Slovensko sociološko društvo izraža globoko zaskrbljenost nad intenzivno rastjo sovražnega govora v slovenski družbi. Sovražnost in žaljivost, ki se sprevračata v neposredne grožnje, postajata vsakdanja praksa, medtem ko ključne institucije in politika večinoma molčijo ali pa se izgovarjajo na nemoč. Takšna zadržana pozicija in resignirana drža, ki temelji na domnevi, da se temu ni mogoče zoperstaviti, ne le ne rešuje težave, temveč jo dodatno krepi in legitimira.

Tarče sovražnega govora so vse številnejše: izbrisani in izbrisane, begunci in begunke, Romi in Rominje, aktivisti in aktivistke, univerzitetni predavatelji in predavateljice, tožilke in tožilci, sodnice in sodniki, LGBT+ osebe ter mnogi drugi posamezniki, posameznice in skupine, ki s svojim delovanjem, stališči ali zgolj s svojim obstojem motijo tiste, ki gojijo nestrpnost. Žalitve, ki jih pogosto spremljajo odkrite grožnje, vse pogosteje izrekajo tudi posamezniki, od katerih bi pričakovali najvišjo stopnjo odgovornosti in etike: politiki in druge vplivne osebe v javnem življenju ter nosilci različnih družbenih funkcij.

Namesto odgovornosti za javno besedo se soočamo s tekmovanjem v ekstremnosti žalitev in groženj, pri čemer se takšna retorika normalizira in upravičuje kot „svoboda govora“. Odkar opozarjamo na nevarnost besed in govorov, ki širijo sovražnost, se sprašujemo, do kdaj in do kam seže tolerantnost oblasti, v kaj se bodo morale sprevreči besede, da bomo grožnje s fizičnim nasiljem, celo s smrtjo začeli tudi formalno obravnavati kot nasprotje svobode govora. Opozarjamo, da svoboda govora ne vključuje spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in nasilja. To so dejanja, ki ogrožajo demokratične vrednote, javni red in temeljne človekove pravice.

Še posebej zaskrbljujoče so vse pogostejši pozivi k oboroževanju somišljenikov, grožnje z uporabo strelnega orožja in žuganje “s koli” in z drugimi oblikami nasilja nad tistimi, ki mislijo drugače. Takšno hujskanje k fizičnim napadom na konkretne osebe in skupine prebivalstva je sredstvo zastraševanja, utišanja in omejevanja svobode mišljenja ter zapiranja javnega prostora za pluralne razprave.

Slovensko sociološko društvo zato sodno oblast poziva, naj sovražni govor obravnava kot to, kar je: besedno dejanje, ki neposredno ogroža javni red, mir in človekovo dostojanstvo. Potrebno je dosledno sankcioniranje tovrstnih dejanj v skladu s 63. členom Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Prav tako je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Pri tem ne sme biti izjem – tudi za nosilce politične oblasti, ki bi morali biti zgled odgovornega in spoštljivega javnega izražanja.

Potrebujemo konkretne ukrepe za zaščito temeljnih demokratičnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic, saj gre za vprašanje temeljne družbene solidarnosti in varnosti vseh prebivalk in prebivalcev. Sovražni govor in hujskanje k nasilju ni mnenje. Je dejanje, ki ruši družbeno povezanost in spodkopava demokratične temelje. Zato je treba proti njemu ukrepati odločno, sistematično in odgovorno – v korist celotne družbe.

Ivan Janez Janša ima seveda spet prav. V Sloveniji res vlada krivosodje in ne pravosodje. Ča bi vladalo pravosodje, bi gospod Ivan Janez Janša že nekaj let živel na Dobu. 

Zgodovina naj bi volivce marsikaj izučila, vendar je na tej podlagi predvsem uspeh politikov iz opozicije, ki ob krizah pridejo zlahka na oblast. Saj nam zgodovina dokazuje, da je bila svetovna gospodarska kriza razlog za drugo svetovno vojno. Saj je bil to razlog za vzpon fašizma, ker so takratni politiki večini obljubljali lepše in bogatejše življenje. Še bolj prepričljivi so bili ob gospodarski krizi nacisti, ki so za svoje obljube o več vredni rasi morili v taboriščih in na frontah po Evropi, Balkanu in Rusiji. Po zmagah nad fašisti in nacisti je bila Evropa v ruševinah. Ob tem pa je bilo tudi na stotine milijonov žrtev. Volivci so se takrat in se tudi sedaj odločajo za spremembe z novo vlado zaradi dnevnih stisk in težav, če se podraži hrana in ne zmorejo vseh stroškov.

