Prisluškovanje

Bush je zdaj nekaj let ponavljal, da Ameriko brani pred teroristi, al-Kajdo, Osamo bin Ladnom, talibani, Zarkavijem, "osjo Zla", Sadamom Huseinom, malopridnimi režimi, Iranom, islamskimi fundamentalisti, "ideologijo Zla", samomorilskimi atentatorji, islamo-fašisti in kar je še tistih nebodijihtreba, ki Ameriki tako patološko zavidajo demokracijo, svobodo in način življenja. Ponavljal je to, kar je leta 1990 v filmu Sam doma - tik pred I. zalivsko vojno, ki jo je režiral Bush starejši - dahnil mali Macaulay Culkin: "To je moj dom - in moram ga braniti!" In pri tem ni izbiral sredstev. Tudi Bush ni izbiral sredstev, ko je domovino branil pred tujimi zavojevalci. Ustavil se ni pred ničemer - niti pred torturo. Bolje rečeno - niti pred odobritvijo torture. In ker je branil Ameriko, je "tujce" mučil po celem svetu, tudi v Evropski uniji. To je moj dom - in moram ga braniti! Toda zdaj se je izkazalo, da je bil to le blef - Bush je vsa ta leta Ameriko branil pred Američani. In če bi hoteli biti povsem natančni, niti ne bi mogli reči, da je pred Američani branil Ameriko, ampak sebe, svoj mandat, svojo vladavino, svoje razumevanje demokracije, svobode in ameriške ustave.

New York Times je namreč nedavno razkril, da je Bush po 11. septembru 2001 Nacionalni varnostni agenciji (NSA - National Security Agency) odobril nadzorovanje ameriških telefonskih pogovorov in ameriške elektronske pošte. Specifično: Nacionalni varnostni agenciji je rekel, da lahko prisluškuje Američanom. In to brez kakega sodnega naloga. Skrivaj, tajno, zarotniško, še huje - ilegalno. NSA, ustanovljena leta 1952, na vrhuncu hladne vojne, je tako tajna agencija, da so Američani dolgo mislili, da je nekaj fiktivnega, le izmišljotina h'woodskih trilerjev a la Državni sovražnik, le akronim za No Such Agency, toda prisluškuje lahko le elektronskim komunikacijam tujih vlad in tujih organizacij - v Ameriki tega ne sme početi, kar ji specifično prepoveduje zakon iz leta 1978 (Foreign Intelligence Security Act), ki so ga sprejeli iz enega samega razloga - ker je Nacionalna varnostna agencija v času vietnamske vojne prisluškovala protivojnim aktivistom in drugim disidentom. Američani tedaj niso imeli pojma, da jim prisluškujejo. In tudi zdaj niso imeli pojma, da jim Bush prisluškuje. In da jim brska po e-pošti. Kot je rekel v TV intervjuju: Če hočeš nacijo zaščititi, potem moraš sprejemati težke odločitve! Vsekakor: če hočeš nacijo zaščititi, potem je najbolje, da ji prisluškuješ. Hej, teroristi lahko zrušijo Svetovni trgovinski center, toda nacija te lahko vrže iz Bele hiše. In Bush je zadnja leta naredil vse, da ne bi izgubil Bele hiše. Da mu mediji ne bi preveč težili, jih je utišal. Kako? Naj vas spomnim: kmalu po 11. septembru je njegov tiskovni predstavnik Ari Fleischer novinarje posvaril, da naj pazijo, kaj pišejo. Sam Bush pa je oznanil: Kdor ni z nami, podpira teroriste! Mediji so se ustrašili - niso hoteli veljati za sponzorje terorizma, za nepatriote. Kdor ni bil tedaj patriotski, je bil nevaren. In tako se je tudi sloviti in vsemogočni New York Times raje potuhnil, kot pa da jezil Busha, ali natančneje - New York Times je več kot eno leto "sedel" na zgodbi o tem, da je Bush odobril tajno špijoniranje Američanov. Ja, New York Times je že lani, jeseni, izvedel, da je Bush Nacionalni varnostni agenciji odobril prisluškovanje telefonskih pogovorov in pregledovanje e-pošte, toda po intervenciji Bele hiše, ki se je bala, da bi to eksplozivno razkritje lahko ogrozilo Bushevo predsedniško kandidaturo, zgodbe ni objavil. New York Times je Bushu pogledal skozi prste, še več - pomagal mu je do ponovne izvolitve. In ko je bilo letos na začetku decembra že povsem jasno, da bo New York Times zgodbo - po enoletnem prikrivanju - vendarle objavil, je Bush vložil še zadnje napore, da bi to preprečil. V Belo hišo je povabil izdajatelja in urednika New York Timesa, ki pa njegove molitve očitno nista uslišala. In kako je Bush reagiral, ko je New York zgodbo objavil? Zelo predvidljivo, se razume.

