Jure Aleksič

19. 12. 2006  |  Mladina 51  |  Družba

Kompatibilni osamljenci

Internetni fukservisi - meka za štangirajoče rožlete ali njih zgolj še en nateg?

© Tomo Lavrič

Pred časom, kakih šest let mora biti tega, sem raziskoval teren za zelo podoben članek: takrat je kraljeval koncept pohotnega malega oglasa. Tako na straneh posebej v ta namen tiskanega biltena Kontakt Club kot v rubriki zasebnih stikov v Salomonovem oglasniku se je razbohotilo nebroj posredniških agencij, ki so za zasoljeno ceno telefonskega impulza prodajale telefonske številke golega seksa željnih dam iz vse očetnjave. Za od 112 do 159 tolarjev na minuto so agencije obljubljale dostop do indeksiranega harema karantanskih gospodinj, ki jih zanimajo predvsem suličarji in torej z njimi ni treba izgubljati časa na tistih grozljivih neskončnih čajih, kjer bi jim bilo treba lagati, da so v čemerkoli posebne. Slišalo se je prelepo, da bi bilo res.

Lumparija je potem v realnosti tekla nekako takole: ko si poklical konkretno številko 090, si dobil na telefon najprej zagrljeno, a zato nič manj čebljavo operaterko, ki je bila tam seveda izključno zato, da je prepotenega, tresočega se junca na liniji po kraljevski tarifi z neumnostmi in tehnikalijami zadrževala tako dolgo, kot je bilo le mogoče. Ko mu je njeno roparsko blebetanje končno le presedlo in ji je zabrusil kaj v stilu "Kaj me briga, če imaš ti tudi štirko - zrihtaj mi že eno potrebno Majdo iz Logatca!!", je sledilo skeniranje "baze podatkov" - in ko sta se dogovorila, s katero Majdo bi bilo smiselno poskusiti najprej, sta sledila dva možna scenarija. Mehanika je deklarativno tekla tako, da je operaterka Majdo direktno klicala na njen mobitel ter potem spojila liniji - in po prvem scenariju si za 140 tolarjev na minuto potem čakal in čakal, s tem da se je operaterka vsake tri minute oglasila in bodreče bevsknila kaj v stilu: "Evo, evo, zdaj pa res bo!"

Zgornji limit čakanja je seveda določala izključno plačnikova bebavost. Ko si - slabe volje, a še vedno slinast - zvezo prekinil in poklical še enkrat, si dobil ali "pristno" osuplo operaterko ali apologetično zgodbico, kako da jim ga ravno tisti dan že ves čas "nekaj serjejo računalniki", ter poziv: poskusiva še enkrat. Na kar se je zgodilo do pičice isto. Nekatere agencije so imele za umetniški vtis zaposlene celo full-time emulatorke Majd: potem ko si na liniji odždel ustrezno količino minut, si se dejansko lahko pogovarjal z žensko iz mesa in krvi, le da je bil glas isti, pa če naj bi šlo za kraljico pissinga Fani iz Ormoža ali lezbično domino Vaneso iz Črnuč.

Če si se s katero od teh kaj bolj konkretno namenil, si jo potem na dogovorjenem mestu čakal zaman. In vse, kar si imel od razburjenega klica na agencijo, je bilo, da je bil tvoj telefonski račun na koncu meseca še toliko višji od trideset jurjev. Nateg je bil dejansko tako primitiven, da je najbrž marsikaterega štangirajočega rožleta okrog prinesel že zaradi neke osnovne vere v to, da take lopovščine na doseženi evolucijski ravni družbe preprosto niso več možne.

No, danes je tukaj internet.

Tički

Daleč najuspešnejši zmenkarski servis pri nas je že vrsto let Ona-on.com, ki se rad pohvali s kar 80.000 registriranimi in 50.000 aktivnimi uporabniki, torej naj bi prek njega kompatibilno osamljeno srce aktivno iskal vsak štirideseti prebivalec Slovenije. To je dejansko respektabilna ustanova, ki se rada pohvali, da je bila na začetku - torej nekje v sezoni 98/99 - ena od prvih treh tovrstnih databaz na svetu. Pred leti, ko se je servis še uveljavljal, sem z v BOF-u organiziranega žurčija za uporabnike že napisal krajšo reportažo: pobeležil sem hordo klavrnih jolbertov, od katerih se mi ni znal s konkretno, prek servisa izposlovano spolno izkušnjo pohvaliti nobeden, razen enega samega. Ta mi je bil pripovedoval dolgo dolgo zgodbo o debeli mesarjevi hčerki, ki da jo je v nekem zapuščenem kozolcu ruknil na napihljivi zračni blazini iz TV-prodaje, ki jo je v prtljažniku za take namene okoli vedno prevažala ona sama. Prijateljem pa tega ni povedal, ker si ne bi upal nikoli priznati, da je šel na dejt s tako debelo žensko.

