Bernard Nežmah

13. 12. 2004  |  Mladina 49  |  Družba

Rabljev zamah

Dr. Andrej Studen, zgodovinar

Dr. Andrej Studen pred sramotilnim stebrom v Rečici ob Savinji

Dr. Andrej Studen pred sramotilnim stebrom v Rečici ob Savinji
© Borut Krajnc

Od kdaj sledite poklicu rablja na Slovenskem?

Poznali so jih že v srednjem veku, jaz sem našel v mestnih knjigah - od 16. stoletja naprej - pri blagajniških izdatkih stroškov za rabljevo delo. V Ljubljani so imeli rablja do sredine 19. stoletja, nato se je vozil na morišča v Slovenijo z Dunaja, v času kraljevine Jugoslavije pa je prihajal iz Sarajeva.

Ali je bil to iskan in cenjen poklic?

Ne bi ravno rekel, da je bil cenjen, ker so bili rablji zaznamovani v družbi: stanovanje so jim odredili na mestnem obrobju na kakšni zakotni ulici, v cerkvi so imeli posebno mesto, v gostilnah so jim bili namenjeni posebni sedeži. Za svoje delo so bili solidno plačani. Po naročilu oblasti so vodili mučenje, obenem pa so morali obvladati - lahko bi rekli - mesarske sposobnosti, saj so znali razkosati človeško telo, in tudi nekakšne umetniške poteze, saj so morali obvladati zamahe, natikanje obsojenca na kol, obešanje.

Pravi poklic, ki je šel od vajenca do mojstra?

Ne prav tako, to je ponavadi opravljala ena družina, v kateri se je znanje prenašalo iz roda v rod. Rabeljski poklic je bil obrt; poleg usmrtitev se je ukvarjal tudi s konjederstvom, odstranjeval in pokopaval je tudi trupla živali. Pri tem delu si je pridobil tudi določeno znanje iz anatomije, tako da se je večkrat bavil tudi z živinozdravstvom in padarstvom.

Po izobrazbi je bil precej blizu čarovnicam.

Lahko bi rekli, vsa srednjeveška družba je bila preplavljena z vraževerji. Vladale so predstave, da imajo les vislic, obleka obsojenca in kos obešenčeve vrvi zdravilni učinek. Ljudje so prihajali na morišče, da bi si izprosili nekaj obsojenčeve krvi, za katero so verovali, da boš, če jo popiješ, ozdravljen božjasti. Božjastne bolnike so vodili celo na morišča, da bi pri gledanju usmrtitve doživeli ozdravitveni šok.

To je moral biti spektakel, na katerega so prihajali ljudje s kanglicami po kri ...

Nenavadno, še daleč v 19. in 20. stoletju so se ohranila ta vraževerja. Še sredi 19. stoletja so ob zadnjih javnih usmrtitvah v Celovcu ljudje drli na morišča in upali, da se bodo dokopali do koščka telesa ali vislic. Verjeli so, da celo košček nohta, prst ali katerikoli del obešenčevega telesa prinaša srečo. V tridesetih letih 20. stoletja je iznajdljivi celjski gostilničar Krek začel donosno trgovino prodajanja koščkov obešenčeve vrvi, češ da ima zvezo s sarajevskim rabljem, ki mu jo vedno pošlje; tako so naivne stranke kupovale, on pa je služil. Bil je prevarant, ki je navadno vrv pomočil v rdečo barvo.

Kdaj v zgodovini so imeli rablji največ dela?

Od 16. stoletja do zadnje četrtine 18. stoletja. Največ usmrtitev je bilo leta 1692, kar 22, od teh največ čarovnic. Krvni sodnik v Gornji Radgoni Wendtseisn je bil izredno naperjen proti ženskam in je za svojega življenja v dvajsetih letih več kot 70 oseb sežgal na grmadi.

Kaj so bile najtežje smrti?

Najhujša oblika kazni je bila, če so te živega trli na kolesu. Izkazana je bila posebna milost, če so te prej obglavili. Jurija Levca, kmečkega upornika iz leta 1635, so najprej obglavili, potem pa razčetverili in kose trupla obesili na štiri mestna vrata. Ta okrutni sodnik Wendtseisn je nekoč ukazal, da morajo za grmado nabrati posebej zelen les, da se bo bolj dimil kot gorel, da se bo žrtev bolj dušila kot gorela. Imel je sadistične prijeme. Čeprav je bila tortura točno opisana in določena z zakoni, so nekateri sodniki nalagali tudi prepovedane metode mučenja.

