• Goran Kompoš

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Kreda: Crest

    Najprej je nastal videoposnetek vizualnega umetnika Ateja Tutte, potem kot glasbeni odgovor nanj singel (in spot) Emotional Tides, zdaj pa še kratki prvenec Crest, ki ga z imenom Kreda podpisujejo pevka Mina Špiler ter producenta Matevž Kolenc in Alastair McNeill. Ker sta Špilerjeva in Kolenc pustila tako močan pečat v zasedbah Melodrom in Laibach, se nekatere podobnosti ponujajo same od sebe, začenši z v središče postavljenim impozantnim glasom Špilerjeve, introspektivnimi besedili in razpoloženjsko delikatnostjo. Se pa skupaj z McNeillom teh atributov zdaj lotijo z osupljivo zvočno in skladateljsko drznostjo ter (pop) zrelostjo, ki tako rekoč terjata obsežnejše nadaljevanje. Več

  • Borka

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    King Krule: Man Alive!

    Archie Marshall je mora trženjskih oddelkov glasbene industrije. Ko se je pred desetletjem pojavil pod imenom Zoo Kid, je bil mladoletnik z neverjetnim, raskavo globokim glasom in »indie« slogom, ki ni zvenel kot nič drugega, razpet med zračnimi baladami in konkretnimi udarci post-rock-hop-wava. S prvimi izdajami pod imenom King Krule je nakazal, da gre nemara za potencial, ki bi ga bilo s primerno trženjsko in promocijsko pilažo mogoče zgnesti v nekakšnega izrazito sodobnega kantavtorja, suvereno v sedlu v robni preriji popa. Pa se ni izšlo. Marshall se je izkazal za preveč svojeglavega, njegov izraz za premalo neposrednega. Pestile so ga depresije, pomanjkanje klene ambicioznosti in neosredotočeno obračanje k različnim vzvodom umetniškega ustvarjanja. Svoj najuspešnejši glasbeni projekt King Krule je za nekaj let celo deloma zamrznil, zavrnil je sodelovanje s Kanyejem Westom. Vlak za prihod na prvi peron popa je večkrat (namenoma) zamudil. Več

  • Andraž Boštjančič

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Destroyer: Have We Met

    Dan Bejar, idejni vodja projekta Destroyer, z dvanajsto studijsko ploščo suvereno dokazuje, da mu v srednjih letih ne zmanjkuje ustvarjalne energije. Ponovno ponuja prefinjene, do radia prijazne pop melodije, ki zahajajo tudi v eksperimentalne vode, a tokrat so teatralni bendovski zvok zadnjih nekaj plošč v novovalovski maniri zamenjali ritem mašine, vintidž sintetizatorji, težki bas in rezki kitarski vložki. Nosilni steber albuma je Bejarov specifični grenko-sladki glas, ki v slogu nadarjenega, a faliranega študenta humanističnih ved potrto opeva prizore razkrajajoče se družbe. To stori z dokaj jasnim sporočilom: da si naša vrsta verjetno ne zasluži preživetja. Več

  • Goran Kompoš

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    zalagasper: 4

    Po vsej pozornosti, ki sta je bila Zala Kralj in Gašper Šantl deležna, odkar sta pred tremi leti začela ustvarjati skupaj, ni presenetljivo, da sta šele zdaj objavila dolgometražni prvenec. Za nameček se je polovica skladb z njega, med njimi hiti Valovi, Baloni, S teboi in evrovizijska Sebi, že dobro usidrala na radijskih valovih in na spletu, zato plošča ponuja razmeroma malo novega. Nove so skladbe v angleščini, kar je po dobrem mednarodnem odzivu v Tel Avivu sicer smotrna odločitev, je pa njun počasni, zasanjani, romantični pop s tem žal izgubil nekaj tiste drugačnosti, s katero sta se dvignila nad povprečje. Plošča je bolj formalnost kot pa kakšno novo glasbeno razodetje. Več

