Honoré de Balzac: Oče Goriot

Skoraj dve stoletji po izidu ima Oče Goriot še naprej bralno magijo, da bo bralec, ki knjige ne prebere v enem dnevu, v naslednjem opustil druge interese, da bi zgodbo prebral do konca. Njegova moč je vsaj trojna. Uprizarja družbeno povzpetje svojih junakov z obrobja, ki jim po naravnem ritmu bivanja nikakor ne bi uspelo – Moški so nosili suknje, ki bi jim težko uganili barvo, čevlje, ki bi jih v elegantnih četrtih vrgli med smeti … in vendar so se vsi ponašali s krepko grajenimi telesi. V uvelih ustih so škrtali ostri zobje. Potem slika prehod z malomeščanskih obzorij v svet aristokratskih bonvivanskih intrig. Tako grof postavi ženi usodno vprašanje: ali je kateri od najinih otrok sploh moj, na katero mu grofica nedolžno odvrne – eden, najstarejši; kar pa ne sproži družinskega viharja. Vse skupaj zapelje še v psihopatologijo odnosov med starši in otroki, ki se ne konča v moralizmu, ampak v morbidnem in ciničnem realizmu.

Avgust Demšar: Vrelec življenja

Avtor (1962), ki ustvarja pod imenom Avgust Demšar, je med najuspešnejšimi domačimi pisci kriminalk, k največ njihovim razpletom pa je prispeval policijski inšpektor Martin Vrenko. Včasih tudi intuitivno, in ker so mu očitki o njegovih metodah verjetno prišli na ušesa, se zdaj, v zdravilišču, kjer se ukvarja s sanacijo poškodbe, ki jo je staknil kot stranski in zasebni preiskovalec v vasi Vodnjaki, o čemer smo brali v Demšarjevi s trupli nastlani trilogiji Vodnjaki, v notranjih monologih spoprijema tudi z odgovori na vprašanja o razmerju med razumom in intuicijo pri policijski preiskavi. Ali pa med reševanjem sudokujev razmišlja o rešetki, ki jo mora policijska preiskava brez preostanka zapolniti.

Andrej Platonov: Džan

Sodobni bralec bo kratki roman Džan (napisan 1935, angl. izdaja 1966) prebiral kot obravnavo teme umiranja in preživetja v pustinji Turkmenije; kolona domorodcev se je pred pripeko čez dan zakopavala v pesek in spala do noči, žvečila posušene veje osata, si tešila žejo tako, da je jedla ostri mokri pesek … Vendar pa junak Čagatajev ni avanturist, ampak mladi ekonomist, ki ga partija pošlje v kraje njegovega otroštva, da bi na rob Sovjetske zveze pripeljal socializem.

Yoko Tawada: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

V Nemčiji živeča japonska pripovednica Yoko Tawada (1960) postavlja zgodbo v ne tako daljno prihodnost; zaradi podnebnih sprememb so izginili otoki, mislimo si, da japonski, velja prepoved civilnih potovanj z letali in Kitajska je že pred časom prepovedala ves izvoz. Vse drugo je podobno, le angleško govorečim migrantom preti izgon iz Evrope v Ameriko, saj ta nujno potrebuje delovno silo, ker so ji zaradi hitrejšega razvoja južnoameriških sosed nazaj pobegnili Mehičani in Latinskoameričani nasploh.

Luka Novak: Pariz na vse strani

Background Luke Novaka so številne osebne izkušnje (štiri leta šolskega otroštva, študentska perioda, desetletja obiskov in gostovanj), oče in stric kot časopisna dopisnika, podrobno poznavanje romanov Zolaja, Balzaca in Pereca ter kulturnih, gastronomskih in družabnih značilnosti. Tovrstni literaturi pač dajejo čar osebna doživetja. Struktura avtorjevega dela je geografsko zasnovana po okrožjih, ulicah, bulvarjih, na katerih vstopa v braserije, restavracije, bujone, operne hiše, trgovinice, knjigarne, modne hiše … Podatkov je nebroj, tudi avtorjevih domiselnih neposrednih povezav s celebritetami, ko denimo na ulici opazi Mitterranda ali pa ko kot deček dobi prek znanca na albumu podpis glasbenega zvezdnika Clauda Françoisa. Potem praktični izziv, ko namesto hotelov in sob najameš sobane na odmaknjenem gradu. Delo poleg očaranosti prinaša tudi distanco do kulinarične ponudbe in množičnih fascinacij, ko s samoironijo popiše obisk koncertne dvorane, ki je tako megalomanska, da s sedeža na višini 30 metrov nad odrom komajda kaj opazi. In seveda historične vpoglede – na vogalu ulice, kjer se dogaja Zolajeva Beznica, so zgradili veleblagovnico Tati.

