S Trumpom proti kapitalizmu

Karl Marx je med pandemijo in podnebno krizo doživel nepričakovano vrnitev, ko so na Japonskem izdali mojo knjigo Kapital v antropocenu. Po vsem svetu so jo prodali v več kot pol milijona izvodov in komunizem z odrastjo, torej postrastni komunizem, je presenetljivo postal priljubljena zamisel. Izhodišče te zamisli je, da lahko rešitev za sedanje ekološke in družbene preizkušnje prinese le ekosocialistična družbena preobrazba, ki se bo odpovedala neskončni kapitalistični rasti.

Želja po ekološki revoluciji je hitro zbledela, kar je med drugim pripeljalo do tragične prekoračitve meje, določene v pariškem sporazumu o podnebnih spremembah, v skladu s katerim bi se temperatura smela zvišati za največ poldrugo stopinjo. Poleg tega je svet preplavil val desnega populizma.

Zato se moramo danes vprašati, ali je tako imenovana odrast (angleško degrowth) preminila.

A morda se ravno zdaj spet dogaja nekaj povsem nepričakovanega: ameriški predsednik Donald Trump z dodatnimi carinami ne bo povzročil nič drugega kot odrast, čeprav tega najbrž ni nameraval. V nekem intervjuju je celo dejal: »Ne potrebuješ 35 lutk, zadostujeta dve ali tri in prihraniš kup denarja. Ne smemo hraniti pošasti.« Trump si torej ameriški kapitalizem upa primerjati z bistvom komunizma, česar si niso drznili niti demokrati, kot je Alexandria Ocasio-Cortez. Zgodovina se vedno ponovi dvakrat, prvič kot tragedija, drugič kot farsa, kakor je trdil Marx.

Carine, ki jih je Trump napovedal na »dan osvoboditve« 2. aprila 2025, so osupnile svet, vrednosti borznih indeksov so strmoglavile in geopolitična napetost med Združenimi državami Amerike in Kitajsko se je zaostrila. Kljub prejšnjemu približevanju bi to utegnilo pomeniti konec globalizacije, posledice – višje cene, počasnejšo gospodarsko rast in večjo neenakost – pa bi kmalu občutili številni ljudje.

Kje je razum? »Včasih je treba vzeti zdravilo, da se kaj pozdravi,« je rekel Trump. Zdravilo je grenko: imenuje se odrast.

Tudi Oren Cass, vodja konservativnega možganskega trusta American Compass, je strastno zagovarjal dodatne carine in v nekem intervjuju povedal, da je pretekla desetletja selitve proizvodnih obratov v tujino in deindustrializacije zaradi cenejše, učinkovitejše proizvodnje zdaj treba nadomestiti z vnovično industrializacijo, ki poudarja vrednost močnega industrijskega gospodarstva na domačih tleh.

Ker menda ni mogoče, da bi hkrati izdelovali poceni izdelke in zagotavljali dobro plačo, Cass trdi, da naj bi bili Američani pripravljeni plačati več za televizorje z oznako, da so izdelani v ZDA, čeprav bi se morali sprijazniti tudi z manjšo diagonalo.

Številne konservativce je takšno utemeljevanje zmotilo. Avtor in podkaster Noah Rothman je v konservativnem desnolibertarnem časniku National Review zapisal, da naj bi bili Trump in njegovi privrženci levo, rasti nenaklonjeno idejo prevzeli le zato, ker prav tako verjamejo, da se gospodarska rast pospešuje na plečih Američanov z nižjimi prihodki.

Kolumnist New York Timesa David French je podobnega mnenja. Pravi, da desni zagovorniki odrasti zaradi gospodarske stagnacije zagovarjajo domoljubno sprejemanje odrekanja v prihodnjih letih. Zaradi sovraštva do liberalnih elit in nostalgije po petdesetih letih bodo vneti privrženci gibanja Maga razdejali globalno gospodarsko ureditev, ki je doma in drugod po svetu pripomogla k blaginji brez primere.

Z zornega kota desne sredine je odrast torej nevarna populistična zamisel in avtoritarno uresničevanje ne bo le iz revežev naredilo še večjih revežev, temveč bo tudi občutno spodkopalo ameriško hegemonijo ob hkratnem vzponu Kitajske.

Nasprotovanje rasti niti politično ni priljubljeno. Odrast je tako lahka tarča kritike, saj pojem pogosto razlagajo ohlapno. Pomeni preprosto odklanjanje rasti, zato se zdi mamljivo, da bi vse, kar tako ali drugače sodi v to kategorijo, ožigosali za utopični poskus uničenja kapitalizma.

Zaradi tega se je dobro spomniti, za kaj v resnici gre. Koncept je prvotno zasnoval francoski marksistični filozof André Gorz. V sedemdesetih letih je bil to projekt postkapitalizma in dekolonizacije z namenom, da bi vsem ljudem na planetu zagotovili dostojanstveno in trajnostno življenje.

