I nebo plaće

Umrl je Mladen Delić

Ko je nogometne tekme jugoslovanske reprezentance ali pa jugoslovanskih klubov na mednarodni sceni komentiral Mladen Delić, se je zdelo, da naši ne morejo izgubiti. Igralce je bodril - in igralci so igrali tako, kot da ga slišijo. Kot da igrajo v ritmu njegovega komentarja. Če ni šlo drugače, je našeškal sodnika ("Gospod Palotai!"), ali pa mu je razložil, da nima pojma ("Gospod Aškenjazi!"). In če so naši izgubljali, se je obrnil proti nebu in ugotovil: "Tudi nebo joče!" Ko so naši izgubljali, je vedno padal dež. Porazi so pač prihajali s teritorijem - kot zarote. In Mladen Delić, šjor iz Sinja, je znal vedno ustvariti vtis, da smo zmagali, pa četudi smo izgubili. Bil je patriot, ki je navijal za splitski Hajduk ("hajdućko srce"), a skupaj držal Jugo, ne da bi kdaj stopil v partijo. Ponavadi je bil edini Jugoslovan na terenu, ki je igral na zmago. Bil je tako eleganten, tako zgovoren in tako ekspresiven, da so bili njegovi komentarji pogosto boljši od tekem. Nogomet mu je dal slog - sam je dal nogometu seksapil. In gledanje tekem, ki jih je komentiral, je bilo del rituala - tudi če te nogomet ni zanimal, si še vedno lahko poslušal Delića. Če je bilo treba, je Stojković podal žogo sebi. In nikoli se ni delal, da je nogomet le nogomet. Ko je dal Safet Sušić leta 1979 v Zagrebu Italijanom tri gole, je bil tako navdušen, da je dahnil: "Sušiću - raduju ti se i otac i majka!" Jasno, to so bili drugi časi - časi, ko so za skandinavske reprezentance igrali "ribiči in pristaniški delavci". In obenem časi socializma, ko je Delić na glas razmišljal: Joj, kaj če se bo tekma končala neodločeno... in bo po podaljških še vedno neodločeno... in bodo novo tekmo odigrali čez tri dni... jaz pa imam letalsko karto za jutri - kako se bom vrnil domov?

Kariero je začel kot radijski komentator. In leta 1956 je iz Londona prenašal tekmo med Anglijo in Jugoslavijo. Ob radijskem prenosu je potekal tudi televizijski prenos, toda s tujim komentatorjem - ko so v drugem polčasu v TV prenos spustili Delićev radijski komentar, je navijačem prihajalo. To je bil glas, ki jih je defloriral - in s katerim so hoteli ostati do konca svojih dni. Odtlej so navijači vedno iskali njegov glas. Le zakaj ne? Za razliko od drugih komentatorjev, recimo Radivoja Markovića, ki so igralce nasprotne reprezentance imenovali kar po položajih, na katerih so igralci (bek, desni half, levo krilo, centerfor ipd.), je Delić poznal vsa imena. In pregovore si je sam izmišljal. Običajno v transu. Jasno, najbolj nepozabno leta 1983, ko je iz Splita komentiral odločilno kvalifikacijsko tekmo med Jugoslavijo in Bolgarijo - kdor zmaga, gre na evropsko prvenstvo. In nekaj sekund pred koncem je bilo 2: 2. Potem pa so naši dali gol. Komentar teh zadnjih trenutkov je postal legenda zase, toda vsak navijač se ga spomni drugače:

Prva verzija: "Nema, nema, nema više vremena... Vujović... kasno je, nema više vremena... evo ga, evo ga... centaršut... i gol, gol, gol... ko, ko... Radanović... Radanović, Radanović... LJUDI MOJI, MA JE LI TO MOGUĆE!!!"

Druga verzija: "Nema više vremena... 45:38... Zlatko Vujović... i gol, gol, gol... LJUDI MOJI DA LI JE TO MOGUĆE!!!... ludnica, ludnica, ludnica... Radanoviću... Radanoviću!!!"

Tretja verzija: "Nema više vremena ni za šta uradit... nema vremena... Vujovič... Vujović... Vujović... šansa... gol, gol... Radanović... Radanović... Rada... Radanović... PA LJUDI MOJI JE LI TO MOGUĆE!!!... LJUDI MOJI JE LI TO MOGUĆE!!!... ludnica... šta je ovo?"

Verjetno se niti sam Mladen Delić ni več spomnil, kaj je v resnici rekel - itak je bil v transu. V pravem navijaškem deliriju. Tako kot cela Juga. Tako kot vsi navijači, tudi tisti, ki zdaj pravijo, da se točno spomnijo, kaj je tedaj rekel. Le kako bi lahko navijači, ki so bili v transu, vedeli, kaj je rekel Delić? Tudi če bi zdajle zavrteli posnetek, bi bila to le še ena verzija. In nič več. Iz natanko tega testa pa so miti, hočem reči - ko se ljudje še 22 let po tem, ko si nekaj rekel, prepirajo o tem, kaj si v resnici rekel, pomeni, da si mit. In da si večji od življenja. Mnogi reporterji se nikoli ne rodijo - taki, kot je bil Mladen Delić, nikoli ne umrejo.