Pred dnevi smo prebrali, da bo na grajskem pobočju podrtih 205 dreves in jih bodo z grajskega griča odvažali s helikopterjem.

Naša iniciativa že od samega začetka prizadevanja za ohranitev osrednje ljubljanske tržnice opozarja na drsenje zemljine grajskega hriba. Mestna oblast sedaj to potrjuje. A istočasno oporekamo poseku dreves, saj korenine zadržujejo drsenje zemljine, smo se učili v šoli. Posek 205 (dvestopet) dreves bo omogočil, da bi zemlja še hitreje drsela, nas poučujejo strokovnjaki. Verjamemo, da je potrebna drugačna sanacija grajskega pobočja. Ali pa je posredi prodaja drevesnih debel? Morda niso slučajni poseki dreves v Tivoliju, na Rožniku in drugod.

Ljubljanska mestna oblast trmasto vztraja pri gradnji garaže na območju osrednje tržnice. S tem bi – morda tudi namenoma - uničili edinstveno lepoto, ki je ni nikjer v svetu: Tromostovje, pod katerim teče Ljubljanica, tržnica, stolnica, semenišče z bogatimi freskami in nad vsem tem se dviga grad. Celo predsednica evropske centralne banke – pred njo pa tudi že mnogi tuji obiskovalci in državniki - si je prejšnji teden z zanimanjem ogledala tržnico in se pogovarjala s prodajalci, smo prebrali.

In zakaj hoče mestna oblast uničiti srednjeveško kulturno dediščino in onemogočiti na tem prostoru prodajo doma pridelanih pridelkov? Zaradi avtomobilov! Medtem pa je kriza avtomobilske industrije v Nemčiji, v Evropi. Kriza delovnih mest je na pohodu. Ljubljanska mestna oblast bi pa gradila garažo v samem centru. Paradoks je, da je prav mestno središče zaprto za avtomobile. In izkopali bi gradbeno jamo za garažo, da bo zemljina čimprej zgrmela v Ljubljanico! Ni nam znano, da bi strokovnjaki izračunali tudi škodljiv vpliv podzemnih voda. Evidentna je velika škoda zaradi podzemnih vod na Kongresnem trgu, da ne govorimo o odstoječem izdolbljanju pod Plečnikovimi arkadami.

Torej, zelo delikatno je, če se izkoplje gradbeno jamo! Velika resnica je, da garažo hoče samo mestna oblast z županom na čelu. Večina prodajalcev je izjavila, da ne potrebuje garaže. S svojim avtom pripeljejo zjutraj pridelke na trg in po končanem tržnem času pride družinski član po ostanek pridelkov in tržne predmete. Vmes ta avto potrebujejo domači za svoje potrebe. Vsekakor je potrebno nekaj izboljšav na prodajnih mestih, saj prodajalci zaslužijo bolj civilizacijske, človeške pogoje. Vendar je te izboljšave potrebno urediti v soglasju z njimi!

Menimo, da bi morala mestna oblast (v tem primeru ne bi bilo blokade niti medijev niti omejevanja prostora, kot je bilo v primeru našega zbiranja podpisov) za tako sporen projekt, kot je garaža pod tržnico, nujno razpisati referendum. Namreč, vsi županovi volilci ne odobravajo gradnje garaže pod tržnico. Ko smo leta 2010 istočasno zbirali podpise, župan Janković za volitve za župana, iniciativa Tržnice ne damo in Lista za čisto pitno vodo pa za referendum proti garaži

pod tržnico. Kar nekaj ljudi, ki je oddalo podpis na Listi Zorana Jankovića, se je potem odpravilo na našo stojnico in oddalo podpis proti garaži pod tržnico. Opomnili smo jih, da to ni združljivo, kajti če glasujejo za župana, so avtomatsko za garažo pod tržnico. Ti ljudje so nam pojasnili – če povzamemo skupno točko – da so za župana, niso pa za garažo pod tržnico. Zatorej menimo, da bi bilo edino pravilno po vseh teh letih, da so občani Ljubljane tisti, ki jasno povedo, ali so za garažo ali niso.

Slišimo, da se prazni stavba Kresije, da bi se obnovila za hotel. Z referendumom bi se morali tudi odločiti o prodaji Kresije, mogočne secesijske stavbe, ki je bila zgrajena za namene mestne uprave. Nikakor ne za hotel! Skupaj, Kresija in Filipov dvorec simbolizirata vhod v staro mestno jedro.

Mestna oblast je izvoljena zato, da skrbno upravlja z našim prostorom, da ohranja našo kulturno dediščino, da skrbi za varnost in dobro počutje občanov (kar vključuje tudi zdravje, izobraževanje idr.). Občani Ljubljane hočemo uveljavljati svoje enakopravne pravice in realizirati skupne interese v svojem mestu in v svoji državi. Nikakor pa nihče ne sme uveljavljati svojih interesov ter uveljavljati svojo voljo v škodo občanov. 

Naj namesto Goloba ovadijo ljudstvo? Ljudstvo ga je vendar izvolilo ravno zato, da Slovenijo očisti »janšizma«, to je vseh Janševih spornih praks proti demokraciji, ki jih je še v veliko večji meri kot prej izvajal v zadnji vladi. Že ko premier samo ponavlja to »grozno« besedo »janšizem«, je zanjo ozmerjan. Ko pa poskuša Janševe nezakonite poteze odpraviti, ga policija ovadi. Zakaj? Ker bi to moral storiti zakonito, brez vmešavanja v institucije. Pa se je res vmešaval? To trdita Tatjana Bobnar in njen »izbranec« Lindav, Golob pa zanika. Kdo je bolj verodostojen, komu verjeti?

Tatjana Bobnar je v marsikaterih očeh ali tudi v srcih postala velika poštenjakinja in žrtev v času, ko so jo Janševi premestili v Tacen. Mahnič jo je že prej pobalinsko naganjal iz njene pisarne in s tem napovedal, kaj bo, seveda »brez vmešavanja« v kadrovsko politiko policije. Kajne Janša? Kajne Hojs? Na naše zadovoljstvo jo je Golob izbral za notranjo ministrico, čeprav, s pogledom nazaj, bi bilo bolje, če je ne bi. Iz karierne policistke se je težko prelevila v političarko. Z vrha policijske hierarhije, ki prinaša avtoriteto, veliko (samo)spoštovanja in ukazovanja podrejenim, je pristala v drugačnem okolju, vpeta menda v pogovore političarke s politikom. Dalj časa nismo vedeli, do njenega zame nepričakovanega izbruha, da je nezadovoljna zaradi premierjevih pogledov in, po njenem, zaradi njegovih nezakonitih zahtev. Po drugi strani se je med začetnimi Golobovimi pristaši počasi izoblikovalo več skupin, med njimi: brezpogojni podporniki; veliki razočaranci zaradi previsokih pričakovanj in neupoštevanja različnih ovir; nekateri (in teh je vedno več) so ga začeli doživljati, da je lopov, lažnivec, nesposobnež in vse njegovo početje a priori in neselektivno razlagati skozi to svojo prizmo. Izkrivljeno? Sama sem med tistimi, ki ne reagirajo na prvo žogo in takoj ne verjamejo ne znancem ne novinarjem ne politikom, prepričati se želijo sami, če se le da ob podatkih, ki jih dobijo.

Se tudi vam zdi, da so vsi politiki enaki? Da med Janšo in Golobom ni nobene razlike? Da gre Golob po Janezovi poti? Saj se nas večina še gotovo spominja, kaj je pod Janšo počela policija z »robokopi«? Napisali so za 5 milijonov glob - tudi za sendvič na stopnicah - , na podlagi nezakonitih odlokov, tlačili v marice ljudi, ki so brali ustavo, streljali ljudi z gumijastimi naboji in zaplinjali mesta …, Hojs pa jih je nadziral. Tisti Hojs, ki je »dokončno odstopil«, Janša pa odstopa ni sprejel, ker ga je potreboval, da je izvajal njegove čistke na policiji, menjave z zvestimi oprodami. (Kaj pa nezakonita nabava mask, respiratorjev itd.?) Je Janšo (in Hojsa) kdo ovadil zaradi »vmešavanja« v kadrovanje? Ne, razlika med Golobom in Janšo je zato očitna. Ga je ovadila policija? Ga je ovadila Tatjana Bobnar? Ga je tako klevetala kot zdaj Goloba? Jo je degradacija v Tacen manj prizadela kot izguba ministrskega mesta? Nočem zmanjševati Golobovih napak ali nezakonitosti, bivša ministrica pa me res ne prepriča, da jo vodita samo resnicoljubnost in poštenost, ker ti dve lastnosti ne poznata različnih vatlov za različne ljudi. Ne poznata recimo obtoževanja zaradi neresničnih domnev. Z njenega obraza, iz izgovorjenih besed in njihovega tona sijeta (tudi) užaljenost in maščevalnost. Škoda. Ne izgublja samo Golob, ampak tudi ona in mi. Državljani. 

Po katastrofi, ki ni naraven pojav, ki je posledica odpovedi delovnega razmerja kar treh družinskih zdravnikov od štirih v ZD Tolmin. Lahko da se predstavniki lokalne skupnosti, vodstvo zdravstvenega doma po tem še dogovarja-jo z odpovedniki - zaupanje je porušeno. In vemo, kako težko, če, se ga lahko spet pridobi. Sama sem hitro ukrepala in sedaj sem pri zdravnici, ki je še par dni nazaj sprejemala nove varovance. Zdaj ne več. Nisem želela čakati v negotovosti, kaj se bo izcimilo iz teh lokalnih pogovorov, ko pa je problem bistveno bolj globalen. Bodo zdravniki ostali ali bo njihova odpoved dokončna. Pa čeprav bi ostali, čeprav bi ostal moj osebni zdravnik (vemo, da je edina zdravnica, ki ni dala odpovedi, dr. Kuščar), se mi je to njihovo zavržno dejanje tako uprlo, oni sami tako izgubili moje spoštovanje in zaupanje, da nikakor ne bi mogla več biti v njihovi zdravstveni oskrbi. Ko sem včeraj šla mimo tolminskega zdravstvenega doma, je bilo, kot bi gledala razdejanje po bombnem napadu.

Ko se ti življenje v sekundi poruši, ko ti nekdo v momentu zruši svet, uniči tvoj občutek varnosti - ko te nekdo, ki si ga dojemal kot človeka, ki skrbi za tvoje zdravje, za tvoje življenje, nenadoma začne življenjsko ogrožati (zdravniki pač ne servisirajo mlinčkov za kavo) - to je ta groza, ta srh, ki ti gre po telesu. ZD Tolmin kot da ni več. Je in ga ni. Je kot nek fantomski ud, ki ga sicer vidiš (čutiš), kot nek spomin, z njim pa si ne moreš več pomagati.

Na mestu ZD Tolmin zija krater - našega zdravstvenega doma ni več. Lahko prenavljajo njegovo stavbo, ampak njega ni več. Elitistični kruhoborci so prvi zapustili potapljajočo se barko. Vprašanje, koliko so se v preteklosti sploh angažirali za njeno reševanje. Pustili so nas na cedilu. In zdaj? 

Ob branju izjav novega ministra za obrambo, se lahko strinjamo z ugotovitvijo kolumnista dr. Vlada Miheljaka, da je izgubil razsodnost. Takšne fraze pa tudi kažejo, da minister ne razume (naše) družbe, družbena dogajanja, naše zgodovine, zakaj in kako smo prišli do države - nima niti znanja iz družboslovja, ki se pričakuje že od gimnazijca! Tovrstno znanje se pričakuje od nekoga, ki je postavljen na odgovorno funkcijo vodenja državnega področja, kjer se morajo sprejemati odločitve, prepoznati specifični interesi države, imeti vizijo, v katero smer naj se področje razvija. Če smo suverena država. Če pa nismo oziroma jo naši politiki takšno delajo, je pa seveda dovolj poslušati in izvajati direktive, sprejete v nekih drugih centrih moči, kjer se sledi interesom drugih držav.