  • Borka

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked

    Floridskega emsija Denzla Curryja odlikuje divja konsistenca. Slogovno neukrotljiv vse od prvih diskografskih pustolovščin leta 2013 niza projekte surove odlike, brez resnejših padcev v formi, z lansko ploščo Zuu vred. Tokrat se je spajdašil s producentom Kennyjem Beatsom, ki se lahko pohvali z raztresenim, a obsežnim, za podzemlje specializiranim opusom. Unlocked je miniaturen album brez rdeče niti, skupek na hitro zloženih posnetkov, na katerih Curry v napol prostem slogu preskakuje s teme na temo. Je njegov morda najbolj kaotični projekt doslej, a nič zato: tudi če mu težko sledimo, zlahka ujamemo humor in zmagovalni tok nametavanja zlogov. Kot pravi neonski napis na steni Kennyjevega studia: »Don’t overthink shit.« Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Tame Impala: Slow Rush

    Pred nedavnim je po spletu zakrožil mem, ki prikazuje diptih fotografij: na prvi so tipični oboževalci Tame Impale med letoma 2008 in 2015: najstniški zapohanci, ki počivajo na kavču, obdani z gostim oblakom dima marihuane. Na drugi je značilna baza fenov Tame Impale, kakršni so videti od leta 2015: gospodične, malo starejše od dvajset let, ki evforično nazdravljajo s kozarci belega vina. Če si zaporedoma predvajamo Innerspeaker – prvenec glasbenega projekta avstralskega glasbenika Kevina Parkerja, ki ustvarja pod psevdonimom Tame Impala – in Slow Rush, njegov najnovejši studijski izdelek, nam je v hipu jasno, da mem zadene žebljico na glavico: Parker je vintidž stonersko psihedelijo skoraj v celoti zamenjal za izjemno dostopen, spoliran in speven zvok. Psihedelični rock je preobrazil v dizajnersko sproduciran synthpop, ki krmari predvsem med discom in funkom. A ta preobrazba nikakor ni bila hipna. Več

  • Goran Kompoš

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Beatrice dillon: Workaround

    Britansko producentko in didžejko Beatrice Dillon so že lani razglašali za enega najrazburljivejših novih glasov britanske elektronike, s prvencem Workaround pa te hvalospeve zdaj več kot upraviči. Z minimalističnim spojem kirurško natančno ukrojene klubske ritmike, drzne igre z akustičnimi vzorci, ki jih je prispevala četica žanrsko raznoterih glasbenikov z vseh koncev sveta, ter z vrhunsko premišljenimi koncepti je Beatrice Dillon nedvomno uspelo oblikovati eno najprivlačnejših plošč za elektronske sladokusce v zadnjih letih, čas pa bo pokazal, ali ji bo uspelo nagovoriti tudi širše občinstvo. Več

  • Borka

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Gil Scott-Heron: We’re New Again: A reimagining by Makaya McCraven

    Ob 10. obletnici izida zadnjega studijskega albuma in devet let po smrti pesnika-pevca-avtorja Gila Scott-Herona, ki je s svojim glasbenim komentarjem v uličnem slogu ključno zarezal v popularno kulturo, je izšla že druga reinterpretacija tega projekta. Ta je od izvirnika precej manj mračna, bolj živahna, polna in topla, saj je bobnar Makaya McCraven ploščo preoblekel v španoviji z jazzovskimi kolegi. Ironija je v tem, da že I’m New Here ni bil zares Heronov projekt, ampak projekt vodje založbe XL Richarda Russlla, starosta se je samo nekajkrat ustavil v studiu. No, novo poustvarjanje »lažnemu« izvirniku parira, saj tudi McCravnu uspe zgraditi ogrodje, ki preminulega mojstra zvočno osveži in sporočilno ali slogovno ne duši. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Against All Logic: 2017–2019

    Nicolas Jaar se po pestrem ustvarjalnem letu – ni le snemal filmske glasbe, ampak je ključno vlogo igral tudi pri produkciji nove plošče FKA Twigs – vrača s stranskim projektom Against All Logic. Sočasno je izdal malo ploščo, miks za NTS in novo dolgometražno zbirko do plesišča prijaznega gradiva. Že pri uvodnem komadu je jasno, da je Jaar zavil v drznejšo smer, kot bi pričakovali: na prvencu je s semplanjem soul klasik ustvarjal spokojno deep house toplino, tokrat pa se pogosto izživlja z mehanskim hrupom ter surovimi techno in electro beati, distorizirano udarnost pa domiselno kontrastira z blaženimi synth linijami in izvirno rabo dobro znanih vokalnih semplov. Več

  • Goran Kompoš

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    SQÜRL: Some Music for Robby Müller

