Desant na knjige

Enotna davčna stopnja bi podražila knjige in založnike spravila na kolena

Čeprav se o enotni davčni stopnji zadnji mesec ni veliko govorilo, to še zdaleč ne pomeni, da je Janševa vlada že kar opustila zamisel o njeni uvedbi. Predsednik vladnega odbora za reforme, Jože P. Damijan, je pred kratkim na srečanju s predstavniki združenja za trgovino pri Gospodarski zbornici Slovenije znova poudaril, da je enotna davčna stopnja "eden najracionalnejših sistemov", pri katerem bi velika podjetja prihranila do milijarde tolarjev letno, v celotnem gospodarstvu bi se sprostilo okoli 1,8 odstotka BDP letno, najbolj izobražena delovna sila bi se pocenila za 15 do 31 odstotkov, vse to pa bi lahko vložili v znanje in razvoj, inovacije, zaposlovanje ... Skratka, čista idila. No, ne povsem. Predpostavimo, da bi uvedli enotno, 22-odstotno davčno stopnjo, ki bi vplivala na davek iz dobička, dohodnino in DDV. V tem primeru bi posledice najbolj čutili tisti proizvodi, za katere danes velja znižan, 8,5-odstotni DDV. Mednje spada tudi knjiga. Drastičen dvig davka bi imel hude posledice za domačo založniško dejavnost. V Mladinski knjigi so na primer izračunali, da bi na letni ravni pri stroških dela sicer prihranili okoli 14 odstotkov, po drugi strani pa bi na račun višjega DDV izgubili osem odstotkov prihodkov. Če je izračun neugoden za Mladinsko knjigo, je še toliko slabši za manjše, zlasti komercialne založnike, ki živijo izključno ali pretežno od trga. Breme višjega davka bi morali prej ali slej prevaliti na ramena kupcev, to pa bi seveda pomenilo dražje knjige, posledično pa manjšo prodajo in ne nazadnje likvidnostne težave založb. "Na tako majhnem in specifičnem trgu, kot je slovenski, je vsaka, že najmanjša sprememba na tem področju usodna. Uvedba enotne 20-odstotne, še bolj verjetno pa 22-odstotne davčne stopnje bi imela naravnost pogubne posledice za slovensko založništvo oziroma slovensko knjigo," opozarja Ivo Frbežar, predsednik odbora za knjigo v javnem interesu pri GZS in podpredsednik Slovenskega centra PEN.

Kako usodno sta povezani cena in prodaja knjig, kaže primer Švedske, kjer so pred tremi leti DDV za knjige znižali s 25 na šest odstotkov. Raziskave so namreč pokazale, da povečanje cene za en odstotek pomeni en odstotek manj povpraševanja in obratno. Znižanje davka se je poznalo pri ceni večine knjig, prodaja knjig se je na splošno povečala za štirinajst odstotkov, v knjigarnah celo za dvajset odstotkov. Švedska knjiga je danes brez dvoma v boljšem položaju kot slovenska, saj ima 2,5 odstotne točke nižjo obdavčitev, po drugi strani pa štirikrat večji trg. Da ne govorimo o Veliki Britaniji, Irski, Norveški, Poljski ali Hrvaški, kjer knjige sploh niso obdavčene. Na Hrvaškem jih je nekdanja Tuđmanova vlada sicer obdavčila po splošni 20-odstotni stopnji, vendar je poznejša Račanova vlada obdavčitev ukinila, saj je ugotovila, da ima katastrofalne posledice za založniško dejavnost. Posebej zanimiva je Poljska, saj se je Evropski uniji pridružila hkrati s Slovenijo, a si je v nasprotju z nami na pristopnih pogajanjih uspela izboriti ničelno davčno stopnjo do leta 2007, in to kljub direktivi EU, ki ničelni stopnji nasprotuje. Slovenski pogajalci so na tem izpitu pogrnili. Še več. Predstavniki nekdanje vlade so zatrjevali, da bodo sčasoma vse države EU prisiljene uvesti vsaj znižano davčno stopnjo za knjige. A to se ni zgodilo. "Direktorji največjih angleških založb so mi celo rekli, da bo prej razpadla EU, kot da bi Anglija obdavčila knjige," pravi Rudi Zaman iz založbe Didakta. Rok Kvaternik iz založbe Rokus je prepričan, da bi drastičen dvig davčne stopnje slovensko založništvo zreduciral na Mladinsko knjigo in nekaj založnikov s specifičnimi programi, ki so na svojih področjih monopolisti: "Če bomo 20-odstotno davčno stopnjo uvedli tudi za učbenike, bomo pravi eksces v Evropi, poleg tega pa bo vlada ravnala tudi v nasprotju s svojim programom, po katerem naj bi bili učbeniki brezplačni."

