• Gregor Kocijančič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Beyonce: The Lion King: The Gift

    Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde. Več

  • Goran Kompoš

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Brian Eno: Apollo: Atmospheres & Soundtracks – Extended Edition

    Brian Eno je pri ustvarjanju vedno raje gledal naprej kot nazaj. Tokrat je naredil izjemo. Zaradi 50. obletnice pristanka na Luni in ker je leta 1983 skupaj z bratom Rogerjem in Danielom Lanoisom, dolgoletnim sodelavcem, cenjenim kanadskim producentom in kitaristom, posnel glasbo za dokumentarni film o Nasinem programu Apollo. Ker je bil odziv na kolaž videoposnetkov Apollovih odprav in glasbe slab, so film nadgradili s posnetki intervjujev z astronavti in ga na platna poslali šest let pozneje, je pa glasba medtem že zaživela svoje življenje. Še veliko živahnejše po tem, ko se je Ewan McGregor ob sublimnih teksturah skladbe Deep Blue Day v filmu Trainspotting potopil v straniščno školjko. Skladbe s soundtracka so se pozneje znašle še v drugih kultnih filmih, navdihnile četo glasbenikov, plošča pa danes velja za klasiko ambientalne glasbe in eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih Enovih del. Zdaj so jo za ponatis zvočno izboljšali, Eno pa se je prvič po 36 letih spet sešel z bratom in Lanoisom in skupaj so za razširjeno različico plošče posneli 11 novih skladb. Več

  • Goran Kompoš

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Kokoko!: Fongola

    Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga. Več

  • Borka

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project

    Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka? Več

  • Goran Kompoš

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Cassius: Dreems

    Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi. Več

  • Borka

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Blood Orange: Angel’s Pulse

    Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let. Več

  • Borka

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Lil Nas X: 7

    Najuspešnejši raperski osvajalec vrhov certificiranih pop lestvic zadnjega desetletja (morda tudi v zgodovini?) je bizaren. Je osnovno nastavljen in v uho takoj usedajoč se hit miks za vse generacije nenavadne, a tako očitne mešanice trapa in countryja. Še več, njegov avtor nosi kavbojski klobuk. Lil Nas X prihaja iz Atlante in je bil do izida megauspešnice Old Town Road popolna neznanka. Z obvezno malo ploščo, ki sledi neverjetnemu preboju, pa za čuda ne stavi vsega na isto finto. 7 je trening naivnega žongliranja z žanrskimi kalupi na igrišču popa. En posnetek je najstniški indie rock, drugi klasična sodobna r & b-jevska zibalica, eden dance popevka, eden celo met nazaj v čas grungea. Vprašanje tako ostaja: »Kdo zaboga sploh je Lil Nas X?!« Več

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Futurski: Emotional Tourist 

    Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe. Več

  • Goran Kompoš

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    The Black Keys: ’Let’s rock’

    Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon. Več

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Prince: The Originals

    Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter. Več