Mihail Bulgakov: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

Mihail Bulgakov (1891–1940), ruski romanopisec in dramatik, avtor tako pomembnih in igranih del, kot je Mojster in Margareta ali Zarota svetohlincev, se v Gledališkem romanu ponorčuje iz gledaliških banalij. Njegov lik, Masudov, literarni začetnik in hitro vzpenjajoča se zvezda, katere prvenec uvrstijo na repertoar, se zmedeno pretika med različnimi ravnmi in poklici v gledališču, malo cankarjansko ga poskuša vsak pridobiti na svojo stran in lobirati za že kakšne interese, revež pa je zmeden. Kako tudi ne, prava narava gledališča se mu razkrije, ko mu eden od insajderjev na večerjici zaupa: »Na svetu obstajajo zapleteni mehanizmi, ampak med vsemi je gledališče najbolj zapleteno …« Gledališki roman je Bulgakov končal leta 1937, dogaja pa se v zgodnjih sovjetskih časih, ko so ugledni emisarji in kulturne veličine ves čas kam potovali, od Indije do švicarskih zdravilišč, kjer so si ob izdatno obloženih mizah lahkotno pripovedovali anekdote iz pariških salonov, posebej tiste, v katere so bili vpleteni nemarni in zagovedni rojaki, vendar je še vedno vladal mnenjski pluralizem. Ravno žrtev tega je Masudov, sicer neambiciozni dopisnik Vestnika parniške plovbe, ki malce sanjari o literarni slavi, tej veliki temi mladih pisateljic po zgledu Sally Rooney. Vse dokler mu ob neizmernem odrekanju in celonočnem pisanju ne uspe končati dela, potem ga bere urednikom in eden od njih ga, za vse presenetljivo, objavi. In izgine z založbo in revijo vred.

Peter Jambrek et al.: Soglasje za zgodovinski trenutek 

Knjiga učinkuje kot replika legendarne 57. številke Nove revije, postavljena v izziv aktualnega časa skoraj 30 let pozneje, s prispevki jo podpirajo tudi štirje bivši predsedniki vlade, profesor jedrske fizike, trije nekdanji ustavni sodniki, dva škofa, akademik, kirurg, prvi guverner Banke Slovenije, univerzitetni profesorji, zgodovinarji, publicisti, diplomati, raziskovalci, šolniki etc.

Vinko Möderndorfer: 1980

Vinko Möderndorfer (1958) roman 1980 postavi v prelomni čas, v mesece, ko so vsi – v strahu ali z upanjem – čakali na prelom, ki naj bi ga prinesla Titova smrt. Kar se dogaja na širši, notranjepolitični ravni, pripovedovalec čuti na lastni koži. Študent književnosti se v tem času, čeprav z dolgoletnim dekletom iz gimnazijskih let, aktivnim v družbenopolitičnih organizacijah in zagledanim v njihove utopije, razgleduje naokrog, tudi in predvsem znotraj pivske druščine, ki neugnano in pridušenim družabnim razmeram navkljub veselo in včasih tudi čez mero naliva v marginalnih bifejih.

