Andraž Teršek

Andraž Teršek

  • Andraž Teršek

    Andraž Teršek

    24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Komentar

    Zdaj je res treba zaščititi svobodo izražanja in tiska

    Leto 2016 se je končalo z oxfordsko določitvijo ključne besede, ki naj bi – kot nova beseda – zaznamovala zaznavo živečega časa: »poresničnost«, tudi postresničnost in »podejstvenost«, oziroma postfaktičnost. Šlo naj bi torej za obdobje, ko koncepta »resnice« in »dokazljivih dejstev« nista le zrelativizirana, ampak presežena, onkraj-prestopljena, čez-odložena, predvsem od upravljajoče gosposke v sferah javne oblasti, multinacionalne ekonomije in finančnih ustanov, pa brutalno zanikana in razvrednotena, izničena in moč-odvzeta. Zadnje predsedniške volitve v ZDA in zmaga Donalda Trumpa pa se označujejo kot »dogodek«, ki je celo novi mejnik krepitve in brezmejne skrajnosti pri izničenju pomena dejstev in resnice v javni sferi in pri delovanju političnega procesa. Več

  • Andraž Teršek

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Družba

    Kaj sploh je lastnina?

    Z gledišča politike je primer Roga enkratno zanimiv. Ravnanje rogovcev se kaže kot politično delovanje, drža in ravnanje javne oblasti pa kot nepolitično delovanje s potezami protipolitičnega delovanja. Zato bi bil Rog lahko dober primer državljanskega aktivizma v funkciji praktične socialne demokracije. Seveda le pod pogojem, da so posestniki v Rogu v vsem svojem početju in v vseh držah do konca iskreni, transparentni in dobroverni. Če izpolnijo ta etični pogoj, lahko legitimno pričakujejo in terjajo priznanje, da je njihovo ravnanje pristna politična drža in legitimno politično samouresničevanje. Takšno, pri katerem se državljanke in državljani (civilna družba) odločijo uresničiti svojo svobodo v javnem prostoru – kot aktivni politični subjekti. To pa je mogoče storiti prav s prevzemom posesti in skrbništva nad javnim dobrim in z vnosom vsebine in duha vanj. Potem je to primer vsebinskega in duhovnega oživljanja javnega dobrega in uresničevanja javnega interesa. Če se to zgodi, ker je javna oblast to javno dobro prepustila propadanju in praznini, kar je etično sramotno in nepolitično ravnanje, legitimnost zavzetja posesti in prevzema skrbi za to javno dobro (z umetniškimi, filozofskimi, znanstvenimi, strokovnimi, športnimi ali podobnimi aktivnostmi, humanitarnostjo, samooskrbo in solidarnostjo itd.) izhaja iz državljanskega prevzema funkcije, ki bi jo morala izvajati javna oblast, pa je ni. Več

  • Andraž Teršek

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Politika

    Sumljivi fotograf z brado

    V članku Petra Petrovčiča »Če vidite policiste v akciji, raje poglejte stran« je opis primera policijske države preprost: fotograf Uroš Abram je moral plačati 330 evrov kazni, ker je fotografiral »akcijo policistov«, ki sta kaznovala kolesarja, ker je na krmilu peljal aktovko. Tudi primer je preprost. (Ustavno)pravno preprost v smislu, da je nezahteven, lahek. Nezahtevno je oceniti in opisati tudi strokovni in intel… miselni domet ljudi, ki so najprej gospoda na kolesu, potem pa še novinarja za takšen delinkventni eksces kaznovali in obsodili. Manj preprosto pa je opazovati, doživljati in prenašati (umno trpeti?) (v vlogi novinarja, pravnika ali pač državljana) takšne primere res prav neverjetne in nadosupljive strokovne ignorance, arbitrarnosti in zlorabe oblasti, žaljivega teptanja človekovega umnega dostojanstva, navsezadnje pa rušenja pravne države in razkroja ugleda in avtoritete policije in sodne veje oblasti od znotraj navzven. Tudi komentirati tega ni prijetno. Je pa nujno. Več

  • Titov primer človekovega dostojanstva

    Odločitev ustavnega sodišča o protiustavnosti poimenovanja javne ceste po Josipu Brozu Titu je bila za marsikoga presenečenje. A za ustavnopravni komentar te odločitve to ni pravno odločilno. Pomembneje je, ali je bila presenečenje za predstavnike zgodovinske stroke. Seveda niti njihova subjektivna občutenja niso pravno odločilna za mnenje o ustavnopravni prepričljivosti te odločbe. Drugače je s strokovnimi argumenti, ki utemeljujejo analize zgodovinarjev o družbeni preteklosti in posebni vlogi posameznikov. Seveda ima lahko (podobno kot pri pravnikih) več zgodovinarjev različen strokovni pogled in z njim osebni odnos do preteklega časa in zgodovinskih osebnosti. Takšno razlikovanje je legitimno, četudi naj bi temeljilo na »dokazanih dejstvih«. Lahko pa celoten proces zgodovinskega opisovanja in vrednotenja zgodovine postane manj legitimen, celo nelegitimen, če so razlike v razlagah zgodovine in presojanju te pretirane. Več

  • Nevarne bližnjice

    Razvoj svetovnega spleta sodobni družbi omogoča, da bi poskušala uresničiti idejo o neposredni demokraciji. Ne ponuja le forumskega zbirališča razpravljajočih posameznikov. Dopušča ji, da bi se prepustila neposrednemu, referendumskemu odločanju volivcev. A takšno odločanje bi bilo vendarle samo pogojno ali celo le navidezno demokratično. Demokracijo namreč razumemo tudi vsebinsko. Več