    Jim Jarmusch je za svoje filme vedno znal izbrati tako rekoč popolno glasbo. Na začetku je skupni jezik našel z jazzovskim in no wave glasbenikom Johnom Lurijem. V Vlaku skrivnosti (1989) se je posvetil Memphisu, bluesu in rock’n’rollu. Za Mrtveca (1995) mu je izvrsten soundtrack posnel Neil Young. S Strtimi cvetovi (2005) je lastnoročno obudil kariero etiopskega jazzovskega mojstra Mulatuja Astatkeja. Duh psa: Samurajeva pot (1999) je zaznamovalo sodelovanje z wu-tangovcem RZA-jem. Kadar ni našel primerne glasbe, jo je posnel sam. Prvič za film Meje razuma (2009), ko sta se z glasbenim partnerjem, multiinstrumentalistom in producentom Carterjem Loganom, pridružila kultnim dronarjem Sunn O))) in Earth. Ta avantura je bila tako uspešna, da sta še pred Jarmuschevim naslednjim filmom sestavila zasedbo SQÜRL in priložnostno začela nastopati celo na priljubljenih glasbenih festivalih. Sledilo je tesno sodelovanje z lutnarjem Jozefom van Wissmom, lani pa se je dvojec preizkusil še z živo glasbeno spremljavo za filme Mana Raya. Ko se je nizozemska filmarka Claire Pijman pred poldrugim letom namenila posneti dokumentarec o kultnem direktorju fotografije Robbyju Müllerju, katerega delo se je vtisnilo v spomin predvsem zaradi njegovega sodelovanja z Wimom Wendersom, Larsom von Trierjem in Jarmuschem, se je zdelo tako rekoč logično, da soundtrack zaupa prav dvojcu SQÜRL. Ne le iz simbolnih razlogov. Več

  • Borka

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Poliça: When We Stay Alive

    Peti album ameriške indie-synth-pop zasedbe Poliça je nekakšna fiksirana osebna izpoved pevke Channy Leaneagh, ki okreva po resnejši poškodbi hrbtenice. Tema seveda ni nesreča sama, ampak obdobje rehabilitacije po njej, menda se je Leaneagh morala celo znova učiti petja. Po obetavnem uvodu se skupina zatakne na ravnici »prijazne«, prav medle instrumentacije in zvočne sterilnosti. V preteklosti so bili v efekte potopljeni vokali njena glavna prepoznavna značilnost, tokrat se dvignejo bliže h gladini, tudi z izčiščenostjo, pripovedovalno neposrednostjo besedil. Poteza, s katero smo sprva zadovoljni, a When We Stay Alive do konca obtiči na isti točki, z redkimi izstopajočimi trenutki. Vljudno. Več

  • Goran Kompoš

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    I/III: It could be paradise

    Harfistka in elektronska producentka Urška Preis - rouge-ah ter producent in eden ključnih soustvarjalcev domače elektronske scene Tine Vrabič - Nitz se po slabih petih letih občasnega sodelovanja predstavljata s prvencem, ki hkrati zaganja tudi založniško vejo nove, za ambientalno glasbo specializirane znamke AmbientSoup. Ta bo – sodeč po (eko prijazni) plošči It Could Be Paradise – posvečena ambientalni glasbi v najširšem pomenu. Podobo štirih elektroakustičnih skladb včasih narekuje artikulirano folkovsko pobrenkavanje Preisove, včasih Vrabičeva klubsko informirana ritmika, še večkrat pa se viri zvokov izgubijo v zgoščenih, nordijsko melanholičnih, brnečih zvočnih plasteh, ki so obenem slišati kot svarilo in poziv k razumu. Več

  • Gregor Kocijančič

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Dan Deacon: Mystic Familiar

    Dan Deacon – zastavonoša psihedelične indie elektronike, ki je pred dobrimi desetimi leti doživela silovit preboj in kmalu za tem tudi postopen zaton – se po petletnem diskografskem zatišju vrača z novo ploščo. V vmesnem času ni poniknil: z izvirnimi skladbami je podkrepil kar osem filmov in počasi pripravljal novo ploščo Mystic Familiar. Tako kot namiguje naslov, ta zveni mistično in hkrati nekoliko znano. Deacon je nekoč presenečal z edinstvenim in svežim načinom, na katerega se je loteval produkcije, v tej točki pa je njegov značilni zvok že nekoliko predvidljiv: je kaotičen, a hkrati pedantno organiziran, je eksperimentalen, a hkrati speven, v svoji večplastnosti pa domiselno krmari med minimalizmom in nasičeno kolobocijo. Več

