Jure Trampuš

24. 5. 2007  |  Mladina 20  |  Družba

Plakatna afera

Zgodba o političnem plakatu ob dnevu mladosti leta 1987, ki je zamajal temelje Jugoslavije

Črno-bela verzija plakata (barvni original se je izgubil v tistih časih)

Črno-bela verzija plakata (barvni original se je izgubil v tistih časih)
© Preslikava iz knjige Novi kolektivizem, 1999

Skoraj točno pred dvajsetimi leti je Mladina izšla brez naslovnice. Uredništvo je najprej presodilo, da bi bila za dan mladosti na naslovnici tednika lahko natisnjena rekonstrukcija plakata za štafeto mladosti, ki je bil takrat že nekaj mesecev jedro političnega vrenja v Sloveniji in Jugoslaviji, vendar se je, kot je bilo v tistem času normalno, zataknilo pri politiki. Če bi Mladina izšla s spornim plakatom na prvi strani, bi jo prepovedali. Urednika Mladine sta bila takrat Bernard Nežmah in Franci Zavrl.

"Mladino je takrat izdajala ZSMS. Zvedeli smo, da je bila že spisana zahteva za prepoved Mladine, če bi ta izšla s plakatom na naslovnici. To sem tedanjemu uredniku tudi povedal," se tistih časov spominja tedanji predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije Tone Anderlič. A oblast je bilo mogoče ukaniti. Namesto na naslovnici je rekonstrukcija plakata izšla znotraj Mladine, kot duplerica, poster, na naslovnici pa sta bila objavljena članka o plakatu in o iracionalnih napadih na slovensko mladino. "Ko je Mladina izšla, so bili v partiji in tožilstvu seveda zelo jezni, a prepovedi ni bilo," pojasnjuje Anderlič. Dimitriju Ruplu se je med pogovorom za Tribuno prerekanje o plakatu zdelo "nekoliko otročje", a zunanji minister se je enkrat pač zmotil. Iz plakata je nastala pomembna točka demokratične emancipacije, ki se je pred dvajsetimi leti začela v Sloveniji. Kaj je pravzaprav plakatna afera, kako se je zgodila, kakšne so bile njene posledice?

Štafeta mladosti

V Sloveniji so se sredi osemdesetih let pojavile zahteve po odpravi štafete mladosti. Prvi so jih javno artikulirali pri univerzitetni konferenci ZSMS v Ljubljani. Razmišljalo se je o referendumu o odpravi štafete, mladinci pa so se šli različne družbene akcije, recimo štafeto absurda. Študentje so v središče Ljubljane pripeljali hlod in ga potem z motorno žago obdelali v veliko štafetno palico.

Oblast nad "provokacijami" ni bila najbolj navdušena, a dokler za njimi niso stale vplivnejše institucije, pravih političnih pritiskov ni bilo. Prelomilo pa se je spomladi 1987. "Plakatna afera je padla v zelo zapleten in zaostren konflikt odnosov med ZSMS in ZSMJ. Bil je čas, ko je slovenska mladinska organizacija promovirala različna nova družbena gibanja, mirovniško, tudi duhovno, bile so pobude za odpravo smrtne kazni, verbalnega delikta, postavljala so se splošna libertarna vprašanja, vprašanja o načinu življenja v Jugoslaviji, bilo je obdobje začetka padca berlinskega zidu. V to razmerje je padla najprej pobuda za odpravo štafete in potem je prišel še plakat," se spominja Borut Šuklje, tedaj član ožjega vodstva ZSMS.

Leta 1987 je bila za izpeljavo političnega rituala odgovorna Slovenija oziroma njeni mladinci. Petčlanska žirija, ki ji je predsedoval Šuklje, je za praznovanje dneva mladosti (in takrat tudi 50. obletnice prihoda Tita na čelo komunistične partije) izbrala plakat skupine Novi kolektivizem. Plakat so kasneje potrdili tudi v Beogradu, estetika socialističnega realizma je bila namreč nekaterim zelo všeč. A pojavil se je inženir Nikola Grujić, ki je odkril, da gre pri izbranem plakatu za plagiat, reprodukcijo dela Richarda Klaina iz leta 1936, ki slavi tretji rajh. Namesto nacističnega junaka je bil postavljen junak socializma in komunistične revolucije.

