Praznik mesa

V času aid al adha oz. kurban bajrama Egipčani pojedo več mesa kot prej v vsem letu

Del obreda je tudi označevanje in s tem blagoslovitev hiše z okrvavljeno dlanjo. To naj bi prineslo srečo in Egipčani opravijo isti obred, ko kupijo nov avto, zgradijo hišo ...

Del obreda je tudi označevanje in s tem blagoslovitev hiše z okrvavljeno dlanjo. To naj bi prineslo srečo in Egipčani opravijo isti obred, ko kupijo nov avto, zgradijo hišo ...
© Matjaž Kačičnik

Priprave na aid al adha, veliki praznik ali kurban bajram, v dobesednem prevodu bi to pomenilo praznik darovanja, se v Egiptu začnejo že nekaj mesecev pred samim praznikom. Kakor vsako leto časopisne strani polnijo prispevki o trgovinskih sporazumih in poslih o uvozu mesa za zadostitev domačih potreb in seveda različne špekulacije o ceni mesa. Egipt je letos govedino uvozil predvsem iz Sudana, Etiopije, Ukrajine in Romunije, potrebo trga po ovčetini pa naj bi poleg domačih zadostilo še približno 50.000 ovac iz Etiopije in 70.000 in Avstralije. Egipčani namreč v času kurban bajrama potrebujejo približno 50.000 predhodno zaklanih in približno enako število živih ovac.

Vendar pa zaradi svoje cene meso ni na dnevnem jedilniku povprečne egipčanske družine. Kljub nenavadnemu padcu tečaja ameriškega dolarja v Egiptu in zadostni količini mesa se cene le-tega niso spremenile, govedina se je celo podražila, subvencionirana pa skrivnostno izgine z polic in dočakajo jo le redki kupci. Meso za mnoge tako ostaja praznična dobrina in ponavadi v mnogih mesnicah pod stropom samevajo od posušene krvi obarvani kavlji, na katerih se pasejo muhe; tu in tam na kakšnem visi majhen kos mesa, le za vzorec, včasih že malce pozelenel, ki čaka na "srečnega" kupca. Nekaj dni pred praznikom pa se taisti kavlji šibijo pod težo bolj ali manj svežega mesa, ki "kopni" kot spomladanski sneg. Na ulicah pred stanovanji in mesnicami svoje zadnje ure preživljajo številni ovni, ki na prašnih tleh prežvekujejo še zadnjo večerjo.

Aid al adha, praznik darovanja ali žrtvovanja, je poleg ramadana najpomembnejši muslimanski praznik. Štiridnevno praznovanje, ki vključuje tudi romanje v Meko, se praznuje v počastitev spomina na Ibrahimovo pokorščino (Koran, sura 37: 83-37: 113) ali Abrahamovo poslušnost božji volji (Stara zaveza, I. Mojzesova knjiga, poglavje 22), ki naj bi jo potrdil z darovanjem svojega sina, edinca Ismaila (Izaka). In ko je Ibrahim (Abraham) stegnil roko in vzel nož, da bi sina zaklal, je božji angel zaklical iz nebes, ga ustavil in mu dovolil, da je namesto sina žrtvoval ovna. Zato je kurban bajram tudi "praznik mesa", saj muslimani po vsem svetu z zakolom ovce, ovna ali bika počastijo Ibrahimovo poslušnost bogu. Družina zadrži tretjino mesa, drugo tretjino razdelijo sorodnikom, ostalo pa darujejo revežem. V času praznika se ljudje v Egiptu odpravijo na obisk k sorodnikom, si privoščijo oddih ob Rdečem morju ali južneje ob Nilu, tako da so ulice z avtomobili vedno natrpanega Kaira na pol prazne. Družine, mladina in zaljubljeni pari se sprehajajo na obrežjih Nila in posedajo po zelenicah ter v parkih. Letos pa so mnogi Kairčani morali prvi dan praznika preživeti doma in ne pri sorodnikih, saj se je napovedani začetek praznovanja tik pred zdajci spremenil in pomaknil za en dan naprej. Nastal je seveda kaos in boj za vozovnice za vlak, nič bolje ni bilo za potovanje po zraku. Muslimansko leto je lunarno, traja 354 dni in datumi praznikov so vsako leto drugačni, saj se začetek novega meseca pogosto določi šele po neposrednem opazovanju lune. Zato se na primer sveti mesec ramadan začne v različnih delih sveta drugače. S kurban bajramom, devetim dnevom zadnjega meseca v muslimanskem koledarju, pa je drugače, saj je takrat vrhunec romanja v Meko, vzpon na goro Arafat. Ker ta leži v Savdski Arabiji, datum praznika določi njihovo vrhovno sodišče in velja za vse muslimane na svetu. Vendar pa so savdske oblasti le teden dni pred začetkom praznika spremenile datum, ki ga najprej določijo s pomočjo izredno natančnih astronomskih izračunov in s tradicionalno prastaro metodo opazovanja neba. Tako savdski beduini še vedno zrejo v nebo brez teleskopov, in kadar se napovedi praznika izključujejo, velja tista od prebivalcev puščave.