Ampak to je vse legitimno in tako, kot mora biti: ona-on je namreč namenjen predvsem prijateljevanju in romantiki, ista firma - Veneti.com - pa je isti softver v mesene namene prevedla v servis, ki danes sliši na ime Urgenca.com. Na urgenci naj bi se načeloma vedelo, da uporabnike zanima izključno fuk. Na ona-on moraš v predstavitvenem profilu govoriti o svojih očeh, horoskopu in glasbenih preferencah, na urgenci pa je poudarek na alinejah tipa Draženje anusa, Vsakokrat kričim, ko mi prihaja in Hočem, da si me vzame oralno, da ga/jo bolijo ustnice.

Srfanje po urgenci je načeloma zastonj, za privilegij komuniciranja z drugimi uporabniki - kar je za karkoli konkretnejšega seveda nujno - pa je treba plačati članarino: 4500 tolarjev za mesec dni, 35.400 za vse leto ali 60.000 za dosmrtni dostop. Na motivacijski strani se pri Veneti.comu hvalijo, da prek njihovega portala popestritev spolnega življenja trenutno išče več kot tisoč heteroseksualnih žensk, a že najbežnejše srfanje pobliskne bistveno manj idilično podobo. Čeprav je ob normalnih urah res vedno prilogiranih od 80 do 140 uporabnikov, bo od tega brez izjeme največ kakih devet zastopnic nežnejšega spola, pa še od teh jih bo pet a) del para ali b) tam zato, ker iščejo drugo žensko.

Tako pridemo do dejstva, da se bo na vsako aktivno uporabnico našlo po več kot deset aktivnih uporabnikov. Za vsakega izmed teh, ki je dovolj korenjaka, da je na prostor za fotografijo napopal svoj obraz, najdemo štiri, ki so na tem mestu objavili close-up svoje macole, te pa so seveda vse po vrsti take grozljive ogromne kurčetine in se naravnost čudovito podajo nickom, kakršni so na primer polnilec40, yebach100 ali simpaTIČ. Glede na to, da se po servisu pojajo predvsem moški, si tudi objavljeni drevored bingljev ogledujejo predvsem moški, tako da bi lahko rekli, da jih na neki način objavljajo predvsem drug za drugega.

Gospa Anita

A vsekakor ne gre kar takoj vreči puške v koruzo! Ko nastaviš iskalni filter, ti namreč engine vrže ven čisto spodobno število profilov potrebnih bab. Naslednja logična poteza je, da parim pošlješ uvodno sporočilce, in moram reči, da sem bil pozitivno presenečen, ko se mi je že naslednji dan javila Debeluška, dvainštiridesetletna gospa... oh, pa ji recimo Anita!

Ko sem jo poklical na mobilno številko, s katere mi je poslala SMS, je bila malce v zadregi, ker sem jo dobil v dopoldanskih urah v pisarni, polni ljudi. Ker sem bil takoj orenk hopa-cupa konkreten, je izrazila željo, da bi se sprva malce bolje spoznala po SMS-ih. Modro in profesionalno udušeč komentar, da bi - če bi se pač želel bolje spoznavati - raje ogovoril to ali ono mično dvajsetletnico na kakem decembrskem štantu, sem privolil. Ko sem ji SMS-al vprašanje, kaj jo rajca, mi je odtipkala: "V katerem smislu sprašuješ? Ker me v življenju recimo rajca tudi sladoled!" V mesidžu številka pet sem recimo izvedel, da je tudi njeno delo ležerno, da pa ima zato toliko več opravkov doma. Trije pubertetni mulci zahtevajo svoje, a se vseeno trudi čimvečkrat igrati tenis ter učiti španščino: zadnje čase so otroci vseeno toliko zrasli, da začenja zopet postajati podobna sama sebi, saj gre celo kdaj ven ali na kak koncert. Kasneje popoldne me je mesidž številka osem obvestil, da zdajle nima časa, saj čaka na sina, da bosta skupaj jedla kosilo. Potem mi je napisala, naj jo vseeno kar pokličem, da bova kakšno rekla - ampak če v trenutku obmolkne ali odloži, to pomeni, da ni več sama.