Sedaj je na vsem svetu splet podnebne, varnostne, prehranske in zdravstvene krize. Ob tem je še na vsem svetu kar 58 vojn, ki se samo širijo in ogrožajo milijone ljudi ter rušijo vse z vedno močnejšim orožjem. Zaradi takih razmer je na milijone migrantov in beguncev, kar povzroča velik odpor v evropskih državah in celo v ZDA. Samo zaradi klimatskih sprememb napovedujejo 40 milijonov beguncev, ker nimajo niti pitne vode.

Sedaj ves svet ogrožajo predvsem klimatske spremembe, kar zahteva odločne ukrepe takoj in še za naslednja desetletja. Vendar večino ljudi to ne zanima, ker jih tarejo dnevne skrbi za preživetje. To se je izkazalo tudi ob katastrofalnih poplavah v Španiji. Ob tem so na shodih pobesneli, ker jih oblast ni na to opozorila vsaj kakšno uro pred ujmo, da bi zavarovali sebe in svoje premoženje. V besu so obmetavali z blatom politike in celo svojega kralja.

Ob takih ugotovitvah in dokazih po vsem svetu pa nimajo nobenega vpliva za spremembe niti svetovne organizacije OZN in Varnosti svet. Ob takih razmerah je vedno večja verjetnost, da bodo ogroženi vladarji namerno ali po pomoti uporabili tudi nuklearno orožje. 

»Načrt župana Zorana Jankovića za večnadstropno garažno hišo že desetletje in pol ustavljajo civilna združenja, posamezni arhitekti in arheologi, umetnostni zgodovinarji, celo državni uradniki na ministrstvih, vmes so se zvrstile tudi že ostre demonstracije. Potem pa je prejšnji teden nastopil konec: občina je pridobila vsa soglasja - gradbeno dovoljenje pride do novega leta in velika gradnja se prične!« Poglavitno vprašanje je še vedno odprto – neposredni »sosed« v postopku, škofija, namreč ni dala soglasja. Gre za neposredno ogrožene nepremičnine visoke kulturno varstvene vrednosti. Vplivi izkopavanja gradbene jame in gradnje v terenu bodo povzročali močne vibracije, tresenje tal in okoliških objektov, z veliko možnostjo poškodb. Mestna oblast kot glavni investitor se sklicuje na garancije o varni gradnji in dodatnih ojačitvah stabilnosti stolnice.

Nevarnosti vplivov na okolje in na okolico se zaveda tudi projektant, v ravnokar javnosti predstavljenem projektnem gradivu – to je dokumentacija za integralno gradbeno dovoljenje (DGD) in pripadajoča dokumentacija, navaja možne probleme in predvidene rešitve.

V projektu – tehničnem poročilu (TP) – so napisane ugotovitve, da varnosti pred vibracijami v fazi projekta DGD ni možno zagotavljati.

Toliko glede garancij županovih ljudi.

Projektant izjavlja, da bo odprta vprašanja dovolj velike varnosti uredila šele faza projekta za izvedbo (PZI), vendar to v postopkih integralnega gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje ne zadošča – PZI dokumentacija ne bo več niti del upravnega postopka, kjer so obravnavani pomisleki javnosti in zahteve prizadetih ogroženih okoličanov, niti proučevanja 

glede vplivov na okolje. Za investicijo je predpisana izdelava Poročila o vplivih na okolje (PVO), s predpisanimi omilitvenimi ukrepi ter z oceno sprejemljivosti, kar se oceni na podlagi pregleda projekta za investicijo pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja v upravnem postopku, in ne šele na podlagi PZI dokumentacije v drugi fazi.

