• Gregor Kocijančič

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Yves Tumor: Heaven To A Tortured Mind

    Enigmatičnemu glasbeniku, ki ustvarja pod imenom Yves Tumor, je morda res ime Sean Bowie, morda pa ne. O njem nimamo prav veliko preverljivih podatkov, a jasno je, da je izjemno nadarjen in da je težko slutiti, kaj lahko od njega še pričakujemo, saj vztrajno poizumlja svoj edinstveni zvok. S prejšnjo ploščo je iz eksperimentalne elektronike zavil v bolj songovsko-kitarsko smer, ki jo zdaj, dve leti pozneje, še dodatno nadgradi. Čeprav še nikoli ni zvenel tako dostopno, se njegova dela še vedno zdijo namenjena predvsem sladokuscem z visoko toleranco do produkcijske drznosti in hrupa. Ogrodja skladb so spevna, a zapakirana v kompleksno in eksperimentalno produkcijo, odlikuje jih tudi izrazito večplasten eklekticizem: Bowie skače po izjemno široki žanrski paleti, včasih tudi znotraj ene same skladbe. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    The Strokes: The New Abnormal

    Člani newyorške zasedbe The Strokes so bili na prelomu tisočletja – po izidu izjemnega prvenca Is This It? – pompozno okronani za »rešitelje rocka«. Z obuditvijo vintidž art rock zvoka s konca sedemdesetih let, s spogledovanjem z estetiko newyorškega postpunka in z neobremenjenim garažnorockovskim brenkanjem v maniri najstniških samoukov so postavili temelje za vzpon novega vala »indie rock« bendov – žanra, ki so ga lastnoročno redefinirali. Sledila je še ena odlična plošča, Room on Fire, ki so ji nekateri sicer očitali, da zveni kot kopija prvenca, a več kot očitno je šlo za zvok, po katerem se Strokesi odlikujejo. Naslednjih petnajst let so se od njega zavestno oddaljevali, vendar za radikalne slogovne spremembe niso bili dovolj zreli, zato je kakovost njihovih studijskih izdelkov čedalje bolj nazadovala. Zadnji dve plošči sta bili zgolj plod pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je zasedbo silila v ponovne izdaje, in to čeprav je bila brez pravega navdiha in izvirnih zamisli, njeni člani pa so bili glede slogovne vizije čedalje bolj nekompatibilni. The New Abnormal, prva plošča po sedmih letih, deluje kot zasedbin popravni izpit. Več

  • Goran Kompoš

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: Sounds From Slovenian Bedrooms III (α & Ω)

    Butična znamka ŠOP s tretjo, tokrat dvojno kompilacijo Sounds From Slovenian Bedrooms spet postreže s širokim žanrskim razponom skladb domačih glasbenih ustvarjalcev z obrobja, ki jih druži predvsem etika »naredi sam«. In morda (ohlapno) podobni glasbeni okusi. Naj gre za dodelan, sladkoben synthpop, klubsko elektroniko, eleganten downtempo, nostalgičen hiphop in trendovski trap, ki zaznamujejo ploščo α, ali za radovednejša, surova, hrupna, improvizirana in konceptualna eksperimentiranja s plošče Ω. Slogovno pisan, angažiran in premišljen ter hkrati zabaven in ekscentričen prerez domače spalnične glasbene ustvarjalnosti, ki v teh karantenskih časih postaja le še aktualnejša. Več

  • Borka

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Shabaka and the Ancestors – We Are Sent Here by History

    Ko je glavni junak londonske novojazzovske scene Shabaka Hutchings podpisal pakt z založbo velikanko Impulse!, v sodelovanje ni pahnil le svojega paradnega projekta Sons of Kemet, ampak tudi oba druga glavna odreda, četudi nista nakalibrirana neposredno »všečno«. Eden je plod naveze s prgiščem glasbenikov z brbotajoče južnoafriške scene in streže s svojim drugim albumom. We Are Sent Here by History je pošteno naphan kos kozmično-spiritualnih pasaž in hakeljcev konkretne dostave, precej skladen s prvencem, a ga s tekočimi preskoki iz utripajoče mantre v gromko vršenje in nazaj celo preseže. Hkrati je to jazzovska transcendenca in kritična neposrednost na robu zahodne kataklizme. Dejanje uničenja je vedno ustvarjanje novega. Več

