• Gregor Kocijančič

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Plošča

    clipping.: There Existed an Addiction to Blood

    Poslušanje glasbe trojca Clipping je nasprotje lahkotne zvočne izkušnje: od poslušalca vedno zahteva ogromno in tako je tudi z najnovejšo ploščo There Existed an Addiction to Blood. A pravzaprav je prav to, kar je na njej za poslušalca najnapornejše, tisto, zaradi česar zveni tako sveže: s tem, da v zmes surovega hiphopa in monotone slam poezije vpeljuje elemente industriala, noisa in horrorcora, ruši žanrske konvencije in hkrati preizkuša meje okusa. Gre za konceptualni album, ki je homage kultni grozljivki Ganja and Hess, vampirske reference pa uporabi za izražanje kritičnih misli o sistemskem zatiranju temnopoltih. Zastrašujoča plošča, ki v srhljivosti verjetno nima tekmeca niti v norveškem black metalu, je izjemno drzna, a pogosto nekoliko predrzna, skoraj neposlušljiva. Več

  • Goran Kompoš

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Plošča

    Tindersticks: No Treasure But Hope

    Zasedba Tindersticks, ki jo sestavljajo angleški rockovski melanholiki, globoko v tretjem desetletju ustvarjanja ostaja razmeroma obrobna. Čeprav je deležna kritiških pohval, njenih plošč v letnih pregledih glasbenih presežkov navadno ne boste našli. Ne ustvarja radijskih hitov. Nikoli ni bila zares trendovska. Ne želi si nepotrebne pozornosti ali pa se ji še raje izogiba. Ampak tisti, ki jo vzljubijo, ji praviloma ostanejo zvesti. Nekoliko širše občinstvo je njene sofisticirane, čutne, (nesrečno) romantične skladbe prvič slišalo v Sopranovih. Še globlje se je njena bogato orkestrirana, dramatična, temačna glasba zasadila v srca fenov francoske auteurke Claire Denise, s katero člani zasedbe redno sodelujejo že od sredine devetdesetih let. Nazadnje je frontman Stuart Staples soundtracka za zadnja filma Denisove objavil v obliki solističnih plošč, to pa je bil eden od razlogov, da so od prejšnje plošče skupine Tindersticks minila tri leta. Prav Staplesovo posvečanje instrumentalni glasbi je zdaj verjetno botrovalo tudi temu, da je No Treasure But Hope izrazito pesemsko zasnovana plošča. Več

  • Borka

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    Earl Sweatshirt: Feet of Clay

    Earl Sweatshirt je eden redkih, ki znajo duhamornost vsakdanjika in moreče atribute življenja prekucniti v edinstveno domiselne utrinke rapa. Po lanskem albumu Some Rap Songs je sodelovanje z založbo Columbia prekinil, da bi bila njegova že tako popolnoma antipop muzika lahko še bolj »tvegana«. In res, mini dodatek Feet of Clay je radikalizacija – podlag, ki niso nič drugega kot enolične, rudimentarne, osnovne, zrnate in rahlo izmaličene zanke starega soula in jazza, pa tudi ohlapnosti pripovedovalskega sloga, ki ni nič drugega kot prosti tok izmuzljivo sivih misli, dostavljen tehnično lenobno, brez posebnega truda. Earl ostaja osamelec monotone intrigantnosti, popoln antipod vsem zapovedim glasbenega esteblišmenta. Več

  • Goran Kompoš

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    B.Visible: Pleasant Clutter

    Čeprav bi po naslovu lahko sodili drugače, na dolgometražnem prvencu slovenskega producenta B.Visibla, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju, ni sledu o kakšnem neredu. Morda se na prvi posluh – že zaradi izjemno dinamične zvočne in stilske podobe komadov – resda pojavi vtis kaotičnosti, toda hitro postane jasno, da za njegovo beatovsko elektroniko stojijo dobro premišljene in dodelane zamisli. S temi stavi na izrazno radovednost, ki zaživi v igrivem križanju elektronike in akustike, plesnih (house) ritmih ali jazzovski senzibilnosti. So pa to nazadnje le elementi, s katerimi B.Visible spretno in s producentsko zrelostjo izoblikuje koherenten in – kljub drugačnemu namigu v naslovu – lepo urejen izraz. Več

