Gospodar vseh živali na zemlji

V teh dneh, ko sonce že dneve in dneve tako okrutno žge, da prek dneva od vsega pod nebeškim svodom miga samo še razbeljen zrak, se včasih zazrem v kakšno drevo, ki s svojimi uvelimi in povešenimi listki kot kakšen božji volek, ki ga življenje tiho, a vztrajno zapušča, le še klavrno, kot bolnik v globoki komi, štrli iz razpokane zemlje. Pa si mislim, o drevo, ti me pa sedaj, ko takole brez vsake misli in spomina, ne zavedajoč se svoje nekdanje veličine, polagoma odmiraš, spominjaš na oni obilni kup mesa, ki ga je pred kratkim pobralo v Kralja Faisala specialistični bolnišnici v Jiddahu. In tudi tistemu nekoč mogočnemu Idiju Aminu se v njegovi temni in globoki nezavesti prav zanesljivo niti sanjalo ni, da je zadnje čase tam nekje v neki Škofji Loki nekakšen skromni uradnik pogosto in mnogo razmišljal o njem. Pa ne s sočutjem ali naklonjenostjo, kajti le kdo bi lahko občutil simpatijo do onega lonca, v katerem so se skupaj zvarili pobalinstvo, oholost, brezobzirnost, pohlep, neizmerna častihlepnost, živalska okrutnost in samovšečno nastopaštvo, obilno začinjeno z nepredvidljivo muhavostjo, v pojav, ki je sam sebe ponosno poimenoval s polnim nazivom NJEGOVA EKSELENCA, DOSMRTNI PREDSEDNIK UGANDE IN FELDMARŠAL VSEH NJENIH VOJNIH SIL, AL HADJ DR. IDI AMIN DADA (to bi pomenilo "debeli očka") OUMEE, VC, DSO, MC (pomena teh kratic mi ni uspelo razvozlati), GOSPODAR VSEH ŽIVALI NA ZEMLJI IN VSEH RIB V MORJIH TER OSVAJALEC BRITANSKEGA IMPERIJA V AFRIKI NA SPLOŠNO IN V UGANDI POSEBEJ IN KRALJ ŠKOTSKE (kje in kako je prišel do tega zadnjega naziva, mi pa absolutno ni jasno). In pri tem nazivu me prav zanima, kako je mogel biti tako malomaren, da vanj ni vključil še svojih devetih zaporednih naslovov absolutnega boksarskega šampiona Ugande, ki jih je osvajal od leta 1951. Zlobneži pa so mu ta veličastni naslov skrajšali kar v IDI OT. Ne, prav nič se nisem cmeril in hlipal, ko me je doletela ta vest (takrat so ga tudi že zagrebli, kajti muslimani morajo še pred sončnim zatonom pokopati tisto, kar je pomrlo čez dan), prav tako pa nisem rekel "o, hvala" ali "njegova smrt je izjemno velik dosežek sodobnega človeštva", kot je to storil Yoweri Museveni, sedanji predsednik Ugande. (Mislim, da tega ni izjavljal v imenu zadoščenja vseh tistih okrutno pobitih vsaj 200.000 ali morda celo pol milijona Ugandčanov, temveč so te besede le izraz dokončnega olajšanja za varnost svojega stolčka, saj je Dada neprestano koval neke blazne načrte o svoji zmagoslavni vrnitvi na svoj "prestol".) Na drugi strani pa so bili nekateri neizmerno ogorčeni nad njegovo smrtjo. Ha, so vpili predstavniki raznih človekoljubnih in pravičniških organizacij, evo, spet je eden ubežal roki pravice, Amin ne bi smel umreti, vse dokler mu ne bi sodili in dokler ne bi odslužil pravične kazni. Ne, pri meni je ta dogodek odzvenel tako, kot da bi na televiziji dokončno ukinili serijo grotesknih risank, ki pa že dolgo niso bile več tisto pravo. "Debeli očka" je za časa svoje vladavine skoraj vsakodnevno zabaval svetovno javnost s svojimi večinoma črnohumornimi štosi, ki so bili pravzaprav zelo hecni, seveda, vsaj dokler si ždel daleč izven dosega njegovih krempljev in niti slučajno nisi bil njegov podanik. Risanke pa sem izbral zato, ker so nekako povezane z otroško psiho, ker se v njih neprestano izredno nemilo garbajo na zelo nenavadne in domiselne načine in končno, ker je bil eden njegovih največjih užitkov gledanje dogodivščin Toma & Jerryja (poleg I love Lucy). Vsi analitiki ga namreč le ohlapno opljuskavajo z definicijo psihopatološke osebe, sam pa bi ga precizneje