Dušan Morave: Utrinki spomina

Najboljši je začetek, kjer popiše navade in bivanje v desetletjih pred vojno, od kupovanja cigaret in aspirinov po nekaj komadov, podrobne drže hišnega lastnika, ki se je ponašal z grofovskim naslovom, do likov predavateljev na fakulteti in študentskih druščin. Tu je izvrsten opazovalec, ko pa pride med partizane in po vojni na funkcije, postane korekten zapisovalec dogodkov in opisovalec likov, s katerimi je sodeloval. A navajen partijske discipline in cenzure ob usodnih konfrontacijah navrže splošne oznake: imeli smo nelepe zaplete …, torej tu, kjer bi morala steči dramatična pripoved, dramaturg utihne. Avtorja ne odlikuje intelektualna refleksija, to nadomesti z nazornimi opisi osebnosti, še posebej izostreno Josipa Vidmarja, ki se je nonšalantno postavil za zvezdo proslave kolegovega visokega jubileja, še prej Dušana Pirjevca, Bojana Štiha, Mateja Bora, Edvarda Kardelja in drugih akterjev preteklosti, pri katerih je izrisal zamerljivost in druge lastnosti, pa tudi prostodušno opisal način volitev novih članov SAZU. Kdaj je celo prestopil v pikrost, ko je izrazil navdušenje nad knjigo gledališke dive, a takoj pripisal, da ne verjame, da jo je napisala sama. Posebno zgodovinsko vrednost ima opis partizansko-partijskega prevzema časopisov, seveda z nekaj bralne distance, saj vrhovnega cenzorja, ki je pred tiskom pregledoval in popravljal članke, opiše kot demokrata. In seveda opis mentalitete, ko sami člani nomenklature ne razumejo ključa odstavljanja urednikov, saj so ti bili in so tudi na novih položajih še naprej vojaki revolucije.

Malcolm Lowry: Pod vulkanom

Pod vulkanom je klasika o tem, kako (po)polno se v Mehiki v času španske državljanske vojne in tik pred drugo, ko je odmev fašizma globalno načel tudi prekolužne dežele in še dodatno razmajal njihove že tako neobstoječe strukture, konzul Firman vdaja alkoholu. Ne mezcala, samo mezcala ne, mu odmeva v glavi, ko na dan vrnitve bivše žene, ki ima očitno močan kompleks reševanja zablodelih duš, zmačkan tava po mestecu pod mehiškima vulkanoma. Vendar mu potem vedno znova natočijo, kar pijejo tudi sami. Ali pa sam naroči in vse skupaj potem drsi proti norosti, bogatim notranjim monologom in prividom z nejasnim statusom.

Ilan Pappé: Etnično čiščenje Palestine, 1948 

V delu polemizira s tezo, da je bil množični eksodus Palestincev posledica napada arabskih držav na Izrael. Kronološko je prepričljiv, ko dejstva povezuje z delom in načrti tajne konzultante, ki je pod vodstvom predsednika Guriona s paravojaškimi enotami izvajala sistematične napade na palestinska mesta in vasi, iz katerih je bilo še pred začetkom vojne pregnanih četrt milijona arabskih staroselcev. Metodološko pa je v nasprotju s samim seboj, ko danes pravi, da Hamas ni teroristična organizacija, saj je le odgovor na polstoletni terorizem izraelskih oblasti. Tega principa zgodovinskega konteksta namreč ne uporabi pri ustanovitvi konzultante, saj je ne pojasni kot reakcije na oborožene arabske skupine, ki so pred letom 1948 izvajale napade na judovsko prebivalstvo.

Virginie Despentes: Vernon Subutex, tretja knjiga

Francoska pripovednica Virginie Despentes (1969) se je v trilogiji o Vernonu Subutexu lotila bivalnih praks v prestolnici; v pripovedi o naslovnem junaku, bivšem lastniku ploščarne, ki ga čas povozi, saj se glasba danes preliva, ne kupuje, pa v zgodbi o preminulem mladem zvezdniku, za katerega zadnji posneti samogovor se vsi grebejo, spregovori o različnih posebnih posameznikih, ki jih, pretikajoč se po pariškem socialnem obrobju in med zablojenimi elitami, nabira Vernon. Ta je zdaj, v tretji knjigi, uveljavljeni didžej, ki na vsakokratne nastope, vsak poteka v drugem kraju, privablja ljubitelje svojih konvergenc, kakor to poimenujejo feni. In se jim tam, ne da bi čisto vedeli, kako in zakaj, zadogaja skupnost in glasbena ekstaza.

Tanja Maljarčuk: Biografija naključnega čudesa

Slika sodobne Ukrajine v njenih prvih dveh desetletjih – družba sovraštva, neumnosti in brezupa, ki jih generira totalna korupcija. V knjigi je med junaki tudi invalidka, ki zaprosi za invalidski voziček. Ker zdravniku ne da podkupnine, je ne uvrstijo v prvi razred upravičenih. Ko aktivisti obelodanijo škandal, da ženska, ki ne more stopiti na noge, nima statusa invalida, reč pograbijo rumeni mediji in naenkrat le dobi želeni voziček. A ta se po prvi vožnji pokvari, na novega pa mora po zakonu čakati pet let. Namesto spodobnega je namreč dobila ceneno kitajsko blago, ker so državni uradniki, ki so ga dobavili, razliko med dobro in škart robo pospravili v žep. Pritožbe vržejo v smeti, vse je po črki zakona, od policistov, inšpekcij do sodstva, vse je prepredeno s podkupovanjem. In to na vseh ravneh – od vpisa na fakulteto, nasilja nad ženskami, trgovine s psi do neizplačevanja plač. Vendar delo ne opisuje le obrobnih likov, razen prevarantom vseh baž so preostalim vrata prosperitete zaprta.