Prevladovala so predvsem obglavljanja in obešanja, izvajali pa so tudi druge mnogo hujše oblike usmrtitve, kot so sežig na grmadi, trenja na kolesu in razčetverjenje.

Po čem so določali način usmrtitve?

Morilce je čakalo obglavljanje, hude morilce pa še strtje na kolesu, razbojnike je čakala vrv, sodomite so sežigali na grmadi, tudi čarovnice, kaznovali so mrtve samomorilce, precej bizarno, sežgali so jih na grmadi, potem pa telo tudi zagrebli na morišču, zunaj posvečene zemlje. Posebej strogo so kaznovali veleizdajo: napad na cesarja, žalitev cesarja ali napad na suverena. To je bil najtežji delikt.

Kje so stala morišča?

Stala so zunaj mestnega obzidja, kdaj pa so v samem mestu uprizorili kakšno obglavljanje. V Ljubljani je bilo morišče na Friškovcu, kamor je peljal sprevod, ki je krenil od mestne hiše. Med sprevodom je rabelj večkrat mučil obsojenca, ko ga je ščipal z razbeljenimi kleščami, kar je množico zelo zabavalo. Ta morišča so bila stalna, čeprav je moral rabelj večkrat poskrbeti za posebne efekte: no novo je moral postaviti več mučilnih koles, vsakič je moral na novo pripraviti grmado. O tem so ohranjeni računi, ki beležijo, koliko drv je rabelj pripeljal iz gozda, kaj vse je moral pripraviti.

Ali je lahko rabelj delal na svojo roko?

Vse je bilo natančno določeno in normirano. Že pri torturi so bila natančno predpisana mučilna orodja, sodnik je rablju naročil, kako naj muči obsojenca, da bi iz njega izsilil priznanje. Priznanje je v tem času igralo osrednjo vlogo, brez priznanja obsojenca niso smeli usmrtiti. Priznanje je bilo skratka kralj vseh dokazov. Čeprav vedno niti niso uporabili mučenja, dovolj je bilo, da so obsojencu pokazali mučilne naprave, mu razložili, kako deluje, in iz strahu je takoj priznal.

Kako je potekal akt priznanja?

Obsojeni je prvič priznal med mučenjem za zaprtimi vrati, nato pa je moral ponoviti priznanje še zunaj mučilnic pred sodnim zborom. Če se je kdo premislil in zanikal prvotno priznanje, so ga vrnili: še enkrat je šel na mučenje. Če pa je kdo vztrajno zanikal svoj zločin, kot neki sodomit iz 18. stoletja, ki je trikrat med mučenji priznal spolni odnos z živaljo, na zapisnik pa ga je potem zanikal, so ga bolj milostno obsodili, ampak so ga poslali na gradnjo trdnjave v Karlovac. Za zločin se je pokoril z javnim delom.

Kolikšno je bilo zanimanje za obisk morišča?

Usmrtitve v Novem mestu 1865, ko so obesili tri morilce, se je udeležilo 5000 ljudi, samo Novo mesto pa je štelo 2400 prebivalcev. Cela Dolenjska je drla na kup, da bi videla obešane. Vsi so želeli to videti. V Ljubljani je bilo na morišču leta 1861 ob usmrtitvi dveh Italijanov recimo šest do sedem tisoč ljudi. Na morišča so vodili tudi otroke, ker so bila to mesta, ki naj bi vzgajala v smislu: "Glej, da ne boš tudi ti tako končal!"

To so bili potem največji spektakli?

To je bila takratna ponudba množične zabave, organizirane veselice groze. Praznovanja, neuradni prazniki. Prisoten je bil kralj alkohol, ljudje so se neizmerno zabavali, najbolj osovražene obsojence so obmetavali z nesnago in s človeškim blatom. Množica je presojala tudi obsodbo in delo rablja.

Kako so ocenjevali rablja?

Recimo rabljev zamah. Če je rabelj samo enkrat zamahnil z mečem, če je posrečeno obglavil obsojenca, je to množica pospremila s tuljenjem. Medtem ko je ponesrečeno obglavljanje rablja lahko stalo tudi življenje. Znani primeri so iz Anglije, ko rabelj ni dobro opravil svojega dela in ga je množica sama linčala. Ker pa je množica zelo pobožna, sodeluje tudi pri molitvi, poje nabožne pesmi ... Odvisno, kdo je bil obsojeni. Če je bil prava zver, so ga spremljali divje, če pa je molil in vil roke proti nebu, so bili zelo sočutni.

