Gavrilove stopinje

Na mestu, s katerega je streljal Gavrilo Princip, spomeniki stojijo odvisno od tega, kdo je na oblasti

Ilustracija atentata

Ilustracija atentata
© Irina Lubardić

"Alphonse Kauders je stal za Gavrilom Principom in mu govoril, medtem ko je Gavrilu po stegnu tekla topla tekočina, ker se je bil malo prej pomokril, v žepu pa mu je trepetala potna roka, v kateri je stiskal pištolo. Alphonse Kauder je govoril Gavrilu Principu: 'Streljaj že, kakšen Srb pa si!'" Tako je v knjigi Življenje in delo Alphonsa Kaudersa sarajevskega romanopisca Aleksandra Hemona nadrealno prikazan atentat v Sarajevu 28. junija 1914, ki je bil povod za izbruh prve svetovne vojne. Čeprav gre za avantgardno parodično delo, plod piščeve domišljije, se kljub vsemu dotika resničnosti, in to nekolikanj surovo, kar ni redkost v balkanski zgodovini.

Zgodba o Gavrilu Principu, upornem junaku, teroristu in atentatorju, pa tudi zakompleksanem strahopetcu je te dni spet zanimiva. Mnenja o njem in o samem atentatu so različna. V preteklosti ni bilo nič drugače, vendar se zdaj različna mnenja spet odkrito izražajo, in to ne le v Sarajevu in BiH, ampak tudi v Srbiji in Hrvaški ter celo širše, v mednarodni skupnosti. Sarajevski atentat, iz katerega se je razvila prva svetovna vojna, na katere izidu in mirovnih sporazumih je temeljila druga svetovna vojna, je ostal predmet različnih špekulacij. Zdaj se ugotavlja, kaj od vsega tega je vredno spominov in kako naj se ti spomini zaznamujejo. Začetek prve svetovne vojne je bil v minulih letih označen različno, odvisno od tega, katera politična garnitura je bila na oblasti. Tako je bilo do leta 1992, ko je razpadla avnojska Jugoslavija in se je začelo triinpolletno obleganje Sarajeva. Od tedaj pa vse do danes kraj, kjer se je leta 1914 zgodil atentat, in natančen položaj, s katerega so bile izstreljene krogle proti avstrijskemu prestolonasledniku nadvojvodi Francu Ferdinandu in njegovi soprogi Zofiji, nista zaznamovana. Razlogov za to je več. Da pa bi bile vsaj nekatere od teh stvari jasnejše, poglejmo v zakulisje tega večdesetletnega cirkusa.

Lokacija

V času, ko je bil narejen atentat, je bila Bosna in Hercegovina pod oblastjo avstro-ogrske monarhije. V BiH, še bolj pa v Srbiji, se je krepilo panslovansko gibanje za osvoboditev južnoslovanskih dežel izpod avstro-ogrske uprave. To gibanje je hotelo spodbuditi upor proti habsburški monarhiji z različnimi sredstvi, njegov cilj pa je bila združitev sosednjih dežel v državo, ki bi jo vodila Srbija. S tem namenom je bila v Beogradu ustanovljena tajna teroristična organizacija Črna roka, ki je v tistem času skrbela za radikalnost srbskega nacionalizma. Podprla in financirala je gibanje s podobnimi cilji, ki je delovalo v BiH, Mlado Bosno. Čeprav se je gibanje zavzemalo za osvoboditev Bosne v celoti, je bila v Mladi Bosni najmočnejša prosrbska frakcija. To gibanje se je pripravljalo na konkretnejše akcije, ko se je izvedelo, da bo avstrijski nadvojvoda in prestolonaslednik Franc Ferdinand z ženo obiskal avstrijske čete v Sarajevu in še nekaterih krajih v Bosni. Izpeljali naj bi atentat in to na srbski pravoslavni praznik vidovdan. Na ta dan je nekaj stoletij prej potekala zgodovinska kosovska bitka med Srbijo in otomanskimi osvajalci. Zaradi tega so pripadnike Mlade Bosne kasneje imenovali vidovdanski heroji.

