Kritika / Prdoprašek doktorja Proktorja

za -

Energija prihodnosti.

Vsekakor, naslov – Prdoprašek doktorja Proktorja – ni ravno obetaven, toda tale poskočna, obešenjaška norveška farsa, posneta po mladinskem romanu Joja Nesbøja, slovitega pisca kriminalk (in rockerja), skuša otroke navdušiti za obnovljive vire energije, ne toliko za sonce, vodo in geotermalne vrelce kot za veter, analni veter – prdenje.

Deček in deklica (Emilly Glaister & Eilif Hellum Noraker), oba zelo osamljena in nerazumljena prebivalca sterilnega, kičastega, razsijanega, a rigidnega in represivnega primestja (ona depresivna, on hiperaktiven, ona emica, on smeško), se spajdašita z doktorjem Proktorjem (Kristopher Joner), prav tako osamljenim in nerazumljenim izumiteljem, ki prdenje, ta povsem neizkoriščeni vir energije, spreminja v energijo prihodnosti, še toliko bolj, ker ljudem omogoča, da se spreminjajo v freudovske rakete, ki odkrivajo neizmerni potencial analne erogene cone, te čiste energije. In če pomislite, da je Freud rekel, da se lahko otrok v kreativno bitje razvije le, če uspešno preide analno fazo, potem se ni bati, da bi junaki tega filma, v katerem kača ni le kača, zrasli v servilne in dolgočasne čistune, ki bi v primeru vrnitve tretjega rajha izvrševali povelja.