Spomenka Hribar

22. 6. 2006  |  Mladina 25  |  Politika

Politika ob grobiščih

Cerkev je soodgovorna za bratomorijo pri nas. Doslej se za to še ni opravičila.

Škof Rožman z domobranci

Škof Rožman z domobranci

Mojemu čutu za posvečenost mrtvih se upira poslušati politične tirade na pokopališčih, kjer naj bi vladal posebni mir, umirjenost, ki te zbira in zbere v razmišljanje o človekovih končnih, bistvenih stvareh. Politika, sovražne besede nad grobovi - to je taka disonanca, pravzaprav perverznost spričo dokončnosti, v kateri počivajo naši pokojniki, kdorkoli in nekoč vsakdo izmed nas. Grobišča, v katera so pogreznjeni domobranci, res niso pokopališča v običajnem pomenu besede, so pa sveta mesta, kjer počivajo ljudje; grobišča so kraj njihovega posmrtnega počivališča. Politični govor na grobiščih čutim tako, kot bi po mojem čutil vernik hrupno, prostaško veselico v cerkvi.

Očitno svetost tega mesta govorcev v Rogu ne moti. Nasprotno, vsako leto si dajo duška in namesto katarzičnih besed - ki pa ne izključujejo obsodbe zločina, katerih žrtev so domobranci bili - poslušamo prave politične, celo predvolilne govore, vsekakor govore, ki ne le da razgrinjajo nekdanje sovraštvo, temveč ga potencirajo, še več, inducirajo ga, na novo.

Dobro, to se bo nekega dne samo izteklo. Ne glede na to, koliko v podrobnosti je raziskana naša polpretekla zgodovina, dejstva so odkrita, znana: v drugi svetovni vojni je bila pri nas okupacija, bil je partizanski/komunistični odpor proti njej, bila je komunistična revolucija in njej nasprotna protirevolucija, ki je kolaborirala z okupatorji. To so glavna dejstva - kolikor mogoče očiščena interpretacije. O teh dejstvih pričajo fotografije, medvojno časopisje, uradni dokumenti, spomini ... Drugo, na drugi ravni, so različne razlage teh dejstev, utemeljene na lastnih izkušnjah ali zgolj političnih ali ideoloških aspiracijah. Toda dejstva so nepremakljiva. Ni jih mogoče izbrisati iz zgodovine, zato bi bili tako levo kakor desno opredeljeni lahko veliko bolj umirjeni, kadar kdo privleče na dan svojo enostransko razlago in jo ponuja kot edino veljavno Resnico ... Seveda pa je prav in primerno, da različne interpretacije primerjamo in analiziramo - tako si ustvarjamo lastno resničnost.

In kaj je povedal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ob domobranskih grobiščih?

Vsega ni mogoče citirati, še manj analizirati. Le najbolj štrleče misli!

Recimo tisto o zmagovalcih: "Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu." Zmagovalci naj bi bili domobranci. Takšno izrekanje izenači vse, ki so se kadarkoli bojevali proti komunističnemu totalitarizmu. Pod isto oznako so tako domobranci kot po vojni delujoči protikomunisti, torej so povzeti tudi tisti, ki so se rodili po vojni in so se postavili po robu komunizmu; med enimi in drugimi naj ne bi bilo nobene razlike. Vendar razlika je: protikomunisti so med vojno z okupatorjem sodelovali, ne le pasivno, temveč aktivno, vojaško, mnogi z izdajstvi partizanov in njihovih simpatizerjev. Zakaj implicitno, zakrito izenačenje vseh nasprotnikov komunizma? Prav zato, da se prikrije temeljna razlika med njim, ki je med zapriseženci "velikemu vodji", in povojnimi protikomunisti - da se torej prikrije kolaboracija z okupatorji medvojnih protikomunistov.

Dr. Perko je kot razlog sodelovanja z okupatorji navedel obrambo življenja pred komunističnim terorjem in obrambo vere. Obramba vere je bila na prvem mestu, če sodimo po predvojni dejavnosti katoliške cerkve, recimo ob II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo (Ljubljana 1935) je katoliška cerkev razvila pravo histerijo proti komunizmu, ko so morali vsi stanovi in poklici priseči, da se bodo borili proti materializmu, brezbožnemu marksizmu in komunizmu. - O ogrožajočem fašizmu in nacizmu, ki je bil pred vrati domovine, pa niti besede!