  • Borka

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Squarepusher: Be Up a Hello

    Za začetek pompozen uvod: Tom Jenkinson je drugi najprepoznavnejši, najpogosteje navajani in najznamenitejši izvajalec okorne, po mnenju nekaterih tudi sporno označevane zvrsti IDM, torej drznega vozlišča različnih elektronskih smernic, ki so udrihale najpogosteje iz Velike Britanije v devetdesetih letih, vozlišča, ki je menda zaradi svoje kompleksnosti skupke klubskih muzik prestavilo v domačo rabo. Suhoparneje in bolj na kratko povedano: zgodbe, katere osrednji motiv je bil delovanje založbe Warp in njenih izvajalcev tistega časa. Jenkinsonov paradni projekt Squarepusher je zaradi zvočne brezkompromisnosti, kasneje pa tudi zaradi obvladanja in »alternativne« rabe baskitare milo rečeno izstopal. Pripisujemo mu zasluge za marsikatero pionirsko potezo elektrodeviacij, navsezadnje tudi pri razvoju žanrske niše drill ’n’ bassa. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Elliot Moss: A Change in Diet

    Elliot Moss, newyorški producent in kantavtor, se predstavlja z drugo dolgometražno zbirko spokojnega elektronskega popa in folka, v kateri se znova poglablja v lastno melanholijo, ki izhaja iz brezčasne zlate jame vseh otožnih pesmopiscev: strtega srca. Na trenutke to stori s pretirano melodramatičnim, za poslušalca utrujajočim pristopom, pogosto pa prepriča s premišljeno minimalistično produkcijo, iskrenim, neposrednim pripovedovanjem in izrazito intimnim vzdušjem, ki pa je včasih nekoliko okrnjeno zaradi težko efektiranih vokalov in robotskega autotuna. Več

  • Borka

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Jeff Parker: Suite for Max Brown

    Ena najkonsistentnejših založb sodobnih (ob)jazzovskih praks je chicaška International Anthem, ki v svojem okrilju greje predvsem lokalne izvajalce. V domačo ekipo sodi tudi kitarist Jeff Parker, ki pa mu zadnja leta bolj kot mestni veter prija sonce Los Angelesa. Potezo, ki jo je nakazal na zadnjem albumu New Breed, zdaj povleče do konca – jazzovsko improvizacijo hiphopersko kombinira z zankami, samonarejenimi sempli in ekscesnim studijskim mešetarjenjem. Suite for Max Brown je hipnotičen, repetitiven, meditativen, mil, a tudi raziskovalen album, na katerem ne manjka hipnih presenečenj. Natančen, a zračen. Izrazito sodoben, a na trdnih temeljih tradicije. Še trivialna posebnost: velik del gradiva so posneli v skednju. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Poppy: I Disagree

    Preden je bila glasbenica, je svojo bazo sledilcev zgradila kot ekscentrična youtuberka, ki je na splet dnevno nalagala avantgardno parodične interpretacije raznih youtuberskih žanrov, od vloganja do ASMR videov. Nato je pod okriljem Diplove založbe začela ustvarjati bubblegum pop na steroidih; že v tej fazi se je spogledovala tudi z metalsko estetiko, ki jo je zdaj popolnoma posvojila. I Disagree je bizarna mešanica elementov industriala in nu-metala, križanih s čudaškim dreampopom, K-popom, elektroniko in tudi elementi trših metalskih žanrov, celo grindcora. Skratka, eklektični kaos, ki pa se lepo povezuje s spoliranimi kitarskimi rifi. Ti sicer pogosto spominjajo na osladnost melodic death metala, a tudi v tem – kot v številnih drugih razsežnostih plošče – gre prepoznati ironično porogljivost. Več

