Mateja Hrastar

2. 12. 2007  |  Mladina 47  |  Družba

Živaloljubci

Nujno je treba prepovedati polharjenje, krvavice in tečne novinarje

Mateja Hrastar

Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine

Na ljubljanskem filmskem festivalu je bil prikazan film Zoo režiserja Robinsona Devorja. Gre za igrani dokumentarec o življenju in smrti Kennetha Pinyana alias gospoda Handsa, ki je umrl zaradi notranjih krvavitev, ki mu jih je povzročil spolni odnos s konjem, arabskim žrebcem, imenovanim Super Sam. Film je nastal na podlagi intervjujev z vpletenimi. Lastnik ranča, na katerem se je zgodil incident, pravi: "Moje živali so bile vedno del moje družine. Kot bi skrbel za svojo ženo ali otroke. Sedaj pravijo, da sem zloben, ker sem ljubil svoje živali bolj kot kdorkoli na svetu. Seks je majhen del ljubezni do živali. Čutiš jih, pogovarjaš se z njimi, kot človek s človekom." Veterinarka, ki je prišla farmarju odvzet konje, pravzaprav konja morilca, pravi: "Zdel sem nam je, kot da bi zlorabil otroke." A ni govorila o konju, temveč o človeku. Še isti večer so Super Sama skopili, z izgovorom, da se zanj ne bi zanimali drugi zoofili. Ljubitelji živali že vedo.

Ja, ljubitelji živali. Zoofilija ne pomeni nujno spolnih stikov z živalmi, gre le za ljubezensko privlačnost med človekom in živaljo. Zoofil je tudi človek, ki svojemu psu zapusti vse svoje bogastvo, ali pa človek, navadno ženska (hm, kako zanimivo), ki se poroči s svojim ljubljenčkom, ali celo človek, ki svojega ljubljenčka pokoplje na pasjem ali mačjem pokopališču ter tako na neki način žival počloveči. Torej kje je meja med spodobnim spoštovanjem živih bitij in pretirano ljubeznijo?

Sočasno s predvajanjem tega filma sta se v Podalpju razvneli dve polemiki o živalih. Ena o polhariji v Mladini in ena o klanju prašiča v resničnostnem šovu Kmetija. Oboje, polharija in koline, je del slovenske tradicije. O prvi sploh ne bi več pisali, ker je vse o tem povedal že naš ljubi Blaž. Čeprav ne, eno stvar pa je vseeno treba povedati: Maltežani in Ciprčani so neizmerno ponosni na to, da so pred Evropsko skupnostjo izposlovali dovoljenje za lov na ptice, in to z obrazložitvijo, da je to del njihove kulture. Res je čudno videti lovce, ki nastavljajo limanice za male ptičke, in ja, jesti ocvrte pevce je približno tako kot jesti polha: en kup majhnih kosti in prav malo meska. A kljub temu je kultura tista, ki determinira nacijo. In del slovenske tradicije je polharija. Zakaj bi torej zanikali nekaj, kar nas definira? Ah ja, seveda, ker tako zahtevajo živaloljubci. Da je nehumano loviti polhe, da to človek dela za svojo lastno zabavo, da je čas, da se civiliziramo in nehamo loviti uboge živalice, ki jih pred tem mučimo še s tem, da jim v pasti podtikamo v alkohol namočeno sadje. Dajte no. Pred skoraj dvema letoma smo objavili reportažo o tem, kako v Vietnamu jedo pse. Spomnim se, da sem takrat imela pomisleke v zvezi z objavljanjem fotografij kuštravcev, preden so jih ubili, ker se mi je zdelo, da je v naši kulturi pes predvsem hišni ljubljenček in da bi lahko objava fotografije psa tik pred zakolom povzročila nelagodje. A na moje začudenje se takrat ni oglasil noben ljubitelj živali. Zakaj je torej v očeh slovenskih živaloljubcev legitimno jesti pse v Vietnamu in barbarsko jesti polhe v Sloveniji? Morebiti zato, ker naj bi bili v Sloveniji, kjer razseljujemo Rome, bolj "civilizirani"?

