Miha Štamcar

7. 1. 2003  |  Mladina 1  |  Družba

Pesem za tolar

Že od šestdesetih let prejšnjega stoletja naša podjetja kupujejo glasbenike, da bi jim zapeli kako lepo pesmico, ki se potem predvaja posebej ali skupaj z glasbeniki

Prvi in najboljši: Ježek

Prvi in najboljši: Ježek

"Kravata ni copata, ne vleče se po tleh, kravata je za okrog vrata, da je vsem ljudem na očeh," je v šestdesetih letih v eni prvih slovenskih radijskih reklam, ki so stavile na pevsko osebnost, prepeval šansonjer in zabavljač Frane Milčinski - Ježek. Lahko ga postavimo na prvo mesto med tistimi, ki so pri nas začeli tako prodajati izdelke. Ježek je omenjeno rimanko pel po naročilu Svilanita iz Kamnika. Kasneje so se snemanj reklam začeli udeleževati tudi pop zvezdniki. Najprej z džingli v radijskih oglasih, kasneje na televiziji s svojo pojavo in s svojimi glasovi v barvah. Vsakovrstni modeli, v glavnem pa popevkarji in nekaj rokerjev; džezistov ali proizvajalcev resne glasbe med njimi tako rekoč ni zaslediti. Tržno zanimivi so bili pač tisti, ki jih je bilo mogoče prodajati, tisti, ki jih je izbrana ciljna publika že sprejela. Kameleoni, prvi slovenski (pa tudi jugoslovanski) teen beatlovski fenomen, so se v reklami pojavili že leta 1967. Ponujali so srajce z nedvoumnim imenom Kameleon, takšne z dolgimi našpičenimi ovratniki, ki jih je izdeloval Toper iz Celja. Šlo je za veliko akcijo, zaslužek pa menda ni bil pretiran in Danilo Kocijančič, bivši kameleon, pravi, da bi v sedanjih časih tako popularen bend zaslužil bistveno več. Koliko slovenski pop zvezdniki iztržijo z nastopi v oglasih, pa ni ravno lahko izvrtati. Še največ naj bi v zadnjem času iztržil "trio in" za svojo Telekomovo zgodbo. Predin, Kreslin, Lovšin so vsak na svojem koncu, eden doma v Mariboru, drugi leži na kavču, v rokah imajo telefon s sliko, eden zaigra in vpraša, ti je všeč tole, drugi pravi, to je pa dobro. Vse skupaj se konča tako, da snemajo v studiu, tretji del pa je, ko igrajo fuzbal s pionirčki. Reklamo oziroma komad Slovenija gre naprej jim je brez vsakega sramu uspelo prodati telefonistom in fuzbalerjem, pa tudi liberalnim demokratom. Ti so s sloganom iz komada Slovenija gre naprej razsuli vse stranke in gladko zmagali na volitvah. Govorilo se je, da so vsi trije skupaj pobrali več kot 50.000 evrov. Ampak zmage se tako ali tako morajo dobro plačevati. Zmagovalni trio pa se med oglaševalci rad oglasi tudi v individualnih disciplinah. Panker Pero Lovšin nas je vabil, naj obiščemo Halo Tivoli, in rimal krekerje Krex na besedo sex. Etničar Vlado Kreslin se je zapisal Petrolu s svojo in Jonasovo različico Plattersov Only You, zdaj pa ga je kupila NLB, za katero je napisal eno bolj rokersko pesmico. Lahko bi rekli, da sodeluje še pri najatraktivnejšem glasbeno-marketinškem projektu zadnjih let, izdelku pop zvezdnikov iz skupine Siddharta in Mobitela - Od višine se zvrti. Tudi tretji iz trojice Zoran Predin je v kategoriji nastopov za različna podjetja zelo dejaven. Prav zdaj poje Šal za zaljubljene v akciji Petrola. Pošti Slovenije je prodal hit Sonček je, naslovni komad prvega albuma skupine Lačni Franz Adijo pamet pa je postal hit filma Zadnja večerja. Zanimivo, da Predin prave ljubezni ni našel za kandidata za mariborskega župana Franca Kanglerja, ki je želel brez dovoljenja uporabiti njegovo pesem Maribor je nor. "Opozoril sem jih, da se to ne sme, potem pa so se izgovarjali, češ da ne gre za plagiat, ker lahko vzameš šest taktov iz melodije. To je mešanje hrušk in jabolk, morda bi to držalo, če bi Kangler na teh šest taktov zapel še drugo besedilo. V radijskem oglasu ne smeš uporabiti niti ene note niti ene črke brez dovoljenja. V tožbo nisem šel, ker se mi zdi, da bi se zadeva zelo zavlekla in bi zastarala."

