Lik in delo tovariša Tita

115 let od rojstva Josipa Broza

Mali Joža, Josip Broz, se je kot sedmi otrok rodil v Kumrovcu 7. maja 1892 Slovenki Mariji (rojeni Javoršek) iz Podsrede in očetu Franji. Mladost je preživljal ob vrtenju žrmelj in zibanju mlajše sestre, na paši in z redko posejanimi kosi kruha, enkrat na leto tudi s svinjsko glavo za priboljšek. Koščki sladkorja, ki jih je dobival pri dedku na slovenski strani Sotle, so bili največ, kar je užil v mladosti. Bil je otrok srednjeevropske kulture, vendar na pustolovsko- delavski ravni. Zgodaj je odšel v t. i. fremt: iskanje dela v velikih tovarnah v industrializiranih delih Avstro-Ogrske in Nemčije. Nemirni duh ga ni pustil dolgo na enem mestu. Že zelo zgodaj je pokazal občutek za "hohštaplarijo": prvi dve mesečni plači je zapravil za belo obleko, ki pa naj bi mu jo ukradli, še preden jo je prvič oblekel.

Za sabo je, če smemo verjeti črnogorskemu pisatelju Filipu Raduloviću (ki je s Titovim privoljenjem in državnim denarjem konec sedemdesetih let potoval po Evropi in iskal sledi njegovih ljubezni), puščal "užaljene, ponižane, zapuščene in v duši ranjene" ženske. O nekaterih (zlasti Jovanki Broz, pa tudi Herti Haas in Davorjanki Paunović) so sicer skopo pisale tudi uradne biografije. Ženske naj bi nanj imele velik vpliv, omogočile naj bi mu, da se je naučil igrati klavir, nemškega in ruskega jezika, plesa in jahanja. Pomagale so mu k vključevanju v višje, nedelavske sloje družbe, skratka "kreirale so njegovo življenjsko in zgodovinsko pot".

V sebi je združeval na prvi pogled nezdružljivo mešanico osebnih lastnosti. Po lahkotnem slogu življenja je bil bliže sinovom premožnejših srednjih slojev kot pa otroku revnega zagorskega kmeta. Češka zobna pasta in pariško milo sta bila sestavni del njegove predvojne kozmetike. Otroška revščina in delo po tovarnah pa sta ga oblikovala v socialista in nato komunista. V vojski je bil kar uspešen, izkazal se je kot smučar in kot dober sabljač s floretom. Po začetku vojne je nekaj mesecev preživel na vzhodni fronti, nato pa ranjen padel v rusko ujetništvo. Sledilo je življenje po taboriščih, ob začetku oktobrske revolucije naj bi se vpisal v Internacionalne rdeče brigade in kasneje tudi v boljševiško stranko, čeprav je sam svoj delež v revoluciji ocenjeval kot "neznaten". Po vrnitvi v Zagreb leta 1920 je še ujel revolucionarni nemir povojnih let, se vpisal v novonastalo komunistično partijo in sodeloval v nekaj štrajkih in demonstracijah. Nato se je za nekaj časa umiril in na videz živel mirno družinsko življenje, hkrati pa počasi napredoval na partijski lestvici in postal mestni sekretar v Zagrebu. Javnosti je postal znan v t. i. bombaškem procesu (policija ga je obtožila, da je imel ob aretaciji v stanovanju bombe) in sledila je obsodba po zakonu o zaščiti države na pet let težke ječe. Kazen je sprejel z vzklikoma "Živela Komunistična partija Jugoslavije! Živela Internacionala!" in "Tukaj vlada policijski duh!" Držo pred sodiščem so po vojni uradni biografi obilno uporabljali pri graditvi Titovega kulta osebnosti.

V začetku leta 1935 je odpotoval v Moskvo. Moskovska leta so v njegovih biografijah najbolj skrivnostna in ni najbolj jasno, kako se je uspel izogniti stalinskim čistkam in raznim intrigam v vodstvu KPJ. Sprva je bil član balkanskega sekretariata in referent za Jugoslavijo. Valter, kot je dobil vzdevek, je dobival v roke vsa poročila iz Jugoslavije in bil v tesnem stiku z nekaterimi drugimi kominternskimi funkcionarji, ki jih je po drugi vojni Stalin postavil na oblast v vzhodnoevropskih državah ali pa so postali voditelji komunističnih partij v zahodnih državah. Leta 1936 se je vrnil v Jugoslavijo, sodeloval pri obnovi partije in organiziral odhode prostovoljcev v Španijo, nato pa več mesecev (z občasnimi vračanji) preživel v Parizu, kamor se je preselil CK. Ko je tedanji sekretar jugoslovanske KP Milan Gorkić izginil v stalinskih čistkah, je Tito postal organizacijski sekretar CK KPJ, januarja 1939 je dobil funkcijo generalnega sekretarja CK KPJ in nalogo, da sestavi nov CK, kar je storil marca 1939 v Bohinju. V začasno Titovo vodstvo so prišli kar trije Slovenci (Kardelj, Leskošek in Marinko), en Hrvat (Josip Kraš), en Srb (Aleksandar Ranković) ter Črnogorec (Milovan Djilas).

