Zaradi ovadbe ob službo

Prejšnji teden se je praktično pred medijskimi kamerami odvila zgodba, katere posledica je izredna odpoved delovnega razmerja davčnemu inšpektorju Đorđu Periću, ki naj bi prekoračil svoja pooblastila, ker je vložil kazensko ovadbo zoper mladega doktorja znanosti Domna Zavrla oziroma njegovo podjetje Partner Fin. Kdo je Domen Zavrl? Zavrl se je pojavil v javnosti, ko je nastopal kot čudežni deček SDS, ki je sodeloval pri pripravi programa za Strateški svet SDS. V javnosti se je pojavljal tudi kot kandidat za ministra.

Poslovnež in njegovi posli

Težave Zavrla so se začele, ko je v imenu podjetja Partner Fin, čigar zastopnik je, zahteval od države povrnitev 109 milijonov tolarjev oziroma 447.000 evrov plačanega DDV-ja. Ker je bil znesek precej visok, je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost za obdobje, ko naj bi nastal dolg države do podjetja Partner Fin iz naslova preveč plačanega DDV-ja. Inšpektorju Periću se je zdela Zavrlova zahteva po povrnitvi preveč plačanega DDV-ja sporna.

Da bi lahko pokazali, kaj se je dejansko dogajalo, moramo navesti nekatera dejstva, iz katerih je razvidna tudi narava poslovanja Zavrlovega podjetja. Kakšen poslovni dogodek se je torej zgodil, da bi bila potrebna povrnitev preplačanega davka? Zavrl oziroma podjetje Partner Fin, ki ga zastopa, je kupilo 487 igralnih avtomatov od podjetja AFD, ki ga zastopa direktor Daim Muđaiti oziroma po spremembi imena Daim Mamut. Slednji je bil javno že omenjan, in sicer na straneh črne kronike med potekom sodnega procesa, ko je bil obtožen skrivanja heroina v neki gramozni jami, vendar na koncu oproščen.

A vrnimo se k podjetju AFD. Ustanovitelja podjetja Partner Fin, Blatnica 1, Trzin, sta namreč Prime Global Foundation iz Združenih držav Amerike in že omenjeni AFD Askat Daima Mamuta. AFD ima enak naslov kot Zavrlovo podjetje: Blatnica 1, Trzin.

Mamut in Zavrl sta torej povezani osebi. Naprej. Podjetje AFD je, potem ko je prodalo igralne avtomate "svojemu" podjetju Partner Fin, izstopilo iz njega, delnice pa je kot lastne delnice kupilo prav podjetje Partner Fin. Da sta Mamut in Zavrl sodelavca, kaže tudi podatek, da je bil Zavrl tudi zaposlen v podjetju AFD.

Vrnimo se k igralnim avtomatom. Slednje je Zavrl kot direktor Partner Fin plačal z delnicami. In sicer s 67.692 delnicami podjetja Growth Fund Partnership. Vrednost te delnice naj bi bila 51,67 dolarja. Glede na to, da podjetje ne kotira na nobeni borzi, je ta podatek težko preverljiv. Zakaj je to pomembno? Posel, sklenjen z delnicami, se šteje kot gotovinski posel. Tako naj bi Zavrl plačal svojemu prijatelju Mamutu igralne avtomate s 3.497.645 dolarji, saj je bila pogodba, ki so jo sklenili 28. avgusta 2006, vredna 546.130.708 tolarjev brez DDV-ja. Seveda če so te delnice res vredne, kolikor so prikazali v pogodbi. A do tu zgleda vse normalno - ne nazadnje ni prepovedano prodajati samemu sebi. Kot tudi ne nazadnje ni stvar davčnega inšpektorja, da so pogodbo podpisali 28. avgusta, aneks k njej pa 28. junija. Istega leta.

A zadeva se začne zapletati v trenutku, ko je Zavrl za zelo čuden posel zahteval od Davčne uprave povrnitev preveč plačanega DDV-ja. In tega naj bi bilo kar 109 milijonov tolarjev. Davčna uprava je postala pozorna. Inšpektor Perić, ki je zadevo obravnaval, naj bi v pregledu ugotovil, da je AFD Askat sporne avtomate kupil v Italiji, vendar kupec ni prikazal nikakršnih pridobitev znotraj EU. Jih je torej kupil? Še več: inšpektor Perić je ugotovil, da obstaja tudi račun, da je družba AFD Askat kupila ravno te igralne avtomate tudi od družbe Daim nautilus, ki naj bi jo ustanovila ravno družba AFD Askat. Cena naj bi bila enaka kot v primeru Zavrlovega nakupa, enako visok DDV, in sicer 109.226.141 tolarjev. Iz vsega tega in iz opravljenih razgovorov ter pregledov igralnih avtomatov, ki jih je Zavrl skladiščil kar pri prodajalcu, pa je inšpektor prišel do sklepa, da vse opisane sporne transakcije navajajo na utemeljen sum, da je bil račun izstavljen z namenom, da ga Partner Fin, d. o. o., uporabi kot dokaz za vstopni DDV, kar pa je zastopnik podjetja Domen Zavrl tudi dejansko storil. Z drugimi besedami: vse pogodbe in domnevni posli naj bi bili prikazani zato, da bi od države dobili domnevno preplačani davek.