Dejstvo pa je tudi, da je bila večina domobranske "raje" (prav tiste, ki je pogreznjena v roška kraška brezna) nekriva, zapeljana s strani cerkvene gosposke ali celo nasilno mobilizirana (zaradi česar je zločin povojnih morilcev še toliko večji!). Cerkvena hierarhija je pač presodila, da ji komunizem lahko bolj škodi kakor okupator, s katerim da se da kaj dogovoriti ... Recimo s škofom Rožmanom.

In dr. Perko je posebej izpostavil pomen škofa Rožmana, ki naj bi bil "oznanjevalec resnice in veliki prerok", kajpada prerok protikomunizma. To je pa res bil! Naj navedem le nekaj pripomb generala Robottija ob robu pisma - prav iz njih je razvidno, da gre za Rožmanovo pismo. Pismo naj bi govorilo v imenu "zdravega dela Slovencev, ki so se izjavili za resno sodelovanje z italijanskimi uradnimi organi zavoljo ureditve reda in iztrebljanja prevratniških elementov ter kolovodij". (Citiram iz študije: Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar Rožmanov proces, izd. Družina, Ljubljana 1996, str. 67-69; v nadaljevanju Rožman). Predlaga italijanskim vojaškim oblastem, da bi dovolile ustanovitev oboroženih straž, ki bi bile pod slovenskim poveljstvom in bi - zaradi poznavanja jezika in terena - lažje in učinkoviteje izsledile te uporniške elemente, krivce kaznovale, nedolžne obvarovale in s tem omogočile red in mir. Za ureditev razmer v Ljubljani naj bi se ustanovil posebni korpus tajne policije petstotih mož, oboroženih z revolverji .... Kot rečeno, je general Robotti to pismo imel za škofovo, kar mu je pomenilo posebno jamstvo moralne avtoritete, ki jo je treba upoštevati, saj mu vsekakor lahko zaupa. Njegov komentar je bil naslednji:

"Zaščitne straže, ki jih škof (sic!) predlaga, ustrezajo lokalni milici, ki ima nalogo, da brani lastno vas pred komunisti, in biti na razpolago za akcije v neposredni bližini. - Obstaja več takih milic, ki štejejo skupaj 1000 mož. Te odločno opravljajo svojo službo, ne le iz vojaškega stališča, temveč tudi iz policijskega, kot pravi škof, in kar je tudi normalno, ker so na licu mesta, poznajo življenje in posebnosti ljudi, ter nam (sic!) pomagajo."

No, tako smo dobili vaške straže - Milizia voluntaria proticomunista (MVAC). Italijani niso brez razloga podelili Rožmanu odlikovanja - in ta ga je tudi sprejel.

Kakšno pomoč je škof Rožman ponudil italijanskemu okupatorju, je razvidno iz naslednjih Robottijevih komentarjev Rožmanove ponudbe:

"Škof pravi k 7. točki v bistvu sledeče: Vi Italijani imate v Ljubljani zaradi jezika, zaradi nezanesljivosti slovenskih uslužbencev, zaradi splošne dolžnosti molčečnosti, velike težave pri razlikovanju med dobrim in slabim. Natančno tako je. - Prav! Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri Vašem delu stojimo ob strani s tem, da opravljamo delo, ki bi ga vi težko opravljali in Vam sami izročamo komuniste."

In še predlog:

"Da bi to dosegli, bi morali nujno neupadljivo spraviti iz ujetništva, morda v obliki dopustov, nekaj mladih zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev. Imena bi mi predlagali."

Tako je tudi bilo! Škof Rožman je pri italijanskih oblasteh posredoval zanje in za mnoge, ki so obljubili, da bodo sodelovali v vaških stražah, ne pa za tiste, ki te obljube niso dali in so zato še naprej trpeli ali celo umrli v taboriščih ... Za te trditve obstajajo še žive priče.

Ustanovitev vaških straž naj bi bila v okviru določil mednarodnega vojnega prava, toda iz vaških straž je nastala nemškemu okupatorju služeča, njemu zaprisežena domobranska vojska, ki je bila do kraja z njim, se z njim umikala iz Slovenije, z njim spopadla na boroveljskem mostu, kjer je padlo okrog 150 partizanov, ki so jih skupno zmetali v Dravo ... Škof Rožman je bil pač moralni soustanovitelj domobranske vojske, kakor priča tudi dr. Stanko Lenič: "Pri ustanovitvi domobranstva škof ni bil soudeležen, ker je vse to uredil Rupnik in njegov kader oficirjev. Ker pa so se v domobranstvo avtomatično priključili vsi člani MVAC, je bilo vsem jasno, da škof moralno podpira domobrance." (Rožman, str. 290) Skratka, vedelo se je, da je domobranstvo po volji škofa. Saj pa je tudi prvo domobransko zaprisego "velikemu vodji" na njegov rojstni dan z darovanjem maše posvetil, na drugi zaprisegi, ob obletnici Hitlerjevega nastopa na oblast, pa se je domobrancem osebno prikazal in s svojo navzočnostjo dal vsej zadevi pečat legitimnosti.