V sprevodu je šel tudi duhovnik.

To je bilo obvezno, vedno z razpelom, na čelu so šli sodniki in pisarji, ti so jezdili na konjih. Sprevod je bil močno zastražen, z mestno stražo ali celo z vojsko pri puntarjih. Rabelj je obsojenca, oblečenega v konopneno srajco, vodil na vrvi, se ustavljal in uprizarjal ščipanja z žarečimi kleščami. To je bil križev pot na morišče. Teater groze. Duhovnik je zmolil na koncu za dušo in je imel po usmrtitvi govor z nekaj vzgojnimi besedami, včasih je ponovil kar za obsojencem, da se je pokesal. Obsojenec je kdaj ljudem obljubil, da se bo pri Bogu zavzel za njihove duše. Mislim, da bi bilo še danes enako, če bi obstajale javne usmrtitve. Obiskovalcev ne bi manjkalo. Ko so v Avstriji odpovedali javne usmrtitve in jih prestavili na sodna dvorišča, je bil obred prepuščen le peščici gledalcev, poklicanih posameznikov, občinskih mož, novinarjev, ki so postali okno v svet. Prepovedali pa so udeležbo ženskam - tipična meščanska perspektiva, da ženske niso dovolj trdne, da so preveč rahločutne.

Če si za obisk usmrtitve rabil vstopnico, se je okoli napletla črna borza?

Wester, ki je pisal o eksekuciji cigana v Novem mestu leta 1899, opisuje, kako se je ugledni pisatelj dokopal do vstopnice prek gostilničarja in mestnega župana, potem bil navzoč pri obešanju, vendar z dogodkom ni bil zadovoljen, zelo ga je pretresel. Nekateri niso uživali, prve kritike nad usmrtitvami so izhajale prav iz zgražanja nad nasilnostjo množice. Cesare Beccaria je videl v tem čas razsipnosti s krutimi kaznimi in njihove nekoristnosti, ki nimajo učinkov, zato je bolj smiselno, da delikventa družbeno koristno uporabimo.

Prisilno delo je zamenjevalo smrtne obsodbe.

Šlo je za premik, da s tem bolj kaznuješ dušo kot telo, ko telesu vzameš prostost, kadar ga zapreš v zapor. S tem se fokus kaznovanja premakne od telesa k duši. Če so v novem veku od 16. do 18. stoletja kaznovali predvsem telo, so razsvetljenci zahtevali kaznovanje človeka. Jožef II. je celo ukinil smrtno kazen, ki pa se zaradi francoske revolucije in jakobinske nevarnosti spet vrne v Avstrijo leta 1795. Toda za 19. stoletje je značilno, da so v Avstriji kaznovali samo še štiri najhujše zločince. Vedno bolj so se zatekali k pomilostitvam na izredno težko ječo.

Če preideva k blažjim kaznim: kako si končal na prangerju?

To so bile sramotilne kazni za manjše tatvine, za prešuštva. Prepirljivkam so nadeli trlice, to so bile klade, v katere so jim vpeli roke. Lahko so ti dali okoli vratu ogrlico s težkimi kamni, ki si jo ob nedeljah nosil pred cerkvijo in si bil izpostavljen javnemu zasramovanju. Lahko so te privezali k prangerju, sramotilnemu stebru, te ovesili z napisom, kaj si zagrešil, lahko so te prebičali, te ožigosali na čelo zaradi prešuštva. Mesto žigosanja so dobro natrli s smodnikom, da je bila rana čim bolj vžgana in za zmeraj prepoznavna. Marija Terezija je od obraza prešla na hrbet, tik pred smrtjo pa prepovedala torturo, pod njenim vplivom so tudi ukinili čarovniške procese.

Kaj so bile sramotilne gosli?

Lesena ali pa železna priprava, v katero so ti vklenili roke in vrat ter so te s tem prisilili v togo držo. Obstajale so tudi sramotilne piščali, ki so ti v obroč sklenile prste. Vanje so vpenjali obrekovalce. Markantne so bile kazni za peke in mesarje, če so pekli prelahek kruh, če so prodajali smrdljivo meso. Mesarja so privezali na mesarski križ, peka pa potapljali v Ljubljani v Ljubljanici, v Celju pa so jih spuščali v vrbovi košari v Savinjo, kar je občinstvo neizmerno zabavalo.