Vprašamo se torej lahko, zakaj so carine nujne. Po Cassovih besedah zato, da bi gospodarstvo spet pripeljali v ZDA, tam ustvarili boljša delovna mesta in omejili pretiran uvoz poceni kitajskega blaga.

Njegovo zagovarjanje trumpovskih carin dejansko nakazuje nekaj vzporednic z levo kritiko rasti. Hitra moda, poceni električna vozila in ugodne igrače naj bi bili slabi za Američane. Kakovost življenja se izboljšuje, če izdelki izvirajo z domačega trga, so surovine zanje biološko pridelane in so ročno izdelani.

Ni čisto iz trte izvito, ko se privrženci gibanja Maga pritožujejo, da je digitalizacija koristila predvsem oligarhom v New Yorku in Kaliforniji, večina Američanov pa komaj povezuje konec s koncem.

Trump je zanje patološka manifestacija želje po korenitem preobratu. Patološka zato, ker se njegova strategija boja proti rasti uresničuje v okviru kapitalizma, to pomeni, da ostaja odrastni kapitalizem, kar je protislovje, saj je kapitalizem sistem neskončnega kopičenja.

V resnici to ni načrtna politika omejevanja rasti, temveč recesija, za katero se Američani lahko zahvalijo izključno sami sebi. Trump z njo povzroča več težav, kot jih reši, vsaj dokler celotna družbena ureditev še vedno temelji na nenehni rasti. Njegove carine revne ljudi prizadenejo bolj, ker so bolj odvisni od poceni uvoženih izdelkov.

Nespametno je tudi zmanjševanje sredstev univerzam, če Trump dejansko želi zagnati industrijo, saj se tak zagon začne ravno na univerzah. Poleg tega se ne trudi za nova delovna mesta, na primer z uvajanjem sončnih panelov, širjenjem državnega električnega omrežja in hitre železnice. Sovražni napadi na priseljence so povzročili, da je za pomembna delovna mesta v kmetijstvu in gradbeništvu še težje najti delavce.

Skratka, Trumpov protirastni kapitalizem je farsa. Pogorel bo. Ta vrsta odrasti zaradi katastrofe bo državo verjetno pahnila v gospodarski in industrijski zaton.

Iz tega ne smemo sklepati, da je predstava o preživetju brez rasti sama po sebi slaba. Zato v svoji knjigi Kapital v antropocenu zagovarjam odrastni komunizem. Po svoje mu je s pripadniki gibanja Maga skupna silna jeza na današnji neoliberalni kapitalizem.

Namesto samovoljnih carin, omejevanja javnih naložb in hujskanja proti priseljencem se odpoveduje preudarno zastavljenemu odrekanju rasti. Osredotoča se na carine v posameznih panogah, ki so škodljive družbi in okolju, kot so na primer proizvodnja luksuznih izdelkov in cigaret. V resnici bi bilo namesto uvedbe carin za dostopne kitajske električne avtomobile pametneje najprej prepovedati zasebna reaktivna letala in Tesline cybertrucke, bolje bi bilo zmanjšati subvencije za fosilna goriva kot za razvojne agencije, kakršna je Usaid.

Protirastni komunizem poleg tega podpira tudi zvišanje plač za pomembno delovno silo, kot so učitelji, medicinske sestre in vozniki avtobusov, med drugim bi jih financirali z višjo obdavčitvijo bogatih in njihovih finančnih dobičkov. Osrednje merilo družbenega napredka v prihodnje tako ne bi smel več biti bruto domači proizvod, temveč dejavniki, kot so zadovoljstvo, enakopravnost spolov in etničnih skupin ter ekološki napredek.

Jasno je, da takšnega preobrata ne bo mogoče doseči s Trumpovo politiko. To ne pomeni, da posledice trumpovske carinske politike ne bi mogle ponuditi priložnosti. Gospodarski pretres bi lahko pripomogel k novi vrsti boljšega gospodarjenja, predvsem na globalnem jugu.

Trumpove carine so pristna grožnja, saj bodo posledice uničujoče. A obstaja možnost, da jih preprečimo: države se ne bi smele vsaka zase boriti proti imperialni sili ZDA, temveč sklepati zavezništva.

Zdaj imajo priložnost, da proizvodnjo prilagodijo potrebam ljudi in nacionalnim razvojnim ciljem. Države svetovnega juga bi lahko zmanjšale uvoz in ga nadomestile z lokalno in območno proizvodnjo. Za tak prehod sta nujna nova industrijska politika in skrbno načrtovanje. In če bosta uspešna, bi lahko pripomogla k ekosocialistični in dekolonialni rasti.

Kaj naj storijo države svetovnega severa, ki so prav tako tarča Trumpovih carin? Podpreti bi morale takšno preobrazbo svetovnega juga. To bi potem lahko bil začetek solidarnega življenjskega sloga v obdobju kronične krize kapitalizma. 

© 2025 Der Spiegel