Marjan Horvat

13. 1. 2008  |  Mladina 1  |  Politika

"Neprebavljivo besedilo"

Razprave o ratifikaciji lizbonske reformne pogodbe ne bo, pa čeprav je razprava o propadli evropski ustavi pokazala, da bi bilo nujno prav nasprotno

'Gre za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila ...' - Anže logar, direktor Urada vlade RS za komuniciranje

'Gre za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila ...' - Anže logar, direktor Urada vlade RS za komuniciranje
© Matej Leskovšek

Med ključnimi nalogami slovenskega predsedovanja Evropski uniji bo skrb za ratifikacijo reformne pogodbe EU, ki so jo predstavniki vlad držav članic podpisali 13. decembra lani v Lizboni, v čim več članicah. Gre za zahteven projekt - EU si ne more privoščiti, da bi tudi to pogodbo doletela usoda pogodbe o ustavi za Evropo iz leta 2004; takrat sta francoski "non" in nizozemski "nee" preprečila sprejetje in za nekaj časa ustavila konsolidacijo institucij EU.

Dobršen del odgovornosti, da se to ne bo zgodilo, nosi Slovenija. Morala bo izbrati ustrezen način za spodbujanje članic EU k čimprejšnji ratifikaciji pogodbe. Madžari so pogodbo že ratificirali, Slovenija, ki je zgledna članica EU, pa bo to, da bi dokazala svojo "sposobnost" sprejemanja tudi najpomembnejših evropskih listin hitro, četudi brez javne razprave in premisleka o svojem odnosu do razmerij v EU, storila po novem letu.

Premier Janez Janša je 20. decembra v predstavitvi programa predsedovanja EU na izredni seji DZ pojasnil, da je slovenska pot za sprejemanje evropskih pogodb razmeroma preprosta, hkrati pa po njegovem o lizbonski pogodbi ni treba širše razpravljati, saj "bomo, vsebinsko gledano, zgolj ponavljali neki postopek, ki smo ga že opravili leta 2005. Lizbonska pogodba je namreč v ključnem delu, lahko bi rekel tudi v več kot 20 odstotkih, vsebinsko enak dokument, kot je bila pogodba o ustavi za Evropo." Pritrdili so mu tudi v poslanskih skupinah, razen v poslanski skupini stranke Zares, kjer menijo, da naglica ni potrebna, saj je čas za ratifikacijo še vse leto.

Zanimiv odnos do širše razprave o pogodbi ima Anže Logar, direktor Urada Vlade RS za komuniciranje (UKOM), ki je razloge za neproblematiziranje lizbonske pogodbe strnil v misli, da gre "za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila ..." in da bo povprečni državljan verjel vanjo šele, ko bo na svoji koži občutil razliko v delovanju EU. Zato po Logarjevem mnenju nima smisla pripravljati medijskega projekta, saj "kdor je ta dokument prijel v roke, ga je po prvi strani dal na stran". Tako direktor vladnega urada za informiranje!

Drži, da vsebuje reformna pogodba EU povečini črko in duha propadle ustavne pogodbe iz leta 2004 in postaja enotna in novelirana listina iz sedaj še veljavne pogodbe o EU (v glavnem "maastrichtske pogodbe") in pogodbe o delovanju EU (v bistvu "rimske pogodbe") zaradi zgradbe tega pravnega dokumenta manj pregledna in celo za strokovnjake težje "prebavljiva", a pišmevuhovski odnos predstavnikov naše vlade do vsebine pogodbe zbuja resne pomisleke. Vsaj čudno je, da ne bomo uporabili težje besede, zanikanje koristnosti širše razprave o pogodbi, ki bo vzpostavila nova razmerja v EU, povprečni državljani pa bodo razliko v delovanju čutili na svoji koži.