Rok Zavrtanik iz založbe Sanje pravi, da bi bila uvedba enotne davčne stopnje enaka naravni katastrofi. "Najbolj bi prizadelo manjše založnike - torej prav tiste, ki so v zadnjih desetih letih najbolj zaslužni za kakovostno produkcijo in pozitivno tekmovalnost na tržišču." Na vprašanje, za koliko bi se podražile knjige, pa odgovarja: "Vsekakor za več, da bi se še lahko izšli računi pri izdajanju dobre literature. Obdavčitev knjige je bila tudi eden od razlogov, da so slovenski založniki vse do letos odlašali z uveljavljanjem žepnih izdaj, ki so po vsem svetu najbolj razširjen način prodaje leposlovja. Ena produkcija povprečnega prevedenega leposlovnega dela po naših izkušnjah stane 1,5 do 2 milijona tolarjev, prodana naklada 500 izvodov pa velja za uspeh, ki ga je težko doseči. Torej mora knjiga brez davkov in rabatov, ki segajo do 50 odstotkov, znašati najmanj 6.000 tolarjev. Z 20-odstotnim DDV to pomeni 7.200 sit." Nič bolj optimističen ni direktor založbe Družina in predsednik strokovnega združenja založnikov in knjigotržcev Slovenije Mitja Zupančič. Ko je leta 1999 davek na dodano vrednost zamenjal nekdanji prometni davek, jim je razliko uspelo kompenzirali z racionalizacijo znotraj hiše. Glede na to izkušnjo v enotni davčni stopnji vidi grožnjo, ki bo povzročila "povišanje prodajnih cen, poslabšanje likvidnih situacij, višjo izposojo in upad prodaje". O hudih posledicah so prepričani tudi v Društvu slovenskih pisateljev: "Že uvedba DDV je ceno knjige na policah slovenskih knjigarn podražila, kar po mnenju društva najbolj škodi prav avtorjem, saj se proda vse manj izvodov posamezne knjige," opozarja poslovni sekretar DSP Saša Jovanović. V zadnjih nekaj letih je prodaja kakovostnega slovenskega romana padla z 2000 na komaj 500 do 700 prodanih izvodov.

Navdušeni založniki

Vsi založniki pa na davčno reformo vendarle ne gledajo tako črnogledo. Tomažu Zalazniku iz Nove revije se hrupa ne zdi smiselno zganjati, preden vlada ne pripravi konkretnega predloga davčne reforme. Podobno razmišlja Tanja Tuma iz založbe Tuma, ki je sicer tudi predsednica društva slovenskih založnikov. Verjame namreč obljubi šefa Janševega kabineta in predsednika vladnega strateškega sveta za kulturo Aleksandra Zorna, da bodo založniki povabljeni k razpravam na to temo in bodo lahko v miru predstavili svoje stališče. Tudi dvig cen je ne skrbi: "Trendi znotraj založništva - končno uspešen pohod žepnih knjig, postopna uveljavitev enotne cene knjige - kažejo, da imamo kupce, če je cena prava in cenovna politika transparentna." Se pa Zalaznik in Tuma strinjata, da bi bila za nov zagon slovenske knjige najboljša rešitev ničelna davčna stopnja. Nekoliko drugačen pogled ima Samo Rugelj iz založbe Umco. Smiselna se mu zdi neka vmesna rešitev, po kateri bi ničelno stopnjo davka imele le knjige slovenskih avtorjev in prevodi del, ki so subvencionirani, s čimer jim je priznan splošen družbeni pomen. Vendar Rugelj dvomi, da bi ničelna davčna stopnja kaj bistveno prispevala k večji prodaji knjig domačih avtorjev: "Nov roman slovenskega avtorja je lahko, če ni zanimiv za bralce, tudi polovico cenejši od tujega, pa se ga ne bo prodalo nič več, če ta avtor ne 'prižge luči' pri kupcih."