Na dan praznika jutranje idilično žvrgolenje ptic v Luksorju preglasi petje in recitiranje Korana iz vseh mogočih zvočnikov, raztresenih po urbani pokrajini, ki vabi vernike k jutranji molitvi. Glasni kriki Alah-o-akbar (Alah je velik) kot eksplozije razbijajo jutranjo spokojnost. Po molitvi se ljudje odpravijo na pokopališče, kjer se poklonijo umrlim sorodnikom, grobove okrasijo s palmovimi vejicami, prebirajo Koran ali imajo majhen piknik. Pikniki izvirajo iz obdobja faraonov, ko so verjeli, da s hranjenjem ob grobovih in z darovanjem priskrbijo hrano umrlim in jim zagotovijo zdravje v posmrtnem življenju. Pokopališče je videti kot za naš prvi november, le da je mozaik množice izredno barvit in popolnoma razkrije usodno ljubezen Egipčanov do intenzivnih barv in vsemogočih kombinacijah le-teh. Sliko dopolnijo še prodajalci pijač, igrač in sladkarij.

Molitev sem izpustil, se sprehodil čez preplavljeno pokopališče in se odpravil do Sajeda, na čigar dvorišču je na svojo usodo čakal spodoben oven. Sajed je z mobilnim telefonom v roki nervozno stopal po dvorišču sem ter tja in skušal priklicati najbolj zaželeno osebo tisto jutro, mesarja. Sajed je petindvajsetletni učitelj računalništva, na mesec v šoli zasluži približno 200 egipčanskih funtov. Da lahko preživi, ima seveda še dve dodatni zaposlitvi, svoj internet caf'Š z dvema računalnikoma in menjalnico, kjer stražarji in prodajalci spominkov menjajo svoje dnevne napitnine in zaslužke. Na dan mu menjalnica "prinese" dodatno "učiteljsko" plačo, posel cveti in zato se je odločil, da bo letos "dober musliman" in bo svojo družino počastil z ovnom. "Oče je bil odločitve zelo vesel, vendar me je najprej vprašal, če si ovna lahko privoščim," je svojo odločitev komentiral Sajed. Kilogram mesa stane od 30 do 40 egipčanskih funtov, povprečen oven približno tisoč in ob plačah, kakršne imajo, je povsem jasno, zakaj mesa ni pogosto na jedilniku povprečne družine.

"Čez pet minut začnemo," me je pozdravil, mama pa je že ponujala pladenj s čajem. Čez dobre pol ure, egipčanskih pet minut, se je obred le začel, ovna so na dvorišču položili na tla, ga obrnili proti vzhodu in mesar je z enim gibom prerezal ovnov vrat. Suha in prašna prst je kot goba vpijala kri in cela družina je strmela v umirajočo žival. Poslušnost do boga "v živo" je v mnogih od njih zbujala nelagodje, otroci so se mrščili ob poslednjih trzljajih. Nato je Sajedov oče, glava družine, potopil svojo dlan v lužo krvi in za blagoslov ožigosal hišo. Mesar je nadaljeval svoje delo in čez dobre pol ure je bil oven že razkosan in razdeljen na tretjine. Sajeda sem zbodel, da se ne spodobi biti zaskrbljen na prazničen dan. "Zakol in razkosanje mesa nista ravno najbolj prijeten prizor zame, vendar pa je to del naše vere," se je glasil njegov odgovor, prijatelji pa so se muzali, da je v glavi ves čas računal, koliko ga bo zadeva stala.

Tako kot za številne turiste, ki so izza vogala bližnje trgovine z alabastrom opazovali "pouličen teater", tudi za Sajeda krvavi prizor ni bil ravno prijeten. Vendar pa je aid al adha čas veselja in darovanja, čas, v katerem ljudje z lahkoto spregledajo po zahodnjaških normah krutost in surovost dejanja, le da bi tudi drugim omogočili praznovanje, košček mesa na njihovem krožniku.