Miha Štamcar

9. 4. 2002  |  Mladina 14  |  Družba

Novi val

Imeli smo Mirka Strehovca in Francija Pavšerja, potem dolga leta ni bilo nikogar, ki bi bil omembe vreden. Nato so prišli ambiciozni mladci in morda smo se tega zavedeli šele zdaj, ko sta najboljša odšla.

Tomaž Klemenčič

Tomaž Klemenčič
© Denis Sarkić

Bolj kot še en svetovni pokal (ne preveč uspešen) alpskega smučanja nam bo, kot kaže, konec zimske sezone 2001/2002 ostal v spominu po rošadah na mestih televizijskih komentatorjev. Na nacionalki ne bo več blestečega para Igor Bergant-Tomaž Cerkovnik, ki z ekranov odhajata prostovoljno. Po nekaj res izrednih sezonah prihajajo mlajši, po doslej slišanem, manj talentirani. Druga menjava je za TVS koristnejša. Toma Lajovca, ki je večkrat nastopal tudi z "zanimivimi" gosti, je na skakalnem mostu zamenjal Andrej Stare. V nevezanem pogovoru v bifeju Bangladeš je bilo slišati, da so nastavili nekoga, ki zna vsaj seštevati rezultate. Hokejski navdušenci pa se že bojijo, da manj Lajovca pri skokih pomeni več Lajovca na svetovnem hokejskem prvenstvu A-skupine.

Toda vrnimo se k udarnemu tandemu, ki je od sezone 1995/96 spremljal naše alpske moške tekmovalce. Cerkovnik in Bergant sta v smučanje vpeljala več živahnosti, duhovitosti in strokovnost. Morda bi lahko rekli, da sta bila bolj radijska, bliže tistemu, kar so na ljubljanskem radiu počeli starejši Urek, Pavšer, Strehovec, Trefalt ali Jauk, kot tistemu, kar so na televiziji rolali Tugo Klasinc, Marko Rožman ali Evgen Bergant. Cerkovnik in Bergant sta imela vedno pripravljeni dve zgodbi. Tisto, ki smo jo lahko spremljali in sta jo komentirala, in še eno svojo, ki sta si jo pripravila pred tekmo. Denimo, ko sta na enem izmed velikih smukov naštevala vse poškodbe nastopajočih. Ali pa njuna osebna navijaška zgodba, ko se je Bergant vedno navduševal nad tekmovalci z imidžem, Cerkovnik pa nad "tehničarji". V vsakem primeru se je začelo v medijih, ki športne prenose predvajajo, dovoljevati več. Nekatere meje so bile premagane že v trenutku, ko je nacionalka dopustila tandem. Tu ne gre pozabiti na košarkarski duo Žibrat-Vilfan, ki je katapultiral trenutno našega najboljšega košarkarskega komentatorja. Druge ovire so bile premagane v trenutku, ko za TV komentatorja nista bili več značilni umirjenost in zaspanost, kakršni so radi očitali srednji generaciji naših komentatorjev. Predvsem Fortinu, Milovanoviču in Lajovcu. Komentatorju, ki je pri stvari, ki ga zadetek ali dober rezultat pripelje do orgazma, je lažje odpustiti kakšno neumnost kot nekomu, ki na pol spi. "Trend v športu je v tem, da je vse skupaj del šovbiznisa. Kar pomeni, da so športni prenosi del TV-programov, ki naj bi zabavali. Dialog med komentatorji je gotovo popestritev. Ob tem so zaželeni komentatorji, ki znajo spremljati šport zabavno in hkrati s polno mero spoštovanje in resnosti," pravi odhajajoči Cerkovnik. Na žalost recepta strokovno-zabavnega tandema, ki poroča s prizorišča, ni mogoče kopirati na trate in v dvorane, kjer se dogajajo ekipni športi. "Smučanje je linearen šport, kjer je samo en tekmovalec na progi, in se lahko pripraviš na to. Pri moštvenih športih, še posebej pri nogometu, je to veliko težje, ker praktično ni velikih prekinitev," pravi Cerkovnikov partner Igor Bergant.