Mesarjem so pa obešali meso okoli vratu.

Ne, to so delali živinskim tatovom v Podgradu v Beli krajini. Okoli vratu so jim obesili čreva ukradene živali. Funkcija teh kazni je bila prepustiti goljufa ali tatu zasmehu in zasramovanju, žrtev naj za večno zaznamuje s sramoto. V tem času je čast igrala izredno veliko vlogo, izguba časti je bila usodna.

Ali je fraza norce brit povezana s takimi sramotenji?

Ne bi upal reči, so pa obstajale norčijske kletke, v katere so zaprli ljudi, se jim rogali, jih pljuvali ter jih obmetavali z vsemogočim. Vanje so zaklepali po dve prepirljivki, ki sta si stali nasproti. Ali pa so jim namesto lepih ogrlic nadeli uteži s kamni, ki so jih nosile naokrog. Še težje kazni so bile jezdenje osla, ki pa ni bilo nič kaj zabavno, saj je šlo za ošiljeno leseno kozo, na katero so te posadili, včasih tudi ovesili z utežmi na nogah. Rekli so mu tudi španski osel.

Nedelje so bile polne zabave.

Ne le nedelje, tudi tržni dnevi. To je bila ponudba zabave, nadomestno gledališče. Izbor prazničnih dni je jasen: takrat se zbere največ ljudi. Javna razglasitev smrtne obsodbe se je zgodila tri dni pred njeno izvršitvijo. Zato da je imel obsojenec čas, da se je pokesal svojih grehov in izpovedal, hkrati pa je imelo praktično funkcijo, da je imel rabelj čas za pripravo morišča. Napoved izvršitve kazni pa so oznanili z zvonjenjem zvonov, tako da so množice lahko drle na kup. Ljudski glas se je hitro širil.

Glavni spomin na te čase so bakrorezi. Kako so nastajale te risbe morišč?

Bakrorezi z mučilnimi orodji so bili sestavni del knjig zakonikov. Terezijana ima na koncu celo serijo bakrorezov. Bakrorezi so zvesto pričevanje svojega časa. Z njimi so opremljena tudi Valvasorjeva Prizorišča človeške smrti iz leta 1682, pri nas najlepša zbirka bakrorezov. Ob tem pa so znane tudi risbe, denimo obešanja v Novem mestu, 1865, o katerem imamo v Dolenjskem muzeju ohranjeno risbo treh obešencev, ki so jo ob tej priložnosti prodajali obiskovalcem in ki so jo razgrabili. Prodajalo se je vse mogoče, hrana in pijača.

Kako razširjena je bila sodomija?

V statistiki je v kategoriji sodomija zajetih 151 oseb, od tega le dve ženski. Pri nas se je dogajala največ na Zgornjem Štajerskem, ne gre se slepiti, da je danes več ni. Obstajajo zapiski, kako so si mladi fantiči brusili rožičke na mladih teličkih. Ta zločin se je enačil s homoseksualnostjo. V 19. stoletju sodomije niso več kaznovali s smrtno kaznijo, ampak z zaporom do pet let, pri čemer pa so še v 19. stoletju zažigali živali, z namenom izbrisati spomin na ta gnusni zločin.

Je sojenje potekalo po principu človeške enakosti? Se je pred rablji tresla tudi gospoda?

Tu je prišla do izraza socialna neenakost. Predvsem so obsojali ljudi nižjih slojev, če pa so že obsodili plemiče, so imeli posebne ugodnosti. Niso jih obešali, ampak obglavili. Obešanje je veljalo posebej za sramotno. Tako družina ni izgubila ugleda in časti. Posebna milost je bila, če jim niso nadeli obsojeniških oblačil, ampak so jih pustili v plemiških oblačilih.

Kaj so bili plemiški zločini?

Predvsem veleizdaje zoper cesarja. Zrinjski in Frankopan sta kot primer veleizdajalcev hudo končala. Glede ostalih zločinov in prekrškov so imeli običajno toliko moči, da so se lahko odkupili. Tudi goljufivi peki niso šli direktno na potapljanje, ampak so se na začetku lahko odkupili z denarjem, šele po več ponovitvah so bili kaznovani.

Ali so obešali tudi ženske?

