Peter Petrovčič

27. 1. 2005  |  Mladina 4  |  Družba

Moderna grmada

Zaradi sklepa sodišča o začasni odredbi, s katero je prepovedalo prodajo in distribucijo knjige Alenke Auersperger Iskalci grala, smo spet dobili najslajši literarni sadež - prepovedano publikacijo

Pohod članov Kulturbunda 20. aprila 1941 skozi Kočevje. (Iz knjige Iskalci grala)

Pohod članov Kulturbunda 20. aprila 1941 skozi Kočevje. (Iz knjige Iskalci grala)

Že kar pozabili smo, da lahko tudi v Sloveniji sodišče odstrani knjigo s polic knjigarn. V začetku letošnjega leta se je to zgodilo v času tožbe, v kateri potomca kočevskih Nemcev Avgust Gril in Doris Debenjak tožita založbo Modrijan, ki je izdala knjigo Iskalci grala - Poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji avtorice Alenke Auersperger. V tožbi sta Gril in Debenjakova namreč predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se zaustavili prodaja in distribucija knjige. Okrožno sodišče v Ljubljani je najprej tožbo zavrnilo, po pritožbi pa se je odločilo drugače in od 3. 1. 2005 je knjiga prepovedana. Sodnik v zadevi je Iztok Drozdek.

Založba Modrijan je podala ugovor na sklep o začasni odredbi, v obvestilu za javnost so med drugim zapisali: "Založba je že vložila ugovor na sklep sodišča in pričakuje razveljavitev sklepa o začasni odredbi. V ugovoru je pojasnila, da so odlomki iz obeh spornih pisem objavljeni z izrecnim soglasjem prejemnikov - lastnikov pisem, poleg tega se vsebina pisem ne nanaša na zasebno, intimno sfero piscev, temveč gre za pisanje o tematiki splošnega pomena." Če bo ugovor zavrnjen, se utegne založba soočiti s še bolj mučnim procesom in tako knjiga še dolgo ne bo našla poti nazaj na knjižne police. Gril in Debenjakova založbo tožita za dobra dva milijona tolarjev zaradi kršenja osebnostnih pravic, saj k objavi svojih pisem v Iskalcih grala nista dala soglasja.

Nasploh delo Auerspergerjeve, raziskava trenutnega stanja in zgodovine kočevskih Nemcev, nekatere najbolj aktivne člane te skupnosti hudo moti. Auerspergerjeva je doslej na to temo pripravila že Dokumentarni film na TVS ter prispevke v Rodni grudi, Delu, Dolenjskem listu, Svobodni misli in na Radiu Slovenija. Prav ti prispevki so bili povod za tožbo, v kateri pa je bila tožena avtorica osebno, sodišče jo je oprostilo, vendar je tudi v tej zadevi sledila pritožba tožnikov in bo o njej odločalo višje sodišče. Tudi tokrat sta tožnika Avgust Gril in Doris Debenjak.

August Gril, predsednik društva Kočevarjev staroselcev, meni, da je knjiga: "... čuden konstrukt in za nas Kočevarje žalitev. Je enostranska in polna nepreverjenih trditev. Čez petdeset nas je bilo takrat v partizanih, bili smo lojalna manjšina. V knjigi nas je zmetala vse v en koš, tiste, ki smo takrat ostali, in tiste, ki so šli. Tudi na Tirolskem se ukvarjajo s to knjigo, ki je nastala tudi s denarno pomočjo ministrstva za kulturo. Knjiga nikoli sploh ne bi smela biti obelodanjena! Auspergerjeva je izbirala le, kar je šlo v njen kontekst. Mi se bomo borili do konca! Razmišljamo tudi o knjigi, ki bi bila antipod njeni in v kateri bi točno obdelali njeno knjigo od strani do strani. V pismih sicer ni nič spornega, nihče pa ni dal dovoljenja za njihovo objavo, zato smo zaigrali na to struno.”

