Leteči odred: Daj mi sebe

Poznavalsko uravnotežena in takorekoč brezmadežno sproducirana kolekcija usodnih ljubezni (Hej lutkice), moške melanholije ( Daj mi sebe ) in nostalgičnih sentimentov ( E, moj kume, nisu više iste curice ). Obrtniško dodelan miks terasastih poskočnic za sezonsko rabo ( Još jednom Tamara ), nadnacionalnih zadetkov ( Vrištao bih cijele noći, Žao mi je ) in baladnega vzdušja ( Ne pitaj me ) za gruljenje solo, v...

Cousteau

"Pošljite odvetnike, zaščito in denar, tale reč utegne vzleteti," so rekli fantje, bolj za eksperiment kot zares združeni v zasedbi po imenu Cousteau, ko so v Vzhodnem Londonu zaključili s snemanjem svojega prvenca.

Hateplow: The Only Law is Survival

Teroristično naperjeni člani benda Malevolent Creation svoja čudaška nagnjenja k agresiji že nekaj časa sproščajo v projektu Hateplow, ki s svojim drugim celovečernim studijskim dosežkom, dozo čistokrvnega brezkompromisnega napadalnega grinda, brez problema zmelje pred seboj vse preživele z albuma Everybody Dies. Utiralci sovraštva nam poleg dobre doze brutalnosti podajajo tudi enega izmed najhitrejših...

El Bahattee: Svaki pas ima svoj dan

Slovenski hiphop se je lani končno začel resno lansirati na nosilce zvoka in se tako iz nočnega subkulturnega žitja prestavil na dnevno svetlobo, s komercialnim uspehom Klemna Klemna pa je celo segel na obrobje mainstreama. Hrvaški obračalci jezikov so te - citiram Josea - prve sigurne korake naredili že par let nazaj. Šur, njim je lažje: imajo bolj žmohten jezik, večji potencialni trg in že v osnovi boljšo...

Valentino Kanzyani: Rock the Discoteque

Vprašanje optike? Seveda. Z dolgotrajno prevlado minimalističnega tehna precentrifugiranim glavam, tako najstniške, nenehno obnavljajoče se klientele kot v svoj posel zaverovanega domačega didžejskega telesa, se verjetno zdi, da Valentino Kazyani, po domače Tine, vrti tech-house in da se, kot je prebrati v besedilu, ki ga je zraven njegovega ploščka priložila ljubljanska založba Matrix, odlikuje s " kompaktnim,...

Talvin Singh: Ha

Morda porečete, da virtuozni tolkalec, mojster table in zaslužni aktivist britanske elektrificirane bhangra scene s svojim drugorojencem ni ravno iznašel smodnika ali se opazneje izvil iz družbe na moč podobnih si somišljenikov.

Holder: Daleč stran je sodni dan

Holder s svojimi ne predolgimi 39 minutami glasbe na ploskovju ne presenečajo, ne odkrivajo, ne odpirajo in ne prerojevajo. Skoraj simpatičen rokenrol, ki je blizu Majkam, Partibrejkersom in v najboljših trenutkih tudi Cultom in Danzig, se v besedilih skriva med vrsticami, v dizajnu in na koncu celo glasbi, pa v nekakšnih indijskih simbolih.

Sebastian: Hočem te nazaj

Sebastian ali natančneje njegovi kreatorji, izbrani iz obrtniško najsolidnejših slovenskih bendov (Kingston, Power Dancers), so prvi pri nas dojeli, da mora biti poba, ki naj bi prebudil najstnice, mlad in lep.

Keith Jarrett / Gary Peacock / Jack Dejohnette: Whisper Not (Live in Paris 1999)

"Sveta trojica", ki se v glavah pobesnelih, poduhovljenih, večnih, obnavljajočih se generacij in generacij fenov in fanatikov najraje prelevi v triedinega "samega". Kakor koli naslov korektno ponuja enakovrednost, partnerstvo treh jazzovskih glasbenikov, se ve, kdo je kult, čaščen do konca. Keith Jarret je eden redkih jazzovskih muzikantov, če ne edini, ki po Milesovi smrti...

Sepultura: Nation

Medtem ko Max Cavalera pridno nadgrajuje svoje delo v Sepulturi z rušilnimi Soulfly je obnovljeni preostanek Sepulture končno izdal ploščo, ki je vredna velikega imena skupine.

Rammstein: Mutter

Fukaško naoljene mišice, umetni tiči špricajo galone bele melase po odru, dekadentna Sneguljčica si v žilo šprica kristalno drogo, ki ji jo njenih švabskih sedem palčkov neumorno koplje nekje globoko v nedrih planeta - tako je, to so Rammstein, spet so tu. Odkar so se s svojo turbo verzijo kladiva in nakovala perfektno zlili z Lost Highwayem, nas ti nenavadni gospodje čedalje bolj srednih let konsistentno...

