Bakalina Velika: Zviezdna srebruo

Brata Kutin, gonilni sili avantljudske ustvarjalnosti Posočja, se pri ustvarjanju obilno napajata iz mitičnega domačega okolja. Ob pomoči štirih uveljavljenih muzikantov (brez ustanoviteljice Renate Lapanja) sta nedavno na svet spravila drugi album zasedbe – izrazito poetično delo, posvečeno posoškemu panteizmu (če želite, staroverstvu) ter nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Gre za odo genii loci, duhovom, ki že tisočletja varujejo te kraje, in specifičnim atmosferam, ki zaznamujejo neki prostor (skladbe so bile posnete na različnih lokacijah, od jam do pašnikov in cerkva). Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom. Več

Toro Y Moi: Mahal

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika. Več

SAULT: Air

Načrtno anonimni londonski kolektiv SAULT, ki vestno in dosledno zanemarja prav vse oblike klasičnih promocijskih dejavnosti, se je nepričakovano lotil drugačne klasike – klasične glasbe! Ekipa, ki je v izjemno kratkem času nanizala štiri zvočno mehke, a neposredno politične albume izvirne kombinatorike afrobeata, soula, post disca ... sedaj zavija čisto drugam. Air je opera (skoraj) brez pevskega soliranja, je brezhibno bogata orkestralna glasba mogočnih zborovskih napevov dramatičnih vrhuncev in dinamično epskega aranžiranja. Je album, pri katerem ne moremo mimo vprašanja: kako hudiča je tako nišni skupini uspelo speljati projekt, ki je tako visokoproračunski, produkcijsko megalomanski in arhaično veličasten? Več

King Gizzard & The Lizzard Wizard: Omnium Gatherum

Neutrudni Avstralci ob desetletnici delovanja predstavljajo že dvajseto ploščo, dvojni album epskih razsežnosti, s katerim obdelajo vse žanre, v katerih so se preizkusili na razmeroma kratki, a zares hiperproduktivni poti. Shizofrena zbirka šestnajstih bangerjev zato zveni kot retrospektiva, ki jasno priča o širini slovitega benda: ko mislimo, da se bo plošča počasi zasidrala v psych rocku, značilnem za bend, nas oklofuta s težkokategornimi trash metal riffi. Nato prijazno poboža z nadrealistično različico yacht rocka, vmes celo preseneti s surovim hiphopom, čez nekaj trenutkov zaziba s sentimentalnim synthpopom, na vsakem drugem vogalu pa nas posrka v vrtinec avanturistične kitarske psihedelije. Več

Pusha T: It’s Almost Dry

Pusha T je žanr kokainskega rapa izpilil do snežno bele perfekcije. Nekoč polovica bratske naveze Clipse, v zadnjem desetletju eden najtesnejših sodelavcev Kanyeja Westa in človek z najdlje trajajočim javnim beefom z Drakom najpogosteje sestavlja ostre rime o distribuciji prepovedane substance. Njegov četrti album se je znašel čisto pri vrhu pričakovanj letošnjega leta ameriške prve lige, saj so od kritiško opevanega Daytona minila že štiri leta. It’s Almost Dry sta skoraj v celoti producirala stara Pusheva prijatelja Kanye in Pharell Williams. Presenečenj pa tudi drugje ni: spet poslušamo natančno formulirane in impresivno artikulirane dilerske zgodbe – v paketu nekaj temačno udarnih trenutkov in trenutkov radijske mlačnosti. Več