Predin, ki svoje pesništvo in nadarjenost za glasbo izkorišča tudi za sponzorska prevozna sredstva, pravi, da ni ne mlad, ne lep, ne privlačen, za obraze iz oglasov pa vse to pač moraš biti, zato se v reklamah kot lik ne pojavlja pogosto. Ker pa so ponavadi fantje trije, ni čudno, da so se Predin, Kreslin in Magnifico pojavili v Murinem katalogu (skupaj s še tremi hrvaškimi zvezdniki) in predstavljali, kaj pa drugega, poslovno uspešne moške. Mura se pač pravim glasbenikom ni nikoli izogibala, pred leti je recimo sodelovala z ljubljanskim elektro pop bendom Videosex, katerega člani so, oblečeni v njena oblačila, preigravali svoje melodije. Upoštevati pa je treba, da je šlo za bend, ki je imel veliko oboževalcev tudi zunaj Slovenije. Ko omenjamo tiste, ki so pri nas svoj obraz in svoj glas največkrat posodili reklamam, je eden od zmagovalcev Magnifico, pomagal si je s Telekomom pa z zdravilom proti alergiji Flonidan in predvsem prodal svojo skladbo Iz Ljubljane v Portorož darsovski pogruntavščini ABC.

Rekorder

Zdi pa se, da je zmagovalec v pojavljanju na zaslonih kantavtor Andrej Šifrer. "Z Drogo sem sodeloval 12 let, zdaj smo sodelovanje prekinili. V glavnem sem bil zvest Drogi, ker ne moreš hkrati oglaševati še česa drugega iz iste branže, sploh če te ljudje začnejo identificirati s tem." Droga mu je rešila življenje: "Ko sem se vrnil iz Nashvilla, sem bil dolžan studiu in do 1. januarja 1991 bi bil moral plačati velik znesek, kakršnega s prodajo plošč ne bi mogel zaslužiti. Dobili smo zamisel, da naredimo posel z Drogo. Pogovori so bili hecni, predlagal sem komad Poglej ga, novo jutro, pa takratni komercialni direktor ni bil za, ker se v pesmi omenja pivo. Potem smo besedilo prilagodili reklami. Za naš trg videa niso posneli nikoli, za hrvaškega pa so ga in hecno je, da v spotu poje Oliver Dragojević, nastopam pa jaz." Šifrer pravi, da če ne bi bil v dolgovih, tega ne bi počel. Kljub vsemu za nobeno ceno nikoli ne bo oglaševal politike, še vedno naj bi bilo manj škode, če oglašuje izdelek kot ideologijo.

Kasneje je za Drogo nastopil v dveh oglasih marca 1995. Pesem so potem na koncertih vsi poznali in so jo peli kot reklamo: "S tem je tudi meni Droga naredila uslugo, pomagala je turneji, ta je bila razprodana in namesto devetih smo imel štirinajst koncertov. Sicer pa sem večinoma za Drogo snemal radijske oglase, pesmi Poglej ga, novo jutro in Kako mi zadišiš."

Šifrer trdi, da so snemanja njegovih plošč najdražja v Sloveniji, ker snema v tujini, se zadolži in z oglasi skuša poravnati dolgove. "S tem se glasbeni izdelek izboljša, ker na ploščah sodelujejo svetovno znani glasbeniki. Glede na interne ankete Droge, ki mi jih sicer nikoli niso uradno pokazali, so bili moji oglasi najbolj prepoznavni. Takrat, leta 1995, me je poklical tudi eden od konkurentov, šlo je za kavo Santana Mercator, in me je vprašal, koliko časa bodo še predvajali oglas, ker se jim blazno pozna na prometu; to pa je največji kompliment, kar sem jih dobil za sodelovanje v oglasih." Zadolženi Šifrer je delal še za Dano iz Mirne, za Kolinsko in njene žvečilne gumije Softi, za Peugeot... Uniona pa ni oglaševal, čeprav zaradi podobnosti med njegovim naslovom Za prijatelje in njihovima sloganoma Med prijatelji in Za prijatelje marsikdo misli drugače. In še mimogrede, Andrej Šifrer je človek, ki kave načeloma ne pije.

