Večna ljubimca

V Velikem Lebowskem sta vam brata Coen zastavila vprašanje: kateri bend je bolj kul – Clearance Clearwater Revival ali Eagles? Dude (Jeff Bridges), glavni junak tega danes kultnega filma, “največja lenoba losangeleškega okrožja”, brezposelni zabušant in popolni outsider, ki je mentalno obtičal nekje v šestdesetih, geografsko pa v svojem stanovanju, ima medtem hujše probleme – le začudeno namreč gleda ta “novi” svet, ki ga ne razume. Interaktivni softver ga ne rajca, ampak vse še vedno počne ročno, analogno. Včasih gre na bovling, včasih se vozi okrog, včasih si možgane napihne s psihedeliki, včasih pa skuša citirati kako korifejo, recimo Lenina, a ne pride do konca. In za nameček mora poslušati še Eaglese, ko se pelje s taksijem. Ne, niso kul. Dude je hipster, ki se tega ne zaveda.

Tisti čudni občutek

Tisti čudni občutek je romantična komedija s premiso, ki se je nazadnje dobro prodajala v času kamene dobe.

Locke

Predstavljajte si radijsko igro, v kateri slišite le glas moškega, ki se med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično pogovarja s svojim delodajalcem, svojim sodelavcem, svojim sinom, svojo ženo in svojo ljubico.

Bekas

Ko Zana (Zamand Taha) in Dana (Sarwar Fazil), vojni siroti, leta 1990 v Iraku vidita Supermana, hočeta postati Supermanova prijatelja, ker pa leta 1990 še ni Facebooka, ki ljudi avtomatično spreminja v prijatelje, skleneta, da bosta odpotovala kar v Ameriko – naravnost k Supermanu, ki bi ju izvlekel iz te bedne realnosti, zrušil Sadama in oživil njune starše. In potem tudi res delata vse, da bi tja prišla, magari z oslom. Da vse to počneta pod vplivom filma, ki sta ga videla, ne preseneča: prav film te sili, da počneš in verjameš nore stvari. Iz tebe potegne vso naivnost, ki jo premoreš. Omogoča ti beg od realnosti. Ogroža in spodkopava oblast. In ja, prav film oživlja mrtve. Film je good guy.

Tir

Tovornjakar, ki ga v italijanskem filmu Tir, velikem zmagovalcu lanskega filmskega festivala v Rimu, igra Branko Završan, se telefonsko pogovarja s svojo ženo, ki je ne vidimo – tudi on je ne vidi.

Kako ne umreti na zahodu

Monument Valley – leta 1882. Ja, divji zahod. Na glavni ulici stojita pistolerosa: na eni strani je mračni, brkati, odločni, karizmatični tough guy (Neil Patrick Harris), ki komaj čaka, da ustreli (in da kot že tolikokrat zmaga), na drugi strani pa je preplašeni, strahopetni, povsem benigni ovčar, Albert Stark (Seth MacFarlane), family guy pač, ki bi se raje pogovarjal. Ironijo opazi – ve, da ne sodi tja.

Zlohotnica

Ko je svet v krizi, ko se utaplja v negotovosti, paniki in tesnobi in ko ga tarejo hude katastrofe in nesreče, potrebuje pravljice. Ne brez razloga: pravljice potegnejo ostro ločnico med Dobrim in Zlom. Pravljice so ta, ki točno ve, kakšna je razlika med Dobrim in Zlom. Zato je bil mali Bush tako vnet pravljičar: prepričan je bil, da absolutno loči med Dobrim in Zlom.

Nevidna ženska

Nevidna ženska se dogaja v 19. stoletju, toda žal izgleda tako, kot da je bila tedaj tudi posneta. In morda bi morala tam tudi ostati.

Pionir

V famozni Globini, ki jo je leta 1977 posnel Peter Yates, sta Jacqueline Bisset in Nick Nolte v morskih globinah iskala izgubljeni zaklad. Ja, zlato. In to sta počela smrtno resno. Danes so smrtno resna iskanja potopljenih zlatih zakladov le še komedija.

Hiša velikega čarodeja

Obstajajo ljudje, ki svoje hišne ljubljence ob selitvi preprosto zavržejo. In natanko to se zgodi mačku Blisku.