  • Gregor Kocijančič

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    Mount Eerie: Lost Wisdom pt. 2

    Tudi če se poslušanja glasbe ameriškega kantavtorja Phila Elveruma lotimo na dan, ko prekipevamo od sreče, bomo po nekaj skladbah izrazito otožni. Je izjemen pripovedovalec zgodb, njegova dela pa so tako bridka in intimna, da nas učinkovito ponesejo v njegov turobni svet. Prelomno ploščo, ganljivo zbirko žalnih pesmi A Crow Looked At Me, je posnel po smrti žene, glasbenice Geneviève Castrée, plošča Lost Wisdom pt. 2, ki jo je ustvaril s kanadsko kantavtorico Julie Doiron, pa se vrti okoli nedavne ločitve od igralke Michelle Williams. Čeprav se na plošči skozi osebne izpovedi ponovno poglablja v tesnobo in bolečino, v razpoloženju tokrat hkrati dinamično niha: kljub strtemu srcu na trenutke presenetljivo zveni razmeroma optimistično. Več

  • Borka

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    FKA twigs: MAGDALENA

    FKA twigs se ne mudi. Kaže, da je izrazita dolgoprogašica. Odkar se je leta 2012 pojavila s serijo posnetkov drznejše plati elektro r & b-ja – ključni so bili predvsem rob rezajoči in trend narekujoči spremljevalni videospoti –, je svoj glasbeni (pa tudi vizualni) izraz odmerjala zlagoma in premišljeno. Tudi po leta 2014 izdanem prvencu LP1, ki je bil čista uspešnica, njena zbranost ni popustila niti za tren. Sledilo ni nobeno sumljivo sodelovanje, no, na splošno je sledilo bolj malo. Več

  • Borka

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Gang Starr: One of the Best Yet

    Devet let po smrti emsija Guruja, petnajst let po zadnjem skupnem koraku legendarnega hiphopovskega sodelovanja med Gang Starrom in DJ Premierom ta vleče nepričakovano, a v raperskem miljeju nadvse predvidljivo potezo brikolažnega sestavljanja postumnega albuma. Ob podatku, da sta bila protagonista dolga leta sprta do stopnje nekomuniciranja, smiselnost takšnega dejanja postane vprašljiva, toda producentski starosta pomisleke ovrže s sklenjeno ploščo, na kateri gostujejo številni člani širše ekipe tandema, poleg njih pa še Q-Tip, Talib Kweli in tako rekoč edini predstavnik raperskega podmladka J. Cole. Klasičen gangstarrovski material s prepoznavnimi, premišljeno učinkovitimi kaveljci, ki ne bo pritegnil novih fenov, starih pa tudi ne bo odgnal. Več

  • Goran Kompoš

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Sunn O))): Pyroclasts

    Nova plošča najbolj znanih metalskih brenčačev, zasedbe Sunn O))), ni bila načrtovana, saj je nastala med dvotedenskim snemanjem aprila izdane plošče Life Metal. Toda to ne pomeni, da gre za ostanke: na prvi plošči se je zasedba posvetila skladanju in atributom sodelujočih glasbenikov, nova plošča pa stavi na skupinsko igro, v kateri kitarski rifi prostor odstopijo (pol) improviziranim, harmoničnim, hrupno dromljajočim zvočnim plastem. Ker so posnetki nastali pred vsakodnevno studijsko seanso za prejšnjo ploščo in po njej, Sunn O))) ponudijo v nekoliko meditativnejši podobi, ki pa vam bo z zvočno silovitostjo še vedno pretresla drobovje. Več kot le sestrska plošča! Več