V razgrnjenem elaboratu se nahajajo zelo dvomljiva zagotovila o neoporečnosti nameravane gradnje. Stran XIX se sklicuje na pogoje iz Občinskega prostorskega načrta – izvedbeni del in zanje izdelano celovito presojo vplivov na okolje ter podaja izjavo, da se je v sklopu DGD projekta za Tržnico kot objekta z vplivi na okolje izdelalo Poročilo o vplivih na okolja (PVO) za prenovo osrednje ljubljanske tržnice, ki je dokazalo, da vsi posegi med gradnjo objektov in kasneje v obratovanju ne bodo povzročali negativnih motenj na okolico.

Velja, da mora omenjeno Poročilo PVO upoštevati in ustrezno dopolniti dognanja iz celovite presoje vplivov na okolje za nivo OPN MOL-ID.

Ob tem tehnično poročilo (TP) navaja, da je občutljivost posameznih objektov – enot kulturne dediščine oz. spomenikov v okolici, na vibracije različna, da pa so zaradi pomanjkanja predpisov, ki bi na področju Republike Slovenije opredeljevali mejne vrednosti dopustnih vibracij za posamezno vrsto objektov, mejne vrednosti določili projektanti sami skladno s tujimi standardi, v obravnavanem primeru z avstrijskim standardom ÖNorm S 9020.

Pri tem je v tehničnem poročilu (TP) omenjena neprimernost primerjav z drugimi, že izvedenimi projekti, saj so vibracije pri izvajanju gradbenih del odvisne od številnih lokalnih faktorjev. Kot dodatni ukrep je v tem poročilu predlagano, da mora nosilec posega že pred pričetkom gradbenih del zagotoviti, da bo uporabljena gradbena tehnologija, ki povzroča čim manj tresljajev oz. vibracij, pri čemer to ni konkretno definirano. Med gradnjo se bo izvajal predviden monitoring s pogojem o skrajno dopustni meri obremenitev z vibracijami za spomeniško zaščitene objekte v okolici (pojavljanje razpok do 9 mm/s), ko se izvede alarmiranje. TP navaja še, da so opravili dodaten informativni pogovor s specialisti, ki so zagotovili, da je ukrep alarmiranja dovolj dobra garancija za predvidevanje, da ne bo prišlo do dodatnih poškodb na kulturnih spomenikih v okolici. Poleg tega je predstavnik omenjenega podjetja zagotovil, da »v fazi projekta DGD in obenem presoja vplivov na okolje, zaradi pomanjkanja vseh podrobnosti gradnje ter ocene ničelnega stanja potencialno kritičnih objektov, noben model in/ali izračun v tej fazi ne bi mogel pokazati dokončne in natančne ocene nevarnosti poškodb teh objektov«.

Potrebno je pripomniti, da bi bilo treba razpolagati z več podatki in bolj detajlnimi rešitvami, ki bodo lahko zanesljivo zagotovile varnost obstoječih objektov v okolici že pred izdajo gradbenega dovoljenja in ne šele enkrat naknadno, če sploh.

V segmentu obravnave Kulturna dediščina poročilo TP navaja še, da je treba izvesti dodatne terenske preiskave za natančno izmero in določitev karakteristik glinenega sloja, ki bistveno vpliva na deformacije Semenišča, izsledke teh preiskav pa upoštevati v naslednji fazi projektiranja (PZI). V tej točki je treba opozoriti na naslednje: gre za preveč pomembna tveganja za zaščiteno okolico, da bi jih prepuščali fazi Projekta za izvedbo (PZI) – upoštevati jih je treba že v fazi DGD in v pogojih gradbenega dovoljenja – sicer lahko pride do prevelikega odstopanja rešitev v PZI od pogojev v DGD. Za »objekte z vplivom na okolje« je treba velik del načrtovanja, ki se sicer v praksi prepušča fazi PZI, izdelati že za fazo DGD in obravnavati v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, s tem, da se dokaže varnost in zanesljivost varovanja okolja, zagotovitev javnega interesa in zavarovanje interesa potencialno prizadetih oseb s »pravnim interesom«. To je še posebej pomembno, saj se taki objekti obravnavajo sodno na Upravnem sodišču že na podlagi DGD in ne šele PZI ali prijave del. 