Dogovorila sva se za naslednji dan v Salonu, kjer se je k meni usedla neka nič posebej luštna, pa tudi nič posebej grozna dama prej specificiranih let. Na začetku je sicer vsako tišino, ki je zazevala po mojih petih zaporednih iz petnih žil potegnjenih vprašanjih o njenem življenju, pospremila s "Kaj? A zdaj boš pa kar tiho, al kaj?!" - ampak ko sem začel te trenutke anticipirati in vanjo prvi agresivno kokodakati "Kaj?! Kaj?! Tudi ti bi lahko kaj povedala!", je bila dovolj inteligentna, da je razumela namig in sva sčasoma iz tega razvila celo tako minorno, a ljubko privatno šalo.

Dvainštiridesetletna gospa Anita se po internetnih fukservisih aktivno driča že dve leti. Prej je bila možu celotni dolgi zakon povsem zvesta - "Trapa!" pravi sama zase na ta račun. V dveh letih je bila na kavi z desetimi različnimi e-korenjaki, od tega je potem spala s tremi. Z enim izmed njih sta šmirala vse leto in potem prekinila, ker je postajalo vse skupaj preresno, to pa ni ustrezalo nobenemu od njiju.

Moža ima čisto rada in ga ne namerava zapustiti, a sta se povsem odtujila, sploh se pa itak zelo malo vidita. Po poklicu je vodovodar, kar sicer nese dober denar, a je sposoben govoriti skoraj izključno o formuli ena in podobnih neumnostih, gospa Anita pa je bolj taka kreativka, "umetniška duša". Zatrdila mi je, da je ne bi osebno niti približno motilo, če bi on od časa do časa "kresnil kako kelnerco", dokler bi bilo jasno, da je ona še vedno prva - on pa ni tak, njega bi njen skok čez plot še kako prizadel, zato mu mora pač kar naprej lagati. Vmes je bil že pošteno ljubosumen, ampak si je na srečo iz nekega nerazumljivega razloga v glavo vbil, da ga vara z drugo babo, kar da pa ni noben problem.

Po njenem pripovedovanju so spletne fukkramljalnice natanko taka Indija Koromandija za uporabnice ženskega spola, kot bi si človek tudi predstavljal. Na vsako voljno damo se najde ne deset, temveč trideset razgretih teličkov. V prvih tednih, ko je bila avtomatično uvrščena med Novince, je redno dobivala po petdeset ali več različnih propozicij na dan, še danes jih dobiva po pet ali šest. "Ogromno teh je totalnih pacientov, takih patetičnih malih fukfehtarjev. Spomnim se recimo enega revčka, ki se je pripeljal z Obale in ni bil sposoben iz sebe spraviti enega samega približno zanimivega stavka. Pripeljal se je z lepim avtom in očitno pričakoval, da bo to že samo po sebi dovolj. Kar ni mogel doumeti, da ga je zavrnila ena taka debela stara baba. Še danes mi mori po telefonu, ker sem bila žal tako neumna, da sem mu dala svojo službeno številko." Na vprašanje, ali v tovrstnih zmenkih bolj išče seks ali druženje, mi ni znala dati pravega odgovora: ve samo, da si zdaj, ko je otroci ne potrebujejo več, želi "kaj več". S tem da se ona še izrazito drži nazaj: njeni sestrični, recimo, sta veseli ločenki in imata prek tovrstnih portalov praktično vsak dan svoj hojladri!

Z gospo Anito, ki se je izkazala za čisto fejst babo, sva se v slabih dveh urah, kolikor sva sedela na tistih udobno oblazinjenih stolih, pogovarjala o marsičem. Pogovarjala sva se o učinku tople grede, pa o kroničnih boleznih njenih otrok, o medijskem uravnoteženju Slovenije in o tem, kakšne filme rada gleda po televiziji - govorila sva tako rekoč o vsem, samo o fuku ne. Niti besede. Dejansko sem imel občutek, da bi z največjim veseljem tam sedela in čebljala vsaj še enkrat toliko, če ne bi soarejčka pripeljal h koncu sam. Zunaj je dejala, da je bilo resnično prijetno in da naj jo "še kaj pokličem".