Drugi primer, ki je v zadnjem tednu razhudil živaloljubce, je bil zakol pujska na Kmetiji. Morebiti je bilo to najbolj realno dejanje v resničnostnem šovu. Prav lahko bi rekli, da so to storili zavoljo opaženosti, a je stvar kljub vsemu malce bolj zapletena. Namreč: ne glede na to, kako je ta šov dolgočasen, se v njem držijo pravila, da udeleženci preživijo s tem, kar imajo na kmetiji. Ne, mesa ne kupijo vakuumsko zapakiranega v najbližji trgovini; če želijo meso, morajo zaklati eno izmed živali na domačiji. Pa so pač zaklali pujsa. Za nas, vajene industrializiranega mesa, je klanje seveda tabu. A za večino človeštva je usmrtitev živali za potrebe prehranjevanja dano dejstvo. Ker sem mestno dekle, sem svoje prvo klanje doživela šele pri tridesetih letih. Bilo je na Severnem Cipru, v kampu nam je zmanjkalo mesa in kot "odgovorna" sem šla v bližnjo vas kupit ovco. Izbrala sem jo, plačala, kmetje so mi rekli, da jo bodo že oni pripeljali, in jaz sem privolila, misleč, da bo to tako, kot je bilo v socializmu. Takrat smo vsako jesen naročili polovico krave in so nam jo potem lepo razkosano v škafih dostavili v kuhinjo, kjer smo jo v udarniški akciji vso noč sekljali in pakirali za v zamrzovalnik. Potem pa se je pozno popoldan v razdrapanem avtomobilu pripeljal gospodar s pomočnikom in z živo ovco v prtljažniku! Kaj naj z živo ovco, če pa potrebujem kotlete? Ja nič, da jo bosta šla zaklat, ni problema, sta rekla, samo če lahko potem obdržita kožo. Ok, zmenili smo se, da obdržita kožo, meni pa pripade odrta glava, ker sem, vedoč za lokalne prehranjevalne navade, presodila, da lahko lokalne delavce najbolj podkupim z juho iz ovčje glave. In sta šla, tam nekam pod prvo drevo in se čez deset minut vrnila s slečeno živaljo. Ne da bi ljubljanska dama slišala en sam pisk od v smrt odhajajoče ovce. Ja, znajo, to počnejo že vse življenje, brez pištol za omamljanje. Tako kot slovenski kmetje znajo zaklati pujska, obglaviti kokoš in odreti kunca. Težava je le v tem, da smo mi, civiliziranci, tako oddaljeni od življenja z naravo, da se je spremenil tudi naš odnos do živali. Počlovečili smo jih. Njihovo smrt smo počlovečili in tabuizirali, tako kot svojo lastno smrt, ki se dogaja nekje daleč stran v bolnišnicah, tako kot se živalske smrti dogajajo nekje daleč stran, v klavnicah. Najbolj ironično pa je, da živalski dokumentarci ne prikazujejo nič drugega kot le ubijanje, živali so napadalke, živali se pobijajo med seboj, a to je zato, ker je to boj za obstanek, divja narava, mi, ki smo civilizirani, pa tega ne počnemo, mi smo boljši od njih, mi meso kupimo lepo zavito v supermarketu, predelano v bleščeče salame, pretlačeno v gladke paštetke. Še bolje pa je, da se mesu kar odpovemo. Morebiti pa bi morali končno spet sprejeti spoznanje, da je na vrhu prehranjevalne verige homo sapiens, ki je tja zlezel ravno zato, ker je znal ubiti in si za hrano pripraviti živali. Nak, ne gre tako, človek vendar ni zver. Ja, seveda ne.

Odzivi na zapise o polhariji in zakolu v Kmetiji pa bolj ali manj kažejo tudi na to, da se v Sloveniji nadaljuje tendenca prepovedovanja. Kako lahko je postalo vse skupaj - če nam kaj, kar počnejo drugi, ni všeč, zahtevamo, da se prepove: lov na polhe, krvavice, vampi, tečni novinarji, smrdeči kadilci, neposlušni ministri, okoli se potikajoči mulci, kritika kot taka ... in potem bo spet mir na svetu.