Pri svojem vztraja tudi avtorica knjige Alenka Auersperger: "Prvo pismo je pisala prof. Doris Debenjak, leta 1998, kot tajnica Slovensko-kočevarskega društva Peter Kozler. Naslovila ga je na predsednika istega društva in predsednika Društva Kočevarjev staroselcev. To je službeno pismo, v katerem so navodila, kako naj ravnata kot predsednika, glede na sugestije iz Avstrije, in kakšen bo v prihodnje program obeh društev. Izročil mi ga je Erik Krisch, predsednik Slovensko-kočevarskega društva Peter Kozler. Pismo se mi je zdelo zanimivo, ker govori o manjšinskih dejavnostih, česar nisem zasledila v statutih društev. Drugi dopis, ki ga je pisal inž. Avgust Gril kot predsednik Društva Kočevarjev staroselcev, mag. Dušanu L. Kolniku, predsedniku društva Most svobode, mi je izročil naslovljenec poleg drugih virov, da bi dopolnil moje razumevanje odnosov, ki so nastali med društvi po letu 1998, ko se je prizadevanje za manjšinske pravice preneslo opazno tudi na Kočevsko. Pisma, ki vsebujejo program stranke, društva ali skupine, bi težko uvrstili med zasebna, vsekakor pa imajo javni značaj."

Zgodovinske publikacije pač vedno spremlja veliko različnih mnenj, še posebej kadar gre za občutljivo tematiko. Tako Auerspergerjeva razume prizadevanja tistih, ki njenim tezam nasprotujejo: "Kočevarski društvi v Sloveniji sta del Gottscheer Arbeitsgemeinschafta, delovne skupnosti s sedežem v tujini, ta pa se zavzema za nemško manjšino v Sloveniji, vrnitev premoženja kočevskim Nemcev, živečim v tujini, in razveljavitev avnojskih sklepov (ali sklepa). Takšna stališča zasledimo v Gottscheer Zeitung. V pismu, ki govori o programu vlaganja v 'nemški značaj živih ljudi' v Sloveniji, sem prepoznala elemente, ki bi zaradi nenehnih pritiskov utegnili okrepiti razloge za nastanek nemške manjšine in razveljavitev avnojskih sklepov. Zato so uvrščeni v knjigo poleg ostale korespondence, arhivskega in drugega gradiva. Avnojski sklepi so del povojne ureditve, ta ureditev pa je hkrati osnova, na kateri so se začeli evropski integrativni procesi. Sleherno spreminjanje te ureditve ali delov te ureditve zadeva vse evropske narode in države."

Sodišče je torej izdalo sklep o začasni odredbi prepovedi prodaje in distribucije publikacije Iskalci grala zaradi suma kršitve osebnostnih pravic. Glede na vsebino pisem oz. delov pisem, ki so bili v knjigi objavljeni, pa naj bi bila odredba vprašljiva, ker objavljeni deli pisem ne vsebujejo nobenega od elementov, ki so tipični za pisma osebne narave, v pismih gre za korespondenco med funkcionarji društev, vsebina pa so odnosi med društvi in položaj kočevskih Nemcev. Morda bi odločba "držala vodo", če bi jo sodišče izdalo zaradi suma kršitve avtorskih pravic, na kar pa se v tožbi Gril in Debenjakova nista sklicevala. Treba pa je razumeti, da so začasne odredbe zato, da je z njimi moč hitro reagirati. Zato je že njihov značaj tak, da je zahtevani standard verjetnosti oz. resničnosti dejanskih kršitev lahko tudi zelo nizek. Že najmanjši sum, da gre za kršitev, zadostuje za uporabo začasne odredbe.

Seveda pa je v primeru, da založnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da bi bila objava sporna, sodišče naredilo hudo napako. Z neutemeljeno začasno odredbo je založniku ponudilo možnost, da toži državo za odškodnino. Da je slednji razplet precej verjeten, govori dejstvo, da so objavo pisem dovolili naslovniki, ki s prejemom pisma postanejo njegovi lastniki. Tovrstna odločitev sodišča je toliko bolj čudna, ker sodne prakse na tem področju pri nas tako rekoč ni.