Poti

Gravitacija: Sandra Bullock obtiči sama v vesolju. 127 ur: James Franco obtiči sam v skalovju Utaha. Vse je izgubljeno: Robert Redford obtiči sam sredi oceana. Poti: Mia Wasikowska obtiči sama v avstralski puščavi.

Na robu jutrišnjega dne

Film Na robu jutrišnjega dne ni padel z neba: niti za trenutek vam namreč ne pusti pozabiti, da letos praznujemo stoletnico začetka I. svetovne vojne in sedemdesetletnico zavezniškega izkrcanja v Normandiji. V Evropi in Rusiji divja vojna – človeštvo so napadli strašljivi zunajzemeljski insekti. Najbolj divje je v Franciji, ki se je med I. svetovno vojno prelevila v prizorišče popolne klavnice.

Seks na eks

Pred leti smo imeli referendum o umetni oploditvi samskih žensk, toda predvolilna debata kmalu ni imela več nobene zveze z umetno oploditvijo oz. biomedicinsko pomočjo, ampak le še s samskimi ženskami, v katerih so tisti, ki so bili PROTI, videli nekaj motečega, sumljivega, opolzkega, razpuščenega, pocestnega in grešnega.

Grace monaška

Grace monaška, otvoritveni film letošnjega festivala v Cannesu, telenovelistična karikatura najmučnejšega leta v življenju Grace Kelly, monaške princese, ki je svojega moža, monaškega princa, spoznala v Cannesu, je dejansko biografija ujetnice – ženske, ki obtiči v “zlati kletki”, blišču patriarhalne temnice. In ne more več ven. Ali bolje rečeno: ne pustijo je več ven.

Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti

Novi Možje X se začnejo leta 2023, v mračni, mučni, distopični preteklosti. “Future-shit.”

Godzila

Na začetku devetdesetih so pri nas vrteli TV-serijo Dark Justice, v kateri se sodnik, nekdanji javni tožilec, prelevi v eksekutorja. S kriminalci, ki se kazni izognejo zaradi procesnih napak, obračuna kar sam. Pomeni, da je tožilec, sodnik in eksekutor v eni osebi. To ni nujno legitimno, še manj legalno, toda prihrani veliko časa, zato se je motto te serije glasil: “Pravica je morda res slepa, toda vidi v temi!”

Trd oreh

Ledena doba sreča stare filme noir, ko skuša veverica oropati prodajalno lešnikov, ki stoji točno na tisti ulici, na kateri skušajo gangsterji oropati banko, toda tale animacija, energična nametanka, ki se zavzema za mestno preživetje gozdnih živali, se začne z imitacijo 11. septembra (leteči voziček pikira v nebotično drevo, ki stoji v parku Liberty in ki potem apokaliptično eksplodira!), kar govori o tem, da Američani vsako nacionalno tragedijo prej ko slej prelevijo v komedijo, magari Gangnam Style.

Drobižki

Če si hočete malce odpočiti od vse preveč vsiljivih, posiljenih in izumetničenih dialogov, potem si poglejte francoskega Umetnika in špansko Sneguljčico, ki sta brez dialogov, toda pravo odrešitev ponujajo francoski Drobižki – končno animirani film brez dialogov.

Maščevanje v visokih petah

Cameron Diaz ima vse – razkošno službo, razkošno tajnico (Nicki Minaj!), razkošnega očeta (Don Johnson!), razkošno stanovanje, razkošnega tipa. Ime mu je Mark (Nikolaj Coster-Waldau). New York je njun. Seks v mestu je verjetno serija, ki ju je naredila. Toda Cameron potem v grozi ugotovi, da je Mark poročen.

Obljuba

“Ne ... nikoli več ... prisežem ti ... kako naj bi vedel, da se boš tako prestrašila ... samo opozoriti sem te hotel ... opozoriti na tvojo dolžnost ... samo da ga zapustiš ... za vedno ... in se vrneš k nam.” Tako v Zweigovi genialni noveli Strah svoji obupani, prestrašeni, strpinčeni ženi, materi dveh otrok, govori mož. Ker je ugotovil, da ga vara, jo je hotel dobiti nazaj, toda ne na silo, ampak spontano – hotel je, da se sama vrne. Ali bolje rečeno: ni hotel, da žena ve, da on sam ve, da ga vara.