Tudi po mnenju dr. Mihe Kovača, predstojnika katedre za bibliotekarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti, enotna davčna stopnja nujno še ne pomeni katastrofe - seveda pod pogojem, da se poveča subvencije za knjige. "Danska ima na primer najvišji davek na knjigo v Evropi, ker pa se ta denar vrača nazaj h knjigi, tudi s podporo avtorjem, se založniki ne pritožujejo." Podobno razmišlja Igor Brlek iz Študentske založbe. Pravi namreč, da bi morali davčno politiko vedno gledati skupaj z ostalimi mehanizmi, ki jih posamezne države uporabljajo za podporo založništvu. Kot primer navaja Finsko, kjer so knjige sicer obdavčene z 8-odstotnim DDV, toda hkrati jih država izdatno podpira. Pri nas vsaj za zdaj subvencije ne gredo v korak s časom. "Trend je bil negativen tudi v zadnjih letih, subvencije za knjige so nominalno primerljive s tistimi iz Beletrininih pionirskih časov, torej s konca devetdesetih. Ob tem pa so tudi posredno obdavčene pri obračunu DDV," ugotavlja Mitja Čander, urednik knjižne zbirke Beletrina.

Ena od možnosti, s katero bi lahko povečali subvencijska sredstva, bi bila ustanovitev posebnega sklada za knjige, ki je predviden tudi v nacionalnem kulturnem programu. Gre za to, da bi se denar od davka na knjige namesto v integralni državni proračun zbiral v skladu, od tam pa bi ga ministrstvo za kulturo prek subvencij vračalo nazaj v knjižno produkcijo. Za to rešitev si prizadeva tudi Društvo slovenskih pisateljev, a ne prav uspešno. "Problem je v tem, da ministrstvo za finance za zdaj menda ne zna dobro oceniti, koliko davka pridobi v državni proračun s pobranim davkom na knjige. Zato tudi takšna obotavljanja države pri formiranju sklada," pravi Jovanović. Kvaternik pa pobudi nasprotuje. "Razlog je preprost: incestno majhna skupnost, kjer se vsi poznamo in že zdaj sistem subvencij nikakor ne deluje, ker je ocena kakovosti nekega projekta prepuščena čisto vsakemu, ki ima za to pet minut časa." Posebnega smisla v takšnem projektu ne vidi niti Zupančič: "Iz dosedanjih izkušenj podeljevanja subvencij, pa tudi kriterijev knjižničnega nadomestila me taki dogovori ne zanimajo. Davek je davek in včasih so rekli - cesarju, kar je cesarjevega."

Nad mnenjem nekaterih uglednih predstavnikov iz založniških krogov, češ da višja davčna stopnja ne bo bistveno prizadela knjige, če se bo le našel ustrezen način njenega subvencioniranja, je najbolj zgrožen Zavrtanik: "Mislim, da to lahko izjavi le nekdo, ki je že sedaj pretežno odvisen od subvencijskih sredstev. To izvajanje sloni na statusnem ločevanju med t. i. 'komercialnimi' in neprofitnimi' založniki, pri čemer naj bi kakovosten leposlovni program ustvarjali predvsem slednji. In prav te naj bi država poslej še izdatneje podpirala s subvencijami."

Kaj je za knjige prava rešitev, bodo na koncu odločili politika in njeni gospodarski svetovalci. Ti vsaj za zdaj kakršnemukoli posebnemu statusu knjige oziroma založniške dejavnosti niso naklonjeni. Damijan je to najbolj nazorno povedal v intervjuju za Mladino, ko je kulturnike in kulturo enačil z industrijskimi proizvodi. Naši sogovorniki pa opozarjajo še na nekaj: pri vprašanje uvedbe enotne davčne stopnje se domači neoliberalni ekonomisti radi zgledujejo po Slovaški, ob tem pa zamolčijo, da je imel dvig davka na knjige z nekdanjih šestih na 19 odstotkov katastrofalne posledice za slovaško založniško dejavnost. Zaradi poceni delovne sile se je sicer bistveno izboljšal položaj tiskarjev, toda vsi ostali v knjižni produkciji - od založnikov, avtorjev do prodajalcev - so na slabšem. Nič čudnega, da se komaj dve leti po uveljavitvi novega sistema pojavljajo pobude, da bi za knjige uvedli nižjo davčno stopnjo. Tudi zaradi slovaške izkušnje je minister za kulturo Vasko Simoniti glede uvedbe enotne davčne stopnje predviden. "Kot veste, je vsa problematika zdaj samo še predlog Strateškega sveta, ne pa uradna zadeva vlade. Ministrstvo za kulturo se zaveda, da bi ta uvedba imela daljnosežne posledice na kulturo v celoti, ne samo na založništvo. Zato smo naročili ekspertizo, v kateri bo izdelana ocena uvedbe EDS na Slovaškem." Prav slovaški primer po njegovem mnenju potrjuje nujnost, da je z vidika slovenske knjige potreben temeljit premislek glede morebitne uvedbe enotne davčne stopnje.