  • Borka

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Michael Kiwanuka: Kiwanuka

    Novodobni folkaš Michael Kiwanuka je po izidu nadvse obetavnega prvenca skoraj obupal – nad svojo negotovostjo in nad bedo glasbene industrije –, zdaj pa se je le ujel v zmagovalno kombinacijo. Pajdašenje z londonskim producentom Inflojem in Dangermousom, ameriško tovarno retro obarvanih hitov, se je izkazalo za tako primerno, da navezo podaljšuje s tretjo ploščo Kiwanuka. Na njej se destilira vsa utečenost trojca, saj kombinacija Kiwanukovega izpovedno zverziranega, na trenutke smelega skladanja in retro orkestralnega štiha obeh producentov deluje brezhibno. Z vsemi godali, pihali, harfami, spremljevalnimi zbori ..., ki pritičejo čaru staromodnega formata (soulovskega) albuma. Več

  • Gregor Kocijančič

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Kanye West: Jesus Is King

    Kanye West v svoje delo že od nekdaj vključuje verske reference in krščansko ikonografijo, vendar je pri tem pogosto nekoliko blasfemičen: bolj kot božje ime slavi samega sebe, se primerja ali celo enači z Bogom. Zdaj naj bi bil prerojen in pobožen. Oznanil je, da je za vselej nehal izdajati posvetno glasbo: ob napovedi plošče Jesus Is King se je javno zavezal, da bo odslej ustvarjal le še gospel. Več

  • Gregor Kocijančič

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Black Marble: Bigger Than Life

    Black Marble je iz newyorškega dvojca postal losangeleški solo projekt, spremembo okolja pa spremlja tudi logična slogovna preobrazba: kalifornijsko sonce iz Chrisa Stewarta izvabi svetlejšo plat. Coldwave obup je večidel zamenjal s synthpop optimizmom, lo-fi prasketanje je razvil v jasnejši zvok in tako svoje delo, ki ne krmari le med minimal synth in new wave estetiko, ampak se pogosto poda tudi v vode spevnega indie popa, napravil nekoliko dostopnejše. Tisti, ki so Black Marble poslušali, da bi se na mračne dni še dodatno potapljali v melanholijo, bodo depresivni ton prejšnjih albumov verjetno pogrešali, a smer »plažnega gotha«, v katero je zavil, je vseeno svež in dobrodošel zasuk na ustvarjalni poti. Več

  • Borka

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Amon Tobin: Long Stories

    Amon Tobin, brazilski kipar, klesar in strugar mogočnih granitnih zvočnih balvanov, po daljši bonaci streže že s tretjim letošnjim albumom. Long Stories je melodični in harmonični spremljevalec aprilskega Fear in a Handful of Dust in je v nezanemarljivem obsegu narejen zgolj z enim instrumentom, pokvarjenim primerkom arhaičnih in polobskurnih električnih citer Omnichord, katerih »čarobni« zvok sicer v popularne glasbe zaide kar pogosto. Čeprav Tobina poznamo po muziki ekstremov, ostrine in udarcev, se tokrat ponovno izkaže v filigranski delavnici tankočutnega milozvočja. Fini izdelek je učna ura predelave, procesiranja in nalaganja melodij ter ritmičnih drobcev v neprekinjeni igri natančnosti in zmernosti. Več

  • Gregor Kocijančič

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Foals: Everything Not Saved Will Be Lost pt. 2

    Če smo novo ploščo zasedbe Foals, drugo polovico ambicioznega projekta Everything Not Saved Will Be Lost, pričakovali v upanju, da bo popravila okus prve, ki je trpela predvsem zaradi pretirane, nekoliko monotone teatralnosti, bomo zdaj verjetno še bolj razočarani. Čeprav sta si plošči izjemno podobni in ju zlahka obravnavamo kot eno delo, drugo poglavje veliko bolj zaznamuje duh stadionskega rocka. V tem pa je Foals manj prepričljiv kot v skladanju epskih balad, saj njegovi kitarski rifi pogosto zvenijo neizvirno, že slišano. Sicer gre za premišljeno zastavljeno in mojstrsko skovano ploščo, ki bo verjetno odlično delovala na velikih festivalskih odrih, kot studijski izdelek pa ne bo pustila pečata. Več