Ugrabitev

Ko somalski pirati v Indijskem oceanu ugrabijo dansko trgovsko ladjo, se začnejo pogajanja z mogočno dansko ladijsko družbo, jasno, na daljavo, toda pogajanja, ki jih z danske strani vodi veliki direktor (Søren Malling), s piratske pa Omar (Abdihakin Asgar), niso zaradi tega nič manj mučna, strašljiva in napeta. Še več, prav ta razdalja med obema stranema, med lastniki ladje in ugrabitelji, poskrbi, da pogajanje postane to, kar je – hladni, brezosebni, brezdušni posel.

Sosedi

Seth Rogen je Messi komedije – le malo prostora potrebuje, da bi zadel. Pri Messiju imate občutek, da se žoga in goli kar lepijo nanj – pri Rogenu imate občutek, da se nanj lepijo replike in gegi. In ko ga gledate, nimate občutka, da si replike in gege izmišlja, temveč da si replike in gegi izmišljajo njega.

Sivolasi žigolo

Woody Allen igra najraje sebe. V Sivolasem žigolu igra zvodnika, ki igra Woodyja Allena – nevrotičnega newyorškega Žida, sicer propadlega knjigarnarja, obsedenega s seksom, osamljenostjo in staranjem.

Udar ljubezni

Sta se poročila zaradi denarja ali iz ljubezni? To je kakopak večno vprašanje. Predvsem pa je to večno filmsko vprašanje. Filmi se vedno vrtijo prav okrog denarja in ljubezni, pri čemer se denar in ljubezen najprej kažeta kot alternativa (ali denar ali ljubezen), na koncu pa se izkažeta za nujnost (denar in ljubezen).

Oto nosorog

10-letni Tomo – gikovsko nadarjen, primerno odtujen in sramežljivo zaljubljen, bolj ali manj prepuščen samemu sebi in svojim fantazijam – nariše žoltega nosoroga, ki kakopak oživi (res groteskno rojstnodnevno darilo za njegovo muzo), toda tale precej statična danska animacija, posneta po otroškem bestsellerju Oleja Lunda Kirkegaarda, ki je pri osemintridesetih med potjo domov zmrznil, potem zanj nima kakih silnih idej, ampak se raje posveča množici drugih likov, ki pa Otu ne sežejo do kolen.

Neverjetni Spider-Man 2

Ko se zgodi kaj hudega, tragičnega in katastrofalnega, se ljudje sprašujejo: kje je bil Bog? Kaj je počel? Zakaj ni tega preprečil? Zakaj ni posegel in ukrepal? Natanko to se sam sprašujem ob superjunaških filmih: če imajo superjunaki božje, nadčloveške, nadnaravne sposobnosti, zakaj potem vedno toliko počivajo in zakaj preprečijo tako malo katastrof?

Najini otroci

Najini otroci je film, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, brezkompromisne, tako rekoč neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film je posnet po tragediji.

Atomski z desne

Jugoslovani so bili prepričani, da so rojeni za komunizem – in da je komunizem rojen za njih. Ko so ugotovili, da ni, so se razšli, po novem prepričani, da so vsak posebej rojeni za kapitalizem – in da je kapitalizem rojen za vsakega izmed njih. Zdaj ugotavljajo, da so jih v kapitalizem zvlekli le zato, da bi jih lažje zjebali – enega po enega.

Zvončica in piratska vila

Ko zlobna vila ukrade modri prah s čarobno močjo, najprej pomislite, da vas čaka disneyjevska predelava Gospodarja prstanov, toda v resnici je to le priložnost za poskočni duet dveh Disneyjevih franšiz, tiste o neverlandski Zvončici in one o piratih s Karibov, le da je kapitan Kljuka tu za Zvončico to, kar je Ken za Barbiko.

Rio 2

Papagaja Blu in Jewel, zdaj ponosna prebivalca Ria, s svojimi tremi paglavci, verjetno bodočimi nogometaši (ali karnevalskimi sambisti), odfrlita v amazonsko džunglo, toda ko pristaneta, ugotovite, da tam nista le zato, da bi pohlepnim korporacijam, ki uničujejo pragozd, nalila čistega, ampak tudi zato, da bi lahko odigrala tropsko verzijo Njenih tastarih, kajti sredi džungle odkrijeta izgubljeno “modro” pleme, njene tastare, ki komaj čakajo na papagajsko repriziranje dobro znanih sit-komskih klišejev in glasbene točke, še utrudljivejše od klišejev, Blujeve hipohondrije in mrčesa.