Nogomet

In morda ravno pri nogometu na nacionalki najbolj škriplje. Celo njihov najboljši komentator svojih smučarskih kolegov ne dosega, vzorci iz juge, z radia in tudi s TV 3 pa so preblizu, da bi verjeli v kakovost ostalih mojstrov. Trenutno za naslednika legendarnega Mirka Strehovca, sicer avtorja slovenskega nogometnega tuljenja "gol, gol, gol", velja Boštjan Janežič z Radia Slovenija: "Na radio sem prišel z avdicijo med olimpijadama v Albertvillu in Barceloni 1992 za pomoč redakciji na OI v Barceloni. Mirko Strehovec je bil tedaj zelo bolan in je istega leta tudi umrl. On je bil moj idol." Strehovca je zares nadomestil Aleš Varoga, ko pa je odšel, se je zgodil Janežič. V moštvenih športih namreč. Stotinke in sekunde ga ne zanimajo, zato pa misli, da se dobro znajde pri prenosih slovenskih reprezentanc: "Kolektivni športi mi veliko bolj ležijo, mislim, da znam kar dobro orisati sliko."

Nogomet postaja vse bolj pomemben. Zato je poskrbela tudi TV 3 s svojimi prenosi italijanske in španske lige ob sobotnih in nedeljskih večerih. Ob Marko Lazarju se kot komentator pojavlja Dejan Obrez, občasno tudi profesionalni nogometaš, ki je začel pred leti na Radiu Celje. Med poznavalci veljata za kvalitetna strokovnjaka z občutkom za igro. Obrez zbira podatke o tekmi z interneta, nekaj pa jih dobi od poznavalcev italijanske lige ali pa od samih nogometašev. Najbolj ceni Mladena Delića, enega pionirjev jugo TV-scene, in Iva Tomiča, starega hrvaškega radijskega mačka. "Spremljam tudi tuje komentarje, vendar je težko primerjati. Za moj okus Italijani med prenosom preveč govorijo, Nemci pa premalo," pravi Obrez, ki se mu bo verjetno kariera začela vzpenjati v času svetovnega nogometnega prvenstva v Koreji. Postal bo namreč Popov studijski komentator.

Tako kot menda Tomaž Klemenčič, prav tako bivši nogometaš, ki je pred leti eksplodiral v 24 ur, z izredno prepoznavnim nasmehom. Kljub temu da še ni povsem jasno, kdo bodo fantje, ki bodo spremljali svetovno prvenstvo, je precej verjetno, da bo zraven, ker je že komentiral prijateljsko tekmo med Kitajsko in Slovenijo. Čeprav je delal zgolj iz studia, so bile ocene, da ni bil slab, že zato, ker je šlo za njegov prvi reporterski poskus. "Zelo veliko poslušam nemške, avstrijske in hrvaške komentatorje, tudi na naše z RTV Slovenija in TV 3. Potem skušam najti neko svojo pot. Univerzalne tako ali tako ni. Edina stvar, ki jo bom skušal prakticirati, je, da ljudem vzbudim občutek mesta dogodka. Veliko mi pomaga, da sem treniral nogomet in športa ne poznam zgolj kot gledalec," pravi Klemenčič, ki misli, da bi moralo biti več komentatorjev v iz vrst nekdanjih športnikov.

Tudi med primorskimi komentatorji imamo nekaj posebnežev, ki zelo dobro poznajo nogomet. Poleg omenjenega Lazarja so tu še Edo Pelicon, pa Ervin Čurlič in Sandi Škvarč, ki je začel s komentiranjem na radiu Koper leta 1992. "V Sloveniji smo vsi bolj ali manj samouki. Včasih me je poklical na tekmo urednik in povedal, kaj je bilo v redu ali narobe. Potem pa potrebuješ samo kilometrino." Na Primorskem so bližji Italiji in zato naj bi bilo tudi komentiranje bolj dinamično. Če igra primorski klub proti drugim iz Slovenije, je dovoljeno tudi malo navijaštva. "Recimo, vpiješ bolj na glas, če dajo gol. Ko pa delam za nacionalko, moram paziti, da se ne spozabim, ker vem, da posluša cela Slovenija in potem navijanje seveda ni zaželeno," pravi Škvarč.