Moveknowledgement: Lying Cobra

Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka. Več

Yung Lean: Stardust

Švedski sadboy Yung Lean se je z leti ustvarjanja vzpostavil kot absolutna legenda internetnega cloud rapa, zato je sčasoma postal tako suveren in samozavesten, da se pomanjkanja pevskih veščin sploh ne trudi več skrivati, temveč ga postavi v ospredje: večji del njegovega novega mikstejpa Stardust zveni, kot bi ga odpela druščina popolnoma pijanih prijateljev brez trohice posluha: kakor bi nam Yung Lean želel z glasilkami pokazati sredinca. Izdelek sicer na trenutke prepriča z izvrstno, zares napredno mislečo in psihedelično produkcijo, na njem je veliko odbitih in drznih zamisli, odličen je tudi singel, na katerem gostuje FKA Twigs, a protagonist se na vse skupaj odločno podela z nadležnimi, frustrirajoče razglašenimi vokali, pa naj gre za mrmranje, stokanje ali okorno repanje. Estetika grdega, ki jo je težko razumeti. Več

Kae Tempest: The Line Is A Curve

Kae Tempest so multipraktični avtorji presežkov. Naj gre za poezijo, prozo, gledališke igre ali muziko, vedno so bili deležni navdušenih kritik, nominacij, nagrad. Njihov četrti album je proizvod odraslosti ali zrelosti. Bolj bendovski kot odkrito elektronski, bolj tih kot hrupen, bolj zmeren kot nasičen. Bolj spokenwordovsko recitirajoč kot raperski, s poudarkom absolutno na besedilih. Ta so sentimentalna. Tempest preudarno premlevajo usrano sodobno britansko izkušnjo, še bolj pa se poglabljajo v trpko introspekcijo skozi formalizem poetičnih figur. Proti koncu le malce povečajo intenzivnost. The Line Is A Curve potrdi tezo, da je format poezije težko elegantno umestiti v okvir klasične albumovske konvencije. Več

Wet Leg: Wet Leg

Največji čar glasbe dvojice Wet Leg se skriva v udarnih, najstniško igrivih, postpankovsko minimalističnih hitih, ki so oguljeni do najosnovnejših prvin ter obogateni z ravnodušnimi vokali in duhovitimi besedili. Ko pa vzpenjajoči se indie zvezdnici, ki živita in ustvarjata na otoku Wight, pregloboko zatavata v nežnejše, sladkobne indie pop napeve, ta čar večidel izpuhti. Morda so bila pričakovanja za dolgometražni prvenec zaradi nalezljivo spevnih singlov, ki so ga napovedovali – še posebej navihanega hitiča Chaise Longue, ki je dekleti med pandemijo postavil na zemljevid – preprosto prevelika, a plošča pusti mešane občutke – predvsem zaradi številnih medlih skladb, ki se zdijo kot odvečno polnilo. Več

Širom: Utekočinjeni prestol preprostih

Včasih pravo muziko slišiš ob pravem času na pravem kraju. Takrat se ti v drobovju nekaj sprosti in nenadzorovano vzburi hrbtenjačo. Minuli konec tedna sem imel priložnost četrti album najbolj vizionarske poosamosvojitvene slovenske zasedbe, ki z neposnemljivo nadrealistično godbo buri duhove širom po svetu, poslušati med vožnjo po Prlekiji, Prekmurju in Goričkem na tih muhast dan. Kar bi v drugem kontekstu bila le minorna opomba, se je tokrat izkazalo za ključno sestavino mističnega izkustva, pri katerem se zunanjost in notranjost prepleteta v ubrano muzikalno vprego. Več

Fivio Foreign: B.I.B.L.E.

Po smrti Pop Smoka je titulo prvega moža ameriškega drilla kmalu prevzel Fivio Foreign, ki nekoč obskuren žanr zdaj potiska naprej v mainstream. Tega se loti brez tveganj: njegov dolgometražni prvenec zaznamuje predvidljiva produkcija, ustvarjena po prežvečenih receptih, dobršen del albuma pa zapolnijo verzi gostujočih glasbenikov. Z močno podporo velikanov glasbene industrije – predvsem Kanyeja Westa, ki album B.I.B.L.E. podpisuje kot izvršni producent – je avtor nabral na kup toliko visokokategornih imen, da bi z njimi lahko zapolnil program kakšnega velikega festivala. To je ena težavnejših razsežnosti tega medlega albuma: čeprav gosti protagonista le redko zasenčijo, uzurpirajo tolikšen del izdelka, da Fiviov avtorski pečat ne pride zares do izraza. Več