Nadvojvoda Ferdinand se je v razkošnem avtomobilu in slovesnem ozračju 27. junija 1914 peljal po cesti ob sarajevski reki Miljacki. Tistega dne je bil narejen prvi, neuspeli atentat. Pripadnika Mlade Bosne Nedeljko Čabrinović in Veljko Čubrilović sta vrgla ročni bombi v prestolonaslednikovo vozilo, vendar sta zgrešila in bombi naj bi menda padli v reko. Ferdinand in Zofija naj bi prenočila v Sarajevu in naslednjega dne nadaljevala slovesno vožnjo po mestnih ulicah. Iz previdnosti zaradi neuspelega atentata bi načrt obiska lahko spremenili, a Ferdinand urnika ni hotel spreminjati, čeprav je bila Zofija za to. Tako sta naslednjega dne, torej 28. junija, nadaljevala vožnjo po isti ulici. Ljudje so stali ob cesti in mahali z zastavicami v klasični maniri formalnega množičnega sprejema. Naslednji kandidat za atentatorja je bil mladi gimnazijec Gavrilo Princip po rodu iz vasi blizu Bosanskega Grahova. Prostovoljno se je javil za to dejanje, ker so se tovariši norčevali iz njega, saj je bil najmlajši v gibanju. Do tedaj je imel v organizaciji status mladca, ki so ga starejši tovariši pošiljali po cigarete. Zadnji je bil obveščen o akcijah in predlogih in v glavnem ga niso spraševali za mnenje ali nasvete. Zaradi takšnega odnosa je imel mladi Gavrilo svojevrsten manjvrednostni kompleks. Ker je vztrajal in ker so bili starejši tovariši živčni in negotovi, saj jim je neuspeh prejšnjega dne vzel precej poguma, so se kljub vsemu odločili, da mu nalogo zaupajo. Principu niso napovedovali veliko možnosti.

Ferdinandov avto je vozil po ulici vzdolž reke in se približal križišču s stransko ulico, ki je vodila na Baščaršijo. Ulica je v bližini enega od starih kamnitih mostov iz 17. stoletja, imenovanega Latinski most. Most so pozneje, v Kraljevini Jugoslaviji, preimenovali v Principov most, ime pa se je ohranilo še v Titovi Jugoslaviji, le med drugo svetovno vojno se ni uporabljalo.

Ko so prišli do križišča, je voznik zapeljal v to ulico in potem ustavil. Nastala je zmeda, ker voznik ni bil prepričan, ali je pravilno zavil ali bi moral nadaljevati pot po ulici, po kateri je bil vozil, preden je zavil. Zato je ustavil. Ta postanek je Gavrilu omogočil, da ravna v skladu s pomenom svojega priimka. Princip je principialno opravil posel, čeprav se pogosto trdi, da je streljal v paniki in da se je od silnega strahu in živčne napetosti pred tem pomokril v hlače. Izstrelil je nekaj krogel iz pištole in uspešno zadel Franca Ferdinanda, pa tudi njegovo ženo Zofijo, ki je bila pri vsem skupaj popolnoma nedolžna žrtev. Posebej je treba omeniti, da je bila takrat noseča. Principa so takoj aretirali in odpeljali. Hitro so ugotovili, za koga dela in kakšni so cilji njegove organizacije. Odkrita je bila tudi povezava z Beogradom in s Črno roko. Vse to je uradna cesarska Avstrija izkoristila za vojno napoved Srbiji in za napad nanjo. Izcimila se je svetovna vojna.

Zgodovina stopinj

Gavrilo je vso vojno prebil v ječi, njegovi tovariši pa so bili obsojeni na smrt. Princip je ob koncu vojne, leta 1918, v zaporu umrl zaradi tuberkuloze. Vsi skupaj so pokopani v skupinski grobnici na starem sarajevskem pravoslavnem pokopališču. Med prvo svetovno vojno je zraven mosta, v bližini katerega se je vse to zgodilo, stal spomenik, posvečen Francu Ferdinandu. Po vojni in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil spomenik odstranjen in postavljen nov, posvečen Gavrilu Principu in Mladi Bosni. Spomenik s ciriličnim napisom je bil postavljen nad delom betonskega pločnika, kjer naj bi bil Gavrilo stal, ko je streljal. Med drugo svetovno vojno so nemški nacisti napis odstranili, ulico, po kateri se je vozil prestolonaslednik, pa poimenovali Nabrežje Adolfa Hitlerja. Po tej vojni in ustanovitvi SFRJ so v prostoru, kake tri metre oddaljenem od mesta, s katerega so bile izstreljene krogle, odprli manjši muzej, ki se je uradno imenoval Muzej Mlade Bosne. Na kraju, od koder je Gavrilo izstrelil nekaj usodnih nabojev (nikoli ni nihče ugotovil, kako so tako natančno in zagotovo "vedeli", kje na pločniku je stal), so v beton vtisnili stopinje, ki naj bi predstavljale odtise atentatorjevih stopal. Pozneje se je zaradi tega izoblikovalo več različnih teorij, kako so nastali odtisi v betonu. Na primer kretenoidna trditev nekaterih mimoidočih, da je Gavrilo tedaj po nesreči stopil v svež cement, "pa so vdolbine tam ostale do danes", in da so ga zato tako hitro prijeli, ker se je cement posušil in otrdel, tako da ni mogel odlepiti stopal in pobegniti. Komunistom, ki so bil takrat na oblasti, je ustrezalo, da so ljudje sarajevski atentat videli kot boj delavskega razreda proti okupatorskim tujcem, ne kot posledico nacionalističnih interesov in političnih igric tistega časa.

