Zdravko Duša

27. 7. 2006  |  Mladina 30  |  Družba

Plavi vragi ob smaragdni Soči

Povojna zavezniška vojaška uprava v Posočju

Vojaki 351. polka pred vojašnico v Bovcu s sliko modrega vraga. Modri vrag je bilo ime njihove divizije. (fotografija iz arhiva Goriškega muzeja)

Vojaki 351. polka pred vojašnico v Bovcu s sliko modrega vraga. Modri vrag je bilo ime njihove divizije. (fotografija iz arhiva Goriškega muzeja)
© Arhiv Goriškega muzeja

Bilo je poleti 1945. Dva mlada moža sta jo ubirala peš ob Soči, od Gorice gor proti tolminskim hribom. Džip, ki se je nekje proti Dolgi njivi narisal na enem od ovinkov tam pred njima, bi bil lahko od katerekoli vojske. Z informacijami sta bila bolj na kratkem. Za njima so bili trije meseci postdomobranske prevzgoje s prekladanjem vreč v splitskem pristanišču. Kratek spogled je odločil, da ne bosta smuknila v grmovje. In tako se je dve minuti kasneje eden od njiju že sklanjal in pobiral čik, ki je priletel z olivnozelenca. Preden se je zravnal, je priletel še zavitek luckystrike. "Dobro je," je rekel. "Amerikani so. Zdaj ne bo manjkalo za kadit."

Take in podobne zgodbe iz peacekeepinga na Primorskem so bolj ali manj neznane spale v pripovedih petdeset let. Kaže, da je zdaj pri pospravljanju po nacionalni zgodovini prišlo na vrsto tudi to. V trdnjavi Kluže nam ravnokar kažejo razstavo Zahodno od raja, ki jo je izcizelirala mlada zgodovinarka Ksenija Krivec. Letos bodo zavezniki oživeli v gledališki komediji Srečka Fišerja Prihodnje, odhodnje, eden večjih slovenskih producentov pripravlja dokumentarec o Američanih in Angležih pri nas. Pred petimi leti je romanca o prepletu med vojsko, muziko in ljubeznijo v majhni vasi na pragu realizacije štrbunknila v zgodovino kot ponesrečen filmski projekt Kam je izginila Stella del Nord.

Razstava Krivčeve je uokvirila življenje in razmere v gornjem Posočju, od Kobarida do Mangarta. Tja so Američani 20. maja 1945 poslali 10. gorsko divizijo. Pred tem je bilo tu nekaj prerivanja: v Kobarid so prišli Anglo-Američani 2. maja 1945 skoraj hkrati z domačimi osvoboditelji, naslednji dan so partizani skupaj z zavezniki vkorakali v Bovec. Dvojna zasedba je trajala dober mesec. Dvanajstega junija je feldmaršal Alexander v Trstu razglasil, da prevzema oblast v coni A Julijske krajine. Tri dni prej je bila v Beogradu podpisana kompromisna rešitev, edina v Evropi, da se do dokončne razmejitve ozemlje razdeli na coni A in B od Trbiža do Pulja. Cono A naj bi upravljali zahodni zavezniki, cono B pa Jugoslovani. Ameriške "gorjane" so še pred koncem poletja zamenjali "rdeči biki": 17. julija je misijo prevzela 34. pehotna divizija, imenovana Red Bull. Biki so bili v začetku oktobra odpoklicani, zamenjali so jih pripadniki 88. pehotne divizije, Blue Devils. Zastava Modrih vragov z rogatim hudičem je potem na bovški občini visela skoraj natanko dve leti.

S prihodom zaveznikov so morali narodnoosvobodilni odbori predati oblast Zavezniški vojaški upravi. Konflikti so bili stalni. Domačemu mladcu, ki je prišel iz hoste kot osvoboditelj, se je moralo zdeti zamalo, da mu delovanje in avtoriteto omejuje nekdo, ki se je pripeljal nekaj tisoč kilometrov daleč. Iz praktičnih in propagandnih razlogov so zato profitirali na zavezniškem obilju, kjer se je le dalo. Poznal sem možakarja iz Portoroža, ki je, skupaj s svojimi kompanjoni, zvabil dva Američana pit na vojaško karavlo. Toliko časa so ju prijateljsko nalivali s šnopsom in nazdravljali na zavezniško-partizansko prijateljstvo, da sta čisto bebava zaspala, in ko sta se zbudila, ni bilo njunega džipa več nikjer. Peš sta morala oddrsati v kasarno in sam bog ve, kako sta se izmazala. Tisti, ki je izmaknil džip, je bil prepričan, da jima ni bilo hudega. Saj so imeli vsega preveč! je rekel.