* Najprej - v intervjuju, ki ga je dal TV mreži PBS - ni zgodbe niti potrdil niti zanikal. Tipično. Podobno je bilo pri mučenju iraških zapornikov. In podobno je bilo nedavno, ko je Washington Post razkril, da je Bush po Evropi ugrabljal "osumljence" in jih potem z letali lifral v "tretje" dežele, kjer so jih mučili (okej, če ni šlo drugače, so jih mučili kar na tajnih poljski in romunskih lokacijah).

* No, takoj zatem, že naslednji dan, pa je v svojem radijskem nagovoru nacije priznal, da je res odobril prisluškovanje Američanom. In ker je tako priznal, da je odobril prisluškovanje Ameriki, bi lahko povsem upravičeno pričakovali, da bo svoj govor nadaljeval takole: ker sem kršil ustavo, četrti amandma, zvezne zakone in državljanske svoboščine in ker sem s tem ogrozil demokracijo in zlorabil oblast, sem sklenil, da odstopim s položaja predsednika Združenih držav Amerike! Moj odstop je nepreklicen! Jasno, zgodilo se ni nič takega. Bush ni Nixon. Daleč od tega. Ni odstopil. Kaj pa je storil? Nič, rekel je, da prisluškovanja Američanom ni odobril le enkrat, ampak da ga je ponovno odobril več kot tridesetkrat. In da ga bo odobraval toliko časa, dokler bo predsednik, ker da ima to pravico: Amerika je v vojni - in on je predsednik, vojni predsednik, vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil! Se pravi, da to, kar je storil, ni bilo ilegalno? Ne, kje neki! Kot je poudaril, je bilo ilegalno to, kar je storil New York Times. Aha. Ilegalna torej ni bila zelena luč, ki jo je prižgal prisluškovanju Američanom, ampak je bilo ilegalno medijsko razkritje, da je Bush prižgal zeleno luč prisluškovanju Američanom.

Sliši se noro, absurdno, groteskno. In prav zato se tudi sliši noro, absurdno, groteskno - ker je noro, absurdno, groteskno. John Dean, eden izmed nekdanjih Nixonovih mož, ni zaman rekel, da je Bush prvi ameriški predsednik, ki je javno priznal, da je storil nekaj, zaradi česar bi ga lahko odpoklicali. In Dean, ki je že leta 2002 napisal razpravo, v kateri je tehtal možnosti, da se Amerika prelevi v "ustavno diktaturo", je imel prav v obeh podtonih svoje izjave.

* Prvič, če že Bush sam ni odstopil, potem bi vsaj od kongresa pričakovali, da bo takoj sprožil vse postopke za njegov odpoklic... ee, impičment. To, kar je storil, je pač zrelo za odpoklic. Toda kongres Busha ni popadel. Nekaj kongresnikov je resda zapredlo o tem, da bodo preučili, če je to, kar je storil Bush, vredno odpoklica, in nekaj kongresnikov je resda zapredlo o tem, da bi bilo dobro, če bi ustanovili posebno kongresno komisijo, ki naj preuči, če je Bush z odobritvijo prisluškovanja zlorabil oblast (okej, kršil zakone), toda večina je bolj ali manj mirovala. Kot da ni nič. Ne, kongres se ni ravno pretegnil. Kar je seveda smešno, če po drugi strani pomislite, kako zelo se je kongres pretegnil, ko so Billa Clintona zasačili brez gat.