  • Goran Kompoš

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Pearl Jam: Gigaton

    Pred tridesetimi leti je bend frustracije izražal z uporništvom, njegove prve tri plošče pa so postale rockovska klasika. Na enajsti plošči, prvi po sedmih letih, je Pearl Jam še vedno frustriran, toda njegovo uporništvo je postalo zrelo, skoraj subverzivno rafinirano. Posnel je klasičen rock, ki pa je presenetljivo botroval njegovi slogovno verjetno najdrznejši plošči v tem tisočletju. Prodorne garažnorockovske skladbe in akustične balade, tematsko osredotočene na podnebne spremembe in Trumpovo ignoranco, pogosto zvenijo kot pokloni glasbenim herojem te skupine, kar pa ne pomeni, da je seattelskim grunge veljakom zmanjkalo sape. Pravzaprav tako vitalni niso bili že vse od devetdesetih let. Več

  • Borka

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Nicolas Jaar: Cenizas

    Morda je imel newyorški čudežni deček čilskega rodu projekt Cenizas na zalogi za primerno priložnost, morda gre le za piarovski spin, morda pa celo za pravo naključje, a njegova nova plošča je eden od rezultatov načrtne in disciplinirane samoizolacije. Strogo disciplinirane, saj gre za del večjega načrta: Nicolas Jaar je nehal piti alkohol in jesti meso, odrekel se je kofeinu in nikotinu in se je – to je ključno – umaknil v samoto, da bi ustvarjal. Metoda odrekanja razvadam, meglilcem razuma in čustev, ja, tudi odrekanja ambiciji. S tem se je hotel prebiti do ustvarjanja »čiste glasbe«. Na srečo je kmalu ugotovil, da le ne gre tako preprosto, saj ga je v osamljenosti negativnost začela samo še bolj nažirati. V tem procesu samoizpraševanja in strogih prehranskih omejitev je nastal njegov najdrznejši album doslej, Cenizas. Več

  • Gregor Kocijančič

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Little Dragon: New Me, Same Us

    Že po peti plošči švedskega četverca je bilo jasno, da od njega ne gre pričakovati ničesar pretresljivega, to pa zdaj dokazuje še šesta studijska izdaja New Me, Same Us, ki bo bolj kot za glasbene sladokusce uporabna v kakšnem hi-end koktajl baru (ko se ti ponovno odprejo). Zasedba ima sicer krmarjenje med pop napevi, šarmantnim neo-soulom in prikupno elektroniko v malem prstu, a njeni koraki so v tej fazi že popolnoma predvidljivi. Čeprav se želi Little Dragon s tem, da na novi plošči v ospredje postavlja nafankirane groove klasičnih bendovskih glasbil, od svoje diskoidne indietronične preteklosti nekoliko oddaljiti, je v njej še vedno precej zasidran. Tega pa se verjetno zaveda, kot bi lahko sklepali iz naslova plošče. Več

  • Borka

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Haiku Garden: Izštekani 

    Redek domači ansambel, ki je tako vsestranski, da uživa oboje, status alter klubske kredibilnosti in naklonjenost nacionalradijskega roštiljanja, se je lani ustavil pri Juretu Longyki v oddaji Izštekani. »Hrupni shoegazerji« se v manj hrupnem formatu izkažejo za precej iznajdljive, čeprav ne povsem razelektrene in ne popolnoma brez prepoznavnega pretiravanja z efekti. Priložnost so izkoristili za ambiciozno pregnetenje in predrugačenje aranžmajev, tudi z bogatenjem instrumentarija, saj na ploščku med drugim slišimo godalni kvintet, harmoniko, sitar, kitaro lap-steel in trobento. Izštekani Haiku Garden prestopi meje svojih vrtičkov in streže s presežkom najprepoznavnejše domače institucije (radijskih) koncertnih predvajanj. Več