Nočemo belega kruha!

"Okrog barak so se potikali predvsem vaški otroci, da so dobili razne sladkarije, in sicer bonbone, žvečilne gumije, čokolado, cocacolo, česar do tedaj niso poznali. ... Kasneje, ko so se vojakov domačini privadili, so prišli le-ti v kontakt z njimi, da so jim opravljali razne storitve, za kar so bili pohvaljeni. ... F. se spominja, da so se mu cedile sline, ko so vojaki zajtrkovali, in sicer bel kruh, džem, marmelado, veliko je bilo konzervirane hrane, jajca s slanino, pomfrit, ocvrt sladek šmoren, nutelo z arašidi."

Desni breg Soče je postal mali raj. "Vi imate svobodo, mi jo pa uživamo," je rekel prebivalec Kobarida znancu iz sosednje Drežnice, ki je padla v cono B. Gostilne v coni A so bile odprte, v njih se je dobilo vino v poljubnih količinah. Domačini so lahko trgovali s svojimi izdelki in jih zamenjevali za moko, sladkor, tudi oblačila. Med levim in desnim bregom Soče je prek 'čekpostov' ali mimo njih potekala živahna črna izmenjava. Dela na porušenih objektih so dajala zaslužek. To ni bila vzpostavitev predvojne blaginje. Bil je nov svet, kakršnega ti kraji najbrž nikoli niso poznali. Potem ko je prva svetovna vojna pognala ljudi v begunstvo in zrazirala vasi, ko so fašisti petindvajset let stiskali z davki in vojsko in šolami, da bi uničili prebivalstvo, potem ko je šla čez še druga vojna - se nam je prikazala Amerika.

Narodna oblast v začasnem suspenzu je reagirala tako, da je dobrote razglasila za sovražno orožje. Nočemo belega kruha! je bil obvezen klic na protizavezniških zborovanjih in demonstracijah. Nočemo čikulade! se je odzvala množica. Zborovanja in demonstracije so bili nova moda tistega časa. Kmetje so odlagali motike in prijemali za zastave, tudi kakšen transparent se je znašel v rokah, in so hodili "manifestirat". Vzroki so bili različni: od tega, da je Titova slika izginila iz pisarne Krajevnega ljudskega odbora, do ukaza iz sosednje vasi v coni B. "In je bilo špasno, a veš zakaj? Z Amerikancmi smo se poznal, sej nismo bili sovražniki, ampak, saj veš. Saj kordon so držal, saj jih je blo sram, mi pa tja silili in se smejali. Pa poznal smo se. Demonstracije so bile, pa ne grde, nobenih izgredov. Sej nam je bilo nerodno. Sej smo plesal skup." (S. Skočir, Čas zavezniške vojaške uprave v coni A Julijske krajine) Mogoče je pa one vse skupaj tudi zabavalo. Tako kot tistega jenkija, ki je - potem ko so vaščani v Volčah naredili celo uzbuno in demonstracije zaradi odstranitve Titove slike iz Krajevnega odbora - hodil ob demonstrantih in jih polglasno spodbujal: "Gridare Viva Tito! Gridare Viva Tito!" In se režal zraven.

Ideja o nezaželenem belem kruhu je v naslednjih desetletjih obveljala kot uradno stališče v polovici Evrope do Vladivostoka. Od zanikanja in omalovaževanja takih prijaznih reči, kot je dobra večerja, je živela pravcata mala vojska švercerjev in par režimov. Ko so pol stoletja kasneje padli, so se peacekeeperji vrnili nekoliko južneje in v isti maniri, kot da se je svet komaj kaj spremenil. Tudi ob prihodu Američanov v Bosno so letele iz oklepnikov žvečke in cigarete.