Ascyth: Life of a Prince

Bleščeča postinternetna estetika, spolirana (hyper)popovska zvočnost in lebdeči atmosferični momenti zaznamujejo frišno kratkometražno izdajo težko umestljivega slovenskega producenta mlajše generacije, ki se navdihuje pri progresivnejših odvodih aktualnega pop izrazja. EP, ki je izšel pri edini za tovrstne muzike specializirani domači založbi, je nastal vzporedno z razstavo LivinLaVidaLoca umetnice Neže Knez in predstavlja njeno zvočno komponento. Ascyth nam predstavlja svojo vizijo novogeneracijskega, če želite transhumanističnega popa, ki ga definirajo hiperdigitalne, pikselirane, prelivajoče se zvočne barve, kiborški vokali, ki brišejo meje med človekom in robotom, ter občutek osamljenosti v kiberprostoru. Več

Machine Gun Kelly: Mainstream Sellout

Kot raperja ga nihče ni jemal preveč resno, ko pa je Machine Gun Kelly dve leti nazaj zajahal trendovski val preporoda pop punka in se prelevil v rock zvezdo, je začel dosegati vesoljne uspehe: njegov kitarski prvenec je nekaj časa celo krasil vrh seznama najbolje prodajanih albumov v ZDA. Nadaljevanje se zanaša na preverjeno formulo: 31-letnik piše infantilna besedila na ravni 13-letnika, saj se verjetno zaveda, da je ciljno občinstvo te glasbe predvsem mladež v odraščanju. Morda pa preprosto ne zna bolje: v prid tej teoriji pričajo tudi generične inštrumentalne podlage, v katerih avtor osnovnošolsko brenka na dva, včasih tri preproste akorde, najbolj boleč pa je njegov mučno hrapav, pretirano vznesen, melodramatičen vokal. Neposlušljivo. Več

Jack White: Fear of the Dawn

Jack White je nenehno na potezi. Naj gre za producentsko ali studijsko delo, za igranje v raznih bendih (začelo se je z The White Stripes, nič manj kot najvplivnejšim rockovskim tandemom sodobne dobe), za vodenje založbe Third Man, za obsesivno zanimanje za tehniko (inštrumente in studijsko opremo) ali za strast do taksidermije (?!), njegov status enega redkih »starošolskih« (tudi folklorno ekscentričnih) rockovskih zvezdniških delavcev je nesporen. Svoj vpliv je zbadljivo skromno parafraziral kar sam, ko je ob neki priložnosti izjavil, da v televizijskih reklamah pogosto ujame melodije, ki ga več kot očitno posnemajo in so največkrat delo skupine Black Keys. Kljub nenehnemu glasbenemu brcanju, raziskovanju, igračkanju in brskanju pa Jack White samostojnih albumov ne snema prav pogosto. Tretjega, dokaj nenavadnega, kolažnega in po lastni oceni »bizarnega« Boarding House Reach je izdal leta 2018 in zajahal lestvice kljub nekonvencionalnosti. Zdaj je tu četrti, Fear of the Dawn. Več

Duster: Together

Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride. Več

Red Hot Chili Peppers: Unlimited Love

Potem ko so člani RHCP medse ponovno sprejeli kitarista Johna Fruscianteja in pred kratkim končno dobili zvezdo na pločniku slavnih, se po šestih letih vračajo z reunion plato. Zdi se, da Kalifornijci, ki jih bomo vedno povezovali s funkovskim rockom devetdesetih let, poskušajo oživiti izvorno »sex magik« energijo, a je Unlimited Love, kot že nekatere prejšnje izdaje, predvsem dokaz izgube ustvarjalne potence nekoč velikega benda. Komadi niti niso slabi per se. Toda v primerjavi z vsemi klasikami skupine so tako neizstopajoči in oropani slehernega žmohta, da človek težko najde razlog za še en play. Hardcore fene bo album morda razveselil zaradi potencialnih turnej, drugi ga lahko mirne vesti preskočite. Več