Ne, niso bili vsi verniki do te mere proti komunizmu, da ne bi bili uvideli glavne, tedaj aktualne nevarnosti za slovenstvo in zahodno civilizacijo sploh, namreč nacifašizma! Tej nevarnosti pravi dr. Perko "lažne komunistične pravljice o usodnih časih slovenskega naroda"! Tej "pravljici" je verjel tudi pleterski prior p. Leopold Edgar, ki je bil prepričan, da je partizanski upor legitimen, "ker z okupatorjem ni in ne sme in ne more biti nobenega sodelovanja". (Rožman, str. 309-310) Škofa naj bi bil nagovarjal, naj izvaja nekakšno "pasivno rezistenco, ki nič ne stori proti okupatorju, vendar pa z vso svojo držo in stališči kaže na to, da je katoliška cerkve slovenska in zato ne more biti prijateljska do okupatorjev, ki nam je sedel na vrat". P. Edgar naj bi bil tudi opozoril škofa na duhovnike, ki so oboroženi. Mnogi so bili sami mučitelji in morilci ... Vsega tega škof Rožman ni slišal... Njegov tajnik Lenček sam je bil oborožen. In nekateri duhovniki so celo blagoslavljali orožje pred bojem s partizani.

Škof Rožman se nasvetov p. Edgarja ni držal. Z vso svojo držo, s škofovsko in osebno avtoriteto in z javno besedo je prepričeval katoličane, da je komunizem nevarnejši od aktualnega okupatorja, ki k nam ni prišel kot turist, ampak nas ozemeljsko, materialno in duhovno zasužnjit. Škof je grmel proti komunizmu in komunistom, okupatorjevega in domobranskega nasilja pa javno ni obsodil. Katoličane, ki so sodelovali v partizanskem boju, je kar nekako "odpisal", kakor da niso bili kristjani.

Perkov komentar delovanja protikomunistov pa je naslednji: "Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem." Res, Stalinov teror nad lastnim ljudstvom je bil strašen - in čeprav je res, da so se naši komunisti med vojno zgledovali po stalinistični shemi "prva in druga faza revolucije", pa je načelno enačenje narodnoosvobodilnega boja s komunizmom absurdno, kakor je absurdno tudi enačenje Stalinovega deleža v protinacističnem boju zaveznikov z njegovim boljševiškim terorjem. V drugi svetovni vojni je "Stalinova" armada zadrževala stotine Hitlerjevih divizij, Rusi so izgubili dvajset milijonov ljudi - kar je odločilno vplivalo na poraz nacifašizma. Dr. Perko je govoril, kot da pri nas okupacije sploh ni bilo, kot da nevarnosti nacifašizma sploh ni bilo! Kot da je v tem času pri nas divjala samo državljanska vojna! Govorjenje o kolaboraciji s Stalinom pa je - pravzaprav - smešno; tedaj so, na srečo, s Stalinom "kolaborirali" tudi vsi zavezniki, sicer ne bi bilo zmage nad nacifašizmom in politični in duhovni zemljevid Evrope bi se danes bistveno razlikoval od aktualnega - in to ne v korist krščanske Evrope! Ne le komunizem, tudi nacifašizem je bil "brezverski"!

Škof Rožman je bil najbrž osebno dober človek, ne po svoji volji postavljen v čas in prostor, ki mu osebno ni bil kos. "Veliki prerok" je tedanjo nevarnost napačno prerokoval/presodil, kajti kljub zmagi komunizma (pri nas) in kljub žrtvam, ki jih je nedvomno terjal, smo obstali kot narod in znotraj njega celo ekonomsko, kulturno in politično dozoreli za osamosvojitev. Škof Perko je rekel, da je tudi škof Rožman s svojim preroštvom "prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma". S svojim delovanjem je škof Rožman "zaslužen" le za večje bratomorno prelitje krvi; ob koncu vojne se je umaknil (in izmaknil) odgovornosti. Če bi bil res "veliki prerok", ki bi se žrtvoval za vero, in bil pravi "pastir" vernikov, bi moral ostati v domovini in pričati svojo zvestobo veri in vernikom. K osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma škof Rožman ni ničesar prispeval, ne on (simbolno, moralno) ne domobranci sploh; ta boj so nosili na svojih plečih drugi, v večji meri celo nekateri komunisti sami; (preživeli) domobranci pa so bili tiho. Med protikomunizmom domobrancev in "protikomunizmom", ki s(m)o ga izvajali tisti, ki s(m)o pomagali zrušiti komunizem, ne vidim moralne ali politične kontinuitete. Razumem strah preživelih domobrancev, ki so se ga nalezli med vojno in po njej in so potem molče prenašali šikane v socializmu/komunizmu, vendar naj se ne kitijo z zaslugami, ki jih nimajo.