Tomo Podstenšek: Sprehod z neznanko

Nekaj več kot dva ducata kratkih zgodb Toma Podstenška (1981), zbranih v Sprehodu z neznanko, se odsuka okoli drobnega, skoraj vsakdanjega nesporazuma. V naslovni, recimo, gre za tisto običajno, če ne tudi pogosto situacijo, ko si naključna neznanca delita kos poti in se vse bolj zavedata mučne in nehotne bližine. Iz tega se lahko izcimi koketaža ali sramežljivo nasmihanje ... Kar se začne z nasmehom je bil naslov ene od prejšnjih zbirk avtorjevih zgodb; pa ne – zaletavost, kompulzivnost in slabo zavedanje protagonistov, s kom imajo opraviti, zgodbe obrne drugam.

Richard Flanagan: Sedmo vprašanje 

Tema je atomska bomba na Hirošimo. Na Japonskem je takrat njegov oče vojni ujetnik na »železnici smrti«, pisatelj pa po več kot pol stoletja odide tja, govori z očetovimi ječarji, prijaznimi starci, ki jih odlikuje spomin, a o vojnem obdobju ne vedo nič več, in z zdravnikom, ki nonšalantno odgovori, da ujetnikom ni pomagal, ker zanj niso bili ljudje. Ko o obisku omiljeno poroča skoraj stoletnemu očetu, ta zavzdihne in naenkrat pozabi na čas ujetništva ter zadiha svobodno. Vmes zgodbe o znanstveni fantastiki H. G. Wellsa, ki fiziku Szilardu, Einsteinovemu prijatelju, navdahnejo idejo o cepitvi atoma, kar pripelje do a-bombe. Od tod pa opusti kritiko množičnega uničenja Japoncev in njihovega rasizma ter preskoči v svojo Tasmanijo, kjer je Wells dobil navdih za knjigo o napadu bitij z drugega planeta. Britanci so na zemlji storili isto s tamkajšnjimi domorodci. A ti so preživeli, danes jih je več kot 140 tisoč, vsi pa so pozabili na preteklost. In preide na zgodovino otoka na način, kako so vzgajali in živeli njegovi starši, kako jih je krojil rasizem celo na ciničen način, ko v peklenskem japonskem taborišču angleški ujetnik ni hotel nositi vedra dreka z njegovim očetom, rekoč – ne z mešancem! In njegov odgovor – nasmeh. Smrt, ki jo je preživel, mu da svetlobo, enako sinu pisatelju po smrtni agoniji na divji reki, ki jo preživi in popisuje gorje s posebnim pridihom humorja, ko poudari šovinizem svojih profesorjev na Oxfordu. Občutek svobode ga osvobodi travm kolonializma in o njem raje ustvari književno mojstrovino.

Amanda Svensson: Sistem, tako veličasten, da zaslepi

Obširen roman švedske pripovednice Amande Svensson (1987), ki je bil predlani uvrščen v širši nabor za mednarodno nagrado booker, se začne v porodni sobi, ko eden od trojčkov neha dihati in ga potem odnesejo in vrnejo živega; ampak v zmešnjavi se pozneje zdi, da so nekaj zamešali – vsaj tako se zdi trojčkom, dekletoma in fantu, potem ko jih mati, po izginotju očeta, ki se očitno v Berlinu potepe z mlajšo, povabi k resnemu pogovoru.