Pomnite Fru Fru?

Vprašanje pa je, kaj pije Braco Doblekar, izvrsten glasbenik, ki je morda po krivici še najbolj znan kot član v osemdesetih letih enega najuspešnejših naših bendov Hazard. Doblekar v Unionovi reklami oblečen v Indijanca pije Ledeni čaj z okusom ameriške brusnice. Že pred leti pa je v reklami za Viterginova poživila bobnal. Morda je pri razvoju slovenske glasbe znotraj reklam še pomembnejši delež Aleksandra Mežka. Mister "Siva pot" je sodeloval predvsem z režiserjem Jako Judničem. Ekipa je posnela reklamo za Šumijeve bonbone Fru Fru in za šampone Duet. To drugo so snemali kar v Hyde Parku. Komad Julija je Mežek pel v reklami za Gorenjevo kopalniško garnituro, pa še nekaj manjših stvari je posnel. Večino med letoma 1975 in 1980. In zakaj ravno on? "Kot faca je bil dober, zanimiv. Delal sem mu najavnike, tiste prve videospote, in iz te naveze je prišlo ven to sodelovanje. Kakšne velike vsote to niso bile, malo pa le, predvsem je bila to dobra promocija," se spominja Judnič. Sicer pa je zgodovina sodelovanja slovenskih pop bendov v oglaševalskih akcijah povsem neraziskana in nearhivirana stvar. Zvone Tomac, ki je malce pobrskal po dokumentaciji, recimo omenja leto 1968 in Stanko Kovačič, ki poje Na svidenje, možakar, ki je na sliki poleg nje, ima v roki žvečilke Koloys. Kolinska je sponzor plošče. Že davno pred Šifrerjem, leta 1971, je Ansambel Vinka Horvata prepeval komad Barcaffe na plošči z enakim naslovom. Na ovitku fantje stojijo za šankom in pijejo kavo. Leta 1978 je podjetje Tekstil iz Ljubljane izdalo promocijski singel, na katerem Marjana Deržaj poje Zeleni svet, Janko Ropret pa bolj znano Ko boš moja vsa. Prepeval je tudi komad Velana, reklamo za zavese - Velana. Za 9. kongres Jugoslovanskega društva za ceste je Alfi Nipič recimo pel Cestarsko pesem. In če se lotimo bolj svežih spominov, ne moremo mimo Janeza Bončine, ki se je prodal Pepsiju skupaj z množico drugih glasbenikov iz različnih držav, s Tino Turner na čelu.

Ko se je v Sloveniji pojavil Đirlo s svojim načinom oglaševanja, so naši glasbeniki posneli ploščo pod imenom Vis Diamanti, sodelovali so Aleš Klinar, Anja Rupel, Žan Zmazek in še nekateri. Ploščo so dodajali čaju za hujšanje in mazilom proti plešavosti kot darilo. Tomo Jurak, pevec skupne Gu Gu, je bil nekaj časa izjemno popularen in zdi se, da je "njegova" reklama za otroško kašico Frutek ena boljših, ki so se prikazovale na televiziji. V osemdesetih letih je bilo veliko slišati Neco Falk, njen glas se je prav tako uporabljal za jugoslovanski trg. Za Iskrino reklamo se je pojavila tudi z obrazom. Še zanimiveje pa je, da so Matjaža Jelena iz Šank Rocka uporabili za ruski trg, in brezkompromisni roker je celo pel v ruščini. Tako so se prodajali naši pevci, čeprav je hkrati res, da se komadi s plošč, ki smo jih omenjali v zadnjem odstavku, tako rekoč niso smeli predvajati na radiih, še posebej, če so omenjali ime izdelka. V reklamah pa so lahko brez plačevanja avtorskih pravic za podlago vrteli tuje skladbe. Jaka Judnič trdi, da je šlo v nekdanji Jugoslaviji za čiste kraje. "Blazno popularen je bil recimo James Last s svojim orkestrom. Nekoč je prišel v Dubrovnik na dopust in vem, da takrat tri tedne nismo smeli predvajati oglasov z njegovo glasbo, da ne bi izvedel. Uporabili smo lahko vse, kar nam je bilo všeč, vendar ne pesmi z angleškimi besedili. Instrumentalno glasbo pa si dobil, katero koli si hotel." In, jasno, v reklami ne smete objaviti glasbe, za katero niste dobili dovoljenja avtorja.