Zato zasedanje DZ, ki bo ratificiral pogodbo, ne bi smelo izzveneti v slavospevih EU in ponosni Sloveniji, ki ji predseduje, ampak bi moralo voditi tudi v premislek o poteh razvoja skupnega evropskega doma v prihodnosti. Tako kot slovensko predsedovanje EU, ki bo morda tehnično in logistično res dobro izpeljano, ne bi smelo mimo iskanja najustreznejših odgovorov na vprašanja o demokratični naravi delovanja institucij EU. Če bo odgovor na ta vprašanja takšen, kot je odnos do ratifikacije lizbonske pogodbe, potlej slovensko vodenje EU ne bo prispevalo "dodane vrednosti" pri oblikovanju politik EU; pa čeprav te "dodane vrednosti" v intervjuju za tuj časnik državni sekretar Janez Lenarčič, ki je med najodgovornejšimi za uspešno izvedbo celotnega projekta, ni pojasnil. Sicer pa ratifikacija pogodbe v drugih državah ne bo potekala tako lahkotno kot v Sloveniji. Marsikje se bo zapletalo in morda tudi kje zalomilo.

Sara Hageman, politična analitičarka bruseljskega Centra za preučevanje evropske politike (EPC), opozarja, da lahko nastanejo težave v državah, kjer je za ratifikacijo potrebna tripetinska parlamentarna večina. Tako odločajo v Franciji, na Slovaškem in Češkem. Z dvema tretjinama poslanskih glasov jo morajo sprejeti v Avstriji in na Finskem, kjer imata vladi zagotovljen kvorum, zaplete pa se lahko v Belgiji in na Poljskem, kjer bodo težje zbrali glasove dveh tretjin poslancev za ratifikacijo, saj je v obeh državah evroskepticizem dokaj močan.

Čeprav so bile nekaj časa v javnosti žive tudi pobude o vseevropskem referendumu o lizbonski pogodbi, je zmagal pomislek, da EU še ni zrela za takšno politično potezo; izid bi bil nepredvidljiv, posledice pa lahko hude. Irski volivci bodo odločali o pogodbi na referendumu. Morda se bodo za takšen korak odločili tudi na Nizozemskem, Češkem, Portugalskem in Danskem. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy tokrat ne bo tvegal, kajti neuspeli referendumom o "evropski ustavi" pred dobrima dvema letoma - tako kot na Nizozemskem - je povzročil francoskim politikom obilo preglavic in vznemiril politično ozračje tudi v drugih državah članicah. Sara Hageman opozarja vlade in evropsko komisijo: "Če bo referendum v Veliki Britaniji, bo izid vsekakor glasen 'no'." In dodaja, da se "morajo evropske vlade zavedati, da podpora parlamentov in državljanov pri potrjevanju lizbonske pogodbe ni samoumevna".

Na izide referenduma ne vpliva le vsebina pogodbe, ampak so začinjeni z notranjepolitičnimi, gospodarskimi in socialnimi napetostmi. Politični analitiki menijo, da referendumska odločitev Francozov, ki so pred dvema letoma rekli "non" ustavni pogodbi, ni bila utemeljena le z nasprotovanjem francoski vladi in predsedniku Jacquesu Chiracu; ni jih motila vsebina evropske ustave, temveč tisto, česar v njej ni bilo. Tisti, ki so glasovali proti novi "evropski ustavi", so se v resnici uprli pohodu nebrzdanega neoliberalizma in ustavili politične in gospodarske elite, ki so same snovale novo zgradbo EU, za demokratično participacijo v političnem odločanju pa je zmanjkalo volje in energije. Avtorji pogodbe za evropsko ustavo so se tem vprašanjem namerno izognili, saj so bile razlike med njimi velike, povrhu pa so "spregledali" nekaj ključnih tem, zaradi katerih Francozi hitro pobesnijo. Gre za zelo občutljivo usklajevanje evropskih davčnih in socialnih politik. To bo sicer moralo prej ali slej priti na pogajalske mize v EU, vendar temo za zdaj evropska politična elita previdno pometa pod preprogo in nadomešča z evropeistično ideologijo o gospodarsko uspešni EU. Te vsebine pogrešajo Francozi tudi v lizbonski reformni pogodbi, vendar bo tokrat Sarkozy storil vse, da se Francija izogne referendumskemu odločanju, saj bi doživela ponovitev odločitve izpred dveh let.