definiral kot "zamrznjenega otročka". Večina ljudi je sicer slepo prepričana o angelski naravi teh malih bitij, kar pa je seveda neizmerna zabloda. Vsi ti "jezuščki" so namreč sila sebično okrutna bitja, in če bi v svojih drobnih teleščkih imeli še moč, bi bil svet zelo krvav. Že dojencu na materinih prsih, če iz teh ne curlja dovolj mleka ali pa morda okus njegovim muham ni primerno slasten, v presilnem besu navre kri v plešasto glavico, da mu obrazček postane zaripel kot pri kakšnem mandrilu, drobni lepljivi prstki se mu krivijo v daviteljskih krčih, brezzoba ustka pa med tuljenjem slepo kanibalsko hlastajo po materinem telesu in, tako menim, prav nobena skrbna roditeljica ne bi preživela dojenja, le če bi se mali stvori ne rodili tako nemočni. Večkrat pa sem opazoval tudi malo večje faktorčke, ki so po travnikih dolgo in skrbno nabirali v škatlice vžigalic razne pikapolonice in podobno žuželjčjo drobnjad, potem pa z užitkom sedli na kakšne stopnice ter nato precej metodično in s strašno slastjo s prsti mazali eno drobno bitijce za drugim ob beton. Vendar naj bosta le ta dva primera dovolj, čeprav bi lahko našteval tja v neskončnost; Idi Amin je bil prav tak, a ob tem težak kot gorska gorila, kateri je bil, se oproščam, tudi malo vizualno podoben, zraven pa še predsednik države. (Tehtal je od 250 do 300 funtov, torej tam nekje nad 120 kilogramov). Z otročki pa ga je družila še ena poteza; imel je namreč tako imenovane mevle v riti, kar pomeni, da ni bil niti trenutka pri miru, neprestano je nekam begal, celo seje vlade je zapuščal že po nekaj minutah in brez pravega razloga hrupno odplahutal nekam drugam, kar le še potrjuje mojo teorijo o "zamrznjenem otroku".

Orjaški bayaye

A preidimo k dejstvom. V resnih zgodovinskih knjigah bo o njem pisalo, da se je bržčas rodil leta 1925 ali pa morda že 1924 (pri teh zamorcih pač nikoli ne veš) v neki brezimni džungelski vasici plemena Kakva nekje na severu Ugande. To je pravzaprav nesrečno pleme, razdeljeno med tri države, Sudan, DR Kongo in Ugando, to pa tam spodaj, kjer vladajo huda medplemenska rivalstva, sploh ni v redu, saj te tako tu kot tam sprejemajo zgolj kot navadno manjšinsko jebo. In v tem zakotju, kjer sta vladala le strah in lakota, si je mama Amin lepega dne oprtala svoje dete in krenila na jug v Jinji, za Kampalo drugo največje ugandsko mesto, kjer se je preživljala kot ulična kuharica prosa. Odraščajoči sin pa je postal bayaye, afriška varianta pouličnega postopača, od katerega se zahteva, da v svet bolšči še bolj bedasto brezupno, da se po cestah vleče še bolj megleno, da pa ob vsakem nepredvidenem dogodku vrešči in bega naokrog še bolj histerično kot kjerkoli drugje po svetu. Mladega Idija orjaško postavo pa so nekoč opazili, ko se je motal okrog vojašnice, ter ga nemudoma rekrutirali v znamenite enote King's African Rifles. Bil je že kar ministrantsko ustrežljiv vojak in je vsako nalogo samoiniciativno opravil dvakratno, posebno v bojih proti upornikom Mau-Mau, bojevnikom Turkana in med pokoli neodvisnega ljudstva Karamandžongov. Pa še kot boksar je zablestel. V petdesetih letih, ko so se pričeli Angleži in Francozi počasi poslavljati od svojih kolonij, so se kot neopazne sive bube neopazni domorodni kaplarčki vsakodnevno levili v bleščavim metuljem podobne veličastne polkovnike in generale. Prvi ugandski predsednik je postal Milton Obote, neizmeren važič, ošabnež in brezobziren koristolovec, Amin pa je prilezel do namestnika armade. Na tej funkciji pa so se mu začeli limati na prste zlato, denar in dragocena slonova kost. Gospodu predsedniku Oboteju pa to seveda ni bilo všeč, kajti