I nebo plaće
Umrl je Mladen Delić
Ko je nogometne tekme jugoslovanske reprezentance ali pa jugoslovanskih klubov na mednarodni sceni komentiral Mladen Delić, se je zdelo, da naši ne morejo izgubiti. Igralce je bodril - in igralci so igrali tako, kot da ga slišijo. Kot da igrajo v ritmu njegovega komentarja. Če ni šlo drugače, je našeškal sodnika ("Gospod Palotai!"), ali pa mu je razložil, da nima pojma ("Gospod Aškenjazi!"). In če so naši izgubljali, se je obrnil proti nebu in ugotovil: "Tudi nebo joče!" Ko so naši izgubljali, je vedno padal dež. Porazi so pač prihajali s teritorijem - kot zarote. In Mladen Delić, šjor iz Sinja, je znal vedno ustvariti vtis, da smo zmagali, pa četudi smo izgubili. Bil je patriot, ki je navijal za splitski Hajduk ("hajdućko srce"), a skupaj držal Jugo, ne da bi kdaj stopil v partijo. Ponavadi je bil edini Jugoslovan na terenu, ki je igral na zmago. Bil je tako eleganten, tako zgovoren in tako ekspresiven, da so bili njegovi komentarji pogosto boljši od tekem. Nogomet mu je dal slog - sam je dal nogometu seksapil. In gledanje tekem, ki jih je komentiral, je bilo del rituala - tudi če te nogomet ni zanimal, si še vedno lahko poslušal Delića. Če je bilo treba, je Stojković podal žogo sebi. In nikoli se ni delal, da je nogomet le nogomet. Ko je dal Safet Sušić leta 1979 v Zagrebu Italijanom tri gole, je bil tako navdušen, da je dahnil: "Sušiću - raduju ti se i otac i majka!" Jasno, to so bili drugi časi - časi, ko so za skandinavske reprezentance igrali "ribiči in pristaniški delavci". In obenem časi socializma, ko je Delić na glas razmišljal: Joj, kaj če se bo tekma končala neodločeno... in bo po podaljških še vedno neodločeno... in bodo novo tekmo odigrali čez tri dni... jaz pa imam letalsko karto za jutri - kako se bom vrnil domov?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