  • Goran Kompoš

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Pet Shop Boys: Hotspot

    Britanski sintpop dvojec Pet Shop Boys je s prvima dvema singloma z nove, štirinajste studijske plošče Hotspot precej zmedel svoje fene. Prvi, Dreamland, ki ga je dvojec posnel z Ollyem Alexandrom, frontmanom sintpoperjev Years & Years, je diskoidna ljubezenska pesem, v kateri se vokalist in avtor besedil Neil Tennant mimogrede navezuje tudi na svoja antibrexitovska občutja. Vendar Hotspot ni nadaljevanje dvojčeve lanske male plošče Agenda, ki je zaradi eksplicitne sociopolitične satire razočarala njune dolgoletne fene, niti ni politična plošča. Na precej boljši odziv je naletel drugi singel, melanholična jesenska balada Burning the Heather, v kateri se je Tennantu in klaviaturistu Chrisu Lowu pridružil kitarist Bernard Butler (Suede) in naj bi napovedovala odmik od s housom in diskom obarvanega sintpopa predhodnih dveh plošč. Deloma se je to sicer uresničilo, a tudi Hotspot, ki skupaj s hitoma Electric (2013) in Super (2016) zaokrožuje dvojčevo »puristično elektronsko« trilogijo, še vedno močno sloni na estetiki plesnega sintpopa. Več

  • Goran Kompoš

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    of Montreal: UR FUN

    Za Kevina Barnesa je bila nova romanca, ki jo je ovekovečil na prejšnji plošči indie pop projekta of Montreal, tako intenzivna izkušnja, da se je (na odru) po desetletju znebil celo glam rock alter ega. Sodeč po igrivi, veseljaški, duhoviti, osladno zapeljivi novi, šestnajsti plošči, ne za dolgo. Namera, da posname deset (kvazi)hitov po zgledu punk popa osemdesetih, ki so sicer doživeli Barnesovo značilno psihedelično in glam preobrazbo, se mu je posrečila skoraj v celoti. Za nameček pa je v utrjeni romantični zvezi našel še motiv za (avtobiografske) razmisleke o ljubezni, razmerjih, pa tudi aktualnih političnih temah, ki se jih je lotil že skoraj z aktivističnim podtonom. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Mura Masa: R.Y.C.

    Triindvajsetletnik Mura Masa se je sprva izkazal v vlogi producenta: pred tremi leti je ogromno prahu dvignil s prvencem, zbirko lastne produkcije, na kateri je kuriral malo vojsko visoko profiliranih vokalistov. Takrat je uspešno krmaril med zvoki (jutrišnjega) mainstreama in londonskega klubskega podzemlja, na R.Y.C. pa je skoraj popolnoma opustil spogledovanje s hiphopom in klubsko elektroniko ter se poglobil v lastno nostalgijo, poprijel za kitaro in začel prepevati. R.Y.C. zveni kot sodobna interpretacija osladnega pop punka s preloma tisočletja, kar bi teoretično lahko zvenelo grozljivo, vendar se Mura Masa raziskovanja glasbenih korenin loti z občutkom in mero. Ponovno se predstavi v sodelovanju s številnimi gostujočimi pevci, od katerih najbolj prepričata Slowthai in Tirzah. Več

  • Borka

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Mac Miller: Circles

    Postumni album mladega raperja in pevca Maca Millerja, ki je umrl predlani, star 26 let, je bil neizbežen. Le da Circles ni klasična postrganka-zlepljenka skic s trdih diskov, ampak skladen izdelek, ki ga je Miller konkretno zakoličil že sam. Zdaj so ga drugi končali in naredili dosleden paket, ki nedvomno potrdi zvezdnikovo preobrazbo iz raperja za najstnike v legitimnega novosoulerja. Plošča je nekakšen podaljšek prejšnje, Swimming, saj naj bi bila projekta že v izhodišču mišljena kot albuma kompanjona. Je umirjen kos novega soula, na katerem Miller (spet) več poje kot rapa, zvočno lahkoten, vendar ne trivialen. Album, ki bi, če bi ga Millerju uspelo končati, zvenel drugače, a mu ne dela prav nobene krivice. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Eminem: Music To Be Murdered By

    O tem, da je Eminem eden najpomembnejših raperjev vseh časov, ni dvoma, a hkrati je jasno tudi, da ga že dobro desetletje očitno bremeni ustvarjalna kriza. No, novemu albumu in vsem, ki bodo sledili, je v prid vsaj to, da je s predlansko izdajo Revival dosegel dno: bila je tako zanič, da gre lahko odslej le še na bolje. Kritiki so ploščo soglasno spljuvali, Eminema pa je to očitno prizadelo, saj je vtis še isto leto skušal popraviti z albumom Kamikaze, užaljeno ploščo presenečenja. Kamikaze je bil sicer boljši izdelek kot Revival, toda to niti po naključju ne pomeni, da je bil celoten paket prepričljiv. Podobno je z novo, nenapovedano izdajo, ploščo Music To Be Murdered By: v primerjavi z albumom Revival gre za mojstrovino, a v kontekstu Eminemovega celotnega opusa – še posebej albumov, ki jih je izdal na prelomu tisočletja – je plošča milo rečeno porazna. Več