Dr. Perko je prepričan, da bi si škof Rožman zaslužil revizijo krivične sodbe in da bi se mogle "njegove relikvije častno vrniti v domovino". Menim, da je - in mora biti - domovina dovolj velika in odprta, da sprejme vse svoje "sinove", tudi posmrtne ostanke škofa Rožmana. Vendar bi bilo politično slavljenje človeka, ki je moralno in politično soodgovoren za tolikšno prelivanje krvi med vojno pri nas, po mojem mnenju sramotno. In slepo. Sama likvidacija vrnjenih domobrancev je nedvomna krivda Komunistične partije, toda do groba, do robu prepada kraških jam sta jih privedli obe, partija in cerkev. Cerkev je soodgovorna za bratomorijo pri nas. Doslej se za to še ni opravičila niti slovenskemu narodu kot takemu, niti ne - v prvi vrsti ! - katoličanom, ki jih je zapeljala na bratomorno pot.

Tudi dr. Perko na to ni pomislil! Čeprav je dejal, da se morajo kristjani "zavzemati za resnico, za pravičnosti, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje", sam tega ni storil, ampak je vso krivdo - tudi krivdo Cerkve - preprosto pripisal drugi, komunistični strani. Ne branim Komunistične partije niti vodilnih komunistov, toda do (padlih) partizanov, tudi do med vojno padlih komunistov, bi pričakovala od kristjana, od škofa dr. Perka - vsaj eno prijazno besedo, vsaj minimalno spoštovanje!

Dr. Perko zanika vsakršno kolaboracijo, izdajstvo in sodelovanje z okupatorji. Tako pravi, da po vojni zločinsko pobite "še vedno obkladajo z izdajalci in sodelavci okupatorja in jim po krivici jemljejo dobro ime". Takšne posplošene (ob)sodbe so res pogoste in do večine likvidiranih domobrancev krivične - toda to ne pomeni, da izdajstva sploh ni bilo! Okupator je, ko pride na tuj teren, slep in gluh; ne ve, kje ga čakajo uporniki, ne ve, koga naj zapre, ubije, pošlje v koncentracijsko taborišče ... To mu lahko pokažejo samo domači ljudje, ki se odločijo za sodelovanje z njim - iz kakršnihkoli že razlogov, iz povsem koristoljubnih, zaradi strahu ali pa iz političnih razlogov. Pri nas je šlo za vse tri vrste razlogov, pri čemer nas najbolj zanimajo seveda politični.

Naj navedem le en primer izdajstva!

"Pošiljam Vam dva pripornika: Mavec Janeza in Mavec Antona, ki ju je naša patrola ujela doma na Golem dne 25. XII. In ki sta tipična terenca, kar je ugotovljeno po priloženih potnih dovolilnicah, ki ju je zanju izstavil Okrajni načelnik NZ in ki sta bili najdeni v taborišču R.O.O.F. Barje.

Imenovana sta bila tu zaslišana, pa nočeta ničesar vedeti in vse tajita. Pri zaslišanju je bila uporabljena tudi palica, žal brez uspeha, ker sta grešnika trdovratna.

Upam, da imate Vi primerna sredstva, da jima boste odprli usta in tako dobili vse podatek in odkrili vse niti, ki vodijo iz Ljubljane do rajonskega odbora Barje.

Upam, da se v Ljubljani ne bo zopet našel kdo, ki bi s svojim vplivom dosegel oprostitev teh dveh.

Po mojem mišljenju je Dachau najmilejša kazen. (...)

Prosim, da se za morebitne rane, ki jih imata pripornika od zasliševanja, ne ozirate, ozir. da se to smatra kot nujno, če se hoče priti do cilja.

Po končanem zaslišanju in z vsem obtežilnim materialom je treba terenca poslati Schutzgebietkomandantu - tako se glasi povelje št. 2 tega komandanta."

Na dokumentu je pečat 2. čete Sloven. Domobranstva, št. 1388, Ig, dne 26. decembra 1944; podpis: Poveljni, nadporočnik, parafa pa je nečitljiva. Povelje št.. 2, ki ga pisec omenja, je povelje gestapa, s katerim je prepovedal domobransko ubijanje. Okupatorju samemu se je zdelo preveč nasilja, našemu poročevalcu pa še premalo! In tudi v teh primerih škof Rožman ni vzdignil svojega glasu! Od približno osemindvajset tisoč padlih partizanov domnevam, da jih je večina padla v boju po izdajstvih.