Novi minister govori o „svetem domoljubju“, ki ga moramo gojiti pri mladih. Kje pa je njegovo domoljubje, če je pripravljen voditi resor, o katerem nima nobenega znanja (po poklicu je veterinar) in ga zato ne bo mogel opravljati kvalitetno oziroma tako, da bo dobro za državljane ? Za manj zahtevna dela se zahteva ustrezna kvalifikacija, za funkcijo, ki vključujejo porabo našega denarja in obrambo države, pa to ni potrebno?

Izjave o vrednotah, ki naj bi veljale za druge, na pa za tiste, ki jih vneto zagovarjajo, so značilne za mnoge oblastnike in so sprejemljive za volivce, ki s svojimi frustracijami niso opravili. Večina volivcev, med njimi tudi volivcev stranke, kateri pripada nov minister za obrambo, pa tako dvoličnost ne sprejema in želi na vodilnih funkcijah osebe z znanjem, saj le kompetentni politiki lahko sprejemajo odločitve - dobre za državljane. 

Zima je pred vrati, z njo pa prihajajo povečani stroški za življenje. Ti v največji meri prizadenejo starejše, večinoma osebe, ki živijo same, še posebej samske ženske in družine z nizkimi dohodki.

V medijih in uradnih poročilih zasledimo, da je lani v Sloveniji pod pragom revščine živelo 264.000 prebivalcev, kar je skoraj 13 odstotkov vseh prebivalcev države. Zaskrbljujoče je, da je revščina v primerjavi s predhodnim letom narasla. Za enočlansko družino je prag revščine 903 evre na mesec.

Evropska socialna listina uvršča pravico do varstva pred revščino med mednarodno priznane socialne pravice. Vemo, da na revščino vpliva več dejavnikov, najbolj pa količina denarja, ki ga ima posameznik ali družina. Starejši brez sorodnikov ali dobrih sosedov morajo vse usluge plačati. Pri tem ne gre pozabiti, da po podatkih ZPIZ-a kar 40 tisoč upokojenih prejema nižjo pokojnino od 700 evrov mesečno. V Sloveniji je bila na novo zagotovljena pravica do vdovske pokojnine 748 evrov. Namenjena je upokojenim, ki imajo svojo starostno ali invalidsko pokojnino, v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je vplačeval tudi njihov zakonec, partner, ki je ali bi imel pravico do pokojnine.

Žal je zakonodajalec uveljavljanje te pravice za osebe, ki so že upokojene, omejil le na letošnje leto (2024). Kroži podatek, da približno 1000 upokojenih, ki bi imeli pravico do zagotovljene vdovske pokojnine, te pravice do sedaj še ni uveljavljalo. Vprašamo se lahko, zakaj ne? Odgovor je večinoma preprost - ker zanjo ne vedo.

Veliko starejših ima omejen dostop do informacij. Posebej če živijo sami, nimajo sorodnikov, nimajo radia, televizije, dostopa do interneta, pametnega telefona, računalnika, časopisov in revij, kjer opozarjajo na to pravico. Tudi če informacija do njih pride, je pogosto ne razumejo in ne vedo, kako ravnati.

Da bi vsaj najrevnejšim omogočili nekoliko lažje življenje in jim delno odvzeli skrb za preživetje, v Srebrni niti - Združenju za dostojno starost pozivamo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da vloži spremembo zakona, po kateri bi pravico do zagotovljene vdovske pokojnine priznali in odmerili vsem upravičenim do nje po uradni dolžnosti. Nobenega razloga ni, da bi koga iz birokratskih razlogov prikrajšali za večjo pokojnino. 

Župan občine Dobrova – Polhov Gradec je politik, katerega osnovni cilj je pridobivanje glasov volivcev. Z zavajajočimi in pomanjkljivimi navedbami skuša biti všečen svojim volivcem.

Dejstva so takšna, kot so navedena v intervjuju v 35. številki Mladine. Območje »centra Dobrove« je bilo v zadnjih štirinajstih letih 5 krat delno ali v celoti poplavljeno. Zaradi pogostosti poplav na tem območju od leta 2010 naprej se dejansko to območje razvršča v razred srednje poplavne nevarnosti. Žal se na tem območju v stavbi občine Dobrova–Polhov Gradec nahaja tudi otroški vrtec. Ker gre za občutljivo skupino ljudi, je dejavnost varstva otrok skladno s Prilogo 2 »Poplavne uredbe« prepovedana. Tako kot med vsako prejšnjo poplavo sem bil tudi med zadnjo, 4. 8. 2023, ob 9.15 h na Dobavi skupaj z državnim sekretarjem na MNVP in direktorico DRSV. Predstavnik Civilne zaščite na cestni zapori nam ni dovolil prehoda. Kljub temu sem si kasneje zelo natančno ogledal posledice poplave na celotnem porečju Gradaščice. Župan površno povzema dejstva, zgodovino in vsebino Državnega prostorskega načrta za JZ del Ljubljane in naselji v občini Dobrova–Polhov Gradec (DPN). Strokovno in okoljsko je najbolj primerno zmanjševanje poplavne ogroženosti urbanih območij z ohranjanjem ali intenziviranjem poplav na naravnih poplavnih območjih, kjer ni škodnega potenciala. Na javnih razpravah DPN je javnost (prebivalci Dobrave) soglasno zavrnila predlagano varianto z dvema suhima zadrževalnikoma s trditvijo, da območje Dobrove ni poplavno ogroženo in z zahtevo da »Dobrova ne bo reševala poplavne varnosti Ljubljane«. Zato se je investitor na podlagi dodatnih analiz odločil za strokovno manj primerno varianto: povečevanje pretočnosti skozi Ljubljano, dodatno preusmerjanje poplavnih vod na Barje ter manjši volumen zadrževanja na porečju Gradaščice. Zato je načrtovani nasip zadrževalnika Razori 1,5 m nižji, kot je bil prvotno predlagan. Ignorantsko je občina na tem območju načrtovala izgradnjo obvoznice in širitev centra Dobrove. Tudi v OPN je občina morala upoštevati dejstvo, da gre za poplavno območje, in bo gradnja možna šele ob izvedbi zadrževalnika Razori. Že prva poplava septembra 2010 (in vse naslednje) je potrdila pravilnost strokovnih ugotovitev o poplavni ogroženosti urbanih območij ob Gradaščici in Horjulki in nujnost izvedbe predlaganih protipoplavnih ureditev. Poplave 16. in 17. 9. 2022 ter 4. 8. 2023 so potrdile pravilnost v DPN načrtovanih in že izvedenih ureditev na območju Ljubljane, Polhovega Gradca, Dolenje vasi in Šujice. Župan je pozabil navesti, da zato v navedenih naseljih ob Gradaščici med zadnjo ujmo ni bilo poplav. Nepomembna se mu zdi rekonstrukcija 4 km dolgega odseka regionalne ceste Dvor - Žerovnik, kjer sta leta 2004 zaradi poplav dve osebi izgubili življenje. Vse te projekte je izvedla država. Pred tem je bil leta 2014 Polhov Gradec dvakrat poplavljen. Lanske poplave so najbolj prizadele hudourniško območje Polhograjskih dolomitov. Prizadeta je bila predvsem infrastruktura, ki je v pristojnosti občine (ceste, mostovi, prepusti, vodovod). Škoda bi bila bistveno manjša, če bi ta bila načrtovana in izvedena z dovolj veliko odpornostjo na za to območje značilne naravne procese. Župan še vedno ne razume, da na območjih strmih grap in pobočij ni možno zadrževati visokih vod. Potrebno je izvajati ukrepe, ki zmanjšujejo erozijsko moč vode in uravnavajo pretok plavin. V DPN je navedena obveznost DRSV, da izvede protierozijske ureditve na 16 hudourniških pritokih Gradaščice. Tudi to dejstvo je župan pozabil omeniti. Župan se ne zaveda dejstva, da so trendi podnebnih sprememb bolj intenzivni, kot je bilo predvideno. Zato je že sedaj potrebno razmišljati o dodatnih ukrepih na Božni zaradi varnosti Polhovega Gradca (in ne Ljubljane) ter dodatnim aktiviranjem obstoječih poplavnih površin.

Župan s svojimi somišljeniki bi se moral sprijazniti z dejstvom, da bo območje Dobrove, Razorov in Spodnjih Razorov poplavno ogroženo, dokler ne bodo izvedene ureditve Horjulke in Gradaščice, predvidene v DPN. Z nestrokovnimi razlagami načrtovanih rešitev zavaja občane, pa tudi širšo javnost. Očitno politiku glasovi volivcev pomenijo več, kot njihova varnost. 

Državni zbor je imel izredno sejo, pa je ne bi smelo biti. Kot bi imeli coprniški proces. Seveda je razlika od tistega časa, ko so šle babnice, ki so bile nekaj posebnega, nerazumljivega, ostudnega in pred vsem svojeglavega tako na živce gosposki, da so jih kar zažgali. Ja, tudi moški so zgoreli na grmadi, če niso bili všeč kakšni posvetni ali verski oblasti in so si drznili javno govoriti o kakšnem verskem dvomu.

Politika v dolini Šentflorjanski doživlja tudi danes čarovniške pogrome, ker so sodobne čarovnice samosvoje, pokončne in nočejo razumeti, kdo hoče biti gospodar. Sedaj in že nekajkrat je grmado nadomestil najvišji politični, državni organ: Državni zbor! Manjšinski del poslancev se je ta teden sam sramotil in tudi tisti del javnosti, ki takšne postopke podpira. Spet so gonili staro mantro, ne glede na kršenje ustavnih določil, zakonov in … osnovne dostojnosti. Da, tudi na dostojno obnašanje so pozabili. Kot vedno, izmišljotine, laži so bile vedno zadostne za kurjenje grmad. Podobno je sedaj, ko javno kurijo grmade na izmišljotinah, lažeh. Vse je dovoljeno, saj gre za oblast, za moč, za denar!

Mali ljudje, po duši in po znanju, spodobnosti ne bi smeli opravljati javnih, še manj pa državnih funkcij. Ali je res potrebno spomniti na ekscese, ki so jih delali v preteklem obdobju isti ljudje, isti politiki? 

V članku je izveden napačen sklep, da je Zagovornik načela enakosti rekel, da je z izjavo, ki jo kot homofobno izpostavlja novinar Peter Petrovčič, »vse ok«. Zagovornik v postopku ugotavljanja diskriminacije lahko deluje le v okviru Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Kot pojasnjeno v odgovoru na novinarsko vprašanje strokovne službe Zagovornika v problematizirani izjavi niso prepoznale vseh pravnih elementov po ZVarD, da bi lahko upravičeno začeli postopek ugotavljanja diskriminacije zaradi domnevnega nadlegovanja oziroma pozivanja k diskriminaciji. Novinar je o tem prejel obširno pojasnilo. Na podlagi tega pojasnila je točen le sklep, da izjava po oceni Zagovornika ne izpolnjuje vseh zakonskih elementov, da bi jo lahko označili za nadlegovanje ali pozivanje k diskriminaciji po ZVarD. — Majda Hostnik, vodja kabineta in službe za odnose z javnostmi Zagovornika načela enakosti

V vaši rubriki Izjava tedna dne 11.10. je bila povzeta tudi tale izjava podjetnika Joca Pečečnika (v podkastu Kluba slovenskih podjetnikov SBC): „Jaz imam v klubu toliko pametnih posameznikov, da lahko rečem, da imamo še en slovenski „AI“ tukaj notri.“ Če tako pravi, bo že držalo. Žal sem pozabil, kdo nam je dal vedeti - lingvist Chomsky ali neki priznani biolog - da deluje umetna inteligenca na ravni kognitivnih sposobnosti nevretenčarjev. 

Pred kratkim sem v enem izmed dnevnikov prebral prispevek uveljavljenega novinarja z naslovom »Za bruhat«. Kar nekaj tednov sem razmišljal, ali se v razmerah medijskega poročanja o aktualnih dogodkih doma in tudi v svetu sploh oglasiti in ali ni že za kakršna koli opozorila prepozno. Vendar mi vest kot vojnemu veteranu ni dala miru in prepričan sem, da nobeno opozorilo o odklonih v naši družbi ni odveč.