Kakorkoli že, treba je priznati, da lizbonska pogodba prinaša z vidika demokratizacije in približevanja EU Evropejcem - ob drugih novostih za njeno učinkovitejše delovanje - boljši sistem odločanja znotraj EU in urejanje razmerij z nacionalnimi parlamenti. Ti bodo po novem predloge zakonov dobili v "tretje branje" in bodo lahko, če bodo presodili, da niso skladni z njihovimi "nacionalnimi interesi" in bodo pridobili za svoja stališča še nekaj držav, ustavili postopek sprejemanja ter predloge poslali predlagateljem v ponovno presojo. Takšen način odločanja je sicer le žarek upanja za demokratizacijo EU, ki jo hudo pestita pomanjkanje legitimnosti in "demokratični deficit", in približevanje presoje evropskih odločitev nacionalnim parlamentom in javnostim. Gre za dejanje, ki sčasoma lahko zmanjša razliko med oddaljenim Brusljem, kjer odločajo ozke skupine nacionalnih elit skupaj z evropskimi tehnokrati, in nacionalnimi demokratičnimi okolji, ki so bila doslej skorajda brez vpogleda v snovanje evropskih politik. Napak bi bilo vso krivdo za demokratični manko prevaliti le na bruseljsko administracijo, saj so pri tem poslu, po mnenju nemškega politologa Ludgerja Kühnhardta, držale figo v žepu tudi nacionalne države.

Vprašanje razmerij med nacionalnim in evropskim je v EU vseskozi navzoče, to pa spretno izkoriščajo tudi "politiki nacionalnega refleksa", kakor uradniki v Bruslju imenuje svoje nasprotnike, saj čakajo na vsako njihovo napako ali odločitev, ki ni skladna s posameznim interesom države, da to izkoristijo v domači politični areni. Ta razmerja je EU zadnjih dvajset let urejala z različnimi novimi "gvanti" in se trudila z iskanjem poti za preusmeritev pozornosti Evropejcev od le nacionalnega tudi k evropskemu. V tem času so se sesule nekatere utopične predstave o Evropi. Evropeistična retorika o skupni "evropski identiteti" in "evropski duši" s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja se je izkazala za neuresničljivo in celo škodljivo za redne procese evropske integracije "združenih v raznolikosti". Zdaj ugledni intelektualci različnega ideološkega in svetovnonazorskega predznaka, ki se ukvarjajo z evropskimi temami, razmišljajo o načelih evropskega državljanstva in o možnostih za "raztegnitev" mreže demokratičnega odločanja v EU čez vse sloje evropskih družb. Da bi Evropejci vzeli EU za svojo in se dejavneje vključili v širše evropske civilnodružbene procese.

A to so lahko le pobožne želje - če bodo nacionalne vladajoče elite ob vsakem vseevropskem projektu zaslutile nevarnost za razlastitev svoje moči. Paradoksno je, da so poskusi uveljavitve nekaterih vseevropskih medijev prepuščeni postopni marginalizaciji (francoski L'Europeen, britanski The European), negotova pa je tudi evropska avdiovizualna politika, ki poskuša utrditi zavest o Evropi prek oblikovanja vseevropske javnosti, kar je za demokratično odločanje v EU pomembna prvina. Pravzaprav bi morala biti za vse države, če mislijo z EU resno, ratifikacija lizbonske pogodbe priložnost, da se njihove javnosti dodobra seznanijo z njeno vsebino in pričakovanji. To velja še posebej za vlado in parlament države, ki predseduje EU. Državljani upravičeno pričakujejo, da jim bosta predstavila menda "neprebavljivo" pogodbo že zaradi demokratičnih standardov, pa četudi so jima dali mandat, da v njihovem imenu odločata o potrditvi pogodbe.