Alabaster dePlume: GOLD

Alabaster dePlume je čisto svoja vrsta: je saksofonist, pesnik, recitator ..., ki skoraj hipijevsko ohlapno lucidno blodi nekje med folkom in jazzom. GOLD je velikopotezni veliki met, ki je nastal s specifičnim procesom: sodelujoči so imeli načrtno premalo časa za študij gradiva in posnetega niso smeli preposlušati. Snemali so ločeno, tako da je dePlume kasneje po mili volji rezal in lepil njihove prispevke. In rezal in lepil je res veliko. Sedemnajst ur materiala je uredil v lebdečo, a nujno prizemljeno in konkretno spiritualno izkušnjo komunalnosti – kompleksnega (zborovskega) prepevanja in bogatega instrumentarija neskončne druščine glasbenikov. Humanistični ep v nekem drugem, spet čisto svojem vesolju. Več

Bladee & Ecco2K: Crest

Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest. Več

Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future

Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta. Več

Koffee: Gifted

Predstavljajte si največji kliše, s katerim se lahko začne sodobna reggae plošča. Točno to se zgodi v uvodu prvenca najbolj svetovnoarensko perspektivne jamajške izvajalke zadnjih let. Morda desetletja. V prvih sekundah najprej zaslišimo odmev, košček komada Redemption Song Boba Marleyja. Prav tako je predvidljivo nadaljevanje. Koffee jaha valove neverjetnega in hitrega preboja v srednjetok in prav nič ne tvega. Gifted je varna, preračunana, tudi vljudna, baladna mešanica reggaeja in afrobeata. Je izrazito mehek radijski pop brez trenutka zvočne drznosti, ki bo verjetno dobro služil svojemu namenu, ne bo pa obstal kot eden spomenikov zapuščine pevke iz Spanish Towna. Več

Ibibio Sound Machine: Electricity

Pevko Eno Williams, soustanoviteljico londonske naveze, ki je s prepletanjem angleščine in jezika južnonigerijskega ljudstva Ibibio izoblikovala svojstveno elektro funkijado s sodobnim disko predznakom, bi po karizmatičnosti in izraznosti lahko primerjali z irsko šefico Róisín Murphy. Lasti si žar fatalnih disko div in spominja na izmuzljive ikone, kakršna je Grace Jones. Tudi na novi plati naveze, ki jo sopodpisujejo synthpop fejmiči iz skupine Hot Chip, ogrodje zagotavljajo razmeroma konvencionalni disko prijemi, a njihova zvočna podoba je v esenci precej hibridna, »urbana« in afrocentrična. Nepretenciozni in dostopni feel good hitiči, ki po svežini suvereno prekašajo večino radijske disko pop produkcije. Več

Charli XCX: CRASH

Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe. Več

Bogdan Raczynski: ADDLE

Poljsko-ameriški IDM-veteran, znan po anekdoti, da ga je Aphex Twin menda odkril na tokijskih ulicah (kasneje je Raczynski navdihnil Britančev album DrukQs), se po petnajstih letih vrača s prvim LP-jem frišnega avtorskega materiala, ki nakazuje odmik od vratolomnih brejkov in hiperaktivnih aranžmajev. Gre za izvirno zbirko polsanjskih zvočnih topografij, ki jih sestavljajo iregularni ritmični pulzi, breztelesni, skoraj »kitovski« vokali, nebeško šelestenje, kozmično pršenje in ASMR-jevske sintovske barve – jamstvo za evokativno in pomirjujočo zvočno kopel, ki zbudi vsa hrepenenja. Obvezen postanek za fene IDM-klasik kot Selected Ambient Works 85–92 in Tomorrow’s Harvest, ki bi radi posodobili plejliste. Več