Zapisan izraz v naslovu ni moja pogruntavščina, ampak je tako v naslovu svojega članka zapisal uveljavljeni novinar. »Opazovalcu se obrača želodec. Na bruhanje ga sili spremljanje obiska Roberta Goloba v Mariboru.« Tako v nadaljevanju članka.

Moj namen ni razpravljati o uresničevanju projekta onkologije v Mariboru in ne težave stanovalcev, kakor tudi ne uporaba izrazov v uglednem dnevniku, pač pa se mi postavlja vprašanje o informiranju javnosti, čeprav so tudi omenjene težave pomembne, saj prizadenejo številne onkološke bolnike in tudi stanovalce na omenjenem naslovu. Čudijo me dvojna merila, ki jih resnici na ljubo uporabljajo številni novinarji, ko poročajo o delu vlade.

Ob vsem tem se mi postavlja vprašanje, kako to, da ne gre nikomur na bruhanje, da razen raznih prizidkov nismo po osamosvojitvi izgradili nobene bolnišnice? Nikomur se ne postavlja vprašanje, da se dolge kolone za izbiro osebnega zdravnika oblikujejo čez noč in to le v občinah, kjer so župani predstavniki strank, ki so v opoziciji sedanji vladi! Nikomur ne gre na bruhanje, ko posluša razne ponujene oblike »rešitev« zasebnih ustanov, ki hranijo/so hranile matične celice iz popkovne krvi in tkiva popkovnice vključno z izsiljevanjem staršev, ki so to storitev enkrat že plačali? Nikomur ne gre na bruhanje, ko za najbolj glasne župane poplavljenih občin v minulem letu preiskovalni organi ugotavljajo kršitve, ki so podobne vojnemu dobičkarstvu? Nikomur ne gre na bruhanje, ko številni direktorji velikih in tudi uspešnih podjetij že po dveh dneh krize trkajo na vrata vlade in prosijo za državno pomoč, medtem ko v primeru velikih dobičkov ne pomislijo, razen redkih izjem, kako bi sami pomagali svoji državi. Nikomur ne gre na bruhanje ob poslušanju analiz in katastrofičnih napovedi predstavnikov/predstavnic Gospodarske zbornice, kako bo razpadla celotna prehrambna in tudi »druge verige«, če trgovci ne bodo dobili državnih olajšav! Nikomur ne gre na bruhanje zaradi ne razmejitve med javnim in privatnim zdravstvom, pa skrajšanja umetno narejenih čakalnih vrst. Nikomur ne gre na bruhanje ob prodaji celotne prehrambne industrije, prodaji naravnih virov in celo zemlje! Nikomur ni šlo na bruhanje, ko je ena od političnih strank vzpostavljala vzporedno civilno družbo z lastnimi veteranskimi organizacijami, novinarskimi združenji, zdravniškim sindikatom in drugimi vzporednimi civilno družbenimi gibanji in danes ugrablja s pomočjo cerkve tudi slovensko kmetijstvo!

Pa bodi dovolj, kajti če bi nadaljeval še z dosežki na področju korupcije ter razprodaji družbenega premoženja, bi zmanjkalo prostora v medijih. 

Pod naslovom »Slovenske banke so zelo dobičkonosne« je dnevnik Delo z dne 8. oktobra 2024 objavil razgovor s članom vodstva Evropske centralne banke, ki med drugim ugotavlja, da »so slovenske banke dobro kapitalizirane, zelo dobičkonosne in po dobičkonosnosti nad povprečjem evropskega območja, predvsem zaradi zelo visoke neto obrestne marže.«

»Sledi dobičku in prideš do lastnika!« bi svetoval Poirot, če po svoje povzemam Agatho Christie. Pridevnik »slovenski« se namreč nanaša na Slovence ali Slovenijo, delniški kapital večine bank, ki poslujejo v Sloveniji pa ni v slovenskih rokah. Hvalospev dobičku »slovenskih bank« se torej poleg na res slovenske banke (SID banka, Delavska hranilnica, DBS banka in v manjši meri NLB) nanaša tudi in predvsem na dobiček bančnih izpostav finančnih korporacij v Sloveniji, ki imajo centralne sedeže in večino lastnikov v tujini. Dobiček, ki je krajevno po izvoru res slovenski, po plačilu davka namreč v največji meri ni več slovenski oziroma od slovenskih bank.

Smiselno bi bilo torej o dobičku bančne dejavnosti v Sloveniji, za katero je Zveza potrošnikov Slovenije dne 4. 7. 2024 zapisala: »Slovenske banke z nerazumno nizkimi obrestnimi merami za denar, ki jim ga prek depozitov posodimo in hkrati relativno visokimi obrestnimi merami za denar, ki si ga od njih sposodimo mi, ravnajo nepošteno«, zapisati: »Banke, ki poslujejo v Sloveniji, so zelo dobičkonosne.« 

Še en pogled na ukrajinsko – ruski spor in za njegovo razrešitev. Glede na dogodke, ki so sledili po razpadu Sovjetske zveze, bo razplet težaven in najbrž dolg. Manjka ugotovitev problemov, ki so pripeljali do spora in sedanje zelo nevarno dogajanje, ki lahko pripelje do nuklearne vojne.

Po razpadu SZ sta se državi znašli v hudih problemih zaradi zahtevne menjave politične in gospodarske ureditve. Ukrajina je leta 1991 razglasila državnost, neodvisnost in takoj so se začele težave, ki so se odrazile na: strmem padcu BDP (za 60%), grivna - ukrajinska valuta je izgubila velik del svoje vrednosti, po gospodarstvu so začeli mešati štrene novopečeni oligarhi, prišlo je do razprodaje zemljišč tujim finančnim skladom. Politično sta prevladala tako ruski kot ukrajinski nacionalizem. Težave so se še bolj zaostrile, ko Ukrajina ni mogla več plačevati energentov, ki jih je dobivala iz Rusije.

Rusija je prav tako zašla v politične in gospodarske težave, vendar je po predsedniku Jelcinu prevzel oblast Putin, ki je v kratkem času obvladal rusko politiko in gospodarstvo, nič drugače kot v ruski zgodovini imperatorji Peter Veliki, Katarina Velika, pa še drugi, npr. car Aleksander, ki je, v istem času kot ZDA, gradil rusko železniško omrežje.

Po razkolu, ki je sledil sprejetima sporazumoma iz Minska (2014) so se odvila dejanja, ki so pripeljala do ruskih agresivnih vojaških dejanj. Dogovorjena je bila tudi možnost za prekinitev spopadov (v januarju 2022), pa ga Ukrajina po nasvetu ZDA ni podpisala in agresor je potem nadaljeval z vojaškimi napadi. Od tedaj naprej kakšnih resnih mirovnih pobud ni bilo.

Vojaški spopadi se nadaljujejo. Ukrajina želi povečati vojaško učinkovitost z uporabo raket z večjim dosegom, izdelanimi v Franciji in Veliki Britaniji, ki so zaradi pomembnih delov kupljenih v ZDA pod njihovim nadzorom. V dolgoletni ameriški praksi je bila uporaba tega inštrumenta velikokrat uporabljena pa tudi od uporabnikov zlorabljena brez velikih posledic. Tudi če Ukrajina ne dobi soglasja za izstrelitev teh raket, jih najbrž lahko uporabi, saj s strani ZDA ne bi bilo posledic.

Ruska federacija je do sedaj zasedla in v svoj sestav vključila polotok Krim (59% Rusov), večinski del ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk (po 75%), Zaporožje (50%) in Kherson, kjer so Rusi v manjšini. Nekdanji ruski predsednik Medvedjev je pred kratkim izjavil, da bodo Kijev zravnali z zemljo, če bodo Ukrajinci uporabili zahodne rakete dolgega dometa. Že tako je vsake toliko časa povečana nevarnost vojaškega poškodovanja nuklearnih reaktorjev v Zaporožju in Kursku. Početje prav vseh držav, ki so se vpletle v ukrajinsko-ruski spor, je skrajno problematično, saj podpirajo z denarjem in z orožjem vojaške aktivnosti, namesto da bi se lotili mirovnih pobud. Je pa res, da bodo pogovori težki zaradi zanemarjanja tako vpliva ruske manjšine kot ameriških interesov za razširitev NATO organizacije. Največjo odgovornost, da se spopadi nadaljujejo v nedogled in da se nič ne premakne za ustavitev vojne, ima EU. Na žalost je tudi Slovenija prav tako kot Evropa neodločna, brez pobud.

Pred kratkim sem z velikim zanimanjem prebiral članek v časopisu Finance o utečeni slovenski praksi neracionalne porabe javnih sredstev v javnem zdravstvu. Poudarjam – v javnem zdravstvu na primeru zgodbe o ustanavljanju novega centra za kardiokirurgijo v SB Celje. Za ustanovitev tega centra je potrebna vrhunska oprema, kar je vsakemu jasno kot beli dan. Bila je že kupljena, a krepko preplačana. To potrjujejo tudi konkretne številke: za aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO) skupaj s 7– letnim vzdrževanjem in 7 – letnim potrošnim materialom je znašal nakup 798.048 EUR z DDV. UKC Maribor pa je konec minulega leta kupil enak aparat ECMO s 7 – letnim vzdrževanjem in 4 – letnim potrošnim materialom od istega dobavitelja za 421.927 EUR z DDV. Torej za skoraj polovico manj. Pa še nekaj drugih podobnih »cvetk« okoli cen so navedle Finance. Kako je mogoče, da svet SB, v katerem sedi tudi predstavnik vlade, prižge zeleno luč in odobri plačilo? Mar res nimamo ljudi (ustanov), ki bi stopili na prste lobijem, kateri v javnem zdravstvu plenijo stotine milijonov davkoplačevalskega denarja? Nič novega, porečete. Drži, a kdaj bo tega konec? Na »sv. Nikoli ...«

Javno se oglašam kot dolgoletni srčni bolnik, eden od mnogih, ki smo pogosto odvisni od pomoči kardiologov oz. kardiokirurgov. Kot laik za to področje bi rad slišal referenčno mnenje o vsebinsko – strokovni presoji (na primer Zdravniške zbornice, Zdravniškega društva in tudi Medicinske fakultete), ali v Sloveniji potrebujemo še četrti center za zdravljenje srčno žilnih bolezni vključno s kardiokirurgijo? Imamo že tri centre, ki dobro delajo in dosegajo evropsko primerljive vrhunske rezultate. Na nekaterih področjih so celo vodilni v Evropi, saj imajo zaposlene ugledne in uveljavljene strokovnjake z bogatimi in dolgoletnimi izkušnjami. Poleg domačih tudi tuje, ki so vpeti v vse procese sodobnega in učinkovitega zdravljenja kardiovaskularnih bolezni. Takšni centri so v UKC Ljubljana, v UKC Maribor in MC Medicor v Izoli. Zakaj ne bi optimalno izkoristili vseh resursov teh ustanov in v okviru razpoložljivih možnosti permanentno podpirali njihovega razvoja in dejavnosti? Namesto da neracionalno trošimo javni denar za nekaj, kar šele nastaja. Menim, da je bolje kot drobljenje že uveljavljenim centrom omogočiti še hitrejši strokovno - znanstveni razvoj z uporabo najsodobnejše tehnologije oz. opreme. Takšno je moje osebno mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem. Do njega imam pravico kot državljan demokratične države in davkoplačevalec.