Dobri gospodarji

Zvezna vojaška uprava se je takoj po prihodu lotila nujne obnove cest in mostov. Polkovnik Bowman se je takrat pohvalil, da je to, upoštevaje velikost ozemlja in število prebivalcev, najobsežnejši gradbeni program na svetu. Potem so ponudili še pomoč pri obnovi v vojni porušenih ali požganih hiš. Prvi odgovor si lahko predstavljate: tujega nočemo, svojega ne damo! A do jeseni so narodnoosvobodilni odbori že sprejeli predlog zaveznikov o njihovi petdesetodstotni participaciji; pozneje so to spremenili celo v brezplačno popravilo vseh naselij, ki so jih fašisti ali Nemci cele uničili ali poškodovali. Tako ste lahko letos junija v Strmcu, ki so ga Nemci požgali do zadnje hiše in vse moške pobili, naleteli na pisano gručo osemdesetletnikov s kavbojskimi klobuki in vojaškimi medaljami: nekajtedensko spominsko potovanje po poteh prodiranja iz Neaplja jih je na koncu pripeljalo visoko pod vrh Mangarta pogledat vas, ki so jo po vojni obnovili. Seznam, ki ga je v tistem času pripravil guverner občine Bovec, stotnik J. P. Beatt, je za obnovo predvideval - poleg hiš po vaseh, vodovodov, šolskih poslopij in cerkev - celo nekaj podrtih staj v bližnjih planinah.

Že septembra 45 je ZVU določila, da se začne šolski pouk v slovenščini povsod, kjer so junija 1914 obstajale slovenske šole ali je bilo v polmeru štirih kilometrov najmanj 25 učencev. V večjih krajih so k temu navrgli še vrtce. Dovolili so abstinenco od italijanščine, prepovedali učbenika Naša beseda in Svobodna pota in poslali policaje, da so jih zaplenili. Ob tem so mimogrede pobrali še Titove slike iz učilnic, da ne bo nezakonitosti. Zvezna vojaška uprava je izplačevala pokojnine, invalidnine in podpore. Bivšim partizanom so kot priznanje za udeležbo v borbi proti fašizmu razdelili 140 milijonov lir. Vzpostavili so sodnije in posebno porotno sodišče za sojenje fašistom in kolaboracionistom. Ustanovili so civilno policijo in v ta namen dresirali tudi domačine. In uvedli so svoj denar.

Pepca Butterfly

Ne vem, kako so Američani v Posočju zaznamovali prepovedane cone, v kakršno je Stanley iz Tramvaja Poželenje potisnil ubogo Blanche. Posebnega dela niso imeli, saj se je ponudba omejila na nekaj vsem znanih vaških žensk in seveda običajni procent nesrečnih ljubezni. "Fiki-fiki per sapon" je bila fraza, ki se je udomačila v Trstu in preživela še celo generacijo po tistem, ko so peacekeeperji odšli. Sapon seveda v tržaščini pomeni milo: punce naj bi se dale dol za eno dobro dišečo žajfo. V igri so bile tudi druge dobrine, od čokolade do najlonk.

Ameriški model vojaškega mačota je bil zakon. Evropski vojaki so bili sicer lepo zapeti in urejeni, a njihova moškost se je začela in končala s tem, da so nagnali sovraga in 'obranili domovino'. Jenkiji pa so bili predvsem kul in tako neskončno vzvišeni nad vsem: propaganda za ameriške cigarete v kotičku ust in I-don't give-a-damn mletje čikgumija. Eliminiranje sovražnika je nekaj za zraven: nekaj, kar se je dogajalo v filmih kot mešanica globoke prijateljske etike, nesebičnega žrtvovanja in samoumevne nadmoči. Žvečilc, cigarete, viski so bili obvezna prtljaga zavezniškega vojaka. Kavbojci je bila beseda, ki jih je označevala še dolga leta po odhodu. Nebrzdane dirke z džipi po obsoškem makadamu in kolovozih, nacejanje in obračuni v vaških gostilnah so bili sanja vsakogar, ki je imel za seboj frustracijo pokornega služenja v italijanski ali nemški vojski. Zelo nagli in učinkoviti posegi policistov, ki so pretepače zmetali v džipe in odbrzeli z njimi, so nam pokazali razliko med brezpogojno in učinkovito disciplino. In njihova muzika v izvedbi manjših vojaških zasedb, ki so včasih prišle razvedrit vojake na teren, je bila čisto nekaj drugega kot vojaški marši, ki so jih pred vaško gostilno igrale plehmuzike rajnke Italije. Po tistih poljih med koruzo in krompirjem se je razlegal Glenn Miller in takrat ... Problem je v naši vojni krajini večen, za kiklami so vsak v svojem času letali Kalabreži, jenkiji ter Slovani, Muslimani in Iliri z Balkana. V nasprotju s slednjimi, ki so nas ponavadi v uniformah vodnikov izzivali po plesih, so se zavezniški zaradi žensk menda stepli največkrat kar med sabo. Klasičnih butterflyskih zgodb z zapeljano deklico in njenim izginulim ljubimcem je bilo malo. Nekaj otrok je ostalo za seme in spomin; edini, ki sem ga poznal, je živel precej bedno s svojo mamo in ni nikoli izvedel, kdo je njegov oče.

