Nemški mostovi

V starem mestnem jedru, kjer na stari cehovski Barvarski ulici že zdavnaj ni več malarjev, so kar nekaj tednov preurejali prostore v prvem nadstropju stavbe, katere zunanjost z ničimer ne govori, da v njej deluje Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi/Bruecken. V teh prostorih potekajo aktivnosti društva, ki so ga decembra 2000 ustanovili nemško govoreči prebivalci Maribora in okoličani. Nakup in obnovo prostorov jim je omogočila Avstrija, točneje koroška in štajerska deželna vlada ter graško društvo Suedmark/Južna marka. Predsednica Mostov Veronika Haring poudarja, da niso politična združba, ampak bolj društvo za skupno preživljanje prostega časa in skupno udejanjanje različnih zanimanj. Ob tradicionalnih božičnih praznovanjih, prireditvah, jezikovnih počitnicah in tečajih je med najdejavnejšimi literarna skupina. Njeni izdelki izhajajo v dvojezičnih letnih zbornikih Vezi med ljudmi, precej pa je povezana z Mariborsko literarno družbo, ki jo je ustanovil Marjan Pungartnik (sicer tudi tajnik Zveze kulturnih društev Slovenije). Je eden redkih, ki Nemcem pomagajo v njihovem plahem plezanju iz ilegale, v kateri so prebili 55 let. Društvo ima slabih sto članov, dosti več ljudi pa prihaja na prireditve ob zaključku šolskega leta. "Več ljudi hodi v društvo, kot se jih dejansko vpiše. Izobraženi in tisti s kariero bolj skrivajo svoje poreklo," pravi Haringova. Tudi iz letnih almanahov ni takoj razvidno, kdo je Nemec in kdo ne. Sicer se prireditev udeležujejo še gostje iz Gradca in Celovca. "Brez Korošcev in Štajercev ne bi mogli obstajati," je prepričana Haringova. Pungartnik pa pojasni, da je Avstrija po razpadu avstro-ogrskega cesarstva sprejela obvezo, da bo skrbela za Nemce, ki so ostali zunaj avstrijskih meja - podobno kot za Slovence zunaj meja domovine skrbi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Natanko deset let pred Mostovi je neki drug Mariborčan, Dušan Ludwig Kolnik, ustanovil društvo Most svobode/Freiheitsbruecke, ki pa je bilo bistveno bolj politično motivirano. Haringova pravi, da so svoje Mostove ustanovili po avstrijskem namigu, da bi bilo morda preudarno kulturno-jezikovna prizadevanja žena ločiti od denacionalizacijskih odvetniških teženj. Po dejavnostih sodeč gre pri Mostovih dejansko za apolitično društvo, ki združuje ljudi različnih starostnih skupin - od otrok do ljudi v tretjem življenjskem obdobju, ki si želijo novih znanj. Skupinske pogovore v nemščini (ob našem obisku so bile na vrsti izpovedi o dopustovanju) že nekaj let vodi mlada ljutomerska študentka, skupni motiv pa je precej dobro povzela ena izmed članic: "Učimo se jezika, koristno je in zanimivo. V tem ne vidim nič slabega." Pred nekaj leti upokojena Cvetka sodeluje, "ker se mi zdi dejavnost v redu, dali so mi možnost, da ilustriram naslovnice. Nimam predsodkov, le politika me ne zanima in tu tega ni." Ko pa sem povprašal, zakaj je na srečanju navzočih tako malo graditeljev mostov, je takoj odgovoril sivolas gospod: "Veliko jih je imelo pomisleke glede tega, da bi se srečali z novinarjem. Če ste zunaj tega, si ne predstavljate, kaj v Mariboru to pomeni."

Marburg

Morda bo k bolj plastični predstavi o dojemanju nemštva v Mariboru pripomogla tale prigoda mojega znanca, ki je sicer priseljen Mariborčan. Že nekaj let hodi z dekletom in šele pred kratkim mu je ta sramežljivo priznala, da so bili njeni Nemci. Haringova zase pravi, da je "Slovenka nemške narodnosti in moj jezik po očetu je nemški. Tudi moja vnukinja govori nemško." V svoji življenjski zgodbi se je z nemštvom srečala šele v trgovski šoli, kjer je primorski ravnatelj v pogovoru z njo pribil: "Haring, kaj delaš tukaj? Ti si ja Nemka." Pri nas ni mogla študirati, zato je odšla v Avstrijo, kjer se je v trgovini naučila jezika. Vendar pravi: "Tu sem bila Nemka, tam Jugovička."

Druga članica, Marjana, pove, da je bila Nemka njena mama: "Do njene smrti, do 85. leta, smo vseskozi govorili nemško. Bila je iz Mahrenberga/Radelj in je vse življenje govorila v dialektu. Moj sin tudi govori nemško pa vsi nečaki in zdaj vnuki," pravi gospa. Aleksander pravi, da je do 11. leta odraščal obdan s samimi Nemci. "Vse to zavračanje Nemcev je posledica indoktrinacije. Paničen strah je popolnoma neupravičen; fašisti so pod zemljo, pošteni Nemci tudi, edino otroci so še živi." Ko smo ga pobarali, kaj se je dogajalo pred drugo svetovno vojno, se je najprej spomnil izživljanja sokolov nad Nemkami: "Te so imele navado, da so nosile avstrijsko nošo, dirndl in bele dokolenke. Če so te punce šle po Gosposki ulici, so jim s črnilom polivali nogavice."