Zakaj se ne sme ovaditi Domen Zavrl?

Na tej točki bi lahko ugotovili učinkovitost davčne uprave, ki je nenavadni posel zaznala. Med samim postopkom pa je prišlo do nekaj nenavadnih situacij, že začel se je čudno. Na Dursu so nam o tem, kako inšpektorji dobivajo naloge, povedali: "Posamezni primer dodeli vodja oddelka za inšpiciranje na davčnem uradu, pri tem pa se upošteva trenutna zasedenost posameznega inšpektorja, na izbor pa vplivajo tudi druge okoliščine (ocenjena stopnja težavnosti, poznavanje dejavnosti ipd.). Za potrebe dodeljevanja primerov se vodja oddelka za inšpiciranje posvetuje tudi z vodji skupin na rednih usklajevalnih sestankih." Kaj se je torej zgodilo? Še preden je inšpektor Perić začel postopek inšpekcijskega nadzora, je Domen Zavrl poklical v pisarno inšpektorja Perića in mu dejal, da je zadeva čista in naj mu takoj dovolijo črpanje spornega DDV-ja. Kako je Zavrl vedel, da je zadeva v inšpekcijskem pregledu, in to ravno pri inšpektorju Periću?

Zanimivo je tudi, da se je Zavrl pritožil na delo inšpektorja Perića: "Zavezanec je prišel k meni, povedal je, da je v davčnem pregledu in da ima zahtevo za odbitek davka na dodano vrednost, ki mu je davčni inšpektor ne dovoli," je razlagal novinarjem generalni direktor Dursa Ivan Simič. Zato so organizirali sestanek davčnega zavezanca, inšpektorja, direktorja pristojnega davčnega urada in predstavnikov glavnega urada.

Če pustimo ob strani, da lahko Zavrl kar tako pride do Simiča in mu potoži, da mu inšpektorji nočejo dovoliti izplačila DDV-ja, pa je omenjeni sestanek zelo sporen. Zavrla je namreč v tem postopku zastopalo ravno podjetje Simič & partnerji, čigar lastnik je ravno generalni direktor Davčne uprave Ivan Simič. In na sestanku je bil tako kot predstavnik glavnega urada prisoten sam generalni direktor Simič. Kaj je bil že namen sestanka? Ugotavljati, ali je delal prav Dursov inšpektor Đorđe Perić ali pa ima prav klient Domen Zavrl, čigar zagovor je pripravilo Simičevo podjetje (pod pisne pripombe pa je med drugim podpisana Nevenka Simič Mičunović). Kako argumentirajo nenavadni sestanek na davčni upravi? Sestanka ne razumejo kot pritisk, ampak kot dobronamerni sestanek, ki bi pomagal rešiti spor. Zanimivo, da je do sestanka prišlo v manj kot sedmih dneh od Zavrlove prijave. Menda to ni nič nenavadnega in si generalni direktor Dursa vzame čas za vsakega zavezanca, ki ima podobe težave, ter ga osebno sprejme. Tako trdijo na Dursu.

Do pritožbe in sestanka je prišlo potem, ko je na podlagi pregleda inšpektor Perić 29. decembra 2006 pripravil ovadbo zoper Zavrla. Ovadbo bi moral le še potrditi vodja ljubljanskega Davčnega urada Uroš Roglič, vendar je nato prišlo do omenjenega sestanka. Po sestanku je Perić ovadbo dopolnil, vodstvo pa jo je dalo v pregled pravni službi. In dnevi so tekli, podpisa ovadbe s strani Rogliča pa ni in ni bilo. Zato je Perić 1. februarja sočasno poslal dopolnjeno ovadbo okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani in generalnemu davčnemu uradu.

A Uroš Roglič je šele 23. februarja ugotovil, da je ovadba v primeru Zavrl že vložena na tožilstvo ter da jo je podpisal inšpektor Đorđe Perić sam. In reakcija Dursa? Vodstvo Dursa se je odzvalo tako, da je dalo odpoved inšpektorju, ker je vložil ovadbo. Menda je s tem dejanjem "naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic". Perićev zagovornik Gorazd Fišer pa pravi ravno nasprotno: "V pogodbi o zaposlitvi je izrecno navedeno, da sodi v delokrog javnega uslužbenca tudi vlaganje in ne samo priprava kazenskih ovadb. Po zakonu o kazenskem postopku se kazenske ovadbe ne vlagajo predstojniku organa, če gre za državni organ, temveč se vlagajo pri pristojnem državnem tožilstvu."

Domen Zavrl se ne oglaša na nobenega izmed mobilnih telefonov.