Mimogrede, zdaj ko bomo v Evropi, bo treba še posebej paziti, saj so kazni onstran meja izjemno visoke. Tako bo recimo radio, ki bo za podlago svojim reklamam rolal Beatle ali Rollinge, v nekaj dnevih obubožal. Vsekakor imata več možnosti za preživetje Murat & Jose, ki sta pred volitvami oglaševala zdaj že bivšo ljubljansko županjo Viko Potočnik. Uporniška reperja imata celo svojega sponzorja, to je SKB banka, s katero sta zelo zadovoljna, saj tam dobro razumejo, kje je meja in do kod je smiselno posegati. Pri misicah so meje drugje, ampak to jih ne odvrača od tega, da ne bi kakšne zapele ali celo posnele plošče. Ko ugasnejo luči ... poje Rebeka v reklami za Maltit. Janu Plestenjaku pa peti niti ni več treba, v oglasu za Mlinotestove testenine Italijani obmolknejo, ko spregovori najbolj erotičen Slovenec.

Vsi prodajajo

"Vsak ima posebno karizmo ali pa svojo pojavo. Pri špagetih, pri italijanski hrani, glede na to, da je Plestenjak zelo orientiran na Primorsko in to vsi vedo, je agencija najbrž menila, da bo pritegnil ženski del populacije, verjetno ne najstarejše in ne najmlajše, da bodo začele kupovati te špagete. Če so ga izbrali, so to naredili z nekim namenom oziroma so ugotovili, da so njegova ciljna publika poslušalke. Pravzaprav ni bilo nobene potrebe, da bi še zapel. Pojavil se je v čisto drugi funkciji, in to je koristno, ker se človek vpraša, zakaj pa on, zakaj pa ne zapoje," razmišlja Andrej Pompe iz oglaševalske agencije Formitas, ki je posnel okoli 120 spotov, od tega so v polovici nastopili slovenski popevkarji. Začel je v začetku osemdesetih let; takrat se je v oglaševanju začelo obdobje, ko glasba ni bila več samo kulisa, ampak sredstvo prenašanja konkretnega komercialnega sporočila. "Zdi se mi, da je bila prva glasba, ki sem jo naredil, za podjetje Konus za krpe za brisanje in čiščenje Tipi topi, pela pa sta Meta Močnik in Nace Junkar, ker smo potrebovali bolj operetno razpoloženje." Pompe je strokovnjak za področje, ki ga predstavljamo, in je velik zagovornik sodelovanja glasbenikov in oglaševalcev. Je to prodajanje, prostitucija? "Vsi kaj prodajamo. Vendar, če ti prodajaš svojo pamet ali svoj način vedenja, zame to ni prostitucija. Zelo problematično je le biti glasnik političnih struj. Tedaj si verjetno etiketiran do konca življenja, ker ljudje tega ne pozabijo. Za vse druge stvari se mi to ne zdi problematično."

Morda o teh stvareh resni mediji ne bi nikoli pisali, če se ne bi v zadnjem času na televizijskih zaslonih pojavil najbolj prodajan slovenski pop bend. Karizmatični člani skupine Siddharta so v spotu za Mobitel oglaševali storitev MMS, slikovna sporočila, ki jih je mogoče prenašati po mobilcu. V studio VPK so povabili svoje navijače, okrog 500 jih je prišlo, in jim priredili pravi koncert. Koncert so posneli in reklamo ste videli celo na MTV. Menda je bilo takšno predvajanje celo cenejše od oglaševanja v našem dnevnem časopisju. Po mnenju stroke so se člani Siddharte pojavili z obrazom, ker naročnik reklame nagovarja ciljno publiko, ki je tudi ciljna publika Siddharte in ki to sprejema kot enega glavnih glasbenih medijskih prenašalcev idej. Zanimivo je, da fantje iz Siddharte svoje odločitve o nastopanju s starim komadom Martina Krpana nočejo komentirati, podobno kot je očitno nerodno skupni Tabu, ki je za Radensko zapela Lahko sem srce, a sogovornika smo našli pri Agenciji 41, odgovorni za reklame največjega ponudnika mobilnih storitev. Violeta Zgonik, direktorica agencije, ki je uporabila že nekaj slovenskih glasbenikov, pravi, da je uporaba glasbenikov v tržnokomunikacijskih akcijah tudi v tujini priljubljena oblika komuniciranja s posameznimi ciljnimi skupinami. Razlogov za to naj bi bilo zelo veliko. "Eden je ta, da je zvočna slika v oglasnem spotu zelo pomembna za učinkovitost in prepoznavnost oglasnega sporočila, pa naj bo uporabljena že znana glasba ali povsem na novo zasnovana. Uporaba znane in priljubljene glasbe omogoča takojšnjo identifikacijo, pozitiven odziv posameznih ciljnih skupin ali splošne javnosti. Odvisno pač od izbire in ciljev oglaševalcev. Prav tako pa premišljena uporaba znanih in priljubljenih glasbenikov še okrepi pripadnost in zagotavlja pozitiven odziv," ugotavlja Zgonikova. Mobitelovci so v paketu Vesna, ki je bil namenjen predvsem ženskam, odkrili Manco Urbanc, ki je zapela komad Zdravka Duše in Draga Ivanuše. Komad naj bi razkrival lepe in manj lepe trenutke povprečne ženske. Financirali so njeno ploščo, naslovni komad pa se je, tudi zaradi tega, ker sponzor ni bil omenjen, predvajal na radijskih postajah.