Seveda pa ne gre le za izdajstva partizanov in njihovih simpatizerjev okupatorju; domobranci so tudi sami vzeli stvar v roke ter mučili in morili svoje nasprotnike/sovražnike. Recimo v Kozlarjevi gošči, v Lesičnem, pri Sv. Urhu. Ko je prvi protikomunist z orožjem, ki mu ga je dal okupator, umoril partizana, terenca ali kateregakoli iz nasprotnega tabora, je bila kolaboracija s krvjo "požegnana" in z zaprisego sklenjena. - Tudi to dejstvo se ne da zbrisati s sveta!

Da je šlo za kolaboracijo v tem smislu, je pričeval tudi dr. Stanko Kociper, Rupnikov tajnik in njegov zet. T. i. narodni odbor je tik pred koncem vojne izprosil od Nemcev, da so mu izročili civilno oblast, in to še v času same okupacije. Kociper je to takole komentiral: "Narodni odbor se pečata kolaboracionizma ne more otresti, kakor hitro ga javno priznajo ali vsaj javno dopuščajo (...) Nemci, dokler so okupatorji dežele ali če od Nemcev, ki so sovražniki zaveznikov, izprosijo en sam naboj!" (Stanko Kociper: Kar sem živel; MK, Ljubljana 1996, str. 323) Kociper je kot dosledni protikomunist kritiziral polovičarsko delovanje slovenskih strankarskih veljakov, ki so menili, da če se "losajo" Rupnika kot prepričanega privrženca nacizma, jih bodo pa Angleži kar sprejeli kot svoje zaveznike ...

Dr. Perko je tudi dejal: "Za kristjane velja pravilo: Niso zmagovalci tisti, ki delajo nasilje nad drugimi in ponižujejo človekovo dostojanstvo." To je vsekakor res! Toda naprej: "Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega." Res se vrnjeni domobranci niso upirali svojim krvnikom (le kako bi se mogli?). Toda tak posplošen sklep vendarle ni točen, ker prikriva prav domobranske zločine, ki so jih nekateri izvajali in ki torej v svojem času niso sprejeli nobene žrtve, temveč so jih sami povzročali. Vsako tako posploševanje je že ideologizacija. In ves Perkov govor je taka ideologizacija, katere namen je skriti protikomunistično (in s tem cerkveno!) soodgovornost za dogajanje med vojno ter ustvariti sliko nedolžnega domobranstva, ki se je bojevalo zgolj za vero in stare vrednote in samo ni žrtvovalo drugega, sočloveka ... Krivi so drugi, komunisti, krivi so za vse večne čase! Kajti kako drugače razumeti Perkovo vprašanje: "Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom?" V čem, kje danes vlada miselnost komunističnega totalitarizma? Če vlada še danes, ko imamo parlamentarno demokracijo, in še več, ko so na volitvah zmagale stranke desne usmeritve, ki so najtesneje povezane s protikomunizmom, celo z domobransko ideologijo - potem, menim, da bo nad slovenskim narodom vedno vladala ta zlohotna miselnost. Ker ni mogoče drugače - če ta miselnost vlada tudi tedaj, ko na volitvah izvolimo protikomunistične stranke... Ja, sovraštvo pač vedno potrebuje predmet svojega sovraštva in ga zato tudi vedno vidi, še več, vzpostavlja ga! In to je potem krog, iz katerega ni izhoda!

Dr. Perko ni bil sposoben ali pripravljen priznati domobranskih zločinov -nakazal bi bil lahko vsaj malo obžalovanja za vse nepravilnosti ali napake, ki so jih zagrešili domobranci ... vsaj tako, kot je Zveza borcev kot "napake" opredelila svoj odnos do komunističnih zločinov! Prav priznanje in obžalovanje sta namreč tista točka, kjer je možen novi začetek, je ločnica med sovraštvom in spravo. In tako je za nami spet ena zamujena priložnost!

In kaj sploh reči ob takem enostranskem, sovražnem govoru, kakršen je bil govor dr. Perka ob grobiščih v Rogu? Nič. Izzvenel bo v prazno. Preveč je sovražen in enostranski, da bi lahko prispeval karkoli dobrega. Ne k spravi, za katero se dr. Perko sicer verbalno zavzema, ne k razjasnjevanju dogajanja med vojno in po njej. Žal!