Izpričana sta dva primera iz 17. stoletja, ponavadi jih niso obešali, so jih obglavljali ali utapljali. Obešanje žensk je postalo problem po letu 1803, ko je bil sprejet zakonik cesarja Franca I. Zelo poredkoma so jih obešali, nazadnje leta 1809 na Dunaju, toda problem je bil, da so nosile krilo, da so kazale nekaj preveč. Zato so obešali ženske z zavezanim krilom, da ne bi kazale teh sramnih delov. Nasploh bi lahko rekli, da je bilo med delikventi največ moških. Poleg čarovništva je bil tipični ženski delikt detomor. Zanj je bila po ljubljanskem malefičnem redu zagrožena kazen, da se živa zakoplje in zabije kol skozi njo. Toda te kazni, ki so jo izvajali v Nemčiji, pri nas niso izvajali; detomorilka je končala tako, da so jo utopili, obglavili ali pa zadavili. Žensk nisem zasledil pri seksualnih deliktih, tudi pri roparjih skorajda ne. Če pa, so roparje obešali, roparke obglavljali.

So mladoletniki tudi končali na morišču?

Do njih so bila sodišča bolj milostna, čeprav je bilo v tistih časih sploh vprašanje, kaj je mladoletna oseba. Tisti do štirinajstega ali osemnajstega leta?

Pravljice kdaj pripovedujejo, kako so koga zazidali. So imele kaj podlage v realnosti?

V Ljubljani je obstajala kazen zazidanja v apotekarico in je izpričana kot grožnja že leta 1547 v primeru prešuštva. Gre za posebno, iz srednjeveških časov podedovano kazen, ki je bila mestni običaj Ljubljančanov. Izvedena pa je bila leta 1588, ko so neko prešuštnico zazidali, namesto da bi jo utopili. Znane so pritožbe meščanov zaradi neizmernega smradu iz teh apotekaric. Zazidane so bile brez hrane in pijače in so potem dobesedno zgnile.

Kdaj smrtne kazni zamenjajo zaporne kazni?

Z Jožefom II., ko se prostostne kazni začenjajo povezovati z javnimi deli. Čeprav je bil razsvetljeni vladar, so bile njegove kazni nehumane: dobil si lahko kazen tudi do 100 let zapora. Izredno kruto je bilo vlečenje ladij po Donavi in drugih rekah, to vlečenje je redko kdo preživel. Zaradi težaškega dela je bilo to le oblika smrtne kazni.

Ko je Jožef II. obiskal Ljubljano, je najprej opazil, da so zapori preveč udobni, da se jetnikom predobro godi, in potem ukazal poostritev jetniških razmer. Hkrati so pa ljubljanski jetniki pometali ulice, čistili tla, tako da so rožljanje verig, s katerimi so bili priklenjeni, poslušali meščani vse do leta 1848.

Kaj so bile glavne poante časopisnih poročanj z morišč?

Nekatere razvpite morilce so prikazovali kot prave zveri, hijene, kot risa v človeški podobi, kot krvosese in volkodlake. Veliko se je pisalo o dunajskem morilcu Hugonu Schenku, ki je z ženitvenimi oglasi vabil dekleta v svoje mreže in jim potem pobral njihove prihranke ter jih zahrbtno umoril. Ta dunajski Jack Razparač je bil zelo popularen tudi pri nas, o njem je v slovenščini napisan celo roman, v Giontinijevi knjigarni na Mestnem trgu so imeli razstavljene slike umorjenih žensk, teh naivnih služkinj. Tako oblast kot cerkev sta to branje priporočala kot vzgojno za mladino. Neki dunajski založnik je hotel zaslužiti s Hugonom Schenkom, ki je bil tudi pesnik - v knjigi sem objavil nekaj njegovih pesmi -, in je hotel posthumno izdati zbirko pesmi, ki pa jo je cenzura takoj zaplenila. Lahko se zahvalimo policijskemu inšpektorju Erndorfu, ki je pod psevdonimom pisal dunajske pitavalske zgodbe; zgodbe o znamenitih zločincih. Ta inšpektor je shranil cenzurni izvod in tako ohranil knjigo za zgodovino.

Ali se javno sramotenje obsojencev, ki je odpravljeno že sredi 19. stoletja, še kdaj povrne?

V času okupacije so Nemci streljali talce v Celju; primer Tončke Čečeve in drugih, ki so jim obesili sramotilne napise, na katerih je pisalo: jaz sem bandit, morila sem in izvrševala atentate. Na okruten način so obsojene pripadnike partizanskega gibanja vodili skozi mesto, jih javno sramotili in nato tudi ustrelili. Postopki okupatorjev so bili zelo podobni predrazsvetljenski praksi kaznovanja.