Walter Rodney: Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta

Falsifikat? Niti ne, na univerzi v Dar es Salaamu je na začetku sedemdesetih let to temo predaval študentom, na podlagi njegovih zapiskov pa so jo dediči in uredniki objavili v knjigi. Kot panafrikanist in marksist je bil angažiran v postkolonialni Tanzaniji, bil je pisec številnih del proti kapitalizmu in izkoriščanju tretjega sveta ter politik, ki je po atentatu postal še medijska ikona gibanja Black Power. In kaj je mladi profesor v Afriki predaval o letih 1917 in naprej v Sovjetski zvezi? Seveda se ni mogel sklicevati na pričevanja in dejstva, njegovo delo temelji na kritiki omejenega števila zahodnih avtorjev, ki jih odpravi kot buržoazne mislece. Vzemimo usodni moment. Po oktobrski revoluciji so v deželi razpisali volitve, Leninovi boljševiki pa so na njih zbrali le 24 odstotkov glasov in se uvrstili na drugo mesto, a na ustavodajno skupščino so poslali rdečearmejce, da so poslancem grozili in nanje merili s puškami, potem pa so državni parlament odpravili, ukinili vse stranke razen svoje, politične nasprotnike pa začeli pošiljati v taborišča. Toda Rodney temu ne reče puč in diktatura, ampak razredni napredek. Kako to utemelji? Pravi, da je bilo ljudstvo brezbrižno do ukinitve skupščine. (Pod cenzuro in vojaškim diktatom je molčalo!?) Sploh pa trdi, da so boljševiki zastopali ogromno večino prebivalstva, ki so ga sestavljali kmetje in delavci. Od kod evidence za tak sklep, ko pa ti na volitvah niso večinsko glasovali zanje? Preprosto – sovjetski komunizem razglasi za gospodarski napredek, še več, Stalinu da odvezo za teror in čistke, češ da dosežke in neuspehe velja pripisati sovjetski družbi kot celoti! Lepa agitka za socializem po sovjetskem zgledu v Tanzaniji, za proučevalce oktobrske revolucije pa prazno čtivo.

Lenart Zajc: Rana

Rana je tretji del romaneskne trilogije Lenarta Zajca (1967); v prejšnjih delih, Odredu in Pošasti, se je ukvarjal s (tik) predvojnim početjem protagonistov, ki se potem zberejo v partizanih in jih pri protifašističnem in protiokupacijskem odporu vodijo različne silnice. Junaška druščina, ki se karakterno sklicuje na partizanarico, se srčno – in krvavo, za obe strani – loti okupatorja in kolaborantov. Zajčevo pisanje je podprto z dokumenti, recimo z Dakijevimi zapisi Najboljši so padli in drugimi, tudi v zadnjem delu, ki obravnava čas od kapitulacije Italije do obdobja tranzicije.

Zaslužitelja vse hvale

Josip Jurčič postaja slovenska ikona. Pred nekaj leti je doživel, no, on osebno pač ne, ampak njegov lik, simpozij, na katerem so nastopili mnogi jurčičoznalci, mdr. tudi dr. Bernard Nežmah. V šolskem čtivu je bil Jurčič že prej dobro zasidran. Osebno ime, nekdaj res redko, se je pod vplivom čtiva – Jurčičeve povesti Domen – razširilo, trenutno je Domnov nekako 3900, če ne še več. (Bernardov je nekaj več kot osemsto, Brankoti smo pa ohoho visoko.) Zadnje čase izhajajo o Jurčiču številna dela disertacijske kakovosti, ki ga razčlenjajo kot ustvarjalca.

Vladimir Nabokov: Dober ducat

Vladimirja Nabokova (1899–1977) enciklopedije označujejo kot rusko-ameriškega pisatelja, najbolj znan pa je po romanu Lolita (1955), v katerem se krepko odrasli moški vname za 12-letno deklico.

Zoran Ferić: Potujoče gledališče

Zoran Ferić (1961), hrvaški pripovednik, ki ima prevedena tri dela, romana in zbirko kratkih zgodb, se tokrat loteva družinske sage prednikov. Izhaja iz slike obešenca na beograjskih ulicah med drugo svetovno vojno, da bi uvedel razmišljanje, kako so nekateri mrtvi dvakrat; domoljuba so okupatorji mučili in ubili, ko ga je mati preoblekla, so ga obesili. Vse ukvarjanje s fotografijo in njenimi sencami pa je samo uvod v pripoved o materini družinski zgodovini.