Ko sem ji voščil lep dan, se nisem niti približno zavedal, kako dragocena je, saj sem jo jemal kot zgolj prvega ciplja iz potencialno neusahljivega morja. V naslednjih dneh sem jedrnato, a konkretno in gruvi sporočilce copy-pastal vsaj kakim petdesetim domnevno nezalitim rožicam in odgovorilo mi jih je natanko nula.

Fukfehtarji

Del odgovora na vprašanje, kaj je krivo za ta poraz, sem uzrl v postu tanje_80, ki je kot del svojega predstavitvenega profila napisala: "Samo malo gledam ... v manj kot 24 urah me je za GO/NO-GO? vprašalo več kot 150 moških??!?!" Drugi del odgovora pa mi je teden dni kasneje razodel Miha Petek, vodja projekta pri Veneti.comu. Zatrdil je, da sem ključno kiksnil, ko sporočilc nisem pospremil s fotografijo: "Okej, prvi, ki odpadejo - njihove pošte ženske avtomatično sploh ne odpirajo -, so tisti, ki napopajo gor svoje spolovilo, ampak takoj za njimi - skorajda avtomatično - odpadejo tisti brez fotografije. Ja, res je, tistih s fotografijo obraza je res malo, ampak prav ti potem požanjejo vso slavo. Tudi zato, ker izpadejo deci, ki si upajo."

Miha je bil pri razlagi odločitve za vzpostavitev Urgenca.coma, ki obratuje od lanskega julija, očarljivo iskren: "Predvsem smo hoteli malce prečistiti Ona-on.com, ki je res mišljen kot portal za prijateljevanje, ne pa za neko fukfehtarsko izživljanje. Ko smo začeli storitve ona-on zaračunavati, je postala kvaliteta še toliko pomembnejša. Kadar parkiraš avto na javnem parkplacu, ti je nekako vseeno, če okoli smrdi po scalini in cigaretnih ogorkih, v parkirni hiši za 400 tolarjev na uro pa se morajo površine še kako svetiti." Urgenca ima danes 18.000 registriranih uporabnikov, plačnikov pa je dovolj, da se pokrijejo stroški (tudi zato, ker je članarina nekajkrat višja kot na ona-on).

Zadeve potekajo približno tako, kot so si organizatorji zamislili, večjih presenečenj ni. Osnovni namen prečiščenja je bil dosežen, se pa Miha prvi strinja, da bi fukservis deloval bistveno bolje, če bi deloval kje drugje - torej v kakšni državi z dovoljšno kritično maso mestne populacije. Vseeno tudi pri nas zadovoljuje nekatere potrebe, pa magari na tak bolj ... virtualen način. "Mi smo zgradili virtualni park in v njem zasadili virtualna drevesa - in ljudje se danes po njem sprehajajo. Ker gre za seks, jih sploh ni bilo treba kaj posebej stimulirati, da bi se po njem sprehajali - v bistvu je bilo treba samo postaviti rampo in začeti pobirati vstopnino."

Ko sem mu razlagal svoje izkušnje in dognanja, se je samo razumevajoče nasmihal in mi prisegel, da bi lahko, če bi se res vrgel v to, na mesec mirno kresnil po dve ali tri uporabnice servisa - to pa zato, ker menda nisem tipičen v monitor plitvo sopihajoči kokeršpanjel, temveč nemški ovčar! Ko sem na glas razmišljal, da se med vsemi ribniki najmanj splača loviti v tistem, kjer zevajo samo škarpene, ki jim iz tega ali onega razloga osvajanja v realnem življenju očitno manjka bolj kot kakim drugim in ki jih na dan propozicionira tudi po 150 konkurenčnih ribičev - se je zopet samo prijazno nasmihal. Na moje nadaljnje vztrajne pomisleke je razpredel dolgo in elipsoidno zgodbo o tem, kako bi bili na tem svetu potrošniki gotovo najbolj razkačeni prav na človeka, ki bi jim pomagal razumeti klavrno resnico, da se jih je dolga leta analno posiljevalo, čeprav so sami ves ta čas mislili, da seksajo.