Novi mediji

V Sloveniji se je v zadnjih letih razvilo izjemno veliko število radijskih postaj, ki hočejo na vsak način obveščati svoje poslušalce o športnih dogodkih. Tako ni nobena redkost, da na tekmi Maribora in kakega primorskega nogometnega prvoligaša lahko slišite pet ali celo šest komentatorjev. Imamo pa tudi dva športna radia. Eden je Gamma MM, ki je s tovrstnimi prenosi začel in ga vodi Gregor Sever. Ta trdi, da je pri nas edina resna šola tista na Radiu Slovenija, ki jo je kot številni drugi tudi sam obiskoval. Sever in Aleš Varoga sta si športni tip radia tudi praktično izmislila, čeprav gre za posel, ki vsaj v Sloveniji nima nujno idealnih razmer za delo. Tako je Sever recimo svojo prvo tekmo Slovenija-Urugvaj prenašal povsem premočen na naslonjalu svojega sedeža v Kopru in potem po snežni nevihti norel v Ljubljano, kjer se je začenjala košarkarska tekma med Kinderjem in Olimpijo, po tekmi pa je odpotoval v Nemčijo, kjer so naslednji dan igral rokometaši Prul. Grega Sever je ostal, Varoga pa je zaradi sporov z lastniki z Gamme odšel na Radio Šport.

Varoga, ki ga mnogi štejejo za našega najboljšega komentatorja, je začel svojo pot leta 1989, ko je bil na radiu Slovenija na praksi. Mirko Strehovec je tedaj zbolel, Stane Urek mu je dal kasetnik in ga poslal na tekmo. "Na Radiu Ljubljana smo imeli nogomet, košarko, rokomet in hokej. Bil sem prvi po petnajstih letih, ki so ga vzeli v službo." Varoga ima značilen, spikerski glas in lahko izjemno hitro govori, in to, da so ga vzeli v službo, tudi zaradi podobnosti s stilom Mirka Strehovca, ni veliko presenečenje. Jingle "gol, gol, gol", ki izhaja z nepozabne nogometne tekme Jugoslavija-Grčija, ki je del dretja Mirka Strehovca ob odločilnem golu Karasija, je Varoga izdelal sam. Po odhodu z radia se je iskal in bil zaposlen na Dnevniku, potem je odšel na Gammo. Po njegovem mnenju, zdaj ko dela za Radio Šport, tudi tehnično ni več ovir za 100-odstoten prenos: "Za prenos potrebuješ med 50 in 60.000 tolarjev. 40.000 je najem ISDN-linije, potem pa potebuješ še priključek za povezavo studia. V bistvu si one man bend. Priklopiš se prek posebne aparature, ki stane v tujini 2000 evrov. Na Radiu Šport so celo sprogramirali mobitel, kombiniran s slušalkami, in zgolj s pritiski na tipke lahko spuščaš glasbo ob koncu komentarja ali jo prekinjaš. Praktično lahko prenašaš od povsod, od koder nese mobitel. Obstajajo ojačevalci, ki čistijo zvok. Sicer pa bodo morali imeti vsi stadioni pri nas do septembra ISDN, kar zagotavlja vrhunsko linijo."

Sindrom odcepitve

Večino komentatorskih glasov so vzgojili na nacionalnem radiu. Športna uredništva so se ustanavljala v šestdesetih in ljudje, ki so tedaj zasedli položaje, so vztrajali dolga leta. Šele devetdeseta so začela diktirati nov način komentiranja. Prenose iz Slovenije, prenose s slovensko reprezentanco. Prenose vseh tekem v nogometni ligi. Več nejugoslovanskih športov. Vsaj poročila o balinanju, kegljanju, biatlonu .... Včasih je en sam človek pokrival Olimpijo, prvo ligo, košarko, hokej. Vse je lahko pokril Mirko Strehovec sam. "Za nas, ki smo nacionalni radio, se je veliko spremenilo, saj smo bili povsod Slovenci proti ostalim, razen v hokeju, ki ga je bilo zelo težko delati. Sedaj pa moraš biti zelo nevtralen," pravi radijski komentator Franci Pavšer mlajši, ki sicer velja za zelo solidnega košarkarskega komentatorja. Druga sprememba, ki je izredno pomembna, je internet. "Športno reporterstvo se je spremenilo s pojavom interneta. Včasih si kot mlad novinar moral sam voditi evidence, izrezoval sem si članke iz časopisa in jih lepil skupaj. Sam sem si preračunaval statistike Olimpije. Enkrat mi jih je dal Tomo Mahorič, ki jih je računal za potrebe kluba. Naročen sem bil na Eurobasket, ki je izdajal neke statistike z veliko zamudo. Včasih so bili reporterji bolj usmerjeni v igro; če so izbrskali kakšen podatek in ga uvrstili med igro, so izpadli kot nekakšni džeki, ki veliko vedo. Zdaj pa je dejansko veliko podatkov, lahko bi cel prenos našteval podatke. S številkami pa povsem zamoriš ljudi. Treba je najti pravo razmerje." Sicer pa je v športnem reporterstvu tako kot v pravem biznisu. Ko je umrl Strehovec, je svojo šanso dobil Varoga, ko je njemu počila tetiva, je prišel Franci Pavšer mlajši, ko je Varoga odšel na Dnevnik, je Pavšer dobil košarko. Ko je v Atlanti zbolel starejši Pavšer, je dobil posel Janežič.