  • Goran Kompoš

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Swans: Leaving meaning

    Michael Gira, šef in edini stalni član kultne zasedbe Swans, ki je daljnega leta 1982 vzniknila na vplivni newyorški nowave sceni, je dobršen del skladb z nove plošče odigral že na solističnem koncertu v Ljubljani prejšnji teden. Le s kitaro in glasom, tako kot je napisal vse nove skladbe, po čemer se ta plošča najbolj razlikuje od zadnjih treh, pri katerih so sodelovali tudi drugi člani Swansov po reinkarnaciji zasedbe leta 2010. Ker so veliko nastopali (trikrat tudi v Ljubljani), je bilo pravzaprav logično, da so vsi glasbeniki postali integralni del bendovega izraza zadnjih let. Toda maratonski, zvočno intenzivni koncerti so terjali davek, zato je Gira zasedbo konec leta 2017 razpustil in začel razmišljati o sodelavcih za novo avanturo. Prvi rezultat je zdaj petnajsta studijska plošča, ki spomni na nekatere dosedanje vrhunce zasedbe, hkrati pa ponudi tudi smernice za naprej. Več

  • Goran Kompoš

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Mark Lanegan Band: Somebody’s Knocking

    Če bi sodili po navdušenju Marka Lanegana, kadar v intervjujih govori o najljubših bendih in navdihu, ki ga je, ko je bil še najstnik, našel v evropski plesni glasbi in post punku z začetka osemdesetih let, potem je Somebody’s Knocking verjetno plošča, ki jo je od nekdaj želel posneti. To ne pomeni, da bomo štiriinpedesetletnega rockerja zdaj srečevali na plesiščih, čeprav je ritmična osnova večine novih skladb ritem mašina. Toda tako blizu plesne (in gotske) senzibilnosti kultnih zasedb, kot so bile Joy Division, The Sisters of Mercy, Depeche Mode in The Cure, Lanegan ni bil še nikoli. Na prvi pogled resda iztrošene reference pa je treba vzeti z rezervo – Somebody’s Knocking je predvsem še vedno tipično laneganovska plošča. Več

  • Gregor Kocijančič

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Angel Olsen: All Mirrors

    Angel Olsen, priljubljena ameriška kantavtorica, sicer z vsako ploščo predstavi rahel slogovni zasuk, a njen najnovejši album All Mirrors je popoln obrat od vsega, kar je ustvarjala doslej. Folkovsko senzibilnost je zamenjala s sanjavo baladnostjo, trušč garažnega rocka je nadomestila z dramatičnostjo godalnega orkestra, spevne kitarske rife pa z razkošnimi synthpop aranžmaji in otožnimi klavirskimi prehodi. Glasbenica ponovno očara z izjemnimi pevskimi, skladateljskimi in pesniškimi veščinami, a poslušalca na trenutke izčrpa s čezmerno pompoznostjo. Brez dvoma gre za njen najambicioznejši projekt doslej, toda meja med ganljivim in pretirano melodramatičnim, skoraj nekoliko osladno solzavim je na tej plošči izjemno tanka. Več