tudi sam je neizmerno hlepel po teh dragotinah. Zato je od Idija zahteval poročilo, medtem pa, bukselj, odšel v Singapur nekaj trgovat na srečanje premierov Britanske skupnosti. V njegovi odsotnosti pa so 25. januarja 1971 nenadoma vse ugandske vojašnice postale klavnice. Amin je z vojaki svojega in nekaterih drugih sorodnih nilotskih plemen, po načelu "najprej streljaj in potem vprašaj, zakaj", poklal množico vojakov iz Lange in Ahole, ki so dotlej tvorili glavnino armade, v tistem trenutku pa v popolnem presenečenju zgolj kot blejajoče ovce zavijali oči v nebo. Nato je nastopilo slavno osemletno obdobje norega kraljevanja debelega očka in njegove vedno pijane soldateske. Čeprav je bil dolga leta le britanski lakaj, se je razglasil za osvoboditelja Ugande izpod njihovega jarma, potem pa si je zamislil, da bi osvobajal še kakšne druge države, čeprav so bile že vse neodvisne. Najbolj mu je šla v nos Tanganjika, verjetno zaradi zelo vplivnega in šolanega Juliusa Nyerereja. Tega človeka enostavno ni prebavljal in ga je že prej večkrat izzival v boksarski dvoboj, kar pa je ta kot intelektualec prezirljivo zavračal. Leta 1978 ga je napadel, a takoj dobil po pički, saj se je njegova vojska na tanzanijski odgovor skoraj hipno razpršila. Tanganjičani so v vseh borbah izgubili zgolj en sam samcat tank. Ubogi debeli očka pa je švignil v Libijo, od tam v Irak, kasneje pa se je za stalno nastanil v Savdski Arabiji, kjer je, kot rečeno, tudi umrl. Sprva so, kot se za tako osebo pač spodobi, govoričili o neki skrivnostni aristokratski bolezni, no, kasneje pa se je izkazalo, da so mu povsem banalno, kot kakšnemu staremu poštarju, odpovedale le ledvice.

Sladko sranje

Mislim, da obstajata dve vrsti trinogov. Prvi so pač sveto prepričani, da so po svetu sejali zlo v imenu neke velike, skoraj božanske ideje, o kateri nikdar niso podvomili in se nanjo z preroškim žarom v očeh sklicujejo tudi v izgnanstvu ali ječi. (Morda bi bil tak celo Slobodan Milošević ali Sadam Husein.) Drugi ga pa po svetu samo sladko serjejo in s svojimi prepričanji le trgujejo, pa naj bo to, ko so na oblasti ali v pregnanstvu. Tak je bil brez dvoma Idi Amin Dada Oumee. Denimo, njegovo sovraštvo do Velike Britanije bi lahko zreducirali na branjevsko zajedlivost, porojeno iz zavisti do aristokratske dramaturgije angleške kraljeve družine, saj parlamenta in premiera sploh niti opazi ne, neprestano pa zbada kraljico. Tako ji je na primer nekoč pisal: "Draga kraljica! Želel bi, da mi omogočite obisk Škotske, Irske in Walesa, saj bi se neizmerno rad sestal z voditelji revolucionarnih gibanj, ki se tako hrabro borijo proti Vašemu imperialističnemu nasilju!" Zlobno se je rogal tudi Snowdonu, ki se je leta 1976 razšel s princeso Margareto: "Vaš primer je poduk vsem moškim na svetu, da naj se nikakor ne ženijo z žensko na visokem položaju." Predvsem pa je na vsak način skušal ponižati angleško vzvišenost. Neki angleški televizijski novinar je v Ugandi pripravljal oddajo o tej deželi. Med drugim je na obali Viktorijinega jezera posnel tudi razgovor z nekim starim ribičem, ki mu je potožil, da so časi izjemno težki, kajti po vodi plava toliko mrličev, da vedno potrgajo vse mreže. (Menda jih je bilo toliko, da se je enkrat z njimi celo zamašila največja hidroelektrarna v Jinji in je temu sledil večdnevni električni mrk.) Ta novinar pa je bil toliko butast, da se je zadrževal v Ugandi še potem, ko je bila oddaja že objavljena. Amin ga je dal zgrabiti ter ga nemudoma obsodil na smrt. To je povzročilo diplomatski spor in debeli očka se je omečil. Takoj ga pomilostim, je zatrdil, toda pod pogojem, da