Timothy Garton Ash: Domovina Evropa: osebna zgodovina

Ash je britanski zgodovinar in profesor na Univerzi v Oxfordu, toda od osemdesetih let je bil pisec in kolumnist časnikov Independent, Spectator in Guardian. V njih je poročal o nastanku Solidarnosti, žametnih revolucijah po Vzhodni Evropi, v devetdesetih letih in pozneje pa o vojnah v Bosni in na Kosovu, o oranžni revoluciji v Ukrajini etc. Kar je videl in slišal, je organiziral v knjigo, toda ne kot osebno izpoved, marveč kot razmišljanje, kaj se dogaja z Evropo danes. V času hladne vojne je bila kraj, o katerem so vzhodni disidenti sanjali, da je dežela boljšega življenja. Avtor ima izkušnjo diahronega pogleda, saj so njegovi sogovorniki iz osemdesetih let desetletje kasneje postali predsedniki držav, zunanji ministri in poslanci, od Havla in Geremka naprej. Ker je bil renomiran ekspert, je svetoval Blairu, Bushu, Jr., v zaporu obiskal Honeckerja, se družil z Gorbačovom in Kohlom. Tu piše dobesedno zgodovino iz prve roke, sploh, ker ti pogovori razkrivajo pomenljive podrobnosti, denimo Bush, Sr. ni prišel na slavje ob padcu Berlinskega zidu, ker ga je skrbelo, da bi s tem v Sovjetski zvezi ponižal Gorbačova. V osmišljanju dejstev izvrstno, tudi njegovo hladno konstatiranje, da Evropa ’24 ni več Evropa idej ’89 in da izgublja svetovni vpliv, kar pripiše neuspehu globalnega liberalizma.

Milan Dekleva: Lističi

Milan Dekleva (1946) je vsestranski, na začetkih pesnik, glasbenik, prevajalec, dramatik muzikalov, esejist, nad vsem tem pa v zadnjem času piše tudi prozo. Njegovi romani se večinoma naslanjajo na predelane in literarizirane, vendar še vedno prepoznavne usode iz sveta kulture in umetnosti. Od modernosti razrvani dramatik Slavko Grum, ki ga je Dekleva »prepisal« tudi na podlagi korespondence, ali Alma Karlin, pri kateri sta bolj v ospredju potreba po izražanju in vera v besedo kot popotne izkušnje in zapleti, postaneta sodobnika. Spisal je tudi roman o plesni zanesenjakinji v puščavi, v najboljšem mogočem približku zakotja in severnoameriški različici Herzogovega Fitzcarralda, pa o svobodi in nujnosti na primeru Tomaža Pengova, kolega iz skupine Salamander. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, je Dekleva na preži za osmišljanjem časa, razmišlja tudi o vlogi umetnosti in iskanju smisla v razpočenem in kaotičnem, tu in tam absurdnem svetu.

Radomir Konstantinović: Filozofija majhnega kraja

Kultno delo, pod misterioznim originalnim naslovom – Filozofija palanke, je izšlo leta 1969. O njem se je širila anekdota, da so vsi zanj slišali, noben pa ga ni prebral. Pač, po jugoslovanskih vojnah so eni z njo interpretirali srbski nacionalizem, drugi so jo jemali kot analizo omejenosti duha v palanki ali celo v velemestih, kot je denimo Pariz.

Stefan Hertmans: Vzpon

Kot v časih, ko je pisanje sprožila najdba rokopisa, se Stefan Hertmans (1951), belgijski flamski pesnik, prozaist in premišljevalec aporij sodobne Evrope, zave, da biva v zgodbi – da mu zgodovina hiše v Gentu, v kateri je prebival znani nemški kolaborant in pripadnik ene od lokalnih vej SS, ponuja več, kot si lahko izmisli. Spodbujen z zgodovino hiše, ki jo v slabem stanju in za majhen denar kupi v času študentskega razgrajanja in poskusov svetovnega prekuca, se loti raziskovanja njene preteklosti. To je obsežna, vendar hvaležna naloga, saj so o očetovi politični karieri pisali njegovi otroci; sin je bil pomemben profesor in se je zavzemal za strpnost, pisatelja sta z gradivom zalagali hčeri, uspelo pa se mu je prebiti tudi v arhive, ki hranijo vsakovrstno gradivo o medvojni flamski kolaboraciji in njenem nadaljevanju do dandanes.

Vaclav Smil: Izumi in inovacije: kratka zgodovina pretiravanja in polomij

Vaclav Smil, kanadski znanstvenik češkega rodu, resda ne obravnava te teme, je pa v eseju opozoril na vprašljivo aroganco nadmoči znanosti na štirih področjih: dobrodošlih izumov, ki so postali nezaželeni, izumov, ki naj bi zavladali, a niso, izumov, na katere še kar naprej čakamo, pa tudi na pretiran tehnooptimizem.