* In drugič, Bush je prvi ameriški predsednik, ki lahko povsem mirno počne reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani. To pa že ni več le Bushev problem - to je problem Amerike. Hočem reči: to ne pomeni le, da je nekaj narobe z Bushem, ampak da je nekaj narobe tudi s samo Ameriko. Ne pozabite: Clinton je le ilegalno fukal - Bush je ilegalno prisluškoval. Razlika je očitna, ne.

Drugi predsedniki bi bili odpoklicani

V čem je torej problem? Kaj je narobe z Ameriko? Zakaj ni ogorčenja? Zakaj Američani pustijo, da Bush počne reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani? Iz treh razlogov.

* Razlog št. 1 korenini v "čudežni" genezi Bushevega prvega mandata, bolje rečeno, v patriotski histeriji, ki je sledila 11. septembru in ki je Busha dobesedno poveličala - Bush se je namreč čez noč prelevil v superjunaka, v ultimativnega, od Boga poslanega voditelja, v najbolj odločnega, najbolj pravičnega in najbolj vizionarskega odrešitelja. Kdor ni z nami, je proti nam! Vsi so bili z njim. Imel je ratinge, kakršnih nima niti Bog. Bush je postal nadnaravno bitje. Le dan pred tem so se mu še vsi posmehovali - hja, le dan pred tem so ga imeli za dvornega norca. Potem pa so v tej njegovi lunatični nesposobnosti nenadoma videli neke sorte "mistično" moč. In ključ je prav v tem mentalnem preskoku Amerike: ker so ga razglasili za nadnaravno bitje, se jim je zdelo povsem samoumevno in naravno, da je nad zakoni, nad ustavo in nad kongresom. In to se je prijelo. Trik je torej v percepciji: dejstvo, da je Bush percipiran kot bitje, ki je nad vsem, je razlog, da lahko počne reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani. Preprosto.

* Razlog št. 2 je še bolj preprost: Bush lahko reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani, počne prav zato, ker jih počne stalno, kontinuirano, sistematično. Ker ne neha. Ker ne popusti. Ker je stalno v prekršku. Ker je stalno v ilegali - ker je stalno onstran zakona. Ker je svoje brezpravje prelevil v "normalno" stanje. Ker je stalno v "prepovedanem položaju". In to od prvega dne. Za začetek: v Belo hišo je prišel po "floridskem puču", po volilni kraji, ki je ameriško demokracijo - in ameriško percepcijo demokracije - vidno iztirila. Sledil je 11. september - in ostal zavit v meglo prikrivanja. Potem so sledili sprejem "patriotske zakonodaje", ki je zategnila demokracijo, državljanske svoboščine in človekove pravice... pa ustanovitev "kengurujskih" vojaških sodišč... pa zapiranje "osumljencev" brez obtožnice in pravnega varstva... pa laži in fabrikacije, iz katerih je spletel svojo argumentacijo za napad na Irak... pa tortura... pa kaos v Iraku... pa sramotna reakcija na Katrino... in tako dalje. Trik je torej v forsiranju zaporedja nesrečnih dogodkov in praga tolerance: dejstvo, da je Bush stalno onstran zakona, je razlog, da lahko počne reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani.

* Razlog št. 3 je najbolj preprost: Bush si je izmislil, da je Amerika v vojni. Bolje rečeno: "vojno proti terorju" je razglasil za vojno... ee, za "prvo vojno 21. stoletja"... ee, za "drugačno vojno"... ee, za "permanentno" vojno, ki bo trajala toliko časa, dokler bodo trajali teroristi. Vojna ni vojna, če je ne napove kongres - in kongres "vojne proti terorju" ni napovedal, ker je ni imel komu napovedati. Zato je Bush vojno napovedal "terorju" - in ker je Amerika v vojni, je on vojni predsednik, kar pomeni, da ima večja pooblastila kot v miru. Ker je Amerika v vojni, lahko Bush zateguje demokracijo, državljanske svoboščine in človekove pravice... ustanavlja "kengurujska" vojaška sodišč... brez obtožnice in pravnega varstva zapira "osumljence"... napada tuje države... muči... in prisluškuje Američanom. Trik je torej v definiciji vojne: dejstvo, da je Bush Ameriko prepričal, da je v vojni, je razlog, da lahko počne reči, zaradi katerih bi bili drugi ameriški predsedniki odpoklicani.