Vojna legenda

Med vojno je Tito iz sekretarja razmeroma nepomembne komunistične partije postal legendarni vodja jugoslovanskega partizanskega gibanja in voditelj jugoslovanske države. V prvih dveh letih zanj ni bilo veliko slišati, širile so se celo govorice, da sploh ne obstaja, da je njegovo ime kratica za tajno organizacijo ali pa da gre za Rusa, ki ga je poslala Moskva. Le sem in tja se je v kakšnem partizanskem časopisu pojavila približna risba njegovega obraza. V tem času je z neverjetno vztrajnostjo povezoval razbite dele Jugoslavije, za katero zavezniki niso verjeli, da jo bo sploh moč kdaj obnoviti. Z geslom o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov je poskušal preseči krvave medsebojne obračune Hrvatov, Srbov in Muslimanov, hkrati pa odpor povezati z revolucijo. Sicer v stalni zvezi z Moskvo je že tedaj kazal znake samostojnosti in samovoljnosti. Ustanovitev proletarskih brigad so v Moskvi šteli za prehitevanje dogodkov. S sklicem prvega zasedanja AVNOJ v Bihaću novembra 1942 je pokazal politične ambicije, ki so presegle vlogo, v kateri je njega in partizansko gibanje tedaj videl Stalin. Ko je pragmatičnim Angležem spomladi 1943 postalo jasno, kdo se zares bori v Jugoslaviji, je Tito dobil vojaške misije in pomoč v orožju, pa tudi mednarodno slavo. Churchill ga ni maral, ker je bil komunist, a k njemu je poslal svojega sina. "Tisto, kar so storili Tito in partizani, bi moralo biti za zgled vsem okupiranim deželam v Evropi. Izpopolnili so tehniko gverilskega vojskovanja, kakršno smo v preteklosti malokje videli. Iz nič so ustvarili izvrstno armado. To je naletelo tudi na največje občudovanje Amerike in Anglije," je junija leta 1944 izjavil Randolph Churchill. Njegov oče pa je, potem ko se je sprijaznil s političnim razvojem dogodkov v Jugoslaviji, v parlamentu januarja 1945 dodal: "Jaz sem najresnejši privrženec maršala Tita v tujini."

Tito je v neskončnih pohodih doživljal tudi trenutke brezupa in brezizhodnosti ter zgrešenih odločitev, še posebej med "epopejami", kot sta bili ofenzivi na Sutjeski in Neretvi ali napad na Drvar, kjer je Nemcem ušel za las in jim prepustil novo maršalsko uniformo. Med vojno se je spletla tudi posebna vez med njim in armado, ki je trajala do njegove smrti. Tito je bil kot edini zavezniški komandant med vojno tudi ranjen. V prvih mesecih vojne je bil, tako kot njegovi soborci, večkrat lačen kakor sit in je močno shujšal (lakota se mu je močno vtisnila v spomin in jo je v povojnih razgovorih pogosto omenjal), njegove vojne fotografije pa izražajo asketizem, ki je bil v popolnem nasprotju s sicer uživaško naravo. En tak njegov portret ameriškega fotoreporterja je prišel na prvo stran revije Life, nato pa vse pogosteje tudi v druge časopise.

Če je bila na zahodu Titova priljubljenost omejena na njegovo odporništvo, pa je doma že med vojno prerasla v kult osebnosti. K temu sprva ni toliko pripomogla načrtna propaganda (čeprav je bila tudi učinkovita) kot spontano reagiranje ljudi, ki so v nečloveških okupacijskih razmerah in mednacionalnih in verskih klanjih potrebovali rešitelja. Poleti 1942, ko so po nemški ofenzivi na Kozari ostale le pogorele vasi in zoglenela trupla pobitih, je nastala kultna pesem o "Titovi poti". Spesnila jo je kmetica Persa Ristić iz vasi blizu Bosanske Dubice, ki je v ofenzivi izgubila večino sorodnikov, med pobiranjem njihovih kosti za pokop pa so se ji spontano utrnili verzi, ki so jih nato povzele tudi druge preživele: "Svud grobovi u zelenu žitu, / Kozara se zaklinjala Titu. / Druže Tito, mi ti se kunemo, / da sa tvoga puta ne skrenemo ..."