Mouse on Mars: Idiology

Pravzaprav bi se Andy Thoma in Jan St.Werner, "renomirana" in "referenčna" elektronska muzikanta, lahko vdala pritiskom tržišča, komfortnosti in inertnosti, ter na krilih z začetnimi uspehi zakoličenega vtisa, povsem v skladu z imenom, še naprej producirala z marcipanom oblito muziko za vse miške mokedaje tega sveta.

Fear Factory: Digimortal

Pred dobrimi osmimi leti so gospodje, družno imenovani Fear Factory izdali prve remikse komadov, ki so se pojavili na albumu Soul Of A New Machine in jih kot samostojno celoto izdali na mini cedeju Fear Is The Mindkiller. Takrat so stopili korak naprej pred vsemi, ki so kombinirali metal in elektroniko, poleg tega pa si, ker so nam vsem hoteli dokazati, da so največji šefi, omislili še stranski, ultra brutalni...

EMA 2001

Ob vseh mojstrih, ki so se letos borili za pot na Evrovizijo, je prav resna škoda, da so s tele kompilacije izpadli (zaradi prepovedi založb, ki izdajajo njihovo glasbo) Simona, Jan in Karmen, po mojem poleg Nuše Derende najkomercialnejši nastopači na letošnji prireditvi. Ampak prav zares tudi omenjeni avtorji ne bi pomagali. Glasba na kaseti je dolgočasna do konca. Najdolgočasnejša.

Coptic Rain: The Last World

Ko sta Peter in Katrin spustila na plano Coptic Rain, sta pri nas dvignila veliko prahu, ker je končno nekdo poskrbel za drugačno glasbeno produkcijo, kot jo je bil do takrat vajen slovenski prostor. Danes smo prišli do zrelega izdelka Coptic Rain, ki je povečal tudi število gostujočih glasbenikov, žal pa tudi ne število idej v glasbi sami, ki temelji na industrialnem izročilu.

Tortoise: Standards

Zgodovinski poduk dobrih, vplivnih godb, po tem so tudi podzemske ali pa kultne, je, da so za časa svojega prakticiranja, čezmernega dela, nepopularne, nepriljubljene. So lestvičarski, komercialni flop, "slepa črevesa". Pa jih nekaj naštejmo: pozni Coltrane, Velvet Underground, Erik Satie, Joy Division, Stooges, Captain Beefheart, Derek Bailey, King Tubby, Begnagrad, mladi Cecil Taylor,...

Hajni Blagne: Sonce moje

Takega šita pa res nismo pričakovali od Heleninega brata Hajnija, ki na zunaj ne izgleda preveč neumen in samo po nosu spominja na svojo sestro. Sicer pa je menda začel v rodni jeklarni in nadaljeval kot one man band, potem pa ga je odkrila lastna sestra. Ampak kako. Kakšna besedila in koliko debilnih priredb. "Da pri srcu si mi ti, sem povedal ti,/ besede srca tvojega pa ni.

Dettinger: Oasis

Čeprav se spočetka zdi, da bomo priča še enemu premlevanju, zančenju škripajočih, preskakujočih plošč in pokljanja elektronskih relejev iz zaloge za tovrstno zvokovje specializirane založbe Kompakt, sonce kmalu posije tudi v slabo vzdrževana vezja Dettingerjevega transformatorja. In potrebnemu poslušalstvu nakloni štirideset minut izborne, hrepeneče tožne ambientale, ki dolguje kar nekaj orodij in vzdušja nemškemu...

Aaly Trio & Ken Vandermark: I Wonder if I Was Screaming

Švedska posadka z gostujočim Čikagovcem. Svobodna, odprta, silovita jazzovska godba, ravno prav out of phase in out of tune, da grabi, giba, trga vsaj toliko pregnano kot historični vzori. Ni jih težko razbrati. Še preveč so tu, odmevajo, nekateri so celo utelešeni v veteranih, ki ne popuščajo: Albert Ayler, Fred Anderson, Archie Shepp, Peter Brotzmann.

Aleksander Mežek: Sopotja

Mežek je eden tistih slovenskih pojavov, ki se je rodil že pred stoletji in še vedno živi in dela. Zadnjič smo si na nacionalni televiziji lahko ogledali praznovanje njegove 50.letnice. Že toliko??? Spoznali smo ga pravzaprav (sredi sedemdesetih) s prvim albumom Kje so tiste stezice, v katerem je (znano) slovensko ljudsko pomešal z takrat zelo popularno Joni Mitchell.