Enako velja za navedbe zahtev mnenjedajalca glede varstva kulturne dediščine v zvezi s predvidenimi odmiki nove podzemne garažne hiše 16 m od semenišča in v 123. točki navedbe, da je glede na zahtevnost temeljnih tal, veliko globino predvidene gradnje in neposredno bližino najpomembnejših objektov kulturne dediščine – spomenikov državnega pomena in UNESCO dediščine, potrebno v fazi PZI izdelati recenzijo projekta PZI, ki jo mora izdelati za to usposobljena neodvisna institucija, na primer akademska ali raziskovalna institucija.

Ugotovimo lahko, da je tako ukrepanje prepozno. Gre za objekt z vplivi na okolje, ko je treba že v fazi za gradbeno dovoljenje zagotoviti z ustrezno prikazanimi rešitvami, da vplivov ne bo, oziroma morajo biti že v fazi DGD vgrajeni vsi omilitveni ukrepi, ki jih je treba zagotoviti.

Na podlagi dovolj natančno načrtovanih vsebin v dokumentaciji za gradbeno dovoljenje (DGD) pride na vrsto, in je možna, recenzija že za DGD, in ne šele za PZI.

Tudi Poročilo o vplivih na okolje lahko šele ob tem ugotavlja, ali bo projektirana investicija dovolj ustrezna za varovano okolje.

Protokol HIA (Heritage Impact Assessments at World Heritage Properties), ki zahteva javno obravnavo posegov na območju varstva (in vplivnem območju v okolici) je predpisan tudi za Plečnikove tržnice, vključuje pa javno obravnavo in vključevanje javnosti v postopek nameravane gradnje v bližini zaščitenega območja in objektov. 

Pred kratkim sem v časopisu zasledila oglas, ki vabi na »Rog dizajn dneve«. Gre za večdnevno prireditev, posvečeno oblikovanju. Ne vem, zakaj se je avtorici/avtorju oglasa zdelo lepše naziv dogodka zapisati v grdi spakedranščini, saj smo »design« že zdavnaj prevedli v »oblikovanje«, še manj pa mi je razumljivo, zakaj je treba papagajsko prenašati tuje jezikovne strukture v slovenščino (»dizajn dnevi«). V nekaterih jezikih, npr. v angleščini, v kateri očitno razmišlja čedalje več Slovenk in Slovencev, lahko v takšnih besednih zvezah samostalnik nastopa tudi v vlogi pridevnika, v slovenščini pač ne, se pa takšno maličenje pojavlja čedalje pogosteje. Že pred leti je neki bralec v tej rubriki opozarjal na nepravilno rabo slovenščine v takšnih zvezah, npr. Triglav tek ali Ljubljana festival. Od takrat pa se je stanje očitno le še poslabšalo, saj so čedalje pogostejši oglasi, ki so polni jezikovnih napak, kot bi njihove avtorice/avtorji uspešno prešpricali pouk slovenščine v osnovni šoli. Na oglasu za to prireditev se pojavlja tudi vprašanje: »Kaj se lahko naučimo od prednikov?« Verjetno kvalitetnega in celo vrhunskega oblikovanja, bi si pa želela, da tudi boljšega znanja in lepšega odnosa do slovenščine. 

V Mladini št. 43 je bil objavljen članek avtorja Boruta Mekine, ki neustrezno povzemajo moje stališče do javnega zdravstvenega sistema, zato želim pojasniti svoja stališča. Osebno menim, da ima Republika Slovenija enega najkakovostnejših javnih sistemov v Evropi ter na svetu, ki omogoča ustrezno obravnavo vseh pacientov, vključno s tistimi, ki jih obravnavamo intervencijski radiologi.

Izvajanje intervencijske radiologije, ki je izrazito kompleksna in multidisciplinarna veja radiologije, je brez dvoma najkakovostnejša znotraj dobrega javnega zdravstvenega sistema.

Vedno sem deloval v prid javnemu sistemu, saj ta omogoča najustreznejšo oskrbo pacientov, tudi najkompleksnejših. Slednje je razvidno tudi iz mojega 30-letnega delovanja v Univerzitetnem kliničnem centru

Ljubljana (UKCL), kjer že več kot desetletje uspešno vodim Klinični inštitut za radiologijo. Ta je eden izmed najboljših radioloških institucij v EU, kar smo dosegli z več desetletnim predanim delom in sodelovanjem vseh zaposlenih. Mednarodna prepoznavnost in potrditev kakovosti institucije se kaže tudi v sodelovanju v EU projektih, kjer se trenutno vključujemo kot partnerji v tretji EU projekt v zadnjih treh letih.