Roland Schimmelpfennig: Črtica med dnevom in nočjo

Nemški dramatik in pripovednik Schimmelpfennig (1967) je že v prejšnjih delih, pri nas poznamo predvsem dramska, prepletal realno in podtalno. Dogajanju na površju je primešal neulovljiv in nedoločen podzemni tok, ki ga sproži dopoldansko nalivanje s konjakom, recimo v Arabski noči, ali pa ne nedoločna obljuba večne ljubezni v Ženski od prej. Tudi tokrat; Tommy je suspendirani policist, ki mu preti zapor, ker je preveč not’ padel, namesto da bi lovil preprodajalce mamil, se z njimi druži in zadeva in igra namizni tenis. Pri svojem delu je sicer uspešen, pač čisti in zapira v drugih združbah. Med enim preveč vnetih divjanj na intervencijo pa zbije fanta in potem išče njegovo ime, zaman. Nihče ga ne pogreša.

Parmy Olson: Prevlada / Umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet

Kako umetna inteligenca kroji poslovni svet in kako programi prevajanja in pisanja člankov napovedujejo, da bo človeška inteligenca samo še opazovalec, so vsebine, ki so fascinantne. Avtorica opisuje vzpon dveh čudežnih dečkov, Sama Altmana (1987) in Demisa Hassabisa (1976), ki stojita za najprodornejšima programoma umetne inteligence – OpenAI (Chat GTP) in DeepMind (Gemini). Kariera dveh računalniških genialcev je seveda povsem drugačna od zgodb najbogatejših slovenskih poslovnežev. Njuni uspehi namreč temeljijo na idejah svetovne teže, ki dramatično spreminjajo ustroj spletnega sveta. A tudi na posebni podjetnosti, ki se ne omejuje na službe v korporacijah, saj ju presegata s svojimi imeni, ki sta postali »trademark« védenja. Ko so Altmana odpustili pri OpenAI, se je izkazalo, da je večji od korporacije, saj je sprožil množični odpor zaposlenih, lansiral napoved, da s svojimi sodelavci prestopi k Microsoftu – in hitro so ga postavili nazaj na izvršilno funkcijo. Torej bitke med velikani tehnoloških podjetij in vprašanji, kako algoritmi niso splošno dobro, ampak tudi sredstvo za zlorabe, manipulacije in nadzorovanja, denimo aplikacije, na katere so se naročali soprogi, da so sledili vsem korakom svojih žena. V tem kajpak dramatično napisano delo.

Tina Perić: Ćrtice

Andraž Rožman je v knjigi Tega se ne da izbrisati zbral pričevanja in spomine, ki so mu jih zaupali izbrisani, nekateri izmed 25.671 v Sloveniji živečih državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so jim na podlagi ukaza ministrstev uničili dokumente in odvzeli pravico do stalnega bivališča in s tem tudi vse druge pravice, ki sodijo zraven. Tina Perić (1985) v svojem pisanju z besedami prvoosebne pripovedovalke Mie in s stališča otroka, vendar tudi z današnjim uvidom, prikaže doživljanje tega od znotraj in spregovori o trenjih in lastnih strahovih, pa tudi tistih pri domačih, ki so nastali zaradi izbrisa. Oče, civilni uslužbenec v vojski, kuhar, je, ker naj bi bil nevaren za državo, kot so rekli birokrati, »imel problem s papirji«, kot so temu rekli doma. Pritisk okolice, izključujoči vzkliki nestrpnežev in nalitih domoljubov, je atmosferi dodal še nekaj srhljivih in izključevalnih tonov.

Hannah Arendt, Martin Heidegger: Pisma 1925– 1975 in druga pričevanja (Ur. Ursula Ludz)

Prepovedana, še bolj kot Romeo in Julija. Naenkrat se zaljubita 19-letna študentka in njen 36-letni profesor, globoko poročen. Romanca se konča v enem letu, a isto ljubav delita še nadaljnjih 50 let, prav do konca. Ona Judinja, ki emigrira iz Nemčije in potem na univerzah v ZDA proučuje totalitarizem in antisemitizem, on neko obdobje simpatizer nacizma – nezamisljivo.