Predlagam torej, da vrhunski strokovnjaki v Sloveniji vsebinsko ocenijo, ali imamo tri delujoče centre za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni v državi dovolj in ali res za vsako ceno in za velike denarje potrebujemo še četrtega. Vsebinska ocena naj bo res nepristranska in strokovno neoporečna, ne pa odraz moči lobistov ter raznoraznih vplivnežev in lobijev, ki imajo v ozadju svoje interese. V ospredju morajo biti interesi oz. potrebe bolnikov! Sam sem srčni bolnik in vem, kako smo pacienti hvaležni za hitro, učinkovito in strokovno zdravljenje. V vseh treh omenjenih centrih sem bil večkrat hospitaliziran in povsod sem bil deležen vrhunskih uslug. Zato velja iskrena hvala vsem, medicinskim sestram, zdravnikom, predstojnikom in ostalemu osebju. Podatki treh delujočih centrov so obsežni in zbrani v dolgih letih, kar lahko strokovni ekipi za preverjanje upravičenosti ustanovitve novega centra v Celju ponudi celovite odgovore okoli dileme, ali ga potrebujemo ali ne. Bodimo počasi vendarle racionalni. Za zdravnike, katerih skupina brez dvoma stoji za predlogom tudi s svojimi interesi, imamo v Sloveniji že na voljo omenjene odlične ustanove s kadri in opremo vred. To je treba optimalno izkoristiti in samo še nadgrajevati z novimi vrhunskimi strokovnimi kadri in najsodobnejšo opremo. Eden od znanih poznavalcev zdravstva, zdravnik, nekdanji direktor SB, zdravstveni minister in direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin je pred časom za časopis Dnevnik izjavil, da potreb za še en srčni center v Sloveniji ni. Dejal je, da je način vzpostavljanja četrtega centra po njegovem mnenju zelo tvegan. »Celjska bolnišnica ima dovolj drugih programov, da bi lahko poslovala uspešno,« je menil. O ustanovitvi četrtega centra se Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer ni opredeljeval (ustanovitev je v pristojnosti vlade), znano pa je njihovo stališče, da je »večja razdrobljenost javne mreže vprašljiva z vidika racionalnosti izrabe kadrovskih in finančnih virov, pa tudi z vidika kakovosti obravnave pacientov. To namreč pomeni manjše število zdravljenj na zdravnika oziroma izvajalca zdravljenj«. Kakorkoli se bo že obrnilo, račune bo treba poravnati! In za konec – mar ni pohlep vir vsega zla, kot je pred časom dejal Matevž Lenarčič? Zakaj si torej zatiskamo oči pred resnico? 

Zagovornik načela enakosti je primer odstranjenega avtobusnega oglasa prvič obravnaval leta 2019, v ponovljenem postopku leta 2022 pa je diskriminacijo ponovno potrdil. Samo vprašanje pravice do splava ni bilo predmet postopka ugotavljanja diskriminacije, Zagovornik načela enakosti pa tega vprašanja tudi sicer nikoli ni problematiziral. Zagovornik je v odločbi ugotovil, da oglasno sporočilo ni vsebovalo nobenega vsebinskega elementa, ki bi lahko zbujal nestrpnost, prav tako sporočila niso bila podana na nestrpen način. Naročnik oglasa je z oglasom ženskam nudil svetovanje in v njem ni neposredno izražal nasprotovanja pravici do splava. Zagovornik je zavzel stališče, da iz narave pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (55. člen

Ustave RS) izhaja, da se svobodna odločitev lahko izrazi zgolj na dva načina, torej da se ženska odloči za rojstvo otroka ali pa za umetno prekinitev nosečnosti ob pogojih, ki jih za to določa veljavna zakonodaja. Javno zagovarjanje ene ali druge odločitve na način, ki ne pomeni nadlegovanja ali drugih oblik diskriminacije, pa po oceni Zagovornika po vseh pravnih standardih pade pod domet varstva tako 9. (Svoboda mišljenja, vesti in vere) in 10. (Svoboda izražanja) člena EKČP kot tudi 41. (Svoboda vesti) in 39. (Svoboda izražanja) člena Ustave RS.

S spoštovanjem.

V članku, posvečenem analizi deželnih volitev v Turingiji in na Saškem, novinar vzpon desne stranke AfD pripisuje predvsem razkolu v levi stranki Die Linke, zaradi katerega so nekateri njeni člani ustanovili novo stranko BSW.

Ta teza velja kvečjemu za Turingijo, nikakor pa ne za Saško, in tudi ne za Brandenburg. V Turingiji sta Die Linke in BSW res dobili 2 poslanca manj kot leta 2019, čeprav sta dobili dobrih 4000 več glasov kot leta 2019. Na Saškem pa sta Die Linke in BSW skupaj dobili skoraj 160.000 več glasov kot leta 2019 in kar 7 poslancev več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke (tj. 50 % več!). V Brandenburgu sta dobili dobrih 111.000 glasov več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke, BSW pa ima zdaj 4 poslance več, kot jih je prej imela Die Linke, ki je sicer izpadla iz parlamenta (torej 40 % več!). Ker vse parlamentarne stranke zavračajo sodelovanje z AfD, se je politični vpliv levih strank po zadnjih volitvah – tudi v Turingiji – celo povečal, saj brez njiju ne bo mogoče doseči absolutne večine.

Celo če bi volilni rezultati potrjevali naslovno tezo, ni jasno, zakaj naj bi bili za vzpon AfD krivi zgolj levi stranki, ko pa so številna poslanska mesta izgubile tudi levosredinske stranke (v Brandenburgu, kjer je AfD pridobil 7 poslancev, so, recimo, Zeleni izgubili 10 poslancev). Za konec naj dodam, da je Die Linke že dolgo pred razkolom, leta 2019, na Saškem in v Brandenburgu dosegla bistveno slabši rezultat kot prej.

Naslovne teze torej ne podpira volilni rezultat, kvečjemu temelji na naklonjenosti t. i. levi sredini, tj. tistim kvazi levim silam, ki zastopajo skupno stališče evropskih političnih razredov, da je edina možna družbena ureditev kapitalizem, edina možna zunanja politika evroatlantizem, vse, kar preostane politikom in državljanom, pa prerekanje o identitetah in življenjskih slogih. BSW se namreč v ta okvir ne vklaplja, ker zavrača natovsko zunanjo politiko (glede ukrajinske vojne) in ker se v kulturnem boju ne opredeljuje (vselej) kot veleva politična korektnost. Ugibamo lahko, da je dolgoletni zaton Die Linke predvsem posledica tega, da se je podredila sredinskemu konsenzu in zaprla v buržoazne parlamente. Ampak to je že druga zgodba.

Grega Repovž v uvodniku Trmaste grče pravilno ugotavlja, da v Sloveniji odločevalci, torej politiki, nimajo vizije, v katero smer naj bi se slovensko gospodarstvo razvijalo. Ko so se pojavile napovedi o odpiranju lakirnice Magne v Hočah, sem županu (in ker sem naletela na gluha ušesa še funkcionarjem občine) ter ministrstvu za gospodarstvo pisala, da gre za investicijo, ki nima perspektive in jim predlagala, da proučijo razloge zaprtja Magne v Kanadi. Iz dogajanj v razvitih državah namreč lahko vidimo, kaj čaka manj razvite države. Sklepam, da je ministru, po izobrazbi agronomu, in županu, po izobrazbi gradbeniku, bilo težko preučiti ekonomske pogoje poslovanja podjetij v razvitih državah in zaznati smer, v katero se giblje njihov nadaljnji razvoj.

Charlie Munger, uspešni investitor, pravi, da obstajate dve vrsti znanja: pravo znanje, v katerega je treba vložiti veliko časa in razmišljanja, in t.i. „šofersko znanje“. Munger meni, da so tisti, ki imajo „šofersko znanje“, ljudje, ki se pretvarjajo, da vse vedo. Znajo prirediti dobro predstavo, videti so prepričljivo. Poslovni partner omenjenega investitorja Warren Buffett pravi, da mora vsakdo poznati svoje območje strokovnosti, svoja območja razumevanja, a tudi ostati znotraj tega območja, ker to območje razume - izven tega območja pa slabo ali sploh ne razume, kaj se dogaja.

Tovrstne nasvete verjetno upoštevajo investitorji in vsi tisti, ki vedo, da bodo za svoje neuspešne odločitve odgovarjali. Naši politiki pa so običajno nagrajeni za napačne odločitve, ki jih sprejemajo, njihove napake pa plačamo državljani iz svojih žepov oziroma z nižjim standardom … Kljub temu večina volivcev verjame „šoferskemu znanju“. Zato „trmaste grče“ ne rabijo vedenja o tem, kaj se v svetu dogaja in kam naj bi šel razvoj, ki bi nam in bodočim generacijam prinesel lepšo prihodnost in boljši standard. 

Za sedanje stanje duha v družbi si novinarji (ne vsi) lahko podajo roke s politiki (tudi ne z vsemi) in z bogataši, kot je Klemen Šešok - s pijavkami našega nekdanjega dobra, ki naj bi bili - po samohvali - „potrebni“ za napredek v družbi, v nasprotju z nami, z amorfno gmoto.

Vedno bolj si želimo (vsaj) kritičnih medijev, takih, kot je Mladina, zlasti od naše RTV Slovenija pa smo pričakovali pod novim vodstvom veliko več. Recimo, ali še vedno gledate Tarčo? Mnogi je več ne morejo prebaviti. Ne vem, ali se samo meni zdi, da je oddaja pristala na nižjem nivoju, odkar je odšla novinarka Nataša Markovič. (Kje so dobri preiskovalni novinarji?) Kot v večini drugih medijev je v Tarči vedno več „rumene barve“, gotovo v želji privabljati gledalce, kar pa je za mnoge, se uredniki tega ne zavedajo, odbijajoče in podcenjujoče. Ob strani puščajo številne za nas državljane pomembnejše teme in zdi se, da voditeljica uživa v perseveriranju - v ponavljanju istih podatkov, stavkov, afer, ki se jih še dodatno razpihuje. Seveda je prav, da politiki prevzamejo za napake subjektivno ali objektivno odgovornost, vendar naj bi imeli za vse enake kriterije. Namesto tega pa negujejo pristranskost, ko se nekatere kuri na grmadi, druge z večjimi „nahrbtniki“ pa tolerira, če že ne idealizira in obožuje. Tokrat sta goste obvladovali kar dve voditeljici. Običajna, ki je ob svojih vprašanjih privoščljivo obračala oči, in druga, nekdanja novinarka, ki je z rezkim glasom dopovedovala - drugim gostom in občinstvu - da o vsem vse ve, da se na vse spozna in da ima o vsem prav. In povedano še malo začinila z revanšizmom. Si tega res želimo?

Borut Mekina se je temeljito lotil primerjave sedanjega stanja v javnem zdravstvu z vprašanjem, ali predvidene spremembe Zakona o javnem zdravju rešujejo sedanje težave ali ne. Izgleda, da so sestavljavci sprememb podlegli stališčem nekaterih zdravnikov in njihovih organizacij, ki ustvarjajo ozračje, da bo javni sistem še bolj razpadel, če bodo koncesionarji dobili samo toliko dela, kolikor ga lahko opravijo redno zaposleni, in če bodo zaposleni v javnih zavodih lahko delali samo v okviru javnih zavodov. Ker slednji omejitvi, čeprav prvotno obljubljeni, nista v predlogu zakona, bodo predlagane spremembe komaj kaj lahko prispevale k izboljšanju sedanjega stanja.

Pri tem niso upoštevali, da se mora skrb za javno zdravje udejanjati z racionalno uporabo za to namenjenih sredstev. To pa pomeni, da morajo javni zavodi opravljati čim večji obseg dela, da so stroški na enoto dela čim nižji. S tem bo javnim zavodom lažje omogočena modernizacija njihovih delovnih sredstev in ustvarjanje sredstev za stimulativno nagrajevanje več opravljenega dela.