Addio! Baj baj! So Long!

Devetnajstega septembra 1945 je svet zunanjih ministrov štirih velesil sklenil, da pošlje v Julijsko krajino svoje izvedence. Tako so si 'zavezniške komisije' - Sovjeti, Britanci, Američani in Francozi - tisto pomlad šestinštiridesetega ogledale razmere na kraju samem.

Manifestacije so vzcvetele, zlepa in zgrda. Vasi so se mobilizirale, da se ne bi ponovil primer iz leta 1866, ko je Italija odhrustnila Benečijo. Ko so se komisije peljale skozi Posočje - bilo je aprila 46 - smo jih povsod pričakali s slavoloki iz bršljana, z rožami in s Titovo sliko, s slovenskimi, jugoslovanskimi in partijskimi zastavami, s harmonikami. Čez noč so se pojavili tudi napisi. Pisali smo jih na pročelja hiš, zidove, mostove, pa tudi po cestah in ostalih vidnih mestih. Še v petdesetih in šestdesetih letih so hiše ob cesti razglašale, da Hočemo Titovo Jugoslavijo in da Tujega nočemo, svojega ne damo, kljub izrecni prepovedi pisanja in agitiranja, ki jo je izdala Zavezniška vojaška uprava. Vasi so začele pisati svetu zunanjih ministrov in razmejitveni komisiji, pisma, prebrana in kuvertirana na sestankih ali zborih vaških skupnosti, so bila naslovljena direktno na predsednike vlad, ki so sodelovale na mednarodni konferenci, in v New York na Združene narode.

Drugega julija so protesti in peticije zmagali: meja se je zarisala bolj ali manj po črti, kjer teče še danes. "In potem so prišli ... naši," kot je stvarno in duhovito zaključila razstavo v Klužah Ksenija Krivec. Petnajstega septembra 1947 so jenkiji odšli. 'Izginili' bi bila primernejša beseda, ker so zvečer še bili, zjutraj jih pa ni bilo več. Menda. V izbi, kjer sem tri leta pozneje prišel na svet, so pobrali svoje poljske telefone in vojaške vreče, pustili so trpežno vojaško deko, nekaj praznih flaš od kokakole in majčkeno, olivnozeleno škatlico DDT-ja zoper bolhe in sramne uši (še vedno jo imamo v družinski zakladnici, skupaj z bankovcem, ki ga je izdala Zavezniška vojaška uprava), v vasi pa je za njimi ostala drobna jezikovna zarezica, pravzaprav dve: zapomnili smo si besedi 'šeknšek' in 'fakju', ki so ju najpogosteje uporabljali. Ni treba biti poseben jezikoslovec, da 'šeknšek' razvozlate kot 'chiken's shit'. Fakju pa je bil vzdevek, ki se je našega vaškega brivca držal do smrti, v katero je utonil tam nekje v sedemdesetih. Prislužil si ga je obenem z močnim udarcem v brado, potem ko je ameriškemu vojaku na njegov 'fakn jugo!' s prijaznim nasmehom zaklical 'faknamerika!' - prepričan, da fakn ne more pomeniti kaj drugega kot 'živela'! Delovalo je kot Zidanov šus v rebra: zgodba o Amerikanih ni bila nikoli več tista kot dotlej.