  • Goran Kompoš

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Battles: Juice B Crypts

    Da newyorški rockovski inovatorji, ki so se poimenovali Battles, sestavljajo nenavaden bend, je precej očitno že zaradi krčenja zasedbe. Pri četrti plošči sta sodelovala le še dva od prvotno štirih članov, toda Juice B Crypts kljub temu ponudi vse tisto, zaradi česar je Battles ena najmarkantnejših (ob)rockovskih zasedb zadnjega desetletja. Pri tem ji resda pomagajo gostujoči vokalisti, tokrat med drugim Shabazz Palaces, Sal Principato (Liquid Liquid), Xenia Rubinos in Tune-Yards, toda v ospredju tudi po novem ostaja matematično natančno in nafankirano križanje rockovske repetitivnosti in elektronskega zankanja, ki z novo ploščo ostaja enako kompleksno, drzno, izvirno in še bolj raziskujoče, kot je bilo na prejšnjih. Sočno kriptičen rock za 21. stoletje. Več

  • Gregor Kocijančič

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Floating Points: Crush

    Floating Points je umetniško ime britanskega glasbenika Sama Shepherda, enega najpomembnejših producentov napredne elektronske glasbe, ki se – kljub izrazito sodobni, skoraj futuristični naravi svojega dela – očitno poklanja tudi pionirjem: na novi plošči Crush denimo prepoznamo očitne vzporednice z glasbo velikana IDM-a Aphex Twina. Shepherd poleg svojih najboljših prijateljev Dana Snaitha (Caribou, Daphni) in Kierana Hebdana (Four Tet) velja za najprodornejše ime, ki se je povzpelo z vplivne scene v legendarnem londonskem klubu Plastic People. Čeprav je ta pred štirimi leti zaprl vrata, neobremenjeni žanrski eklekticizem, po katerem je slovel, še vedno vpliva na pestro, slogovno barvito produkcijo, ki se je na prelomu prejšnjega desetletja iz londonskega podzemlja na globalni ravni povzpela v alternativni mainstream. Več

  • Goran Kompoš

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Kim Gordon: No Home Record

    Kim Gordon se je po razhodu Sonic Youth posvetila likovni umetnosti, pisanju spominov in glasbenim sodelovanjem, zdaj pa je pri šestinšestdesetih posnela še svoj solistični prvenec. Ta kljub kakšni reminiscenci na matično zasedbo ponudi drugačno Gordonovo, kot smo je bili vajeni, razlog za to pa je v precejšnji meri (so)producent Justin Raisen. Osebne in politične razmisleke Gordonove je namreč zapakiral v ekscentrično in slogovno pisano podobo, ujeto nekje med dronom, hrupnim rockom, industrialom, trapom in elektroniko. Precej nenavadna in priložnostno drzna križanja, ki pa se zaradi izrazito trendovske senzibilnosti – z izjemo peščice skladb – verjetno ne bodo obdržala na daljši rok. Več

  • Borka

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: Klubski maraton 2019

    Iniciativa Klubski maraton Radia Študent, ki šest skrbno izbranih in lokalno pridelanih izvajalcev letno pošilja nabirat terenske zapiske, že devetnajstič teče po klubovju širom domačije. Tokrat precej bolj skoncentrirano kot lani, kar je logična poteza v ne ravno rožnatih časih mladinskih klubov pri nas. Letošnji izbor spet zanemarja elektronske osamelce in ustroje, kar je najverjetneje le posledica trenda slabega odziva tovrstnih praktikov na samo pobudo. Maratonci zagato rešujejo elegantno: ob treh bolj klasičnih, a tudi povsem različnih rockovskih kombotih tečejo pustolovski jazz trio prostega stila, mini pleh muska in one woman band kompaktnega plastenja. Tek pestrejših tehnik in slogov od prihajajočega ljubljanskega maratona! Več

  • Gregor Kocijančič

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Chromatics: Closer to Grey

    Synthpop kvartet Chromatics predstavlja svojo »sedmo ploščo«, čeprav šesta nikoli ni izšla: s piljenjem albuma Dear Tommy se je obotavljal tako dolgo, da se ga je naveličal že pred izidom. Govorice pravijo, da je zasedba uničila vse njegove posnetke ter nato posnela popolnoma novo gradivo, ki ga je zdaj izdala na plošči presenečenja Closer to Grey. Še bolj kot njen nenadni izid preseneča slogovni zasuk: Chromatics se je dokončno oddaljil od lo-fi in punk estetike in popolnoma posvojil sklicevanje na italo disco, s katerim se spogleduje že od svojih začetkov. Album, ki ga sicer odlikujejo sladkobni napevi, nostalgični synthi in domiselna minimalistična produkcija, pa tiste, ki smo sedem let nestrpno čakali na epski presežek, pusti nekoliko hladne. Več