  • Gregor Kocijančič

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    The Weeknd: After Hours

    The Weeknd, najpomembnejši kanadski pop izvoz zadnjega desetletja, z novo ploščo poizumlja svoj slog, a se sočasno vrača h koreninam: k melanholičnim R & B-baladam, odpetim z veličastnim falzetom, ki mu laskajo razkošni aranžmaji epskih razsežnosti. Pompozne podlage se tokrat večidel prepustijo vplivom synthpopa osemdesetih let, s katerim se je pevec spogledoval že prej. Plošča pusti mešane občutke, kar deloma pojasni nabor sodelavcev: pretirano melodramatične žalostinke, ki zvenijo za časom in kvarijo sicer odlično povprečje plošče, so maslo švedskega producenta Maxa Martina, odgovornega za dobršen del največjih pop uspešnic zadnjih dvajsetih let, drznejše skladbe pa podpisujeta avantgardni producent Oneohtrix Point Never in Kevin Parker, frontman Tame Impale. Več

  • Goran Kompoš

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Nine Inch Nails: Ghosts V & VI

    Odkar je bila razglašena pandemija koronavirusa, je bila skoraj vsaka nova plošča – še posebej tiste z razpoloženjsko instrumentalno glasbo – hitro označena za soundtrack za dni, ki jih preživljamo v samoizolaciji. Verjetno prvo, ki se tudi tematsko eksplicitno sklicuje na sedanje dogajanje, pa sta prejšnji petek objavila Trent Reznor in Atticus Ross, edina stalna (studijska) člana kultne industrialske zasedbe Nine Inch Nails. Tehnično gre sicer za dve plošči v skupni dolžini poltretje ure, sta pa obe del iste zgodbe. Dvojec ju je v znak solidarnosti s feni ponudil v obliki brezplačnega prenosa in pripisal, da je z glasbo poskušal ujeti mešane občutke žarkov upanja in popolnega obupa. Ker gre za temačno, tesnobno ambientalno glasbo, je na prvi pogled vse skupaj videti precej klišejsko. Toda če bi bil kdo poklican za to, da napiše uradno glasbeno spremljavo za vse, kar je – in še bo – posledica virusa, bi se Reznor in Ross verjetno znašla med najresnejšimi kandidati. Sodeč po novih ploščah upravičeno. Več

  • Gregor Kocijančič

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Bad Bunny: YHLQMDLG

    Portoriški zvezdnik Bad Bunny, prvi mož »latin trapa«, je množicam dostavil drugi dolgometražni album Yo Hago Lo Que Me Da La Gana, kar pomeni »počnem, kar želim«. Resnično, Bad Bunny si drzne marsikaj: plošča se denimo začne z megahitom, ki temelji na lo-fi različici ikonične melodije Jobimove klasike Girl From Ipanema, čez katero seka masten trap beat in Bunnyjev rezki, a izrazito karizmatični vokal. Nato presedla v reggaeton, ki je očitno njegova nova slogovna smernica, saj se v njem zasidra za večinski del plošče, na kateri je kar dvajset skladb. Brez težav bi jih avtor odpisal vsaj polovico, saj ploščo hitro začne bremeniti enoličnost, ki jo razbremenjuje predvsem pester nabor gostujočih vokalistov. Več

  • Borka

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Childish Gambino: 3.15.20

    Pri multipraktiku Donaldu Gloverju je bilo dolgo vprašanje, ali se bo v kolektivno zavest zagozdil kot igralec, ki zna rapati in peti, ali kot novosoulovsko-raperski hibrid, ki se odlično znajde v (komični) igri. Potem je serija Atlanta stvari postavila na svoje mesto. Prav z njenim uspehom je tudi njegova muzika postala samozavestnejša. Na albumu 3.15.20 se izkaže kot mojster forme, obvlada različne šablone, jih obrača, kombinira, preskakuje iz ene v drugo: od poletnega hitiča in steviewonderskih epskih napevov do electro funk koračnice, udarca distorzije in celo preprodajalsko-uličarske zgodbe v formatu otroške pesmice. Childish Gambino končno tudi s celotnim albumom stopi korak naprej: na pot drznega in za hip čudaškega. Več