Menim, da javni zdravstveni sistem zagotavlja najboljšo možno oskrbo vseh pacientov in upam, da se bo v bodoče sistem še nadgradil ter izboljšal, tako v dobro pacientov kot zaposlenih. Kod predstojnik KIR se bom še naprej zavzemal za nemoteno delovanje radiološke dejavnosti v UKCL.

Javnost želimo obvestiti, da po več kot štirih mesecih od homofobnih napadov pred knjigarno Mariborka v Mariboru postopki na policiji in tožilstvu še vedno niso zaključeni ter da o njihovem poteku nimamo domala nobenih informacij.

Doslej smo prejeli le tri dopise: - obvestilo Ministrstva za notranje zadeve o tem, da bo našo pritožbo zoper vodjo ene od patrulj, ki so junija prispele na kraj dogodka, obravnaval senat pri Ministrstvu za notranje zadeve, pri čemer seje senata še vedno ni bilo; - dve obvestili Policijske postaje Maribor I o zaključku policijske preiskave, v katerih nas je policija obvestila, da je v enem primeru na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, v drugem pa, da je na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podala poročilo, kar pomeni, da po mnenju policije ni šlo za storitev kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva iz 297. člena Kazenskega zakonika.

To ocenjujemo kot nesprejemljivo.

Junija smo pred knjigarno v znak podpore vsem manjšinam in v podporo svobodi izražanja različnosti v družbi izobesili mavrično zastavo.

Posledično smo bili deležni šikaniranja, verbalnih ter tudi fizičnega napada s škarjami, mladi moški so pljuvali na zastavo, nacistično pozdravljali, nas zmerjali ter zastavo redno poskušali odtujiti. Ker nas policija po svojih besedah kljub našim številnim klicem in prošnjam ni bila sposobna zaščititi, smo bili na koncu prisiljeni najeti ter iz lastnih sredstev in prispevkov bralk in bralcev plačati varnostnika, in sicer zato, da smo lahko v knjigarni v Mariboru leta 2024 normalno delali.

Policija z nami komunicira neformalno, tožilstvo pa je povsem neodzivno – v rokah tako kljub pozivom in poizvedovanjem še vedno nimamo ničesar konkretnega, da bi lahko verjeli, da se bodo postopki nadaljevali. Policija in tožilstvo imata dolžnost, da jih v razumnem roku končata, z nami pa redno ter po formalno predpisanih postopkih komunicirata ter nas redno obveščata o dogajanju. Pomanjkanje transparentnosti v komunikaciji in dejstvo, da ne vemo, kaj se s postopki dogaja, nas kot žrtve napadov še dodatno obremenjuje, da se postopki ne zaključijo, pa je izjemno zaskrbljujoče, saj se posledično še vedno ne počutimo varno.

Prišel bo junij 2025 – se bo ista zgodba ponovila? Ravno opisano ravnanje policije in tožilstva dokazuje, da je naš boj za enakopravnost manjšin in svobodne prostore v mestu še kako potreben, a ker nas policija po svojih besedah ni sposobna zaščititi, ker se Mestna občina Maribor na junijske napade ni odzvala na noben način, mi pa denarja za najem varnostnika, da bi ves junij stražil pred knjigarno, nimamo, nas izjemno skrbi, da bomo znova prepuščeni sebi.

Pozivamo policijo in tožilstvo, da v najkrajšem času identificirata storilce in storita vse potrebno, da bo o kazenski odgovornosti storilcev odločalo pristojno sodišče, Mestno občino Maribor pa, da se do nasilja jasno opredeli in da nas podpre v prizadevanju za enakopravno sobivanje v mestu ter junija tudi sama izobesi mavrično zastavo. 

Z zanimanjem in pozornostjo smo prebrali pamflet Mladininega sodelavca dr. Bernarda Nežmaha. V svojih prispevkih v Mladini večkrat piše kritično o partizanih oz. upornih Slovencih in Slovenkah, ki so se v obdobju 1941-45 borili proti nacifašističnemu okupatorju in domačim kolaborantom. Na žalost nismo spremljali TV oddaje, v kateri je bilo poročano, da so govorniki iz gibanja Svoboda partizane označili za svetnike. Svetniki so vsaj za nas neka mistična kategorija, povezana z različnimi verstvi, npr. rimokatoliško cerkvijo.