Toda reči pri Bushu niso nikoli tako hude, da ne bi mogle biti še hujše. Bush ni le priznal, da je odobril tajno in sistematično prisluškovanje Američanom, ni le napovedal, da bo to počel, dokler bo predsednik, in ni le za neodgovorne razglasil tiste, ki so razkrili, da je odobril prisluškovanje (hej, zdaj pa sovražnik ve, da prisluškujem Američanom! svinje, sovražniku "nudite pomoč in uteho"!), ampak je prisluškovanje tudi javno branil in hvalil - hja, prisluškovanje Američanom je prikazoval kot nekaj dobrega, koristnega, nujnega, kot vrhunec demokracije. Kot rečeno: če ne prisluškuje Američanom, jih ne more zaščititi pred al-Kajdo! In seveda, če ne prisluškuje Američanom, jih ne more zaščititi pred njimi samimi. Bolj ko prisluškuje Američanom, lažje Ameriko zaščiti pred Američani. Če bi nehal prisluškovati Ameriki, bi bilo tako, kot bi prekinil "vojno proti terorju". Nekaj takega je očital tistim kongresnikom, ki so glasovali proti temu, da bi "patriotska zakonodaja" - Patriot Act - še naprej ostala v veljavi. Specifično: rekel je, da vsi tisti kongresniki, ki so glasovali proti podaljšanju "patriotske zakonodaje", spodkopavajo "vojno proti terorju". Jasno, s tem ogrožajo tudi Ameriko.

Okej, zdaj pa se spomnimo, zakaj je kongres leta 1974 vložil impičment proti Richardu Nixonu. Bazično iz treh razlogov.

* Ker je zlorabil oblast.

* Ker je fural tajno, ilegalno vojno v Kambodži.

* Ker je prisluškoval demokratom, svoji opoziciji, pa tudi disidentom, protivojnim aktivistom, liderjem gibanja za državljanske pravice, kvekerjem in podobno.

Je Bush zlorabil oblast? Ne enkrat. Fura kako ilegalno vojno? Oh, naj omenim le Irak. Ali prisluškuje svoji opoziciji, recimo demokratom - pa disidentom, protivojnim aktivistom in podobno? Vemo, da prisluškuje Američanom, kobajagi "sumljivim" Američanom - saj veste, Američanom, ki bi lahko bili "povezani" s teroristi. In vemo še troje.

* Da je Bush v "patriotsko zakonodajo" zrinil tudi člen, ki pravi, da lahko FBI od bank, knjižnic, knjigarn, bolnišnic ipd. zahteva podatke o osebah, ki niso ničesar obtoženi - potemtakem o državljanih, ki jih FBI oceni za "sumljive". In nobene potrebe ni, da so člani al-Kajde ali pa kaj takega.

* Da - kot poroča TV mreža NBC - Pentagon zbira podatke o "grožnjah", ki v Ameriki prežijo na Ameriko: med te "grožnje" se kvalificirajo tudi mirovniki, protivojni aktivisti, protestniki, disidenti.

* Da - kot poroča Ameriško združenje za državljanske svoboščine (American Civil Liberties Union) - FBI sistematično špijonira ekološke in protivojne organizacije, recimo Greenpeace, ki ne ogrožajo nacionalne varnosti.

Ergo: Bush ima nasprotovanje vojni za zločin. Kdor pa nasprotuje vojni, nasprotuje Bushevemu režimu. Pomeni: nasprotovanje Bushu je zločin. Rezultat: temu, ki nasprotuje Bushu, je treba prisluškovati. Ameriko je treba zaščititi pred temi, ki nasprotujejo Bushu. Kakšna je torej verjetnost, da Bush Nacionalni varnostni agenciji ni odobril tudi prisluškovanja svoji opoziciji, disidentom in protivojnim aktivistom? Kakšna je verjetnost, da ni Bush - tako kot nekoč Nixon - sestavljal svojega "spiska sovražnikov"? In seveda - kakšna verjetnost je, da je pri tem mislil na demokracijo? Ko začne predsednik enkrat prisluškovati svojim državljanom in posegati v njihovo zasebnost, s tem jasno pokaže, da tudi do drugih njihovih pravic in svoboščin nima nobenega spoštovanja.