  • Goran Kompoš

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Ozzy Osbourne: Ordinary Man

    Čeprav so verzi o minljivosti in smrti za Ozzyja Osbourna nekaj takega kot za številne druge pop zvezdnike prepevanje o življenjskih radostih, se je ob njegovi novi, dvanajsti solo plošči (in vseh zdravstvenih težavah) težko izogniti občutku, da se je odločil posneti poslovilni album. Ne le zato, ker v skladbah z zavedanjem konca reflektira svojo bogato, povsem zunajserijsko polstoletno glasbeno pot, temveč zato, ker ga ugledna skupina sodelavcev (producent Andrew Watt, Chad Smith, Duff McKagan, Slash, Tom Morello ...) za nameček mojstrsko popelje po raznoterih etapah njegove izrazne preteklosti, tudi tiste z zasedbo Black Sabbath. Tako vitalno, da je Ozzy, poln vneme, takoj po izidu plošče že napovedal, da se bo posvetil novi. Več

  • Gregor Kocijančič

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Jay Electronica: A Written Testimony

    Jay Electronica, eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev v svetu hiphopa, je končno izdal težko pričakovani prvenec, s katerim se je obotavljal dobro desetletje. Leta 2007, v preprostejših časih, ko so lahko nadarjeni izvajalci na platformi Myspace čez noč prodrli pod žaromete, se je Jay Electronica vzpostavil kot novi up rapa, ki bi se lahko v zgodovino zapisal kot velikan. Po peščici singlov, izdanih v samozaložbi, je pogodbo za izid prvenca podpisal z založbo Roc Nation, ki jo vodi njegov somišljenik Jay-Z. Trume hiphoperjev so ploščo nestrpno pričakovale kot naslednji mejnik v svetu rapa, a o njej ni bilo ne duha ne sluha. Jay Electronica je poniknil, njegov prvenec pa je sčasoma pridobil status starodavne prerokbe, ki se verjetno ne bo nikoli uresničila. Ko je pred dobrim mesecem naznanil, da je ploščo končno posnel, je ustvaril hajp brez primere. Je tako velika pričakovanja sploh mogoče izpolniti? Več

  • Borka

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    Four Tet: Sixteen Oceans

    Kot smo nekako že vajeni, je Kieran Hebden novi album izdal povsem brez napovedi in predhodnega obveščanja glasbenomedijskih izpostav. Sixteen Oceans se začne z nevsiljivim podlaganjem utripa prepoznavnega house ritma, ki je najočitneje zaznamoval Hebdnove glasbene pustolovščine zadnjih let, nato pa dramaturški lok počasi in do zadnje tretjine z občutkom seže do ambientalne in bobnov odrešene ravnice. S kar nekaj skicirnimi, enominutnimi vložki. Če že konkretnejši kosi niso plesna glasba, ampak njen odmev, se z dodatki zvokov ptičev in pretakanja vode kaj hitro znajdemo v polju »glasbe za meditiranje«. Tekoče zračni in spokojni projekt, ki lebdi pod letvico visokih pričakovanj zaradi Four Tetovega podpisa. Več

  • Goran Kompoš

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    U. S. Girls: Heavy Light

    Po desetih letih raziskovanja pop formata z zankanjem in poceni snemalniki je projekt U. S. Girls ameriške glasbenice Meghan Remy prerasel v sodelovanje z več kot dvajsetimi studijskimi glasbeniki in slogovno barvit, angažiran indie pop z diskoidnimi in glam pritiklinami, na katerega se je pred dvema letoma vsul plaz pohval. V podobni maniri je zdaj za novo ploščo, ki jo močno zaznamuje (zborovsko) harmoniziranje, preuredila nekaj zgodnejših, motivacijskih, introspektivnih komadov, izkupiček pa je precej mešan. Najboljše skladbe bi se resda lahko znašle že na hvaljeni predhodnici, bo pa zaradi nedodelanosti preostalih plošča verjetno naletela le na posluh najzvestejših fenov Remyjeve. Več

  • Goran Kompoš

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    CocoRosie: Put the Shine On

    Od vseh glasbenih posebnežev, ki smo jih v prvi polovici prejšnjega desetletja strpali v ugleden in vpliven krožek freak folkerjev, sta sestri Bianca in Sierra Casady ostali najbolj zvesti svojemu takratnemu izrazu. Ta je z vsako novo ploščo sicer dobival trendovske popravke, toda glavni aduti – kombinacija rapanja in eteričnega, opernega prepevanja, igrivo pisanje skladb, očarljivo pravljičarstvo ter indiepopovska senzibilnost – so ostajali stalnica. Nič drugače ni z novo, sedmo ploščo, ki zaradi spet bolj izpostavljene elektronike in subtilne atmosferičnosti spomni na zasedbine vrhunce iz prejšnjega desetletja. Rutinsko in brez presenečenj, toda še vedno s prikupnostjo, lastno le skupini CocoRosie. Več