Audio Active: Spaced Dolls

Seveda bi lahko ob noviteti japonskih digitalizatorjev duba (ki se pred leti žal niso utegnili zglasiti v K4) pojamrali nad nekaterimi nerodnimi pevskimi prispevki in interpretacijami, ki nadahnejo pesimistično uglašeni plošček z odvečnim odmerkom "vživetosti" in pridigarstva. Zlahka pa tudi pristavimo, da Audio Active, ki jih je tudi tu produciral Adrian Sherwood in jim z basom in trakovi pomagal drug kompanjon...

Psycho-Tainment

Kakor je dojeti iz nekaterih virov, naj bi od nekdanje melodičnosti pošteno oddaljeni psychedelic trance v kratkem posrkalo še globlje v vrtinec zlobnih, hipnotičnih viž, zaradi katerih je ena redkih elektronskih zvrsti, ob katerih bi pomahal s čupo tudi vsega hudega vajeni metalc.

Eyehategod: Confederacy of Ruined Lives

Eyehategod, sovražno nastrojena južnjaška banda, podaja še eno milozvočno ploščo sludge cora, polnega nasilja, droge, umazanije, porno filmov in drugih lepot tega sveta.

Nick Cave and the Bad Seeds: No More Shall We Part

Za poslušalca, ki je s pravim ušesom prisluhnil transformacijam v strukturi Nickovega opusa, pričujoči album ne prinaša večjih presenečenj. Po Murder Ballads (1996), umetelnem prepletanju intimnih obsesij z biblijskimi prispodobami ter subtilno odkritosrčnostjo ljudskih balad, je takorekoč v isti sapi sledila plošča The Boatman's Call (1997), definitivno najbolj impresivna zbirka ljubezenskih pesmi, kar so jih...

Eric Clapton: Reptile

Claptonov ata se ne da. V studio se je zaprl z ekipo, ki je pred tem uspešno zapekla njegov prejšnji album Riding With The King (B.B. Kinga tokrat razumljivo ni zraven), in ustvaril nekakšno posvetilo vsem "kuščarjem", s katerimi se je rad družil in ki so tako ali drugače pripomogli, da je prilezel tja, kamor pač je. Kuščar namreč v okolju, kjer je zrasel Eric, pomeni časten vzdevek za dobrega kolega, s katerim...

Goran Bare i plaćenici: Izgubljen i nađen

Karizmatični frontman vinkovške garažne ofenzive Majke, ki je med pavzami matične zasedbe kot Hali Gali Halid uspešno parodiral narodnjake in mimogrede pridelal hit Hajde da se drogiramo, se je po petnajstih letih opojnih substanc in rokenrola temeljito očistil, prizemljil svoje avione, po osemnajstih letih spet vzel knjigo v roke, začutil v sebi neko drugo glasbo, ki fantom iz benda tako ali tako ne bi ležala,...

Dj Rush: Shall we dance?

Za vljudnim, starokopitnim pozivom k plesu in naslovko, ki bi bila lahko predloga za prisrčen gobelin, tiči vrsta ekscesov, ki si jih je na prvencu privoščilo eno večjih kladiv tehna, čikaški DJ Rush, ki od nekdaj slovi po specifičnem, bolanem humorju, s katerim krasi svoje kot krapinska sekira težke ritme.

2PAC: Until the End of Time

Tupac Amaru Shakur je fenomen in nedvomno največja ikona, kar jih je v 25 letih sproducirala hiphop kultura. Mogoče zdrži argument, da je to postal predvsem zaradi nabojev, ki so ga prerešetali v Las Vegasu 13. septembra 1996. Streljačina je bila nadvse misteriozna, storilcev niso nikoli ujeli, edini potencialni osumljenec pa je tudi kmalu šel tja, kamor je domnevno poslal Tupaca.

Flare: Srebrni

Včasih je treba, tudi za ceno prepira s slovensko zavednimi menedžerji, oceniti, in če gre za solidne izdelke, jasno in glasno pohvaliti celo imperialistične hrvaške pop-evkarje. Flare so namreč ravno tisti modeli, ki bodo polnili slovenske klube in veselice, odžirali denar slovenskim bendom in rajcali slovenske pobe. Rajcali? Rajcali! Objekt poželenja je Anđa Marić.

Kvinton: Lovci sreče

Špalir bizarnih likov, od dekleta z leseno nogo z naslovnice Jane do pod šankom ležečega angela varuha, ki skozi pušeljc socialnih balad, svetobolnih šansonov in gostilniškega bluza pripelje do definitivno najboljšega in najmanj izumetničenega približka starega dobrega Toma Waitsa - torej tistega, ki smo ga poznali nekje do leta 1985 -, kar sem jih zadnje časih slišal v teh kra...