  • Goran Kompoš

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Svojat: Svojat

    Na prvi pogled se ne zdi prav, da bi za prevetritev domače alter rockovske scene morali poskrbeti veterani, toda morda prvenec zasedbe Svojat napoveduje prav to. Ker se glasbeno večno mlademu trojcu – multiinstrumentalistu (tukaj kitaristu in pevcu) Andreju Fonu (Olfamož), basistu Ivu Poderžaju (Žambo Žoet Workestrao) in bobnarju Tadeju Čauševiču (Horda Grdih) – že dolgo ni več treba dokazovati, pri skupnem muziciranju ne pritiskajo na zavoro. Raje se spustijo po strmem pobočju, izkušeno slalomirajo med garažnim, math, punk in hrupnim rockom, glasbenim svobodnjaštvom, nadrealizmom in zappovsko ekscentričnostjo ter izoblikujejo privlačen izraz, ki poslušalca preseneča pri vsakem ponovnem poslušanju. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Spiral Mind: A Play of Shadows

    Koprski čarovnik Manuel Brajnik, ki ustvarja pod psevdonimom Spiral Mind, je nase resno opozoril že s solističnim prvencem Constantly Variable, ki ga je izdal pri internetni založbi TRITE Sound, povezani z obalno beatmakersko sceno. Na njej se je predstavljal z igrivimi synth improvizacijami, ki so se pogosto spogledovale z vaporwave in synthwave estetiko, na novi plošči pa taktirko prevzamejo organski zvoki. V ospredje se najbolj prerine kitara, katere zvok se občasno prepričljivo prepleta s teatralnimi synth aranžmaji, včasih pa nekoliko utruja z razvlečenim džemanjem ali ekscesnimi solažami. A tudi te najdejo svoje mesto, saj se prav vsaka skladba v neki fazi razcveti v pestro epopejo, ki pogosto zveni kot porogljiv homage filmski glasbi akcijskih B-filmov iz osemdesetih let. Več

  • Goran Kompoš

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Brest feat. Vesna Zornik: V polsnu

    Druga plošča zasedbe Brest kljub močni prezenci njenih članov ponudi drugačno izkušnjo kot prvenec. Predvsem bolj baladne skladbe sicer spet temeljijo na akustičnem (world) jazzu, dobi pa ta zdaj kompaktnejšo podobo, ki jo z elegantno in radovedno igro narekuje kitarist Samo Šalamon. Večja in presenetljiva novost so rockovsko obarvane skladbe, v katerih Šalamon poseže celo po postrockovski katarzičnosti, za še večjo epskost pa tokrat poskrbi izvrstni bobnar Bojan Krhlanko, ki je (upravičeno) nadomestil sprogramirane bobne s prvenca. Ker ta nadgrajeni izraz suvereno zaokrožita pesnica Kristina Kočan s še nekoliko bolj romantičnimi besedili in vedno prepričljiva Vesna Zornik, bomo zasedbo Brest verjetno kmalu slišali tudi na sredinskih odrih. Več

  • Borka

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    All Strings Detached: Septet

    Bilo je leta 2015, ko je Ljubljana s premiernim Mentom dobila nov format glasbenega festivala. Del novosti je bil tudi sam obseg: z ogromnim številom nastopajočih se je porodilo vprašanje, kako bo iz nepregledne množice sploh kaj zares izstopalo? Pa je. Format se je izkazal za precej učinkovitega, med domačimi vrhunci pa se v hipu spomnimo dvojca kitare, basa in lebdeče mesnatih vokalov, dvojca temačne sanjavosti in dvojca minimalistične konkretnosti. All Strings Detached oziroma Jana Beltran in Vesna Godler sta takrat pustili močan vtis, nastopali pa sta na krilih leta 2014 izdanega prvenca Heavy Rain. Leta 2017 je sledil drugi album There’s Something Painful About the Pearls, s katerim se v muziki naveze ni spremenilo veliko. Še zmeraj je šlo za kitarsko-basovski način »manj je več«, za zračno, otožno muziko počasnih obratov in izrazitega avtorskega pečata, za subtilen kantavtorski izraz, pri katerem so za krmilom vokali, v spremstvu ubrane brenkaške hipnoze. Več