Stvari so se začele zapletati. Grujić se ni motil. Plakat za dan mladosti je bil resnično predelan nacistični plakat arhetipskega arijskega junaka. Zamenjani so bili le simboli. Namesto zastave nacistične Nemčije je bila uporabljena jugoslovanska zastava. Namesto nemškega orla golob miru, namesto bakle štafetna palica ... V izjavi Novega kolektivizma so avtorji plakata leta 1987 zapisali, da plakat enkrat za vselej briše negativne simbole mračne preteklosti. "Mladenič, edini preostali element spornega plakata, je zato osvobojen vseh tistih mračnih sil fašizma, stalinizma, dogmatizma, ki so tlačile naše pretekle rodove."

Pojasnila niso pomagala. Po odkritju je Jugoslavijo zajela politična histerija. Zganila se je partija, zganili so se borci, zavrel je nacionalizem, nekateri so zahtevali, da se avtorji plakata zaprejo, drugi bi zaprli kar vodstvo slovenske ZSMS. Predsedstvo ZSMJ je menilo, da so avtorji plakata socializem želeli izenačiti z drugim totalitarizmom, s fašizmom. Govorili so o ideološki in politični diverziji, zahtevali odgovornost s polnim imenom, mediji so pisali o provokaciji pod masko umetnosti, o zlorabi, o kriminalu, o napadu na svetinje, o političnem kiču ... Zaradi lova na čarovnice je Mladina objavila Klic k razumu, ki ga je podpisala množica intelektualcev. Med njimi tudi obramboslovec Janez Janša. A pogrom se ni ustavil ...

Roman Uranjek, eden izmed avtorjev plakata (drugi trije so bili A. D. Knez, Darko Pokorn in Miran Mohar), danes pravi, da je "Novi kolektivizem v osemdesetih dosledno uporabljal retroprincip kot umetniški izraz, provokacijo pa kot legitimen del sporočanja idej". Člani žirije naj ne bi bili vedeli, kakšna je izvirna različica plakata, nekateri so poznali retroprincip, vedeli so, da gre za estetsko provokacijo, ki se je skladala z željo po odpravi štafete, a so mislili, da bo obvladljiva. "Nismo vedeli, kaj je bilo osnovno izhodišče plakata, vedeli pa smo, da gre za tipologijo herojstva, in takšna izvedba plakata se nam je zdela zelo dobra za zaključek štafetnega obredja. Vedeli smo, da bo z dnevom mladosti, kot smo ga poznali poprej, kmalu konec," se spominja Šuklje. A niti žirija niti umetniki niso vedeli, kaj bo plakatna afera pravzaprav prinesla. "Politični odziv je presegel vsa pričakovanja. Ovadba pa je bila po enem letu ovržena, ker so se sklicevali, da je retroprincip uveljavljen likovni slog, ne glede na to, da smo bili mi avtorji tega, kar je svojevrsten paradoks," pravi Uranjek. In kakšna je bila vloga plakatne afere pri razkroju Jugoslavije? "Verjamem, da je zamajala vitalni del temeljev socialističnega samoupravljanja ter bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Še vedno pa zavidam Orsonu Wellsu in njegovi radijski igri po H. G. Wellsu Vojna svetov."

Pritiski

Vojna svetov pa se je dogajala v Sloveniji. Kot v knjigi o slovenski demokratični revoluciji razkriva Milan Balažič, ki je bil takrat član ožjega vodstva ZSMS in eden od akterjev dogajanja, je Milan Kučan takoj po razkritju Nikole Grujića v poslopje centralnega komiteja slovenske partije poklical vodstvo mladinske organizacije. "Oblečen v sivo jopico in obut v domače copate" je od njih zahteval, da se odpovedo plakatu. ZSMS je potem sprejela nekaj med seboj različnih izjav, ki so obsodile ali pa previdno branile plakat. Ena, tista najbolj obsodilna, je nastala celo po nareku partijskega vrha. "Neskladje v izjavah je posledica pritiskov od zunaj. V zgodbo o plakatu so se vmešali partija pa SZDL in druge družbene organizacije. Bili so veliki pritiski na predsedstvo, pa tudi na naše članstvo na lokalni ravni. To je potem od predsedstva želelo obsodbo plakata. Treba je bilo razmišljati tudi politično, če smo želeli preživeti in speljati še druge ideje," se pragmatičnih potez ZSMS spominja tedanji prvi mladinec Anderlič.