Od spomladi 1943 so se v partizanskem tisku začele pojavljati tudi pesmi najbolj znanih pesnikov, posvečene Titu. Februarja 1943 je prvih pet objavil znameniti hrvaški pesnik Vladimir Nazor, ki je kljub poznim letom odšel v partizane, kar je še posebej razbesnelo ustaše. Med pesmimi je bila na prvem mestu tista, ki so jo po vojni prepevale vse generacije Titovih pionirjev: "Kar bilo je pod pepelom, / v naših srcih plaho skrito, / v kres mogočen je raznetil / naš tovariš Tito, Tito."

Povojni kult

S prevzemanjem državniških obveznosti proti koncu vojne se je Titov način življenja začel spreminjati, drugačen je bil način oblačenja, prehranjevanja. Prvobitna partizanska etika je izginjala, okrog njega se je začela ustvarjati posebna atmosfera, podobna kraljevemu dvoru. Tudi ruski predstavniki so proti koncu vojne začeli zahtevati, da se načrtno gradi Titova državniška karizma, Aleksander Ranković pa je partizanskim komandantom naročal, naj se na Tita ne obračajo več s partizanskim "ti", ampak naj ga začnejo vikati. Vladimir Dedijer je v neobjavljenem nadaljevanju Novih prispevkov za biografijo Josipa Broza Tita (pred časom mi je tipkopis - gre za nedodelano mešanico že objavljenih tekstov in tedanjih novih Dedijerjevih odkritij in razmišljanj - prijazno posredoval pisatelj, urednik in nekdanji direktor Cankarjeve založbe Miloš Mikeln) razvil zanimivo tezo, da je bil Tito zakompleksan, ker ga več kot dve leti niso priznali kot vodjo največjega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. "Vrelo olje" na ta njegov kompleks pa da je prilil še Stalin, ko ga je leta 1948 obtožil, da ni revolucionar. Zato naj bi to po vojni kompenziral s pretiranim protokolom, čeprav mu je pogosto poskušal tudi uiti. Dedijer navaja anekdoto, da sta se Tito in dr. Pavle Gregorić leta 1977 v šali prepirala, kdo bo prej umrl (bila sta vrstnika). Gregorić je ironično zaključil, da on za čas svoje smrti ve, Tito pa bo tako ali tako umrl šele tedaj, ko mu bo to dovolil protokol.

Tito je po vojni pokazal še eno lastnost, ki v času vodenja ilegalne partije ni mogla priti do izraza, med vojno pa zgolj v omejenem obsegu: namreč občutek za množice. Z njimi je brez težav našel stik, izbral prave besede, jih navdušil. Množična zborovanja s stotisoči zbranih ljudi so postala del povojnega političnega rituala, ki se je ohranil do poznih Titovih let, čeprav je intuitivni stik in prosto govorjenje ohranjal nekako do konca šestdesetih let, kasneje se je ta stik zaradi teže let in branja govorov izgubil.

Prizadeval si je, da bi ohranil avtonomnost in ob tem ne pretrgal vezi z Moskvo, ki ji je ideološko ostajal zvest. Vendar ga je Stalin, ki ni trpel konkurence niti v omejeni obliki, v času spora z informbirojem prisilil v drastično izbiro: ali podreditev ali upor. Tito je dobro vedel, kaj upor pomeni. Zmage v informbirojevskem konfliktu, ki je Jugoslavijo izoliral in jo pripeljal na rob vojne, navznoter ni izbojeval prav nič nežno, ampak s stalinističnimi metodami (vključno s taborišči na Golem otoku in Grgurju). Kljub temu mu je prinesla ponovni ugled na Zahodu, Jugoslaviji pa odprte meje in specifično obliko samoupravnega socializma, ki so jo zahodni sociologi poimenovali titoizem.

"Posebnim" odnosom z Moskvo se Tito kljub sporu ni odrekel. Toda Tito se je odprl tudi proti Zahodu in nato v času bipolarne delitve desetletja spretno igral igro vmesnega dejavnika in mirotvorca, dobival kredite in pomoč ter v Jugoslaviji ustvaril soliden standard. V gibanju neuvrščenih je dobil priložnost za afirmacijo lastnih ambicij tudi prek jugoslovanskih meja in Balkana. Želja, da bi dobil Nobelovo nagrado za mir, pa se mu kljub temu ni izpolnila, čeprav si je jugoslovanska diplomacija močno prizadevala za to in je imel veliko mednarodno podporo, celo v Vatikanu. Avtokratsko vodenje države in politična represija sta bila premočan dejavnik. Ne glede na to pa je v mednarodnih krogih užival velik ugled do smrti, kar je pokazala tudi verjetno v 20. stoletju najbolj eminentna in številčna udeležba državnikov na njegovem pogrebu. Protifašistični odpor, upor Stalinu in neuvrščenost so trije glavni dejavniki, ki so mu zagotovili pozitivno vlogo med biografijami velikih državnikov dvajsetega stoletja. K temu je deloma prispeval tudi njegov občutek za družabnost: v Beogradu, na Brionih ali na znameniti ladji Galeb, s katero je plul po svetu, je večkrat gostil znana imena evropskega družabne smetane, še posebej igralke in igralce. Najbolj mu je bila pri srcu Sophia Loren. Od državnikov je imel Tito najraje Willyja Brandta, veliko skupnih potez sta imela tudi s Churchillom, čeprav sta bila popolnoma različnih političnih usmeritev in večkrat tudi v konfliktu. Dokaj blizu si je bil z Brežnjevom, a je ohranil previdnost (z njim je imel stike skoraj šestnajst let). Med politiki, ki jih ni maral, je na vidnem mestu Charles De Gaulle (čustvo je bilo sicer obojestransko).

