Ničelni teorem

Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.

Transcendenca

Se spomnite simultano izvedenih bombnih ali pa letalskih atentatov Al Kaide? No, Transcendenca, mračni, morbidni, eko-teološki tehno triler, se začne s simultanimi bombnimi atentati na high-tech laboratorije, ki so razvijali umetno inteligenco, toda atentatorji niso kaki islamisti, ampak tehnoludisti, tehnofili, ki so se spreobrnili v tehnofobe: v razbohoteni tehnologiji vidijo grožnjo človeštvu in prehud poseg v evolucijo, zato zvenijo kot krščanski fundamentalisti, ki pravico do poseganja v evolucijo priznavajo le Bogu, in kot hayekovski neoliberalci, ki pravico do poseganja v družbo in zgodovino dopuščajo le spontanemu, nevtralnemu, objektivnemu mehanizmu, kakršen je trg, njihov Bog.

Nebraska

Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).

Bela in Sebastijan

Tisti, ki so naveličani digitalnih fabrikacij naravnih lepot, se bodo v temle otroškem filmu, posnetem po slovitem romanu Cécile Aubry, naužili deviških in brezčasnih lepot francoskih in švicarskih Alp, toda leta 1943 teh silnih lepot ne ogrožajo klimatske spremembe, ampak nacisti, ki hočejo ugotoviti, kdo iz Francije v Švico tihotapi Žide.

Krvne vezi

Če se v filmu kdo fiksa, še posebej ženska, potem takoj zaslišimo Velvet Underground. Spomnite se le Zemeckisovega filma Flight. To je kliše. In Krvne vezi ga kupijo. A ni ne prvi ne zadnji.

Epizoda v življenju zbiralca železa

Pozabite na Kusturico. V življenju bosanske romske družine, ki jo vodi Nazif (Nazif Mujić), zbiralec starega železa, veteran bosanske vojne, ni nobenega magičnega realizma. Njihova hiša ne leti po zraku, ampak so stisnjeni k tlom – revščina ima odurno in stresno gravitacijo. In tudi odpotovati nimajo kam. Nihče jih ne čaka.

Nimfomanka – 2. del

Zdaj, štiri ure po tem, ko je evnuški Seligman (Stellan Skarsgård), samozvani “devičnik”, pred svojo hišo našel pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg), samozvano “nimfomanko”, se vprašate: zakaj se ne pofukata? Zakaj raje govorita kot fukata?

Razcepljeni

Bliža se konec sveta – najstniki se že sortirajo. V Razcepljenih, sicer bolj reciklaži Iger lakote kot Somraka, se sortirajo po talentih in vrlinah. Če si najstnik v distopičnem Chicagu, potem lahko sodiš le v enega izmed petih razredov novega kastnega sistema. En človek – en talent. To je urejen, rigiden, konformističen, standardiziran svet, v katerem test odloči, kam sodiš – in tega, kar si, potem ne moreš spremeniti. Ker pa Tris (Shailene Woodley) po svojih talentih in vrlinah sodi v vseh pet razredov (zlahka je tako mati Tereza kot Spiderman), postane tako nevarna, da jo skuša tiranska Kate Winslet odstraniti. Kvazinacistični svet, v katerega vstopa Tris, ni le metafora odraslih, ki najstnike silijo v prilagoditev in žrtvovanje talentov, ampak tudi metafora sodobnega kapitalizma, ki človeku, od katerega terja le en robotski talent, ne pusti, da bi se premaknil.

Don Jon

Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.

Abeceda

Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?

Stotnik Amerika – Zimski vojak

Zimski vojak, neskončni popkorn, kar poka od akcijskih ringelšpilov, turbulentnih pregonov, gikovskih igračk, stripovskih hvalnic svobodi, mežikanja topikam dneva (ameriška brezpilotna letala, globalno prisluškovanje, Kijev kot del Rusije), matinejske predvidljivosti, patriotskih iger in neposredne nevarnosti, ki jo predstavlja ruski bionični “Zimski vojak”, tako da Stotnik Amerika (Chris Evans), superjunaški supervojak z nindžaželvjim superščitom, stripovska transfiguracija Edwarda Snowdna, in njegov marvelski entourage – Črna vdova (Scarlett Johansson), Sokol (Anthony Mackie) in Nick Fury (Samuel L. Jackson) – dobita misijo nemogoče, ki jo je Hollywood vzel tako resno, da je režijo prepustil režiserjema komedij, Robertu Redfordu, ki je kot Kondor anticipiral Stotnika Ameriko (v dobrem in zlu, heh), pa omogočil, da po dolgih letih spet igra v megahitu.

Noe

Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.

Potepuh Tomaž

Potepuh Tomaž izgleda kot francoska verzija filma Gremo mi po svoje, le da se ne dogaja pod Alpami, ampak v gozdu, kjer se izgubi gruča petletnikov.

Tarzan

Ko v afriško džunglo trešči meteorit, vesoljski rudnik najdragocenejših mineralov, lahko plenjenje prepreči le goloroki Tarzan, toda tale motion-capture animacija, sicer tipični evropuding, ki stalno šviga med obema džunglama, afriško in korporativno (Greystoke Energies), je zadnji, ki bi si upal otrokom povedati, da korporativno plenjenje mineralov v Afriki bolj ogroža ljudi kot pa redke živali in da sam Tarzan – “prvi človek” – ni izhodišče ali začetek zgodbe, ampak končni rezultat tega plenjenja (“zadnji človek”).

Edini preživeli

Američanom se že kaki dve stoletji dogaja ista reč – napadejo tujo, eksotično deželo, potem pa se čudijo, ker se domačini branijo. Edini preživeli, posnet po resnični zgodbi, je popolna metafora tega grotesknega imperialističnega patosa.

Grand Budapest hotel

Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-

Želja po hitrosti

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

Mamin sinko

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.

Slika, ki je ni

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.

Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana

Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.

Z Molièrom na kolesu

Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.

Kurir

Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”

Nonstop

11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.

Nimfomanka – 1. del

Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.

Montevideo, se vidimo!

Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!

Bi se gnetli na tej metli

Tale polurna BBC-jeva animacija, ki je bila letos nominirana za Oskarja (v kategoriji kratkometražnih animacij), se steguje proti Davidu in Goljatu (male živali porazijo zmaja), disneyjevski demokraciji (čar timskega dela) in benettonski enakosti (vsi drugačni, vsi enakopravni), za kaj več pa nima srca.

Zimska pripoved

Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.

3 dni za uboj

Kevin Costner izgleda kot Steven Seagal ali pa Dolph Lundgren v tistih cenenih akcijskih filmih, posnetih v Bolgariji, Moldaviji in Gruziji, potemtakem tam, kjer obstaja poceni delovna sila in kjer tuji investitorji ne plačujejo davkov.

300 – Vzpon imperija

Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.

Pompeji

Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.