Drugo vprašanje je, zakaj ministrstvo vnaprej ne poskrbi za stimulativno plačevanje opravljenih storitev v javnih zavodih, da bodo zainteresirani za opravljanje čim večjega obsega dela. Ob razmišljanju ob predstavljenih problemih sem se spomnil na star TV razgovor med takratnim generalnim direktorjem UKC Ljubljana, takratnim direktorjem Kirurškega centra v Rožni dolini v Ljubljani in med takratnim direktorjem ZZZS. Direktor UKC je vprašal direktorja ZZZS, zakaj je dal določeno število operacij Kirurškemu centru, če bi pa UKC lahko sam opravil te operacije. Direktor ZZZS se je izognil odgovoru tako, da je preusmeril razgovor na druge teme. Ta razgovor je potekal v času, ko je bil minister za zdravje dr. Dušan Keber. Ravno v enakem času je dr. Keber predstavljal javnosti svojo Belo knjigo o reformi javnega zdravstva. Na eni od takih predstavitev sem dr. Kebru predstavil ta razgovor na TV in ga vprašal, zakaj je dopuščena takšna praksa. Resignirano je odgovoril, da je to najbrž zaradi tega, da nekateri zdravniki lahko več zaslužijo.

Praksa financiranja zdravstva, predstavljena na navedenem TV razgovoru se je med tem močno razpasla. Tako se je zgodilo, da se pri tem, ko je država odobrila dodatne sredstva za skrajšanje nekaterih čakalnih vrst, v nekaterih primerih klinike iz javnega zdravstva niso odločile, da prevzamejo del razširjenega programa, pač pa so zdravniki iz teh klinik z veseljem opravili razširjen program pri koncesionarjih. To je dokaz, da način plačevanja opravljenih storitev spodbuja dodatno zaposlovanje izven matičnega zavoda. To pomeni, da je vzrok za sedanje spodbujanje podjetniške iniciative med zdravniki predvsem način plačevanja storitev. Če bi ZZZS plačeval koncesionarju samo storitve, ki jih lahko opravijo samo njegovi stalno zaposleni, se ne bi tako razpaslo »dvoživkarstvo« z vsemi slabimi vplivi na njihovo redno delo v javnih zavodih. Če bi zaposlene v javnih zavodih plačevali po opravljenem delu, ne pa po urah prisotnosti na delu, bi s tem omogočili, da bi bilo boljše delo boljše plačano. Po drugi strani bi morali tudi poskrbeti, da bi tisti, ki želijo več delati, za več dela dobili spodbudno plačilo v matičnem zavodu.

Drugo pomembno vprašanje za urejanje razmer v javnem zdravstvu je vprašanje učinkovite organizacije. Najprej mora predstojnik organizacijske enote imeti voljo, da se ukvarja z organizacijskimi vprašanji in seveda tudi potrebna organizacijska znanja in izkušnje s področja organizacijskih ved. Saj se mora dober predstojnik organizacijske enote posvečati predvsem organizacijski enoti. Skrbeti mora za dobro delujočo organizacijo dela. Torej za ustrezno zaposlitev podrejenega osebja, za ustrezno nagrajevanje zaposlenih, za urejanje razmerij med zaposlenimi, za njihovo dopolnilno izobraževanje, za njihovo napredovanje itd. Za področje zdravstva je to še kako pomembno. Saj je pred nekaj časa Delo objavilo anketo s štirimi mladimi zdravniki o tem, zakaj so se preselili v tujino. Odgovori so bili enotni: zaradi slabih medsebojnih odnosov, zaradi nereda pri organizaciji dela ter zaradi večje možnosti strokovnega razvoja in napredovanja.

Poseben problem je nagrajevanje po opravljenem delu. Mnogi znani zdravniki se izrekajo, da je potrebno tudi v zdravstvu začeti plačevanje po opravljenem delu. Zanimivo, da zasebniki znajo plačevati za opravljeno delo, v javnem sektorju pa to ne gre. Nekateri predstojniki pravijo, da za to v sedanjem sistemu nimajo možnosti. V javnosti je vsaj dr. Alojz Uhan predstavil svojo zamisel, kako naj bi to potekalo. Vendar tisti, ki ustvarjajo sisteme, vsaj tako kaže, se ne lotijo tega vprašanja. Pa vendar je ravno ustrezno plačevanje za opravljeno delo v javnem sektorju bistveni pogoj, da ne bo več takšnega zanimanja za dvoživkarstvo.

Izgleda, da so iz vse te razprave izvzeti Sveti javnih zavodov. Vendar bi ravno Sveti morali biti tisti, ki bi bistveno prispevali k uveljavljanju novih organizacijskih načel. V gospodarstvu so v nadzornih svetih družb samo tisti, ki imajo za to delo ustrezne kvalifikacije. Kakšne kvalifikacije pa morajo imeti člani svetov zdravstvenih zavodov? Verjetno se bo potrebno v celotnem sistemu zdravstva več ukvarjati s pridobivanjem organizacijskih znanj.

Ministrica za zdravje kot ekonomistka bi morala bolje razumeti, kaj je potrebno prednostno urediti, da bi bile spremembe za zdravništvo bolj sprejemljive. 

Izobraževalci res nimamo sreče z ministri za vzgojo in izobraževanje. Toliko teže in pomena kot jo ima v naši državi izobraževanje, jo imajo v vladi tudi ministri in finančno podhranjeno področje izobraževanja, zanemarljivo malo. Da je izobraževanje večinoma podcenjeno in nima prioritete v vladnih načrtih, vemo vsi, ki smo že leta vpeti v izobraževanje, še posebej odraslih. Odločevalci se nanj spomnijo samo takrat, ko so jih polna usta besed o pomenu znanja za razvoj in napredek ali pa ob dosežkih naših znanstvenikov, športnikov, ko gre za ugled male državice v svetu itd.

Minister je tako ali tako že lahko vsak, ki »pride mimo«. V resnici ministri usmerjajo in vodijo izobraževalni sistem zgolj na papirju, zakone in pravila igre pa iz ozadja krojijo interesi pomembnih drugih. Številni strokovnjaki na področju izobraževanja lahko v nedogled posredujemo predloge, pripombe, opozarjamo na pomanjkljivosti, predlagamo rešitve, pa nas nihče ne sliši, niti ne posluša. Govorim tudi iz lastnih izkušenj kot predsednica Andragoškega društva Slovenije, neodvisne nevladne organizacije, ki združuje strokovnjake iz andragoške stroke in izobraževanja odraslih. Zdi se, kot da smo že leta in leta na barikadah v bitki za prepoznavanje pomena vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih. Smo » Glas vpijočega v puščavi«.

Minister v odhajanju se z izobraževanjem odraslih in filozofijo vseživljenjskega učenja ni ukvarjal, še več, področja ni niti skušal razumeti. Nič novega, večina ministrov za vzgojo in izobraževanje se ukvarja predvsem s formalnim izobraževanjem, osnovno šolo, gimnazijo in pomenom točkovanja znanja. Na stranskem tiru pa ostajajo pravi problemi kot so: razvoj strokovnega in poklicnega izobraževanja, inkluzija oseb s posebnimi potrebami, integracija in izobraževanje migrantov, problematika romov, skrb za ranljive skupine … Da o neupoštevanju in ne zavedanju, vse bolj prisotnega neformalnega in priložnostnega učenja, vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih, starejših, digitalizaciji, učenju različnih veščin in pismenosti … sploh ne izgubljamo besed. Sprašujem se, kdaj in kje smo v izobraževanju izgubili kompas, ki bi vodil v smer napredka, drugačnega, ustvarjalnega načina učenja in poučevanja, ki ga zahtevata razvoj, digitalizacija, sodoben način življenja in dela.

Velik problem je tudi pomanjkanje učiteljev in ustreznega kadra. Del krivde je v neustreznem nagrajevanju njihovega dela in upadu njihovega ugleda. Velik del pa tudi v neselektivnem izobraževanju za ta poklic, rigidnosti in zastarelosti šolskega sistema ob številnih birokratskih ovirah, ki preprečujejo zaposlitev strokovnjakov, s sicer ustreznim strokovnim znanjem, ker nimajo t.i. strokovnega izpita in zato, o groza, ne znajo na pamet ustavnih in šolskih zakonov. Imajo pa morda številne druge kompetence za opravljanje učiteljskega poklica, kot so npr. veščine in znanja, odlične ideje, obvladanje sodobnih metod in oblik učenja, pravo energijo, veselje do prenašanja znanja na druge, empatijo … to kar velja kot »pedagoški čut«.

Dosedanji minister, kot da ga ne bi bilo, odhaja. Prihaja pa baje novi, ki je »strokovnjak« za šolstvo, kot zagotavljajo nekateri. Tisti, ki smo ga imeli priložnost spoznati, vemo, da temu ni tako in da je prej politikant kot strokovnjak, ki v resnici že dolga leta iz ozadja posega in v napačno smer vodi slovensko izobraževalno in šolsko politiko. Spomnimo se njegove samovolje v vlogi direktorja Zavoda za šolstvo pri pripravi novega Nacionalnega programa o vzgoji in izobraževanju, škodljivih posegov v izobraževanje odraslih v času, ko je bil državni sekretar in še bi lahko naštevala. V resnici je že dolga leta »minister« iz ozadja, z zastarelimi, rigidnimi pogledi na šolo in izobraževanje.

Izobraževanje odraslih in filozofija vseživljenjskega učenja bosta v času njegovega ministrovanja, tako kot doslej, ponovno na stranskem tiru, nepotrebna nadloga, ki nima mesta v ozkoglednem pogledu šolnika, ki ga je že kdaj povozil čas.

Gospodje ministri, manjka vam širina in celostni pogled na zapleteno izobraževalno krajino!

Kje so mlajši strokovnjaki, s pogledom v prihodnost? Kdaj bomo dočakali ministra, ki bo hodil pred vsemi nami, ne pa za nam

Članek z naslovom Odiranje divjega prašiča za otroke nas je seznanil z večletnim delovanjem tabora za preživetje v naravi namenjenega osnovnošolcem, predvsem otrokom od 6. do 9. leta, kjer jih med drugim učijo odiranja in razkosavanja divjega prašiča.

Primer je odlična odslikava problema normalizacije nasilja, ki ga je naša družba razvila do živali in v tem kontekstu posledično tudi do otrok. Vzgojeni smo bili, da so živali stroji in drugorazredna bitja, ki nič ne občutijo in ki jih vodijo nagoni. Danes vemo, da to ne drži. Živali so čuteča bitja: čutijo strah, bolečino, veselje, žalost, grozo, empatijo, potrebujejo igro, gibanje, druženje … In te lastnosti lahko prepoznamo, če na primer opazujemo domače ljubljenčke. Moralno ni razlike med ubijanjem psa, mačke ali svinje, vse ob tem občutijo bolečino, strah, grozo. To pa zrcalijo tudi možgani tistih, ki nasilje nad živaljo izvajajo ali so mu priča (otroci na taboru). Posamezniki, ki ubijajo živali v okviru svojega poklica (mesarji, veterinarji) pogosto trpijo zaradi tako imenovanega travmatičnega stresa, ki je posledica povzročanja nasilja (PITS) in se kaže v težavah v duševnem zdravju, zasvojenostih (alkoholizem) in psihosomatskih simptomih.

Kljub tem dejstvom izobraževalni sistem ponuja otrokom, ko končajo osnovno šolo, šolanje za poklic mesarja. V okviru srednjega poklicnega izobraževanja jih tako učimo omrtvičiti, ubijati, izkrvaveti in razkosati živali. Danes vemo, da je adolescenca obdobje, ko se dogaja ključno preoblikovanje možganov in se krepijo prav nevrološke povezave vedenj in navad, ki prevladujejo v tem razvojnem obdobju. Ker smo socializirani, da potrebujemo meso za preživetje, se niti ne sprašujemo, kako tak poklic vpliva na razvoj možganov mladih mesarjev in na njihovo odraslo življenje.

Primer otrok na taboru in šolanje za poklic mesarja kažeta, da se v kolektivnem mrtvem kotu poleg živali nahajajo tudi otroci. Izpostavljata namreč paradoks, ko po eni strani stroka nasilno vedenje otrok do živali prepoznava kot odraz težav v duševnem zdravju in možen zgodnji pokazatelj prihodnje psihopatologije. Istočasno pa v okviru izobraževalnega sistema in v skladu z učnim načrtom otroke učimo ubijanja živali.

Če je bilo ubijanje živali v preteklosti stvar preživetja, je danes stvar izbire. Odzivi ministrstev, ki so predstavljeni v članku, kažejo, kako se odgovorni ne zavedajo obsega te problematike. 