  • Borka

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    Princess Nokia: Everything is Beautiful / Everything Sucks

    Slogovna potrpežljivost ni največja vrlina ameriške raperke Princess Nokie. Njeni projekti in njihovi koščki so v zadnjem slabem desetletju zavili vsak posebej marsikam in po svoje, od čisto pravega trdega rapa do radijske EDM-ovske plastike. S sijajno tehniko rapanja in neposredno grobo dostavo brez politične korektnosti, z neomajno držo samostojne urbane feministke, zagovornice prožne spolne identitete in dostavljavke šamarčin rasistom na podzemnem vlaku, navsezadnje pa tudi z nezanemarljivo naklonjenostjo trendovske »medijske« hiše, ki je ravno v tistem času gradila imperij, se je do prihoda uradnega prvenca 1992 Deluxe že utrdila kot eden udarnejših in bolj samosvojih glasov sodobnega rapa. Več

  • Goran Kompoš

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Wajatta: Don’t Let Get You Down

    Beatboxer, komik in aktualni bendlider v šovu Jamesa Cordna Reggie Watts, je zasedbo Wajatta, v kateri ustvarjata s techno/house veteranom Johnom Tejado, menda sestavil zato, da bi se infiltriral v druščino klubskih plesnih elektroničarjev, katerih partije je obiskoval v mladosti. Izkušeni Tejada, ki je takrat beležil svoje vrhunce, je bil za tako sodelovanje zato skoraj logična izbira. Sta pa očitno pozabila, da je od časa, ko se je klubska mladež zabavala s klasičnim chicaškim housom, kot ga dvojec predstavi na svojem drugem dolgometražcu, minilo dvajset let. To ne pomeni, da se projekta nista lotila zavzeto, bosta pa za kaj več iz rokavov verjetno morala potegniti še kakšnega aduta. Več

  • Borka

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Pantha du Prince: Conference of Trees

    Splošna oznaka producenta Hendrika Webra kot »techno glasbenika« pri novem albumu njegovega paradnega projekta sprva povzroči praskanje po glavi. Četudi se povsem počasno, organsko ambientalno in akustično stopicljanje kasneje le utiri v prepoznavnejše elektronske nize in ritme, je ključen podatek, da je Weber po duši gozdar. Conference of Trees je namreč konferenca pretežno lesenih inštrumentov in tolkalskega zvenenja, Pantha du Prince pa nam z baročnim zvočnim naborom surovega lesa, kamna, pojočih zvonov in bolj klasične izbire marimbe in vibrafona organizira slikovito ekskurzijo po gozdu. Četudi bo eterično dolgovezenje odgnalo manj potrpežljive poslušalce, se natančnosti gostih sozvočij lahko le čudimo. Več

  • Gregor Kocijančič

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Soccer Mommy: Color Theory

    Soccer Mommy je že s prvencem pred dvema letoma dokazala, da je ena najperspektivnejših kantavtoric na polju indie popa. Kljub temu da njena dela pogosto spominjajo na osladen najstniški pop rock iz devetdesetih let, sočasno odsevajo močno besedilno in glasbeno zrelost, in ravno sožitje teh dveh svetov je tisto, s čimer dvaindvajsetletna glasbenica v največji meri prepriča. Hrbtenico njenih skladb še vedno predstavljajo intimna, izrazito introspektivna besedila in preigravanje treh, včasih štirih kitarskih akordov, a je tokrat surovo kantavtorsko formo obogatila s kompleksnejšimi in drznejšimi aranžmaji, ki pa so dovolj subtilni, da pozornosti ne odvrnejo od bistva: njenega glasu. Več

