno ne bomo dopustili, da bi občinska oblast zaustavila te dejavnosti," sta Kumer in Mesojedec zapisala v javnem pismu, v katerem sta napovedala nove proteste zoper romske sosede: "Če hoče občinska oblast imeti proteste pred občino, jih bo pač imela. Očitno jim bomo morali še kdaj pokazati svojo odločnost."