Avtor Borut Mekina je v svojem članku z naslovom »Zakaj tak vik in krik normirancev«, objavljenem v reviji Mladina 6. septembra 2024, zapisal: »Čeprav je večina novih davčnih sprememb nastala na pobudo podjetij – v delovni skupini je sodeloval glavni ekonomist Gospodarske zbornice Bojan Ivanc …« Pojasnjujemo, da v delovni skupini Ministrstva za finance delujejo strokovnjaki kot posamezniki in ne kot predstavniki institucij. Poleg tega imajo člani delovne skupine zgolj pristojnost komentarja predlogov MF, o njih pa ne odločajo.

Lep pozdrav.

Gotovo nisem edina, ki mi vse to razpravljanje, razpredanje, govoričenje, ogorčenje, obtoževanje, kričanje, ugibanje… in, če hočete, jamranje pavšalno in počez in brez vedenja in idej v zvezi z reformo zdravstva že močno preseda.

Zase vedno rečem, da sem produkt javnega zdravstva. Od ranega otroštva (iz relativno revne družine) do danes mi je šest ortopedskih operacij in trije ortopedi omogočalo, da sem živela in še živim normalno in življenja vredno življenje kot dekle, kot žena, kot mati, kot babica, kot ves čas aktivno zaposlena s čisto spodobno kariero, kot aktivno družbeno bitje. Čeprav je v otroštvu dolgo kazalo, da bom obsojena na hudo invalidnost celo življenje. Na koncu so mi v javnem zdravstvu pozdravili tudi raka. Lahko si mislite, da sem neskončno hvaležna vsem zdravnikom in specialistom, njihovi strokovnosti, inovativnosti, predanosti, zagnanosti, potrpežljivosti in predvsem človečnosti.

Danes poslušam in gledam to sago o javnem zdravstvu, kjer prevladujejo samo grožnje in pavšalno kritiziranje in ničesar več ne razumem. Najbrž tudi premalo vem, a izhajajoč iz vseh javnosti znanih informacij, presojam, da se sploh ne pogovarjamo, da sploh ne govorimo o pravih stvareh.

Zdravstvo razumem kot stroko/profesijo in sledim definiciji profesionalizma Samuela Huntingtona, ki pravi, da:

- »si člani stroke delijo občutek organske enotnosti in zavest o sebi kot skupini, ločeni od ostalih. Ta kolektivni čut izvira iz dolgotrajne discipline in usposabljanja, potrebnega za strokovno usposobljenost, skupno delovno vez in delitev edinstvene družbene odgovornosti. Vstop v stroko je omejen na tiste s potrebno izobrazbo in usposabljanjem in je stvar stroke.

- strokovnjak je strokovnjak, ki dela v družbenem kontekstu in opravlja storitev, kot je promocija zdravja, izobraževanja ali pravosodja, ki je bistvenega pomena za delovanje družbe. Naročnik vsake profesije je družba, individualno (vlada) ali kolektivno. Finančno plačilo ne more biti primarni cilj strokovnjaka. Stroka je moralna enota, ki postavlja določene vrednote in ideale, ki vodijo člane v njihovih odnosih s sodržavljani. Ta vodnik je lahko niz napisanih in nenapisanih norm, ki se prenašajo prek poklicnega izobraževalnega sistema, ali pa je kodificiran v pisne kanone poklicne etike. 

- strokovnjak je strokovnjak s specializiranim znanjem in veščinami na pomembnem področju človekovega delovanja. Njegovo znanje je pridobljeno le z dolgotrajnim izobraževanjem in izkušnjami, za kar je odgovorna stroka in kar je osnova objektivnih standardov strokovne usposobljenosti.« Stroko/profesijo/poklic(anost) lahko povzamemo tako, kot jo označujejo štiri glavne značilnosti:

1. namenjena so ji edinstvena zakonodaja, znanje in posebno izobraževanje in usposabljanje,

2. opravlja delo družbenega pomena,

3. se sama nadzoruje, ureja in razvija,

4. člani stroke imajo določeno stopnjo diskrecijske pravice glede tega, kako organizirajo svoje delo. Pričakuje se, da izvajajo strokovno presojo v najboljšem interesu posameznika in/ali skupnosti.

Ali posameznik, ki dela le za plačilo, izpolnjuje pogoje za status profesionalca? Delo strokovnjaka je bolj podobno poklicu oz. poklicanosti, ki zahteva polno predanost poklicnemu življenju, služenje javnosti in vseživljenjsko zavezanost standardom poklica. Poklicu predani Zdravnik, Učitelj, Sodnik, Policaj, Gasilec … se zaveda, da se dobrega, s predanostjo opravljenega dela ne da poplačati z denarjem/z materialnimi dobrinami. Dobro delo je poplačano z neizmerno hvaležnostjo, spoštovanjem in z ugledom v družbi. V današnji družbi pa marsikdo namesto predanosti kaže svojo vreščečo histerijo, celo zaradi »prisilnega« dela, v katerega ga sili država, in prevpije vse druge odgovorne in poklicu predane kolege. Vsekakor ne mislim, da bi morali delati na moralni in idealistični pogon, za svoje delo in odgovornost si zaslužijo pošteno in pravično plačilo, vendar ne eden na račun drugega ali na račun vseh nas. Vsi smo del ene in iste skupnosti in pridušamo se, kako nam je mar zanjo, v resnici pa ... Akumulirali bi kapital na račun javnih sredstev in optimizirali davke …

In kje je tu država? Država ali natančneje vlada in parlament sta odgovorna za sprejemanje zakonodaje in zagotavljanje finančnih sredstev za normalno delovanje stroke, ki je družbenega pomena. Ne razumem tega prerivanja med državo in stroko, ministrstvom za zdravje (politika, a tudi stroka) in sindikatom Fides in zdravstvom. Po moji nevednosti bi se morala država in stroka preprosto dogovoriti, kakšna zakonodaja je danes potrebna in kako zagotoviti finančna sredstva, ki so na voljo, da bi zagotavljala normalno delovanje in razvoj zdravstva oz. stroke. Ob zavedanju odgovornosti in zmožnosti vseh akterjev.

Ne razumem pa jamranja in kričanja stroke, da so delovne razmere v zdravstvu slabe, da je organizacija dela neprimerna oz. slaba, da je zdravnikov in zdravstvenega osebja premalo, da zdravniki odhajajo in odhaja medicinsko osebje… Ali niso to stvari, ki bi jih morala urediti stroka sama? Kot tudi ne razumem izjave, da je bolj pomembno, da so na vodstvenih položajih zdravstvenih zavodov predstavniki ustanoviteljev kot predstavniki stroke.

Ne razumem argumentov, da bo javno zdravstvo propadlo, če zdravnikom ne bo dovoljeno delati tudi pri privatnikih. Naj se zaposlijo pri privatniku, če želijo, naj ta plačuje zanje specializacijo, vse prispevke, dopuste, bolniške, usposabljanja in napredovanja. Po mojih izkušnjah s privatnim zdravstvom imajo strokovnjaki veliko več možnosti za razvoj in strokovno napredovanje, k čemur naj bi strokovnjak stremel, v javnem zdravstvu.

Morda pa jaz ne razumem ničesar več? Ali morda razumem preveč? Je danes vse povsod pomemben samo še biznis, denar, samo dobiček? Sploh vemo, kaj je neprofitna organizacija? Nam je sploh še kaj mar za skupnost? Smo sploh sposobni imeti in upravljati svojo državo? Se kot družba zavedamo svojih zmožnosti in omejitev? Se kdo kdaj vpraša, ali je država zmožna zadostiti vsem potrebam in predvsem zahtevam in apetitom? In to zdaj, takoj! Ta vlada je neprestano napadana s takojšnjimi zahtevami po reševanju nemogočih razmer, in to ne samo v zdravstvu, enako hudo je v izobraževanju, pravosodju, na področju varnosti … Problemi so res vsepovsod, a kopičijo se že vsaj dvajset let in na vse je potrebno najti odgovore in rešitve zdaj in takoj, sicer …

Kako je z odgovornostjo nas vseh do družbe in do lastne države? Kdaj se bomo začeli pogovarjati o pravih stvareh? Na tem mestu moram omeniti tudi medije, saj ti prepogosto zaradi vzbujanja naslovnikove radovednosti in želje po branju poročajo alarmantno, ustvarjajo katastrofična občutja, dajejo peščici glasnih nergačev še več glasu. Mi pa apatično in pišmeuhovsko opazujemo, kako izgubljamo vse, kar smo že pridobili, kar smo si obljubili in zapisali celo v ustavo, na račun pohlepa in nekega elitizma. 

Spoštovani, dne 31. 8. 2024 smo v Mladini lahko prebrali članek g. Roka Fazarinca z naslovom »Ironija: Občina Dobrova - Polhov Gradec ni dovolila gradnje zadrževalnikov za Ljubljano, zdaj pa je bila že trikrat potopljena«, v katerem je zapisano, da če bi Občina Dobrova - Polhov Gradec privolila v izgradnjo zadrževalnikov v občini in Ljubljani, ne bi bilo poplav.

Zadnje poplave dne 4. 8. 2023 so razkrile poplavna območja v občini Dobrova - Polhov Gradec in Ljubljani, zato moramo na tovrstno netočno »ugotovitev« g. Fazarinca nemudoma in odločno odgovoriti; v področju predvidenega zadrževalnika na Dobrovi in dolvodno proti Ljubljani ni bilo večjih poplav! Večje poplave in škoda so v Občini Dobrova - Polhov Gradec nastali gorvodno, vse od naselja Hruševo proti Polhovemu Gradcu, in v zalednih vodah, kjer je uničilo več kot 70 km cest, več mostov in ostale infrastrukture. Tam pa niso bili izvedeni protipoplavni ukrepi zalednih in hudourniških voda, kot je bilo obljubljeno in načrtovano. Torej v lanskih avgustovskih poplavah smo v naši občini utrpeli veliko škodo, a na popolnoma drugem koncu, kot je načrtovan zadrževalnik. Zato pozivamo g. Fazarinca, da si ogleda posnetke iz časa poplave in ustrezno popravi svoje pavšalne »ugotovitve«.

Država že od leta 1977 dalje izvaja raziskave in analize za povečanje poplavne varnosti jugozahodnega dela Ljubljane. Leta 2007 je bila v okviru načrtovanja celovite ureditve povodja Gradaščice za povečanje poplavne varnosti izdelana rešitev z dvema zadrževalnikoma, v Brezju in na Dobrovi. Leta 2008 je bil v Občini Dobrova - Polhov Gradec izveden posvetovalni referendum, na katerem je bilo 98 % občanov proti obema zadrževalnikoma, zato je DRSV izločila zadrževalnik na Brezju in dodala nasip v Kozarjih za zaščito Ljubljane, na Dobrovi pa pustila zadrževalnik. Vendar kljub neizgradnji zadrževalnikov Ljubljana (zaradi povečanja pretočnosti Gradaščice v Malem grabnu) v avgustovskih poplavah ni bila poplavljena ali imela škode na JZ delu Ljubljane.

Ironično pri celotnem članku je prav to, da je država izvedla vrsto analiz za poplavno zaščito JZ Ljubljane, v katerih je bilo več variant, kako ustavljati vodo že gorvodno iz Polhograjskih Dolomitov, izbrana pa je bila najcenejša – zadrževalnik na Dobrovi. Država je leta 2013 sprejela Uredbo o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane v naseljih Občine Dobrova - Polhov Gradec. Faza 1A tega projekta je bila izvedena (odprtje Malega grabna, ukrepi v Polhovem Gradcu), faza 1B, ki predvideva nasip in zadrževanje vode pred Ljubljano in zadrževalnik v Razorih, pa še ni bila izvedena.

Pa vendar neizvedba teh zadrževalnikov ni ogrozila niti Ljubljane, (ponovno, JZ del Ljubljane ni bil poplavljen) niti Dobrove. Kaj bi torej izgradnja teh zadrževalnikov doprinesla v lanskoletnih avgustovskih poplavah, ni jasno.