  • Borka

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Koromač: Kontrapunk

    Kljub namigom, ki jih skupina Koromač vlaga v naslove projektov, je hc-metal-jazz primernejši za površno predalčkanje. Početje ustroja je za punkersko držo občasno preprosto prenatančno in preveč kompleksno. Deloma tudi improvizirano. Kontrapunk je v živo posneta plata iz lanskega poglavja festivala Jazz Cerkno, ki z dodatki k stalnemu ansamblu zasedbo predstavi v kar devetčlanski razširjeni postavi. Udrihanje dveh bobnarjev je že tako registrirana znamka skupine, tokrat pa gnečo na odru vešče destilira v zid gibko zvirajočega se hrupa. Koromač ne dolgovezi – nežno tipkanje od mahanja s čupo loči le trenutek in edini očitek lahko namenimo sebi. Zakaj zadeve nismo slišali v živo?! Več

  • Goran Kompoš

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Daniel Lopatin: Uncut Gems (OST)

    Sodeč po prvih odzivih bo film Uncut Gems obveljal za enega lanskih ključnih filmskih presežkov, bolj pa je mnenja razdelil soundtrack, ki sta ga brata Safdie (spet) zaupala newyorškemu posebnežu Danielu Lopatinu (Oneohtrix Point Never). Trik je seveda v tem, da Safdiejeva nista hotela klasične filmske glasbe, sicer pač ne bi angažirala glasbenika, zaslužnega za nekaj najdrznejših plošč v minulem desetletju, ki so za nameček zvenele kot izgubljeni soundtracki filmov Tarkovskega. Nič drugače ni z novim soundtrackom, s katerim Lopatin včasih z zadržanim techno pulzom, včasih z vangelisovskim sintanjem in še večkrat s suspenzivno elektroakustično atmosferiko mojstrsko uglasbi psihološki profil osrednjega protagonista filma. Več

  • Borka

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Sunday Service Choir: Jesus Is Born

    Ponovno rojstvo Kanyeja Westa kot pobožnega artista, ki muziko ustvarja samo za širjenje vere v Gospoda, je bilo postopno. Že za leta 2016 izdani album The Life of Pablo je trdil, da je gospelovska plošča. Potem je malce bolj stopil za svoje besede na lanski Jesus Is King, sedaj pa gre v skrajnost: pod njegovim budnim očesom je nastala stoodstotno gospelovska zborovska epopeja, ki se nas je dotaknila seveda na božični dan. Jesus Is Born je eksploziven, visokoenergetski, ultrapozitiven, transcendentalen in enodimenzionalen uro in pol trajajoč večglasni napev ekipe, s katero Kanye zadnje mesece uprizarja ritualizirane šove po cerkvah, študentskih kampusih ... Glasbeno čvrst projekt, pri katerem pa po uri neprestanih hvalnic preprosto ne zmoreš več. Več

  • Goran Kompoš

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    AKA Neomi: Beautiful Disasters

    Ljubljanska zasedba AKA Neomi na novi plošči zveni precej drugače kot zasedba Neomi na prvencu Poglej, ki je izšel pred osmimi leti. Lahkotni, igrivi indie pop je takrat zvenel, kakor da je bil ukrojen za (pogosto) radijsko predvajanje, sofisticirani pop z nove plošče pa že na prvi posluh nagovarja nekoliko bolj izbrano občinstvo. To ne pomeni, da se je zasedba odpovedala hitro všečni, spevni senzibilnosti s prvenca, se pa zdi, da bi se razpoloženjske nove skladbe v koncertni različici udobneje počutile v intimnem ozračju kakšnega jazzovskega kluba kot pa na velikih odrih pred evforično množico. Čeprav zasedbi niti ti niso tuji. Pred tremi meseci je denimo ogrevala občinstvo pred nastopom Róisín Murphy na Gospodarskem razstavišču in morda ni naključje, da nekaj skladb s plošče Beautiful Disasters zveni, kot da so bile posnete v studiu priljubljene irske elektropop dive, resda z melanholičnim podalpskim makeoverjem. Več