Foals: Everything Not Saved Will Be Lost pt. 2

Če smo novo ploščo zasedbe Foals, drugo polovico ambicioznega projekta Everything Not Saved Will Be Lost, pričakovali v upanju, da bo popravila okus prve, ki je trpela predvsem zaradi pretirane, nekoliko monotone teatralnosti, bomo zdaj verjetno še bolj razočarani. Čeprav sta si plošči izjemno podobni in ju zlahka obravnavamo kot eno delo, drugo poglavje veliko bolj zaznamuje duh stadionskega rocka. V tem pa je Foals manj prepričljiv kot v skladanju epskih balad, saj njegovi kitarski rifi pogosto zvenijo neizvirno, že slišano. Sicer gre za premišljeno zastavljeno in mojstrsko skovano ploščo, ki bo verjetno odlično delovala na velikih festivalskih odrih, kot studijski izdelek pa ne bo pustila pečata. Več

Swans: Leaving meaning

Michael Gira, šef in edini stalni član kultne zasedbe Swans, ki je daljnega leta 1982 vzniknila na vplivni newyorški nowave sceni, je dobršen del skladb z nove plošče odigral že na solističnem koncertu v Ljubljani prejšnji teden. Le s kitaro in glasom, tako kot je napisal vse nove skladbe, po čemer se ta plošča najbolj razlikuje od zadnjih treh, pri katerih so sodelovali tudi drugi člani Swansov po reinkarnaciji zasedbe leta 2010. Ker so veliko nastopali (trikrat tudi v Ljubljani), je bilo pravzaprav logično, da so vsi glasbeniki postali integralni del bendovega izraza zadnjih let. Toda maratonski, zvočno intenzivni koncerti so terjali davek, zato je Gira zasedbo konec leta 2017 razpustil in začel razmišljati o sodelavcih za novo avanturo. Prvi rezultat je zdaj petnajsta studijska plošča, ki spomni na nekatere dosedanje vrhunce zasedbe, hkrati pa ponudi tudi smernice za naprej. Več

Mark Lanegan Band: Somebody’s Knocking

Če bi sodili po navdušenju Marka Lanegana, kadar v intervjujih govori o najljubših bendih in navdihu, ki ga je, ko je bil še najstnik, našel v evropski plesni glasbi in post punku z začetka osemdesetih let, potem je Somebody’s Knocking verjetno plošča, ki jo je od nekdaj želel posneti. To ne pomeni, da bomo štiriinpedesetletnega rockerja zdaj srečevali na plesiščih, čeprav je ritmična osnova večine novih skladb ritem mašina. Toda tako blizu plesne (in gotske) senzibilnosti kultnih zasedb, kot so bile Joy Division, The Sisters of Mercy, Depeche Mode in The Cure, Lanegan ni bil še nikoli. Na prvi pogled resda iztrošene reference pa je treba vzeti z rezervo – Somebody’s Knocking je predvsem še vedno tipično laneganovska plošča. Več

Angel Olsen: All Mirrors

Angel Olsen, priljubljena ameriška kantavtorica, sicer z vsako ploščo predstavi rahel slogovni zasuk, a njen najnovejši album All Mirrors je popoln obrat od vsega, kar je ustvarjala doslej. Folkovsko senzibilnost je zamenjala s sanjavo baladnostjo, trušč garažnega rocka je nadomestila z dramatičnostjo godalnega orkestra, spevne kitarske rife pa z razkošnimi synthpop aranžmaji in otožnimi klavirskimi prehodi. Glasbenica ponovno očara z izjemnimi pevskimi, skladateljskimi in pesniškimi veščinami, a poslušalca na trenutke izčrpa s čezmerno pompoznostjo. Brez dvoma gre za njen najambicioznejši projekt doslej, toda meja med ganljivim in pretirano melodramatičnim, skoraj nekoliko osladno solzavim je na tej plošči izjemno tanka. Več