Ker članka nisem hotel končati na tej negativni noti, sem zavil še na Ona-on.com, kjer je bila zgodba dejansko drugačna. Že takoj prvi dan po registraciji je - ne da bi poslal eno samo sporočilce, torej zgolj na moči mojega neponovljivo očarljivega profila - škarpena kontaktirala mene. Ker sem v njenem profilu prebral, da je "simpatična, zanimiva, drugačna, odprtega duha, intelektualna, topla in prijazna", sem kihnil: Končno! ter na GO/NO-GO? kontriral z odmevajočim GO!

Gospodična Tanja

Recimo-ji-Tanja jih ima trideset in vse SMS-e piše z velikimi tiskanimi črkami, tako da bi se vsakemu pravovernemu internetoglavčku zdelo, kot da se ves čas dere - v mesu in krvi pa je potem najtišja senca, kar jih je bilo kdaj projiciranih na kako površino. Samo šestdeset odstotkov njenega defenzivnega šepeta se je prebilo skozi tiho tiho ambientalno glasbeno podlago v lokalu. Povedala mi je, da portal uporablja šele kake tri tedne, da je šla v tem času že na par kav in da so bili ljudje, ki jih je na ta način spoznala, še kar v redu. Do sedaj je naletela samo na enega bolnika, ki jo je jel, si morete misliti, po uri pogovora kar grabiti za rokco in podobne neumnosti.

Tanja je zaposlena kot kulturna delavka, v prostem času slika. Nima nobenega priljubljenega motiva in tudi ne tehnike. Po daljšem premisleku se je odločila, da nima hobijev, morda gre kdaj "s kolesom tko mal okrog". Ves čas bere, a najljubše knjige - naj razmisli - nima. Ja, v bistvu je precej osamljena, ampak - hmmmm, kaj pa ve - ne bi mogla najti razloga, zakaj je tako. Mislim, da si nisem dal v življenju še res nikoli niti približno toliko opravka z mešanjem čaja in bridkim obžalovanjem, da nisem bil naročil brezalkoholne pijače v steklenički, da bi lahko počasi cefral etiketo.

Po dvajsetih minutah nama je tako brezprizivno zmanjkalo tem, da sem se lahko z njo samo še skregal, zakaj ji kot 'umetnici' država plačuje socialne in pokojninske prispevke, pekom, smetarjem in nogometašem pa jih pač ne. Kakih vsebinskih, reprodukcije vrednih argumentov sicer ni navedla, me je pa obtožila, da sem blazno "kontradiktorna oseba", in ko sem jo vprašal, kaj natančno pomeni beseda 'kontradikcija', je po dolgem gubanju čela dejala, da "spopad". Zelo kmalu sem jo vprašal še, ali pozna pomen čudovite angleške fraze "to cut one's losses", in ji ga, grabeč jakno in kapo, tudi razložil. "Hitro si mi pobegnil!" mi je z vidno mešanimi občutki dahnila v slovo, jaz pa sem jo le nežno potrepljal po rami in ji zagotovil, da je, gledano tehnično, "tista ta normalna" vsekakor ona.

Drugi dan sem že dobil naslednjo ponudbo, a ker je dečva v profilu pod 'nekaj o sebi' napisala "Če bom povedala preveč, potem ne bom več zanimiva.", sem se ji v mislih toplo zahvalil za iskrenost in njena morebitna nadaljnja sporočila preprosto blokiral. Do konca tedna sem dobil še tri druge poizvedbe, a nisem zmogel pozitivne energije, da bi karkoli odgovoril. Čas sem raje investiral v srfanje po urgencini konkurenci, ki pa je po nekaj spletnih forumih preprosto zmanjka. Pa še ti forumi so na ravni (ne izmišljujem si, to je dejanski citat): "Keri tip ki rad fuka v rit pa mu žena al punca neda, javi se pa ti bom js nastavil." Ta konkretni post je dobil v mesecu dni natanko en odgovor, in sicer s smajlijem pospremljeni: "Jebela, so te pa res zasuli s ponudbami!"

Vse kaže, da bo treba - če mi bo kdaj atrofiral kak možganski reženj in me bo dejansko zopet popadla zmenkarija - vseeno kar lepo ogovoriti tisto mitološko dvajsetletno lepotico z decembrskega štanta.