Za akcijo Penzion paket so uporabili nekoliko spremenjeno džezi različico When I'm Sixty-Four z Alenko Pintarič in Green Town Jazz Bandom. Bitlesi so v penziji. Tudi Mobitelova konkurenca ni spala, nakup Sester, slovenskega evrovizijskega travestitskega šova, se je zdel smiseln, čeprav zvezde niso pele. Vega še vedno stavi na glasbenike in v zadnji reklami se pojavlja goriška oblika Elvisa Presleyja.

Mercator se je ob veliki otvoritvi megacentra v Šiški prav tako obdal z znanimi obrazi. Poleg športnikov tudi s pevci, tako je skupina Power Dancers prodajala salamo, Irena Vrčkovnik se je smehljala, Helena Blagne pa je bila blagajničarka. Big Bang se v oglasih prav tako ne otepa glasbenikov, res pa je, da so glasbeniki, zaradi povezav z glasbeno založbo Nika, pravzaprav pri Juriyu Schollmayerju kar zaposleni. Tako Adi Smolar prodaja televizor in se boji, da bo "crknu", v času svetovnega nogometnega prvenstva pa so se pojavili plakati, na katerih je Natalija Verboten iz Velenja ponujala žoge. Nazadnje je videti plošča Čukov Ferrari polka že prava parodija na sodelovanje gospodarstva in glasbe, saj Španovo vulkanizerstvo z Brezovice še ni imelo, pa verjetno tudi ne ne bo imelo večjega sponzorskega projekta. A prodaja ferrarijev se menda ni povečala. Težko je ugotoviti, kaj se je dogajalo s pravim (nereklamnim) videospotom skupine Victory, ki je opeval čudesa prelepe Slovenije. Fantje so se v sponzorskem enoprostorcu vozili po Videospotnicah zastonj kar deset tednov (v glavnem na prvem mestu) in televizijski šefi so nateg mirno prenašali. Svaka čast. Vendar zaradi takšnih glasbenih reklam izbruhnejo tudi spori. Ansambel Mi2 je dobil tožbo proti Termam Banovci in ljutomerskemu radiu Maksi, ker je komad o toplicah predvajal brez njihovega dovoljenja; 400.000 tolarjev je ublažilo umetniško užaljenost članov ansambla. Sicer pa naj bi bile cene za takšno sodelovanje veliko nižje. Slišali smo, pogodbe so namreč zelo tajne, da je recimo Tomaž Domicelj za komad, ki je propagiral korejski Hyundai, pobral 500.000 tolarjev. Vendar ni pokazal obraza, to bi mu menda prineslo še enkrat toliko denarja. Bogve, koliko je dobil Ali En za plavanje v vipavskem jogurtu Yovi? Ali pa Sale Vrtnar za prepevanje v Peugeotovi reklami? Ali pa Tinkara za Siolov oglas, v katerem ni pela, ampak samo pokazala svoj mili obraz na gugalnici.

Ne glede na vse je cilj jasen - povezati proizvajalca s publiko prek glasbenika, ki mu ta publika verjame ali, če se spomnimo še ene prastare reklame, ki jo je zapel Ježek: "Peter Pikl ima bicikel znamke Partizan."