Battles: Juice B Crypts

Da newyorški rockovski inovatorji, ki so se poimenovali Battles, sestavljajo nenavaden bend, je precej očitno že zaradi krčenja zasedbe. Pri četrti plošči sta sodelovala le še dva od prvotno štirih članov, toda Juice B Crypts kljub temu ponudi vse tisto, zaradi česar je Battles ena najmarkantnejših (ob)rockovskih zasedb zadnjega desetletja. Pri tem ji resda pomagajo gostujoči vokalisti, tokrat med drugim Shabazz Palaces, Sal Principato (Liquid Liquid), Xenia Rubinos in Tune-Yards, toda v ospredju tudi po novem ostaja matematično natančno in nafankirano križanje rockovske repetitivnosti in elektronskega zankanja, ki z novo ploščo ostaja enako kompleksno, drzno, izvirno in še bolj raziskujoče, kot je bilo na prejšnjih. Sočno kriptičen rock za 21. stoletje. Več

Floating Points: Crush

Floating Points je umetniško ime britanskega glasbenika Sama Shepherda, enega najpomembnejših producentov napredne elektronske glasbe, ki se – kljub izrazito sodobni, skoraj futuristični naravi svojega dela – očitno poklanja tudi pionirjem: na novi plošči Crush denimo prepoznamo očitne vzporednice z glasbo velikana IDM-a Aphex Twina. Shepherd poleg svojih najboljših prijateljev Dana Snaitha (Caribou, Daphni) in Kierana Hebdana (Four Tet) velja za najprodornejše ime, ki se je povzpelo z vplivne scene v legendarnem londonskem klubu Plastic People. Čeprav je ta pred štirimi leti zaprl vrata, neobremenjeni žanrski eklekticizem, po katerem je slovel, še vedno vpliva na pestro, slogovno barvito produkcijo, ki se je na prelomu prejšnjega desetletja iz londonskega podzemlja na globalni ravni povzpela v alternativni mainstream. Več

Kim Gordon: No Home Record

Kim Gordon se je po razhodu Sonic Youth posvetila likovni umetnosti, pisanju spominov in glasbenim sodelovanjem, zdaj pa je pri šestinšestdesetih posnela še svoj solistični prvenec. Ta kljub kakšni reminiscenci na matično zasedbo ponudi drugačno Gordonovo, kot smo je bili vajeni, razlog za to pa je v precejšnji meri (so)producent Justin Raisen. Osebne in politične razmisleke Gordonove je namreč zapakiral v ekscentrično in slogovno pisano podobo, ujeto nekje med dronom, hrupnim rockom, industrialom, trapom in elektroniko. Precej nenavadna in priložnostno drzna križanja, ki pa se zaradi izrazito trendovske senzibilnosti – z izjemo peščice skladb – verjetno ne bodo obdržala na daljši rok. Več

Različni izvajalci: Klubski maraton 2019

Iniciativa Klubski maraton Radia Študent, ki šest skrbno izbranih in lokalno pridelanih izvajalcev letno pošilja nabirat terenske zapiske, že devetnajstič teče po klubovju širom domačije. Tokrat precej bolj skoncentrirano kot lani, kar je logična poteza v ne ravno rožnatih časih mladinskih klubov pri nas. Letošnji izbor spet zanemarja elektronske osamelce in ustroje, kar je najverjetneje le posledica trenda slabega odziva tovrstnih praktikov na samo pobudo. Maratonci zagato rešujejo elegantno: ob treh bolj klasičnih, a tudi povsem različnih rockovskih kombotih tečejo pustolovski jazz trio prostega stila, mini pleh muska in one woman band kompaktnega plastenja. Tek pestrejših tehnik in slogov od prihajajočega ljubljanskega maratona! Več

Chromatics: Closer to Grey

Synthpop kvartet Chromatics predstavlja svojo »sedmo ploščo«, čeprav šesta nikoli ni izšla: s piljenjem albuma Dear Tommy se je obotavljal tako dolgo, da se ga je naveličal že pred izidom. Govorice pravijo, da je zasedba uničila vse njegove posnetke ter nato posnela popolnoma novo gradivo, ki ga je zdaj izdala na plošči presenečenja Closer to Grey. Še bolj kot njen nenadni izid preseneča slogovni zasuk: Chromatics se je dokončno oddaljil od lo-fi in punk estetike in popolnoma posvojil sklicevanje na italo disco, s katerim se spogleduje že od svojih začetkov. Album, ki ga sicer odlikujejo sladkobni napevi, nostalgični synthi in domiselna minimalistična produkcija, pa tiste, ki smo sedem let nestrpno čakali na epski presežek, pusti nekoliko hladne. Več

Danny Brown: uknowhatimsayin¿

Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi. Več