Nemška interpretacija zgodovine pravi, da so se odnosi med Slovenci in Nemci začeli bistveno slabšati pred dobrimi 150 leti, še malce dlje v zgodovino pa sega prva pisna omemba današnjega slovenskega imena za Marburg - v leto 1836, ko naj bi ga bil zapisal Stanko Vraz, sestavljeno pa naj bi bilo iz osnove mar (to pomeni vnemo, skrbnost) in pripone bor (boj) po zgledu nemško-zahodnoslovanskega poimenovanja za mesto Brandenburg, ki je bilo včasih slovanska utrdba Branibor. V javnosti se je ime začelo uveljavljati leta 1861, ko je Lovro Toman napisal pesem Mar-i-bor. Ime Maribor je javno veljavo dobilo po prvi svetovni vojni, ko se je prebivalstvena struktura bistveno spremenila. Tako Rudolf Pertassek, ljubiteljski zgodovinar iz Gradca (s koreninami na Ptuju) v knjigi Marburg an der Drau navaja, da je še leta 1880 od dobrih 17.000 meščanov za "pogovorni jezik" kar 13.500 meščanov izbralo nemščino, slovenščino pa slabih 2500. Leta 1920, po intervenciji Rudolfa Maistra in priključitvi Maribora k Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je razmerje že bistveno spremenilo: takrat je za materinščino nemški jezik izbralo 6500 Mariborčanov, slovenskega pa dobrih 20.000. Apokaliptično je počilo med drugo svetovno vojno, ko so - po Pertasskovih navedbah - Nemci sprva navdušeno sprejeli Hitlerjevo vojsko, v vojnih letih pa naj bi bila ta dodobra razočarala tudi staronemške prebivalce Maribora. Ti so - vsemu sodelovanju navkljub - bili okupirani, kot pravi tudi Haringova: "Moja družina je bila prav tako prizadeta zaradi vojne. Oče in njegov 14-letni brat sta bila prisilno mobilizirana." Po vojni so mesto "spucali" in dejansko zgradili na novo, saj je bilo menda - zaradi zavezniških bombardiranj - napol porušeno. Zaradi izgradnje, industrializacije in rasti mesta je bilo v Mariboru že leta 1991 na vsakega Nemca 460 Slovencev. "Naši pa dostikrat pozabljajo, da so ti časi mimo. To ni več plemenska družba, da bi pestovali pomiritve," pravi Pungartnik in obrazloži folklorno površnost. "Ljudje ne vedo, da je pri nas ogromno ljudi z nemškimi priimki pravzaprav Židov. Tako je včasih antinemštvo dejansko antisemitizem." Nato navede primer Josefa Hutterja, tovarnarja in graditelja blokov v središču mesta, ki se jih še danes drži ime hutterblok - "Josef Hutter je bil germanizirani Žid češkega rodu." Haringova meni, da je med našimi denacionaliziranci tudi kar nekaj Židov, "ki smo jim vse pobrali, zdaj pa so ameriški državljani. Na Češkem je Albrightova dosegla, da so Židom začeli vračati premoženje." Pungartnik sicer trdi, da je Židov v Sloveniji precej več, kot se jih za Žide deklarira, enako pa naj bi bilo tudi Nemci: "Več se jih za Nemce opredeljuje v Ljubljani kot v Mariboru."

Gradu Marchburcha nad mestom, po katerem je to dobilo ime, že zdavnaj ni več. Z Avstrijci smo zadnja desetletja bivali v sožitju - večinoma smo s kalkulatorji v rokah preračunavali cene pred njihovimi izložbami, kar nekaj časa pa tudi oni pred našimi. Večji je vpliv nemškega jezika na poimenovanja krajev in mariborščino, ki je še za odtenek bolj nemška od štajerščine in v njej kar mrgoli besed kot talar, cajt, hica, žleht ali britof. Dejansko Nemcev (in Avstrijcev) ne bremenijo le štiri sramotna leta okupacije pri nas, ampak gre za bistveno daljšo in kompleksnejšo prisotnost na današnjem slovenskem ozemlju. To, o čemer govorijo člani društva kot o odnosu mesta do njih, je pravzaprav zaničevanje, je prezir in ignoranca. Obstaja pa tudi strah pred ogroženostjo, ki je posledica evropske zgodovine prejšnjega stoletja.

Člani društva se ubadajo tudi s pisemskimi napadi bralcev v mestnem dnevniku, ki še vedno bijejo boj z Nemci. "Poleti so šli po festivalu Folkart Srbi prek Starega mostu v narodnih nošah in z njihovo zastavo. Če to naredimo mi, nas kamenjajo," pravi Haringova in morda njena črnogledost sploh ni pretirana. Maribor je danes bolj slovenski kot kadar koli prej, s svojo funkcijo je zaradi industrijskega poseljevanja pretežno servisno-storitveno-študentsko mesto. Do sedaj, pravijo, tudi mesto ni imelo posluha za njihove prošnje in potrebe. Bolj kot Slovenci to opažajo tujci. Na primer izseljeni slovaški Nemec (in novinar) Vladimir Majovsky, ki je pred dvema letoma v Mariboru sodeloval na srečanju predstavnikov nemških manjšin iz Srednje in Vzhodne Evrope. "Začudenje zaradi številnih znamenitosti je zamenjalo razočaranje nad tem, da so informacije za turiste in table z obvestili o posameznih pomembnih kulturnih obeležjih ob spomenikih samo v slovenščini in angleščini. To je kanček neke sovražnosti, ki ga je zapustil prejšnji režim, in prav tako posledica dolgega obdobja asimilacije." Med Nemci iz Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Romunije ter Srbije in Črne gore pa so gostitelji izstopali tudi po tem, da so državljani edine države, kjer Nemci niso priznani za narodno manjšino.