Ob mlajšem Pavšerju in Robertu Kukovici s Kanala A je treba med košarkarskimi komentatorji omeniti še Petra Vilfana, enega naših najboljših košarkarjev, ki je svoje delo na televiziji začel v tandemu z Miho Žibratom. Trdi, da sta bila izreden tandem, vendar trenutno velja bolj za človeka, ki je tandem presegel, s svojimi komentarji na tekmah Krke in Olimpije pa postal največji cinik med našimi komentatorji. Predvsem je eden redkih, ki se med prenosi ukvarja tudi z ozadjem delovanja klubov. Vilfan pravih vzornikov nima, čeprav je veliko spremljal komentatorje v NBA. "Od evropskih komentatorjev bi omenil le enega, Dana Petersona. On je bil nekaj posebnega, nekaj izvenserijskega. Tudi sam si želim biti nekoliko drugačen. Vse življenje živim za košarko, sem pa najbrž celo edini vrhunski športnik, ki je pri 35 letih začel novo kariero," pravi vse popularnejši Vilfan.

Tudi za Mirana Ališiča s POP-a lahko rečemo, da se mu popularnost po prvih sezonah formule ena na POP-u dviguje. Verjetno je vzroke za težak vzpon iskati predvsem v komentatorju Niku Miheliču, ki je gledalce s svojo mirnostjo in analitičnostjo navdušil za povsem drugačen stil komentiranja. "Komentatorstvo F1 je specifično v tem, da ima sam dogodek veliko komponent. To je tekma tehnologije, avtomobila samega, od motorja, gum ... Zelo so pomembni strategija vožnje in postanki v boksu, pa še voznik sam, njegovo obnašanje na dirkališču, njegova vožnja." 22 voznikov, 22 taktik, 22 časov. "Smučanje, ki sem ga delal pred leti - brez zamere ali podcenjevanja - je precej bolj preprosto. Gledaš smučarja, ki pelje dol minuto, potem naslednji," ocenjuje Ališič, ki formulo primerja z atletskim mitingom, na katerem je več dogajanja, več disciplin. Ališiču ni težko povedati kakšne o dekletih, ki so blizu cirkusa, česar Mihelič ni nikoli počel. Je pa res, da tudi naši ljubitelji formule postajajo bolj naklonjeni tovrstnim zgodbam.

Kot pravi novi šef športa Igor Bergant na nacionalki: "V bistvu ni nobenega pravila, kdo lahko postane športni komentator." V malo bolj konkurenčnih okoljih je namreč tendenca, da so reporterji čedalje mlajši, hkrati pa prihaja do večje specializacije reporterjev kot neke vrste obrtnikov in pomočnikov strokovnjakov. "Pri nas je problem tudi, da kultura govora in javnega nastopanja še nista tako razviti," ugotavlja Bergant, čeprav so se stvari v zadnjih letih spremenile. V začetku in sredini devetdesetih so začeli prihajati mladi reporterji, ki so ponavadi polni podatkov in natančno poznajo komentiranje v tujini. Včasih poskušajo prodati akcijo celo takrat, ko je na športnih terenih ni. Pred kratkim nas je neki mlad komentator na televiziji na ves glas in na robu orgazma želel prepričati, da je za nas zelo pomembno, če bo neki Avstrijec na nekem smuku prišel med dobitnike točk, čeprav je bilo pet ali šest njegovih rojakov že med deseterico. Naših pa ni bilo od nikoder.