pride angleška kraljica v mojo palačo, pade pred menoj na kolena in zaprosi za njegovo življenje. Potem so rekli, da to sploh ni mogoče, on se je ponovno omečil ter pristal, da bo dovolj že to, da samo pride in zaprosi za svojega državljana, a ugled je več vreden kot življenje podanika tudi v Angliji in tako je odpadla tudi ta varianta. Napovedani datum eksekucije pa se je grozljivo bližal. Mrzlična pogajanja so se nadaljevala, Idi se je zadovoljil z angleškim veleposlanikom na kolenih, a tudi to ni šlo, dokler ni le nekaj ur pred izvršitvijo nenadoma pristal zgolj na prihod diplomata in njegovo prošnjo. To so Angleži sprejeli, toda prebrisani očka je veleposlanika sprejel v idilični afriški vasi, v klasični okrogli blatni koči, katere vhod je bil tako nizek, da se je ta moral splaziti v notranjost po vseh štirih, torej po kolenih. (Te sramote bi se angleška diplomacija lahko rešila, če bi malo pozorneje brala starogrške klasike. Tudi tam se je zgodil podoben primer, vendar se je prosilec v nizek vhod zalezel z ritjo naprej.) Svet je vznemirjalo tudi Aminovo čaščenje Adolfa Hitlerja. Zdel se mu je neizmerno velika osebnost in prav trudil se je, da bi ga posnemal. Še prav posebno ga je občudoval zaradi pogroma Židov in tudi sam bi se rad vpisal v zgodovino s čim podobnim. Ker pa Židov v svoji državi ni imel, si je kot nadomestek izbral Indijce in Pakistance, ki so imeli v rokah vso trgovino. Bil pa je dober učenec, saj je deželo sterilno očistil le v mesecu dni, res pa je, da jih je bilo le okrog 60.000. Najbolj pa je svetovno javnost vznemiril s svojimi kanibalskimi podvigi. Odrezane glave svojih vidnejših sovragov je hranil kar po hladilnikih v svojih palačah. Ko je nasilno prevzel oblast in formiral novo vlado, je na sejno mizo prvega sestanka s svojimi ministri baje postavil odrezane glave ministrov prejšnje Obotejeve vlade, menda kar tako, v opozorilo. In med svojim inavguralnim govorom je ležerno, kot da bi klovsnil arašid, odrezal zdaj tej, zdaj oni glavi košček lic in ga požvečil. Iz mrličev pa se je znal tudi šaliti. Nekoč, ko mu je ena izmed žen, imel jih je osem, nekaj nenamerno zakuhala, jo je v besu ubil. Ko se je pomiril, mu je bilo rahlo žal, zato je sklenil, da je ne bo vrgel v jezero, temveč spodobno pokopal. Odpeljali so jo v prosekturo in jo do pogreba shranili v hladilnik. Nekateri otroci, imel jih je približno trideset, pa so vendarle zapazili, da njihove najprijaznejše mamice kar nekam dolgo ni na spregled, zato so pobarali očka, kje je. No, pa jo pojdimo obiskat, je bil prijazen, jih naložil v avto in odpeljal v hladilnico mrličev. Sanitejci so izvlekli predal in otročki so zagledali mamico, otrplo in zamorsko plavkasto. Oh, so kriknili, mamica je mrtva, Idi pa se je samo pokroviteljsko zarežal, jim dobrodušno zagrozil s prstom in v pedagoškem tonu spregovoril, vidite, otroci, tole se pa zgodi mamicam, če niso pridne..

V Savdski Arabiji, kjer je v mondeni vili v mondenem Port Cityju v Jiddahu ob Rdečem morju preživljal zadnja leta, je bil obdan od mnogoštevilnih otrok, štirih novih žena in množice nekakšnih sorodnikov. Prejemal je visoko savdsko preživnino, zato se je pogrezal v razkošje. Stregli so mu najizbranejši kuharji, korektno strežno osebje in trop vdanih lakajev. Predajal se je ribarjenju, igranju na harmoniko, plavanju ter branju in komentiranju korana. Včasih pa so ga videli, kako je zavil na letališče, da je osebno prejel pošiljko sveže kasave, kasavine moke in ajde direktno iz rodne Ugande, se tam pilotom hvalil, da je največji boksar vseh časov, potem pa dolgo zrl za letali, ki so odhrumeli nazaj proti Afriki.