Blok namesto hiške

Primer širitve Diagnostičnega centra Bled (DCB) nam nazorno pokaže nedoslednost in s tem dvoličnost strokovnih služb, ki bdijo nad posegi v prostor. Ko se navadni državljan loti gradnje ali vsaj adaptacije že obstoječega objekta, so strokovna izhodišča, ki mu povedo, kam in koliko sme posegati, tako rekoč zakon. Nekaj povsem drugega pa je, ko se gradnje loti kakšen vplivnejši investitor. Takrat se strokovna načela in izhodišča zanemarjajo, ali vsaj prilagajajo, upoštevajo pa zgolj takrat, ko niso omejujoča. In v primeru širitve DCB gre nedvomno za vplivnega investitorja, saj naj bi bil glavni delničar podjetja, poleg direktorice Marije Gorenšek Moškon in njenega moža, zdravnika Mira Gorenška, znani slovenski poslovnež Zoran Janković.

Širitev DCB posega v enega najdragocenejših, arhitekturno še ne opustošenih predelov Bleda. Prostor je zavarovan kar štirikrat. Prvič, gre za staro vaško jedro. Drugič, gre za območje arheološke dediščine. Tretjič, območje je znotraj vplivnega 150-metrskega obrežnega pasu ob jezeru. In četrtič, območje je znotraj vplivnega območja Blejskega gradu (radij 250 metrov). Večplastno in strogo zavarovanje območja, kamor naj bi se širil DCB, vsekakor priča o izjemnosti prostora. Omejitve, ki iz tega izvirajo, je na lastni koži občutil tudi bivši sosed DCB, ko je hotel adaptirati svojo leseno hišo, da bi lahko v njej sploh živel. Na občini so ocenili, da bi že z delno spremembo hiše preveč posegel v dragocen prostor, ali kot pravi stroka, "negativno bi vplival na funkcionalne in vizualne prvine prostora", zato mu ni izdala soglasja. Poleg tega ima sama hiša status profane stavbne dediščine. Nobenih sprememb torej. Sosedu ni ostalo drugega, kot da je parcelo s hišo prodal in se odselil.

Njemu in stroki v posmeh namerava danes DCB taisto hišo porušiti in namesto nje postaviti nekajkrat večji blok. Pri tem je seveda povsem obrobno, kakšen naj bi bil ta blok, monoton ali členjen, s stekleno ali leseno fasado ... Pomembne so obstoječe, strokovno prepoznane vrednote, v tem primeru strogo zavarovana prostor in hiša. Te vrednote kar naenkrat niso več vredne nič. Kako je možen takšen preobrat v konceptu urejanja nekega prostora, nam pojasni vpogled v sam postopek spreminjanja prostorskih dokumentov. Občine, tudi blejska, imajo po starem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegih v prostor izdelane določene prostorske dokumente. Teh dokumentov je več vrst: na primer ureditveni in zazidalni načrti, ki so se šteli med izvedbene akte, ter ohlapnejši prostorskoureditveni pogoji (PUP-i), ki običajno določajo samo, katera zemljišča so zazidljiva, dovoljeno velikost objektov, obliko in barvo strehe, materiale, ki jih je dovoljeno uporabiti in podobno. Občina Bled je za Centralno turistično območje izdelala takšen PUP v letu 2001.

PUP-i se običajno spreminjajo in dopolnjujejo vsakih pet let. Če pa se neka zainteresirana stranka ne strinja s pogoji na svojem zemljišču, lahko vsak trenutek sproži postopek za spremembo teh dokumentov. Navadnim državljanom, ki želijo graditi prizidke in lastne hiše, se takšne zahteve običajno zavrnejo. Drugače je z močnejšimi in vplivnejšimi strankami. Tem praviloma uspe zlobirati občinske organe, da sprožijo postopek spremembe oziroma dopolnitve prostorskih dokumentov. Potem je spremembe treba javno razgrniti in upoštevati pripombe prizadete javnosti (v primeru širitve DCB jih niso upoštevali). Tako popravljeni predlog nato dajo v obravnavo občinskemu svetu. Svetnikom seveda ni mogoče pripisati kakšnega posebnega strokovnega znanja o načrtovanju prostora in jih je v razmeroma dolgem času, kolikor traja postopek, možno dokaj preprosto pridobiti na svojo stran - ponavadi z argumenti, kot so delovna mesta, ugled zainteresirane stranke oziroma investitorja in podobnimi.

Kot vidimo, sam postopek spreminjanja prostorskih dokumentov ne zagotavlja visoke stopnje strokovnosti. Sicer je res, da je v postopku med drugim treba pridobiti soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine, kot nedvomno strokovne ustanove, vendar je možno narediti ovinek tudi tu. Strokovnjaki iz kranjske območne enote zavoda, so bili vsled velike dragocenosti in stroge formalne zavarovanosti prostora seveda proti projektu širitve DCB. Nato pa je bila ustanovljena posebna komisija, sestavljena iz ljubljanskih strokovnjakov, in ta je dala soglasje k projektu.

Kar se tiče DCB, se zato lahko vprašamo celo to, kako je sploh prišlo do njegove naselitve v Vilo Bogatin, nekdanjo hotelsko depandanso. Strokovno prostorsko je nevzdržno že to, kaj šele njegova širitev. Vila Bogatin je bila zgrajena kot prostor za nastanitev dodatnih gostov hotela Jelovica, kar za prostor okrog nje ni pomenilo druge dodatne obremenitve. Le nekajkratno, običajno enkrat tedensko dostavo gostov do depandanse. Objekt ni potreboval dodatnih parkirišč in dovoza za avtomobile. V mrtvem vogalu starega vaškega jedra in Zdraviliškega parka jih je tudi nemogoče zagotoviti. Danes pa prihaja do nevzdržnega obremenjevanja tega območja s prometom, ki je neobhodna posledica delovanja DCB. Zato bi bilo pametno preveriti, kako je bila speljana sprememba namembnosti objekta. Soglasje k tej spremembi bi morali dati tudi sosedje, ki pa ga menda niso dali.

Čeprav obrobno, je vendarle pomenljivo tudi, kako poskuša DCB z zavajajočim prikazom dozidave umetno omiliti svoj poseg v prostor. Blok se utaplja v zelenilu dreves, da ga je komaj videti, pa še sumljivo majhen je videti glede na podatke iz načrtov. Vprašanje, če bi bil v resnici takšen. Eno je zagotovo, med blokom in cerkvijo ne bo nobenih dreves, ker ne bo prostora zanje. To so na enem od srečanj z nasprotniki gradnje potrdili tudi sami investitorji. Smreke, ki se danes vzpenjajo proti cerkvi, zato lahko kar zbrišete. Tudi dreves pred blokom, zaradi razgleda, ki bi ga imeli bolniki iz bloka na Bled, najverjetneje ne bo - pa še garaže naj bi bile na tem mestu.