Podobno razmišlja Šuklje. "Slovenski politični vrh se je zavedal, kaj se skriva zadaj, da je plakat lahko samo povod za velike, usodne premike. Pritisk pa je bil resnično zelo resen. Tako na vodstvo ZSMS kot tudi na vodstvo slovenske partije. V Beogradu so zahtevali, naj se zamenja celotno vodstvo slovenske mladinske organizacije. A če bi se to zgodilo, bi bil to precedens, ki bi lahko imel zelo resne posledice tudi drugod. Podoben poskus se je zgodil malo kasneje, ko so od Slovenije zahtevali, naj umakne ustavna dopolnila. Še danes se spominjam, kako smo se iz Ljubljane peljali v Beograd in kako smo na poti na vsaki radijski postaji poslušali, kako se v Beograd pelje delegacija mladincev iz Slovenije in kako bodo potem v Beogradu obračunali z nami."

Umik plakata za skupne cilje

ZSMS je pokleknila. Umaknila je plakat. Na Kučanovo zahtevo je Studio Marketing naredil novega, ki je bil sprejemljiv tudi za druge republike. Ritual štafete je v Sloveniji tisto leto potekal bolj komično. Zaradi novozapadlega snega štafeta poti ni mogla začeti z vrha Triglava, v Bohinju, kjer je bil slavnostni sprejem, pa so nekateri študentje delili priponke z napisom Štafeta? Ne, hvala. Izročitev štafete hrvaškim mladincem je bila "na portoroškem letališču videti absurdna, ko je kolona črnih limuzin z močnim političnim spremstvom 'rešila iz rok skruniteljev svetinjo'", kot piše Balažič v svoji knjigi.

In kako dvajset let pozneje o plakatni aferi razmišlja nekdanji šef partije Milan Kučan, ki je ZSMS naročil, naj zamenja sporni plakat? Po njegovem je bila "plakatna afera eden od mejnikov v procesu rušenja jugoslovanskih ritualov, zavračanja vsiljevane ikonografije, opozarjanja na izpraznjenost ideologije in na nesmisle politične prakse. Mlada, intelektualno in politično angažirana generacija v ZSMS, ki se je ideološko neobremenjeno odzivala na realnosti doma in v svetu, je to počela sistematično in s tem vztrajno utrjevala prostor slovenski civilni družbi in alternativnim političnim razmislekom. ZSMS je v slovenski javnosti uživala dovolj zaupanja, da je izbira plakata Novega kolektivizma še dodatno senzibilizirala javnost za umetniški izraz Neue Slowenishce Kunst, ki je bil nedvomno novum v svetovnem merilu. Izbira nacističnega plakata, čeprav prirejenega, pa je kljub temu razburila velik del javnosti in pri mnogih vzbudila občutke negotovosti, nelagodja ali zavrnitve. Verjetno bi jih še danes. Jugoslovanskim politikom pa je plakat žal ponudil argument za utrjevanje podobe o Slovencih, ki naj bi bili vrednostno popolnoma dezorientirani in mnogi, tudi naši morebitni zavezniki za spremembe, so ta argument sprejeli, tudi pod vplivom politične propagande." Kučan dodaja, da si ni želel, da bi afera postala dober izgovor za preusmeritev pozornosti od ključnih vprašanj takratne jugoslovanske družbe. Bil je čas velikih nasprotij in slovenska partija je kljub razlikam med njo in ZSMS potrebovala zaveznika. Kučan je bil pač pragmatik. "Dialog je bil temeljno vodilo mojega političnega dela, še posebej, ko so bile razlike v pogledih velike. Hotel sem razumeti, kaj se dogaja, pa tudi, da bi mladinci razumeli, kaj bo izbira plakata pomenila za verodostojnost Slovenije v očeh jugoslovanske javnosti. Uradna politika, kamor sem sodil tudi sam, ni hotela postati advokat izbire tega plakata. Politika je navsezadnje zaradi ljudi, ne zaradi plakatov, in pomembno je, da ljudje razumejo in sprejemajo nadomeščanje enih simbolov z drugimi. Slovenija, ki je v Jugoslaviji prepogosto naletela na povsem gluha ušesa, je morala biti za razumevanje ljudi še posebej občutljiva."

Štafeta je dokončno umrla leto pozneje. Tri leta po njej je umrla tudi Jugoslavija. Plakatna afera smrti ni povzročila, a je bila indikacija, da Jugoslavija in njen samoupravni socializem ležita na smrtni postelji.