  • Borka

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Danny Brown: uknowhatimsayin¿

    Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi. Več

  • Borka

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    The Comet Is Coming: The Afterlife

    Najbolj klubsko nakalibriran med stalnimi projekti nosilnega stebra skupnosti britanskih (ob)novojazzovskih praks Shabake Hutchingsa streže s podaljškom letošnjega albuma Trust in the Life Force of the Deep Mystery. The Afterlife se ne oddaljuje veliko od preteklih kozmičnih pustolovščin trojca, ki (spet) brezhibno vijuga med zračnim, vesoljnim, subtilnim, hipnotičnim, kompaktno ritmičnim in ognjevitim. Tokrat zastavljeno malce bolj v polju lebdečega, a še zmeraj s prepoznavno gromkim Hutchingsovim saksofonom kot osiščem, okoli katerega se vrtijo ritmi, sintetizatorske linije in utrinki elektronike. Mala plošča potrjuje status čvrstega klubskega ustroja, ki nagovarja bolj okoli- kot znotrajjazzovske srenje. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Carla dal Forno: Look Up Sharp

    Na prvi posluh se zdi, da se avstralska ustvarjalka skladb z drugo dolgometražno ploščo oddaljuje od izraza, ki jo je, ko je bila še članica zasedbe F Ingers, pred petimi leti naplavil na površje lo-fi indie popa. Zaradi definirane zvočne podobe nove skladbe res učinkujejo manj psihedelično, toda osnovni gradniki so ostali isti. Razlika je le ta, da se Carla dal Forno zdaj poglobljeno posveti njihovim posamičnim atributom, ujetim na obrobjih post punka, folka in ambientalne glasbe, ter to, da življenjskih trenutkov, o katerih poje, ne išče več v avstralskem predmestju, temveč v Londonu, kjer si je medtem ustvarila nov dom. Sta si pa ta dva svetova v kontemplativnih skladbah dal Fornejeve precej bliže, kot se zdi na prvi pogled. Več

  • Borka

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Robert Glasper: Fuck Yo Feelings

    O statusu klaviaturista Roberta Glasperja povesta veliko že nabor in številnost sodelavcev, ki jih je zlahka nanovačil za novi ne pravi album, ampak v hipu posneti mikstejp. Herbie Hancock, Denzel Curry, Rapsody, Yasiin Bey, Bilal, Mick Jenkins ... Vsi prispevajo k temu, kar Glasper najbolj obvlada: k všečni mešanici r & b-ja in rapa na okopih klasičnih jazzovskih prijemov in trikov, z občasnimi zavoji v manj predvideno. Fuck Yo Feelings so posneli v pičlih dveh dneh in najbolj prepriča v delih, kjer se gruvi obvladaško prožno spotikajo, drobijo in valijo. Občasno in nujno predramijo sicer ležerni stav glavnine, sladkobnih zibalic ohlapnih, a nič kaj medlih aranžmajev. Streseno iz rokava. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Nick Cave and the Bad Seeds: Ghosteen