Heroj terorist

Leta 1992 so Muzej Mlade Bosne dokončno zaprli, uradno in neuradno, odtise "Gavrilovih stopal" pa odstranili. Dogodek in kraj sta bila naslednjih nekaj let in po vojni in obleganju pozabljena. Do pred nekaj meseci. V nekaterih tukajšnjih ustanovah, ki skrbijo za varstvo spomenikov, se je porodila zamisel, da bi muzej spet odprli. Tokrat naj bi se imenoval le Muzej sarajevskega atentata. Javnost in navadni državljani so v zvezi s tem vprašanjem različnih mnenj. Nekateri menijo, da je bil Princip le srbski terorist in da ni potrebe, da bi ga omenjali kot heroja. Drugi so prepričani, da bi bilo treba obnoviti spomenik Ferdinandu ali vsaj njegovi ženi Zofiji. Slišati je tudi predloge, da bi obnovili oba spomenika, najpogostejši pa so predlogi, da bi bilo treba vse narediti čim bolj nevtralno, torej brez slavljenja posameznih imen, zaznamovali naj bi samo kraj tega zgodovinskega dogodka z napisi v cirilici, latinici in angleščini. Za zdaj so nasproti morebitnega muzeja, ob Miljacki, postavili tanek štirioglat steber, na katerem piše "Mir na zemlji". Dela za postavitev plošče z napisi so se začela, ni pa še povsem določena njena oblika. Za prostor, katerega vhod je nekaj metrov od napisa, se še ne ve, ali ga bodo spremenili v muzej, prav tako se ne ve, kakšen bo ta videti. Pred kratkim je bilo slišati zamisel, naj bi znova napravili odtise stopal v betonu, vendar je to povzročilo negodovanje med meščani. Nekateri ameriški mednarodni predstavniki v Sarajevu se ne strinjajo s postavitvijo spomenika v obliki Gavrilovih stopal, kajti po njihovih merilih Gavrilo kljub vsemu spada med teroriste. Drugim se zdi zamisel nespametna, ker je po njihovem smešno in bedasto, da bi bile na pločniku vtisnjene stopinje atentatorja, za katerega nihče ne more zagotovo vedeti, ali je res stal prav tam. Nekateri pa zamisel zagovarjajo, saj se jim stopinje v betonu zdijo izvirna oblika spomenika. Vodilna sarajevska občila podpirajo načrte za označitev lokacije. Senad Pećanin, eden glavnih urednikov ugledne bosanske revije BH Dani, pravi, da je bil to dogodek, zaradi katerega so takrat za Sarajevo slišal dobesedno po vsem svetu, zaradi tega dogodka se je znašlo v zgodovinskih knjigah in učbenikih, tako kot zaradi obleganja med zadnjo vojno in zaradi zimske olimpijade, zato bi vsekakor morali zaznamovati kraj atentata, a le zaradi dogodka, ne zaradi povzročiteljev ali udeležencev.

Veliko ironije je razbrati iz odgovorov navadnih meščanov, ki so jih na sarajevskih ulicah spraševali, kaj mislijo o tem, da bi stopinje spet stale tam, kjer so pred zadnjo vojno. "Stopinje naj spet vtisnejo na staro mesto, a to naj ne bo odtis čevljev, ampak odtis opank," je na lokalni televiziji odločno povedal eden od mimoidočih. S tem je sarkastično pojasnil, da srbski nacionalizem, s tem pa tudi heroje takih družbenih odnosov med Srbi šteje za ruralni pojav. Podlaga za takšno razmišljanje je tudi to, da so bili največji junaki srbskih vojn kmečkega rodu.

Spomin na Gavrila Principa in atentat, ki ga je izvedel, pa je oživel že pred razpravami o spomeniku in muzeju. Pred nekaj leti se je pojavila samooklicana tajna teroristična organizacija, ki je nosila ime nesrečnega Gavrila. Srbska osvobodilna fronta Gavrila Principa se je oglasila nekajkrat, vendar le oglasila. Ne ve se, kdo so njeni člani, kje so in kakšni so videti. Organizacija je poslala grozilna pisma nekaterim uglednim Sarajevčanom srbskega rodu. To so znani sarajevski Srbi, ki se ukvarjajo s politiko, z diplomacijo, s socialo in tudi sicer sodelujejo v javnem življenju. Razlog, zakaj so od tajne organizacije Gavrila Principa dobili grozilna pisma z grožnjami s smrtjo, je njihova probosanska usmerjenost med vojno in še danes. Po Sarajevu tako še naprej blodijo duhovi iz ne tako davne preteklosti.