Kojey Radical: Reason to Smile

Britanski grime je v zadnjem desetletju naredil veliko. Prav tako Kojey Radical. Sprva bolj mojster govorjene besede kot čistokrvni raper prepoznavno raskavega glasu, je počasi nizal male plošče, do prvenca pa prilezel šele zdaj. Ta ni prav nič radikalen. Radical se je v preteklosti rad igral z različnimi prijemi, se lotil tudi drznejših zvočnih raziskovanj, tokrat pa hitro postane jasno, da je Reason to Smile utrjevanje v vodah srednjetoka. Album ni niti za trohico umazan, je pretežno dobrovoljen, sončen, melodičen, nežen, prijeten, poln glavozibajočih refrenov ... Je bolj r & b in novi soul kot grime. Projekt, ki cilja premišljeno in ki bo veliko več obratov deležen na radijskih valovih kot v klubovju. Več

Jenny Hval: Classic Objects

Norveška kantavtorica in pisateljica se je doslej gibala po progresivnejših obronkih alternativnega popa in na raznih konceptualnih albumih obravnavala teme feminizma, spolnosti, patriarhata in identitete, na osmi plošči pa vse stavi na zvočno toplino in spevnost. Classic Objects ne skriva eksplicitno popovskih tendenc; omreži nas s preprostostjo in dostopnostjo, lahko bi celo rekli »klasičnostjo« (težko ne omenimo Joni Mitchell), ki pa ni predvidljiva. Bolj kot zbirka presežnih singlov je to razpoloženjski album s (še vedno) politično izrazitimi besedili za fene imen, kot so Julia Holter, Beach House in Frank Ocean. Presežni avtorski pop za prihajajoče lenobne dneve pod cvetočim drevjem. Več

Rosalía: MOTOMAMI

Svetovne zvezde sodobne pop krajine, ki praviloma pojejo v neangleščini, so redka vrsta. Če odmislimo čudaške enkratne posebnosti (kot je na primer Celine Dion, ki je na nekem gala dogodku za kitajsko novo leto pela v ... kitajščini!), je le peščica zgradila omembe vredno kariero na besedilih onkraj jezikovnega hegemona. Tu vstopi Rosalía. Več

The Cool Kids: BEFORE SHIT GOT WEIRD

The Cool Kids je bil nekoč eden najobetavnejših tandemov novega fenomena »internetnega rapa«. Po dobrih petnajstih letih, ne najbolje sprejetem prvencu in enem razhodu ponovno brca. Nič kaj malenkostno. Before Shit Got Weird je prvi del trilogije in je ne najbolj kompakten album številnih gostovanj. Je nametanka vsega, kar velja za podpis fantov: tla drmajočih bobnov, sijajnega izbora semplov, kombinatorike alter futurizma, hiphopovske klasike in pop apila. Nametanka neskončne, a nič pikre ironije pronicljivih in hkrati duhovitih besedil, z obveznimi, bistro formuliranimi referencami na večne rapovske spomenike. Plošča številnih vrhuncev, solidnih epizodnih vlog in nekaj odvečnih delov. Več

Žiga Ipavec: TolKalSka

Tolkalski solo album spada med zahtevnejše formate, doslej so se s takimi albumi proslavili mački kot Max Roach, pri nas pa Zlatko Kaučič in njegov učenec Gal Furlan. Drugi Kaučičev varovanec, Žiga Ipavec, hiperaktivni protagonist goriške scene (Kavasutra, Nesesari Kakalulu, Koromač, Kombo B), gre na svojem debiju še dlje. Poleg raznih perkusivnih zvočil v impro skladbe vključuje tudi terenske posnetke, sintetične zvoke in obredne vokale. TolKalSka je postjazzovska onomatopoija vaških zvokov (brušenja kose, motorke, zvonov, vaških fantov, psov), ki so glasbenika obkrožali med bivanjem v primorski vasici – skupek psihedeličnih, prostorsko zračnih elektroakustičnih improvizacij, ki v sebi nosijo duha prostora, kjer so nastale. Več

Rex Orange County: WHO CARES?

Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev. Več

Ghost: IMPERA

(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije. Več