    Nick Cave je o travmatični izkušnji ob izgubi sina, ki se je smrtno ponesrečil poleti 2015, spregovoril že v izvrstnem dokumentarcu One More Time with Feeling (2016). Ta je bil najprej mišljen kot filmski vpogled v teme s prejšnje plošče Skeleton Tree, toda nazadnje je nastal intimen portret Cava med najhujšo življenjsko preizkušnjo. Takrat je poskušal najti besede, s katerimi bi opisal svoje občutke in praznino prve mesece po nesreči, toda občutil je predvsem neznosno travmo, s katero se je spoprijel tako, da se je zakopal v delo. Z dolgoletnim sodelavcem Warrenom Ellisom sta v naslednjih mesecih posnela glasbo za tri celovečerce in TV-serijo Mars, z zasedbo The Bad Seeds pa se je pred dvema letoma odpravil na obsežno turnejo, med katero je nastopil tudi v Ljubljani. Takrat so bili številni presenečeni nad Cavovo odločitvijo za tako zgodnjo vrnitev na odre, je pa kmalu postalo jasno, da je v interakciji z občinstvom odkril nekakšno terapijo. Lani je zato vzpostavil še spletno stran The Red Hand Files, prek katere odgovarja na vprašanja svojih fenov, del tega procesa je bila tudi serija solističnih nastopov, na katerih je polovico časa odmeril glasbi, polovico pa pogovorom z obiskovalci. Zdaj, štiri leta po tragičnem dogodku, v globine (svojega) žalovanja pogleda tudi na plošči Ghosteen. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Blink 182: Nine

    Glasba Blink 182 nikoli ni bila odlična, daleč od tega. A ob koncu devetdesetih letih so bili Blinki zastavonoše najstniškega pop punka, ki je nekaj let uzurpiral MTV, njihovi cedeji pa so se vrteli v vsakem tretjem discmanu mozoljastih najstnikov. Četudi so ustvarjali ceneno, a – roko na srce –zabavno glasbo, sestavljeno iz treh akordov in plehkih besedil, je to zapuščina, na katero so člani zasedbe lahko ponosni in ki bi jo morali spoštovati. Pa je ne. Namesto tega se nanjo z vsako novo izdajo suvereno podelajo. Člani zasedbe, ki zdaj štejejo več kot štirideset let, na Nine, svoji deveti plošči, zvenijo tisočkrat bolj infantilno, kot so zveneli pri dvajsetih. Resnično neposlušljiv album, s katerim bo trojec razočaral stare fene, novih pa zagotovo ne bo pridobil. Več

  • Borka

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Young M.A: Herstory In The Making

    Z zadnjim valom konkretnega preboja ameriških raperk v srednjetok Young M.A še zdaleč ni dosegla največje prepoznavnosti, zato pa pomeni največjo osvežitev. Čeprav ostaja zvesta uličarka, ki ničesar ne stavi na tržne trike prodajanja seksualnosti in vestno popisuje klasična poglavja žanra – od odraščanja v revščini do trenutnega stanja na bančnem računu –, so jo prav zaradi svojstvenosti hitro vabili na vse strani. A Young M.A se je zadeve še enkrat lotila po svoje: za snemanje prvenca si je vzela čas, izdajo pa je posvetila bratu ob 10. obletnici smrti. Herstory In The Making je življenjska zgodba, povedana z nezloščeno pristnostjo in v vulgarnem slengu brez mejkapa, ki bi bila učinkovitejša v malce bolj jedrnatem formatu. Več

  • Goran Kompoš

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Devendra Banhart: Ma

    Stvari, o katerih poje Devendra Banhart, ali pa časi, v katere nas odpelje, v njegovih pesmih vedno zvenijo boljši, kot so v resnici. Verjetno tudi zato, ker tegob in veselja ne postavlja na nasprotna pola. Skladbe z nove plošče, v katerih se posredno, univerzalno ter avtobiografsko dotakne izgube staršev in katastrofe v domači Venezueli, bi lahko delovale morbidno. Ampak tako, kot se jih loti Banhart, še posebej takrat, ko zapoje kot Leonard Cohen konec šestdesetih let, zvenijo kakor življenjski nauki zrelega človeka. Tudi zaradi bogatih indie pop folkovskih aranžmajev, ki tokrat z atmosferičnim minimalizmom dobijo še kontemplativnejše značilnosti. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Metronomy: Metronomy Forever

    Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«. Več