Sedaj se pokaže vsa ironija načrtovanja države in sprejetja Uredbe o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane v naseljih Občine Dobrova - Polhov Gradec, ki naj bi zajemalo tudi ukrepe poplavne varnosti v Občini Dobrova - Polhov Gradec, pa je v planu samo še izvedba zadrževalnika Razori, tik ob meji z Ljubljano. Kot omenjeno v članku g. Fazarinca, je Občina vedno opozarjala na zaustavljanje vode na hudourniških zalednih vodah in postavljanje zadrževalnikov gorvodno, da se zaščiti tudi občane Dobrove - Polhov Gradec, v Polhograjskih Dolomitih, Polhovem Gradcu, Dvoru, Hruševem, Gabrju in na koncu, Dobrove in Razorov. In ravno hudourniške vode so povzročile pravo razdejanje. Dostopna prezentacija s slikami v prilogi ter spodnji video posnetek: https://www.dobrova-polhovgradec.si/objava/865986.

Žal v sprejeti Uredbi iz leta 2013, kljub različno izvedenim študijam, ni ukrepov za zadrževanje vode gorvodno. To se je pokazalo v lanskih avgustovskih poplavah, zato je v naši občini nastala škoda v višini 37 mio EUR, če se to ne bo rešilo, bo škoda v prihodnosti še večja, saj je lani avgusta padlo med 250 in 300 mm dežja, v letu 1926 pa 200 mm dežja, kar pomeni, da država z ukrepi prav nič ne rešuje Občine Dobrova - Polhov Gradec, kot je omenjeno v članku. Občina ni proti zadrževalnikom in poplavni varnosti, vendar si prizadeva za poplavno zaščito celotne občine in vseh krajanov, tako iz JZ dela Ljubljane, kot iz občine Dobrova - Polhov Gradec.

Strinjamo se, da v kolikor ne bi bilo izvedenih ukrepov iz faze 1A, bi bila katastrofa v Polhovem Gradcu še mnogo večja, prav tako bi bila Ljubljana (če ne bi bil razširjen Mali graben) ponovno poplavljena in škoda velika. Nikakor pa ne drži trditev, da bi zadrževalnik na Dobrovi v teh poplavah karkoli zaščitil.

Poplave so bile priložnost za evalvacijo ukrepov poplavne ogroženosti JZ dela Ljubljane in Občine Dobrova - Polhov Gradec. Pokazalo se je, da bi država morala prioritetno planirati zadrževanje vode gorvodno in to vključiti v svoj program in državni prostorski načrt, ne pa ponovno nesmiselno vztrajati pri parcialnih rešitvah.

Lep pozdrav.

Pripravlja se nova zakonodaja, ki bi naj člane romske skupnosti spodbudila k spoštovanju obstoječe zakonodaje in k hitrejši integraciji v družbo. Pri tem se nihče ne slepi, da bi zakoni sami po sebi lahko spremenili stare ogrožajoče navade dela romske skupnosti. Kaj pomeni »integracija« - zanikanje narodnosti in narodnostnih pravic, ali samo etnične identitete?

Veliko pristojnih meni, da so odnosi z romsko skupnostjo (0, 12% prebivalstva v državi?) dolgotrajni postopki, današnje delo z njimi pa bo sadove obrodilo v prihodnjih generacijah, če bo pravilno zastavljeno.

Spominjam se oddaljenega obdobja urejanja romskega vprašanja v občini Novo mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar se tiče naselitve in zaposlitve romskega prebivalstva ter šolanja njihovih otrok. O tem sem že nekajkrat pisala, pa ni učinkovitega odziva.

Tedaj se je občina Novo mesto lotila reševanja vprašanja naselitve Romov tako, da je v nekaj »slovenskih« vasi pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš, in vanje skušala naseliti Rome. Zadeva ni uspela, pojasnilo je bilo podano, češ, da so se predstavniki romske skupnosti pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja. Redke Rome, ki so se tedaj zaposlili, so ostali tudi pretepli (konkretno se je dogajalo v naselju Šmihel pri Novem mestu), kot smo tedaj slišali pričevanja poznavalcev, in v javnosti. Iz istega razloga je verjetno izviral – in še vedno - prav tako tudi odpor do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku. Ali gre res samo za »etnično skupnost« ali za »narod«?

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi bolj ali manj primerna posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja.

V času dogodkov reševanja romskega vprašanja v sedemdesetih letih so uživali »tiho toleranco« oblasti do malih kraj (na primer do vrednosti 1 ukradene kokoši se jih ni preganjalo), kar je očitno v veljavi ostalo do danes, po opisih sodeč. V Novem mestu smo imeli takrat priliko vpogleda v romske navade brskanja po smetnjakih – Rominja je pobrala ven odvržene pečene palačinke. Težko bi se temu reklo, da so »koristolovski«, bolj, da so samo-obsojeni na težke življenjske in zdravstvene razmere – čemu?

Danes se naseljujejo »na črno«, vendar ostajajo skupaj. Stavbe, ki si jih postavljajo, so različnih kvalitet, nekatere tudi samo »zbite romske barake«. Dejstvo je, da je vsaka stavba za »bivanje«, ne glede na temelje, ali brez njih, vrsta objektov, za katere je potrebno »gradbeno dovoljenje«, ter spoštovanje »bivališča« kot »človekove pravice«, za kar bi morali biti vzpostavljeni pogoji tudi za romske skupnosti na prostorsko urejenih območjih. Ker se ne želijo razseliti in asimilirati, je treba njihovo naseljevanje sistemsko urediti, v soglasju z romsko – narodnostno – skupnostjo.

Vsi se še verjetno spomnimo poročanja o tem, da je v romskem naselju leta 2015 obratoval romski vrtec, financiran z evropskimi sredstvi, ki je bil dobro obiskan. Ko se je financiranje ustavilo, so ustavili obratovanje vrtca, čeprav so starši vodili v vrtec otroke redno in samostojno. To je bil vsekakor pokazatelj, v katero smer bi bilo treba voditi dialog z Romi.

V objavi: Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli, Ana Mauko, 2012, diplomsko delo (https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napre dno&lang=slv&stl0=KljucneBesede&niz0=Klj u%C4%8Dne+besede%3A+Romi+na+Slovensk em) je opisano, da se pri romskih otrocih pojavi pri njihovem obveznem šolanju prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika – očitno to ni njihova materinščina, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci razumeli, sprejeli in osvojili.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti. 

V intervjuju je gospa ministrica omenila nekaj velikih, dolgoročnih zamisli bodočega umeščanja prostorskega načrta v naš prostor v obdobju prihodnjih 15 letih, ki bodo bojda (mogoče) znani že ta mesec. V teh zamislih bo skoraj verjetno, kot je v navadi, izpuščena 3A razvojna os od Ljubljane proti jugu, ki pokriva občine Škofljica, Velike Lašče, Ribnica in Kočevje do meje s Hrvaško. In zakaj sploh še pišem te vrstice?

Že prav nerodno mi je, da se še vedno oglašam v zvezi s prometno zagato in zastoji na Škofljici. Že v časopisu Dnevnik so 5. februarja 2020 ponovno obravnavali gornjo tematiko z virtualno rešitvijo štiripasovnice skozi Lavrico in Škofljico v vrednosti 33 mio evrov do leta 2025 in ponovno so omenjali, da je zaradi okoljevarstvenih razlogov gradnja škofeljske obvoznice misija nemogoče.

Sem došlek oziroma prišlek in sem že 18 let dnevno soočen s prometno zmešnjavo skupaj z vsemi sotrpini iz Velikih Lašč, Ribnice in Kočevja. Narejeni so bili poskusi s krožiščem na Škofljici in s priključkom na avtocesto v Šmarju-Sap in uvedbo dodatnih semaforjev. Vendar dnevno med 6.00 in 9.00 uro in tudi popoldne potrebujete zaradi zastojev (tudi železniška zapornica) kar do ene ure in pol, da se prebijete do Ljubljane. In še slabše bo, na cesti je vedno več tudi tovornjakov. Nekateri izberejo obvoznico preko Iga (v Pijavi Gorici se zavije levo proti Želimljam in preko Iga pridete do Ljubljane). Vendar so že tudi jutranji zastoji na sami „ižanki“ v Črni vasi. Sedaj pa sta Jurčkova in Ižanka tako ali tako zaprti. To traja že nekaj mesecev, četudi pospešeno delajo. Že deset let in več poslušam, da obvoznica mimo Škofljice in Lavrice preko Barja ni mogoča zaradi Barja in Nature 2000 in zaradi ogrožanja habitata metulja barjanskega okarčka. Vendar z našim odnosom do okolja in podnebnih sprememb tudi močvirnatega barja čez deset let ne bo več. Bo samo še suha stepa.

Sledil sem tudi srečanju s predstavniki vlade 26. maja 2023, potem ne več. Prav nič novega. Predstavnik vlade izjavi, da so prometne zagate praktično v vsakem slovenskem kraju in da vlada načrtuje čim hitrejši proces sprememb, ki mora biti usmerjen v trajnostno mobilnost, saj so take tudi zahteve Evropske unije. In pri nas seveda nimamo pogumnega politika, ki bi izjavil proti EU kot je pred leti ameriška diplomatka Viktorija Nuland. Besede so preveč vulgarne za objavo. Toda vsakodnevni zastoj na Škofljici ni zagata samo Škofljice, vendar je ovira za razvoj tudi za občine Velike Lašče, Ribnica in Kočevje – celotne regije. Zdaj nam je še župan Kočevja zbežal v Bruselj? Sedaj trdijo že nekaj časa, da bi pretočnost prometa rešili s podvozom pod dvotirno železnico, z izgradnjo dveh novih krožišč ter izboljšano železniško infrastrukturo. Še vedno sem mnenja, da je gradnja podvoza na barju vprašljiva. Ob vsakem večjem deževju, ki bodo sedaj pogostejša, bodo težave in poplave. Tudi omemba boljše železniške dvotirne infrastrukture in uvedba taktnega časa 15 minut ne pije vode. Občani iz zaselkov se morajo namreč najprej pripeljati do železniške postaje in tam parkirati prevozna sredstva. In večina občanov niti ne ve, kje je železniška postaja Škofljica – na cesti ni nikjer nobenega prometnega znaka. Tudi 20 mio evrov za te nebulozne, bojda potrjene načrte, še ni zagotovljenih.

Še zmeraj je optimalna in najbolj poceni rešitev gradnja obvoznice (recimo ji po novem zaledna, zbirna cesta ali nekaj drugega) mimo Škofljice in Lavrice preko barja do južnega dela avtoceste. Ob njej naj bo tudi kolesarska steza, da se bo v Ljubljano lahko prišlo tudi s kolesom. S tem prispevamo k trajnostni mobilnosti. Vožnja s kolesom po »kočevki« in »ižanki« je sedaj smrtno nevarna. Seveda tu vsi omenjajo Naturo 2000 (sedaj smo že Natura 2024). Saj vemo, kako je s tem. Samo za primer: EU si je na zasedanju Evropskega sveta marca 2000 v Lizboni zastavila cilj, da bo leta 2010 „EU najbolj dinamično, konkurenčno in trajnostno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo uživalo polno zaposlenost ter ekonomsko in socialno kohezijo.“ In kaj je EU sedaj v letu 2024?

Še nekaj o Naturi 2000 in o barju. Na barju je zgrajena industrijska cona na Škofljici in sedaj se gradi na barju industrijska cona tudi na Igu. Če so na barju že zgrajene industrijske cone, zakaj se enostavno ne zgradi še obvoznica mimo Škofljice in Lavrice levo od železnice – smer Ljubljana. Če bi bila obvoznica po barju, podvoz pod žel. progo sploh ne bi bil potreben. In obvoznica bi omejevala gradnjo stanovanjskih in drugih objektov na barje proti zahodu. Da ne omenim, da verjetno vse občine v Sloveniji hočejo imeti svoje lastne industrijske cone. In zakaj le povzročamo dolgoletno vznemirjanje občanov. Verjetno pa bo morala tudi EU razmisliti o smiselnih področjih Nature 2000 pri nas in drugod. 