  • Goran Kompoš

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Anna Calvi: Hunted

    Na prejšnjo, tretjo ploščo Anne Calvi smo čakali pet let. Deloma zaradi njenega zasebnega življenja in deloma zaradi perfekcionizma, ki ji je s ploščo Hunter (2018) prinesel že tretjo nominacijo za cenjeno nagrado mercury. Za naslednico je zdaj potrebovala le dve leti, ne ker bi iskala bližnjice, temveč ker je za ploščo Hunted – v sodelovanju z zanimivimi gost( jam)i – posnela sedem priredb skladb s plošče Hunter. Tehnično gre torej za star material, kar pa ne pomeni, da je ploščo posnela zato, da po industrijskih standardih še enkrat pomolze uspeh prejšnje, sicer bi za sodelovanja najbrž izbrala druge, popularnejše glasbenike, nove priredbe pa naredila prijaznejše širšemu občinstvu. Namesto tega je Hunted njena do zdaj bržkone najmanj komercialno ambiciozna plošča, ki jo bodo znali ceniti predvsem zvesti feni. Več

  • Gregor Kocijančič

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: @@@@@@

    Arci, venezuelski producentki avantgardne elektronike, je kljub precej nedostopni glasbi, s katero vztrajno preizkuša meje poslušljivega, prek sodelovanja z velikani, kot so Kanye West, FKA Twigs in Björk, uspelo pritegniti pozornost svetovne medijske krajine. Zdaj se po treh letih diskografskega zatišja vrača s skladbo, ki je morda najdaljši singel v zgodovini: v 62-minutni kompoziciji, ki jo opisuje kot »radijski prenos iz spekulativnega fiktivnega vesolja, ki je sredstvo pobega izpod avtoritarnega nadzora umetne inteligence«, se pobaha s široko paleto nedojemljivih produkcijskih postopkov, s katerimi ustvarja zvočne rafale udarnih futurističnih zvokov, ki resnično zvenijo, kot da niso s tega sveta. Več

  • Goran Kompoš

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

    Vladislav Delay: Rakka

    Finski elektronski veteran Sasu Ripatti, ki ustvarja pod imenom Vladislav Delay, si je zaradi frustracij z glasbeno industrijo vzel petletni premor, ta čas pohajkoval po Skandinaviji nad severnim tečajnikom in tam našel navdih za novo solistično ploščo. Toda namesto terenskih posnetkov je tokrat raje zbiral impresije iz tamkajšnjega okolja, predvsem surove, zamrznjene, okamnele tundre, te vtise pa je zdaj izoblikoval v elektronski izraz na stičišču ambientalne glasbe, levopolnega techna, improvizacije in – po novem – industriala oziroma hrupa po zgledu kolegov iz skupine Pan Sonic. Ripatti namesto na slogovno reinvencijo raje stavi na svoje prepoznavne adute, s katerimi pa še naprej ostaja eden izvirnejših elektronskih ustvarjalcev. Več

  • Borka

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin & Leon Bridges: Texas Sun

    Pajdašenje čilerskega trojca Khruangbin in Leona Bridgesa, enega prepoznavnejših glasov soula, ni največje presenečenje med sedanjimi glasbenimi sodelovanji. Mehko prijazni funk, ki črpa predvsem iz nišnega trenda tajske psihedelije preteklosti, in popoidni akustični soul izrazito retro šika gresta z roko v roki. To sta najprej nakazala s skupno turnejo, zdaj pa še potrdila v studiu. Mala plošča Texas Sun je prosti tek lahkotne glasbe z namenskih plejlist – za poslušanje v pisarni, avtu, restavraciji ali čakalnici. Je dostojen skupek glavnih prepoznavnosti obeh sodelujočih znamk, a nič več. Brez tveganja, poglabljanja ali odklanjanja: soul brez zrna soli in glasba za ozadje, ki ne para živcev. Nevsiljivo. Več

  • Gregor Kocijančič

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

    Caribou: Suddenly

    Dan Snaith, nekoč Manitoba, zdaj Caribou, včasih pa tudi Daphni, po šestih letih predstavlja novo dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje po poti eklektičnega eksperimentiranja, skrbno zapakiranega v format, prijazen do množic. Kanadski producent, multiinstrumentalist, kantavtor in doktor matematike je ploščo sestavil iz skoraj 900 demoposnetkov, iz katerih se je izcimila precej nekoherentna, a dih jemajoča mojstrovina, ki se kosa celo z vrhunci njegove prelomne plošče Swim, s katero je pred točno desetimi leti prodrl v mainstream. Več

