Freddie Gibbs & Madlib: Bandana

Naveza trdega uličarja, mojstra pronicljivih gangsterskih anekdot in brezkompromisnega metalca nezarobljenih rim Freddieja Gibbsa ter Madliba, samosvojega vinilnega arheologa, hiperproduktivnega klesalca beatov in neupogljive ikone hiphopa, je povsem utečena. Njen drugi album Bandana je udarec trdega zvoka in gibek sprehod po grenkih spominih na prigode z napačne strani tirov. Je eden tistih redkih primerov, ko obrtniško sodelovanje preseže svoj namen: Madlibov sijajno surovi izbor (predvsem soulovskih) semplov z Gibbsovim neizprosnim rapom zasije še močneje in Gibbsove zgodbe z Madlibovimi lucidnimi zvočnimi referencami postanejo emancipatorne. Eden raperskih vrhuncev leta. Več

Thom Yorke: Anima

Urnik Thoma Yorka je zdaj, ko je dopolnil petdeset let, verjetno bolj natrpan kot kadarkoli doslej. Potem ko je pred tremi leti izdal zadnjo ploščo z matično zasedbo Radiohead, sta najprej sledili obsežni svetovni turneji, konec lanskega leta pa je veliko pozornosti pritegnil s prvim soundtrackom za celovečerni film, rimejk horor klasike Suspiria. Aprila je francoski sestrski klavirski duo Katia and Marielle Labeque premierno izvedel njegovo prvo klasično skladbo. Začele naj bi se tudi priprave na prihodnje leto, ko bo Radiohead proslavil dvajseto obletnico izida prelomne plošče Kid A, ki je končala na vrhu številnih lestvic najboljših plošč prejšnjega desetletja. Zdaj pa je Yorke našel čas še za to, da je posnel tretjo solistično ploščo. Ta ne kaže nobenih znakov tega, da je z njo hitel. Celo nasprotno – Anima je brez dvoma najbolj dodelana Yorkova solistična plošča doslej. Več

Lifecutter: Rapture EP

Lifecutter je eden najkonsistentnejših in slogovno najbolj izklesanih izvajalcev ritmiziranega elektronskega hrupa pri nas, in to na obeh frontah. Njegova založniška dejavnost redno ostro reže po domači krajini robnih praks, prav nič tiše ne odmevajo včasih že brezkompromisno brutalni živi nastopi. Mala plošča Rapture, ki je izšla pri berlinski založbi Holotone, je prepoznavno kompaktna, večplastna in temačna raziskovalna tvarina, ki vseh kart še zdaleč ne stavi na šok glasnih udarcev in šusa, saj jo krasi širok nabor mračnjaških intenzitet – od tehnoidnega brbotanja in industrijskega žvenketanja do zloglasnega dronanja in prasketanja, z redkimi zametki zloveščih melodij. Kraljestvo teme še zdaleč ni monotono enobarvno. Več

Black Midi: Schlagenheim

Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca. Več

Mark Ronson: Late Night Feelings

Da je Mark Ronson plezanje po strmi lestvi glasbene industrije začel kot didžej na newyorški sceni, ni zanemarljivo. Pri vseh njegovih kasnejših producentskih veleuspehih so prisotni neki retro šik in, pomembneje, zvedavost obračanja k različnim žanrskim obrazcem ter totalni odpor do norme iphonovskega kričanja sodobnega popa. Njegov peti album Late Night Feelings je venček pop žalostink, ki meri široko – od countryja, synthpopa in R & B-ja do reggaetona. Posnet je z vokalistkami različnih kontekstov – z Miley Cyrus, Lykke Li, Yebbo, Camilo Cabello, Alicio Keys, Angel Olsen ..., odlikujeta ga nekaj veščih hitovskih kaveljcev in zvočna zmernost, zagon pa hitro izpuhti na ravnici blede baladne izpovedi. Več

Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute. Več

Radiohead: MiniDiscs (Hacked)

Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let. Več

Bruce Springsteen: Western Stars

Springsteen pri devetinšestdesetih ne kaže nobenih znakov upočasnjevanja. Po prejšnji plošči izpred petih let sta za njim dve (razprodani) turneji, (bestseler) avtobiografija, hit predstava na Broadwayu in zdaj še nova plošča, ki po vsej tej pozornosti zveni kot Bruceova tiha, nevpijoča, intimna kontemplacija. Tokrat iz svojih izmišljenih likov ne dela junakov. Postavi jih na obrobje ameriškega zahoda, kjer z iskrenostjo prisluhne njihovim zgodbam, ki jih spremljajo cinematični, orkestralni aranžmaji z okusom po ameriškem baladnem pop folku s konca šestdesetih. Plošča, s katero Springsteen iz svojega rokava potegne še enega aduta. Več

Avicii: TIM

Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo. Več

Madonna: Madame X

Kaj pa če je bilo Madonnino fušanje na Evroviziji načrtovano? Kaj pa če je preračunljivo stavila, da si bo pred izidom nove plošče resnejši prostor v medijski krajini tistih nekaj čudnih, predvsem evropskih držav, kjer vročično spremljajo plastični spektakel mednarodno anonimnih izvajalcev (mednje spada tudi Slovenija) izborila le s škandalozno slabim petjem? Kaj če je bila vse skupaj marketinška intervencija, saj je njen promocijski motor vedel, da bo večina gledalcev benigno, prežvečeno gesto mainstreamovske družbene kritike (ki ni bila nič več kot le poenostavljena relativizacija), ko sta dva pevkina spremljajoča plesalca z roko v roki na hrbtih nosila izraelsko in palestinsko zastavo, preprosto spregledala, edini njen opaznejši učinek pa bo žuganje organizatorja in izraelskega establišmenta? Več