Dimitrij Rupel je za Jureta Trampuša napisal, da so očitki na njegov račun v zvezi z Javno agencijo za knjigo »nespodobni, iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni«.

V nadaljevanju se on sam loti dveh direktoric JAK z namigi, ki »so nespodobni, iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni«.

D. Rupel je na mestu direktorja JAK nadomestil Sebastjana Eržena, revizorja brez založniških znanj in izkušenj, ki je zamenjal odstavljeno Renato Zamida. Rupel torej ni nadomestil »osebe, ki se za svoje postopke zagovarja pred sodiščem (menda je želela v tesnih prostorih JAK narediti gostilno!)…« JAK je v resnici želela v delu svojih prostorov odpreti knjigarno in kavarnico, za kar je bil v Uradnem listu objavljen razpis. Nanj se je prijavila založba Goga, ki je kasneje odstopila od pogodbe in do posla ni prišlo. Revizija v zvezi s tem ni ugotovila nobenih nezakonitosti. Te prostore je kasneje dal D. Rupel preurediti v svojo pisarno.

O profesionalnosti svoje naslednice pa žal navede le to, da je knjigo Priročnik za Slovenijo pospravila v predal, mirno pa spregleda, da je z izjemnimi napori ob mnogih težavah s svojo ekipo sijajno izpeljala slovenska nastopa na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni.

Dimitrij Rupel je sicer za JAK po mojem mnenju naredil dve odlični potezi: dosegel je, da je JAK končno prejela kohezijska sredstva, ter za kuratorja nastopa v Frankfurtu angažiral Miho Kovača. Kovač in Katja Stergar sta kasneje zelo dobro vodila nastop Slovenije na obeh pomembnih mednarodnih knjižnih sejmih.

Kot široko kulturno in politično razgledanemu človeku se D. Ruplu res ni bilo treba nespodobno lotevati obeh direktoric JAK. 

To ni (politično) uravnotežen spis, je zgolj mnenje, morda samo šibek klic iz občutka nemoči ob več kot petdesetih vojnah, ki se ta hip odvijajo na planetu. V tem spisu tudi ne gre za poskus analize, marveč zgolj za miselni preblisk v mrzlem času morije, krutosti, besnenja in zlobe, ki so se zalezli v mehko, ranljivo testo upanja. Tam nekje umira (tudi) Gaza … Vietnam naše mladosti? Množico otroških trupel in opustošenje bibličnih razsežnosti gledam od daleč in osramočen. Svoje, njihove, naše in vaše vnuke sem v grozi uzrl skozi oči ubijalske sle, sovraštva in pohlepa po ukradeni zemlji ...

Za plašnicami srca se mi je za trenutek zazdelo, kot bi še nekdo, morda drugi jaz, bral iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika … gaziti, zgaziti, pregaziti … Ljudstvo, ki je toliko pretrpelo in se s pomočjo svobodoljubnega sveta izvilo iz objema holokavsta, to ljudstvo in ves »svobodoljubni« svet danes dovoljujeta nepojmljivi uničevalni pohod do zob oborožene in do skrajnosti militarizirane sile.

Kdo smo, ki znamo ustvariti toliko dobrega in koristnega, se znamo tudi iskreno nasmejati in pomagati drug drugemu? A glej, človek, kako temno lahko zvenijo himnični, ubrani akordi lepote v tonski lestvici resničnega življenja! Prižgimo tedaj vse luči!, je nekoč tako srčno zapel naš dragi, nepozabni Ježek. Samo dodajam: večno bo tulil obup, če jih ne bomo prižgali. 

Tudi ob razpravi o podnebnem zakonu se je pokazalo, da katerikoli ukrep za zmanjšanje obremenitve okolja naleti na nasprotovanje tistih, ki bi morali pri sebi nekaj spremeniti. Ali bomo kar vztrajali pri sedanjih navadah do bridkega konca? Če gospodarstvo smatra, da »ni sprejemljivo, da bi zaradi podnebnih ciljev doživljali ekonomski in družbeni zastoj oziroma nazadovanje«, se sprašujem, zakaj gospodarstvo ne opaža težav v razvoju, ki nastajajo zaradi visokih vročin, požarov, poplav, neenakomerno porazdeljenih padavin, največkrat povezanih s hudimi neurji, ki povzročajo škodo? Morda jih ta dejstva ne zanimajo, ker pri sanaciji teh posledic pomagajo družbeno politične skupnosti? Pri tem pozabljajo, da morajo le-te za to pomoč zbrati tudi potrebna sredstva. In eden poglavitnih virov je obdavčenje gospodarstva, ali ste to že pozabili? Če gospodarstvo in drugi, ki nasprotujejo ukrepom za zmanjšanje obremenitve okolja, naj povedo, kako to storiti, da pri tem nikomur ne bo potrebno pri sebi spremeniti proizvodnih postopkov in potrošnih navad.

Razumem ministra za finance, da pozorno bedi nad prilivi v državni proračun. Vendar se bo tudi državno financiranje moralo prilagajati drugačnim potrebam financiranja pri udejanjanju okoljske politike. V primeru odprave subvencij za odpravo fosilnih goriv ni verjetno, da bi prišlo do množičnega kupovanja fosilnih goriv v tujini. To bi lahko veljalo le za avto prevoznike v mednarodnem prometu, za ostale bi pa vožnja po nakupih goriva čez mejo to predstavljalo dodaten strošek.

Na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo dobro poznajo škodljivost emisij toplogrednih plinov za podnebje, pa so kljub temu črtali iz zakona ukinitev subvencij za rabo fosilnih goriv. Zakaj se ne odločijo za postopno ukinitev, za začetek četrtino ali polovico, kasneje pa v celoti, da se vsi prizadeti lahko prilagodijo na nov položaj. V tem času se bodo tudi lažje ocenile posledice delne in popolne ukinitve subvencij. Ne pozabiti, da povečanje stroškov normalno poveča skrb za bolj racionalno trošenje dražje substance, kar bo dodatno ugodno vplivalo na zmanjšanje toplogrednih vplivov.

Če se s podnebnim zakonom na tem področju ne bo nič spremenilo, potem bi ta zakon zaslužil podoben referendum kot smo ga imeli za vodo.

Ministrstvu za finance bi pa predlagal, da se ne ukvarja samo z rebusom kako razdeliti sredstva po resorjih, temveč vzporedno s tem tudi z racionalizacijo subjektov, ki se financirajo iz javnih sredstev. Na misel mi prihaja denimo služba na Ministrstvu za pravosodje, ki se ukvarja z narodno spravo, ob tem, ko obstoja posebna skupina zgodovinarjev za novejšo zgodovino. Po ministrstvih precej širokogrudno najemajo zunanje sodelavce za dela, ki bi ga morali opraviti stalno zaposleni itd. 

Spoštovani politik in sedaj evroposlanec Matej Tonin je izjavil zgornjo misel. Kaj je mislil s tem? Zelo verjetno to, da naj bi se Evropejci ravnali po krščanskih vrednotah, sicer bo z Evropo konec. Krščanske vrednote so mnoge in so strnjene v desetih božjih zapovedih. Ob tem nastane problem, saj niso krščanske, temveč judovske. Po nareku Boga jih je Mojzes vklesal v kamen. Zakaj so torej kristjani stoletja krvavo preganjali Jude vsepovsod po Evropi? Te vrednote pravzaprav niso niti docela judovske, saj jih v različnih oblikah ali parcialno najdemo v mnogih pred judovskimi verstvi.

Ali krščanske vrednote koristijo ljudem? Zapuščina krščanstva so na primer mogočne in pogosto osupljivo lepe katedrale. Ne pozabimo pa, da so bile mnoge zgrajene v času, ko je brezpravno ljudstvo stradalo in zaradi pomanjkanja hrane umiralo.

Krščanstvo je skrbelo za izobrazbo ter varovanje kulturne dediščine. Seveda niso izobraževali v smeri drugih religij, kaj šele ateizma. V samostanih so hranili mnoge pomembne dokumente ali knjige. Toda ne vseh. Na črni listi prepovedanih avtorjev (Index librorum prohibitorum) so se znašli: Giordano Bruno, Macciavelli, Galileo Galilei, Erasmus Rotterdamski, Descartes, Sartre, Spinoza,Voltaire, Kant, Balzac, Pascal, Martin Luther, Diderot in mnogi drugi. Seznam je bil ukinjen šele leta 1966.

Seveda na seznamu ni manjkal Karl Marx. Zakaj, saj se je Cerkev vendar borila za revne in ponižane, kar je bila tudi Marxova ideja? Ali se je Cerkev borila za pravice tlačanov? Kaj šele sužnjev? Ali za severno in južno ameriške Indijance. Nikoli.

Cerkev je, kar vemo vsi, odkrito nasprotovala znanosti. Vrednota? Cerkev je zažgala na tisoče “čarovnic”. Vrednota? V cerkvah, morda tudi v teh prelepih in razkošnih katedralah je bilo posiljenih na tisoče otrok. Vrednota?

Cerkev se je “izkazala” po koncu druge svetovne vojne, ko je preko podganjih poti (ratlines) rešila tisoče nacistov, verjetno tudi več sto slovenskih vojnih zločincev. Tudi pošasti od Mengeleja, ki ga niso nikoli ujeli. Vse preko Vatikana. Po mnenju zgodovinarjev je o tem moral biti obveščen tedanji papež Pij XII.

Cerkev je močno vplivala na pravne norme. Posledično je mnoga stoletja veljal zakon, da žena ne razpolaga s premoženjem, ki ga je prinesla v zakon. Poroka je držala vodo le, če je bila cerkvena. Ločitev je bila praktično prepovedana.

Kakšne so dobrobiti krščanstva? Načeloma naj bi bile mnoge. Oznanjanje ljubezni do bližnjega, odpuščanje sovražnikom, ustanavljanje bolnišnic in sirotišnic, karitativnost, spodbujanje miru in sprave ter upanje na pravičnejše posmrtno življenje. Lepo.

Zakaj so se torej vojne načeloma pričele s sklicevanjem na Boga? Zakaj v vojnah nenadoma prav nič ne velja “ne ubijaj”?

Ali se prisotnost katolikov ali vernikov iz katoličanstva izpeljanih religij pozna na boljšem življenju prebivalstva, na manjši ekonomski neenakosti ali morda z manj kriminala? Za razliko od 55% Američanov, ki deklalirano verjamejo v Boga, tako verjame le 18% Švedov, 25% Dancev ter 30% Norvežanov. Vendar je v Skandinavskih deželah bistveno manjša ekonomska neenakost ter bistveno manj kriminala, kot v ZDA. In Skandinavci nesporno bistveno bolje živijo od Američanov, imajo dostopnejše šolstvo in bistveno boljše zdravstvo.

Cerkev bi obvladovala življenje od spočetja do smrti. Zato nasprotuje splavu ter evtanaziji.

Ali si res želimo krščansko Evropo? 

Spoštovanemu gospodu Ivu Žbogarju se iskreno opravičujem, ker je res da v Evropi samo 79 let in 4 mesece traja mir v nasprotju z mojo malomarno navedbo, da že 80 let nimamo vojne, mogoče tudi zaradi NATA. Bi si pa drznil preroško trditi, da v naslednjih 7 mesecih v Evropi ne bo vojne.

Popraviti moram tudi svojo napako in navedbo, da sta dve svetovni vojni v prejšnjem stoletju potekali v obdobju 31 let (1914-1945) in ne 30 let, kot sem napačno navedel v mojem prispevku. Se opravičujem.

S spoštovanim gospodom profesorjem dr. Branimirjem Kovačem se tudi popolnoma strinjam, da bodo najina in tudi na druga stališča do vloge NATA ocenjevali ’jutri’ in dejstvo, do kdaj še, bomo imeli mir in ne bomo imeli vojne v Evropi. Kako daleč je ta dan, je tudi vprašanje za ’jutri’