  • Grimes: Miss Anthropocene

    Claire Boucher je velikopotezno napovedovala konceptualno ploščo o zlovešči boginji podnebnih sprememb. Nekakšno hvalnico človeške pogube in zmagoslavja umetne inteligence. Načrte za kibernetično epopejo je – naveličana izzivov ali v strahu pred njimi – hitro opustila in obdržala le ohlapne zametke. Sveta ni pogubila, kaj šele zgradila na novo. Nad ploščo sicer visi slutnja (samo)destrukcije, solipsistična besedila pa se, žal, lotevajo pretežno pop klišejev. Njen eterični glas pogosto ni v ospredju, je le ena od gosto nasičenih tekstur. Grimes se izkaže v vlogi producentke, saj spretno kroti žanrski kaos plošče. Z njo se ambiciozno izogne ustvarjalni slepi ulici pop predhodnice. A hkrati je plošča tudi površna, ponekod banalna, izumetničena in nekonsistentna. Več

  • Borka

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Moses Boyd: Dark Matter

    Moses Boyd, ena od dveh najprepoznavnejših baterij londonske scene novega jazza, je do danes nanizal lep kupček dolgometražnih plošč, a niti ene kot samostojni izvajalec. Vedno s svojim ustrojem ali v sodelovanju. Na uradnem prvencu zdaj združuje tako rekoč vse, kar je nakazal v zadnjih nekaj letih, tudi stran od bobnov, v vlogi producenta. Dark Matter združuje počasno elektroniko, afrobeat, britanske klubske vzorce in celo pop strukturo. Da, občasno tudi klasične jazzovske solažne finte. Potek je predvidljiv: začne z bendovsko živahno formo, preseka z dvema običajnima vokalnima posnetkoma in konča s temačnim zankarskim elektronskim delom. V nevihti londonskega glasbenega vrveža Boyd tokrat raje ostane v varnem pristanu. Več

  • Goran Kompoš

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Kreda: Crest

    Najprej je nastal videoposnetek vizualnega umetnika Ateja Tutte, potem kot glasbeni odgovor nanj singel (in spot) Emotional Tides, zdaj pa še kratki prvenec Crest, ki ga z imenom Kreda podpisujejo pevka Mina Špiler ter producenta Matevž Kolenc in Alastair McNeill. Ker sta Špilerjeva in Kolenc pustila tako močan pečat v zasedbah Melodrom in Laibach, se nekatere podobnosti ponujajo same od sebe, začenši z v središče postavljenim impozantnim glasom Špilerjeve, introspektivnimi besedili in razpoloženjsko delikatnostjo. Se pa skupaj z McNeillom teh atributov zdaj lotijo z osupljivo zvočno in skladateljsko drznostjo ter (pop) zrelostjo, ki tako rekoč terjata obsežnejše nadaljevanje. Več

  • Borka

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    King Krule: Man Alive!

    Archie Marshall je mora trženjskih oddelkov glasbene industrije. Ko se je pred desetletjem pojavil pod imenom Zoo Kid, je bil mladoletnik z neverjetnim, raskavo globokim glasom in »indie« slogom, ki ni zvenel kot nič drugega, razpet med zračnimi baladami in konkretnimi udarci post-rock-hop-wava. S prvimi izdajami pod imenom King Krule je nakazal, da gre nemara za potencial, ki bi ga bilo s primerno trženjsko in promocijsko pilažo mogoče zgnesti v nekakšnega izrazito sodobnega kantavtorja, suvereno v sedlu v robni preriji popa. Pa se ni izšlo. Marshall se je izkazal za preveč svojeglavega, njegov izraz za premalo neposrednega. Pestile so ga depresije, pomanjkanje klene ambicioznosti in neosredotočeno obračanje k različnim vzvodom umetniškega ustvarjanja. Svoj najuspešnejši glasbeni projekt King Krule je za nekaj let celo deloma zamrznil, zavrnil je sodelovanje s Kanyejem Westom. Vlak za prihod na prvi peron popa je večkrat (namenoma) zamudil. Več