V notranjepolitičnih odnosih je vladal suvereno in njegova oblast (razen v času informbiroja) ni bila nikoli zares ogrožena. Ni pa mu uspela omejitev povezave med katoliško cerkvijo v Jugoslaviji in Vatikanom, torej ustvaritev nekakšne vrste "nacionalne cerkve". Ko se je s tem sprijaznil in ko se je po drugem vatikanskem koncilu spremenila tudi politika Vatikana, je z njim navezal solidne diplomatske odnose. Državi sta podpisali konkordat, ki je bil rezultat kompromisa, se potihem dogovorili za modus vivendi v odnosih med državo in katoliško cerkvijo (kar za socialistično državo ob prejšnjih antagonizmih in večletni prekinitvi odnosov ni bilo malo), Tito pa je leta 1971 obiskal Vatikan.

Po Titu Tito

Z leti so Titu stvari začele uhajati iz rok. Stvari je urejala njegova kamarila, pomemben vpliv zlasti na kadrovske zadeve je imela žena Jovanka (ki pa jo je na koncu odstranil iz svoje bližine). V drugi polovici osemdesetih let je funkcioniral predvsem kot institucija in ne več s svojo osebno močjo. Zastavlja se ključno vprašanje, ali je s svojo veliko avtoriteto zaviral razvoj morebitnih boljših političnih in mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji ali pa je "le" za nekaj desetletij "zamrznil" neizbežno katastrofo. Odgovor na to ni ne lahek ne enoznačen.

Enega zadnjih političnih sestankov, ko je bil še pri sebi, je imel leta 1979 s slovenskim vodstvom. Simbolno rečeno mu je izročil nekakšno politično oporoko, ki pa ni bila kaj posebno novega: samoupravljanje, neuvrščenost, bratstvo in enotnost. Tudi svoj konec je dočakal v Sloveniji: v Kliničnem centru - najsodobnejši medicinski ustanovi bivše Jugoslavije. Slovenci so - tako kot drugi jugoslovanski narodi - iskreno žalovali za njim. S poglabljanjem krize v osemdesetih letih je ideja titoizma kljub geslu "Tudi po Titu - Tito" naglo začela toniti. Ena za drugo so počasi odpadale nesmiselne kultne prireditve (v Titovo čast so npr. tekmovali orači za "Titovo brazdo", prirejali so pasja in konjska tekmovanja s "Titovimi" pokali ipd.), Tita so v osemdesetih letih vse bolj napadali, kritizirali in tudi žalili (nemalokrat tisti, ki so mu še nekaj let prej pisali hvalnice).

Danes je Tito predvsem objekt komercializacije, knjižne, umetniške, spominkarske ali kakšne druge. Z zgodovinopisnega stališča v zadnjih letih ni bilo odkritega kaj dosti novega (v različnih jezikih in množični, zelo različni produkciji, ki sega od panegirikov do sovražnih tekstov je sicer, gledano v celoti, izšlo nekaj solidnih biografij). Nekaj manjših novosti je iz moskovskih arhivov, sem in tja podatek o še kakšni poroki ali "poroki" oz. njegovih številnih zvezah z ženskami (kar pa je treba jemati s kritično distanco), pojavljajo se zapisi, ki jih so jih pisali njemu bolj ali manj bližnji, ki prej tega niso upali ali želeli, vse tja do receptov. Nekatere knjige (kot je Cenčićeva Poslednja Titova ispovest) temeljijo na številnih falsifikatih. Tudi v slovenskih razmerah npr. navajanje, da se je pisec pravkar izdane knjige "dokopal do obilice zelo pomembnih dokumentov o Titu in njegovem času, ter jih prvi analiziral in predstavil javnosti", ni nič drugega kot komercialno napihovanje in namerno zavajanje javnosti (knjiga nima niti seznama literature, kaj šele arhivskih virov, kot "novost" pa se navaja fond iz bivšega arhiva CK ZKS, ki je strokovni javnosti znan in citiran že vrsto let).

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962: "Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega." Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi "podaniki", smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.