Partizani se nikoli niso oklicali za svetnike. V kolikor so to storili razni govorci, lahko to označimo za njihov spodrsljaj. Gospod Nežmah zapiše, »da so partizanske enote med in po vojni izvršile množico pobojev nad vojnimi ujetniki in civilisti«. Tako kot g. Nežmah v svojih pamfletih večkrat išče »dlako v jajcu« in gradi okoli nje zgodbo, smo jo našli tudi mi. Partizanske enote in njeni pripadniki so med vojno ubili marsikaterega kolaboranta, ki si je to tudi zaslužil. Ne dvomimo, da je prenagljeno bil ubit tudi kakšen Slovenec, ki si tega ni zaslužil, vendar ne moremo govoriti o množičnih pobojih.

Po 15. maju 1945 so množične poboje izvajale enote JA in ne partizanska vojska. Res je, da so tedaj bili v enotah »stari partizani«, prav tako pa tudi veliko novo mobiliziranih mož ter vojakov iz drugih delov Jugoslavije. Veliko vojnih ujetnikov si je po 15. maju 1945 zaslužilo strogo kazen, predvsem pa pošteno sojenje. Nekateri bi verjetno bili zaradi med vojno storjenih zločinov obsojeni tudi na smrtno kazen, zagotovo pa ne vsi, ki so bili pomorjeni. Pri tem je potrebno spomniti, da je bila v veljavi legitimna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije, ki je za dezerterstvo in sodelovanje z okupatorjem eksplicitno zahtevala smrtno kazen. Tudi zahodni zavezniki so zelo drastično obračunali z ujetniki in kolaboranti, vendar se pri njih ne pojavljajo dileme o upravičenosti teh dejanj.

Partizansko medvojno gibanje je bilo nedvomno akt velikega poguma in domoljubja, boj proti okupatorju je bil primaren, hkrati pa je potekal boj proti staremu sistemu in za boljšo ureditev po osvoboditvi domovine. Zagotovo je bilo med NOB tudi nekaj napak in zgrešenih potez, vendar je partizanski boj slovenski narod, tedaj še znotraj Jugoslavije, postavil na stran zmagovite koalicije. Še enkrat naj povemo, da so partizani bili zgolj pogumni prebivalci Slovenije, ki so se uprli okupatorju.

Nekatere vidne osebnosti po osamosvojitvi Slovenije 1991, npr. A. Drobnič in T. Velikonja, so v Sloveniji dosegli zgledne kariere, res pa nikoli niso bili na vodilnih položajih. Brez dvoma je tudi neposredno po vojni obstajal določen način kaznovanja in se ni samo pobijalo, res pa je, da pravosodje ni funkcioniralo po kriterijih današnje sodobne družbe.

Morda bi g. Nežmah lahko analiziral poteze rimokatoliške cerkve, posebno v Ljubljanski pokrajini, ki je bila prežeta s klerofašizmom že pred vojno, izrazito pa med vojno 1941-45. Vodje te iste cerkve danes skušajo beatificirati nekatere Slovence, ki se v tem obdobju niso prav izkazali s svojim domoljubjem in odločitvijo, na katero stran se bodo postavili. Njih skuša prikazati kot »svetnike in blažene«.

Tudi sam sem bil že velikokrat v Trstu in opazil, da je mesto drugačno od Ljubljane in da živi nekako drugače. Podobno velja tudi za druga italijanska mesta. Tudi to sem opazil, da v italijanskih mestih precej redko najdeš velike trgovske centre, razen morda v največjih kot sta Rim in Milano pa še tam so nesorazmerno majhni glede na trgovske potenciale teh mest. Trgovske centre so zgradili zunaj, kar precej daleč od mest. Očitno je, da je zakonodajalec ustrezno opravil svoje delo. N’Toko je opazil in povedal, v čem je sistemska razlika in predvsem kakšne ugodne posledice ta ima.

Ob tem je seveda treba biti tudi realen: v Trstu je veliko trgovinic, ki ponujajo italijanske izdelke. Zelo redko pa se spomnimo, da je Italija 30x večja od Slovenije in ima temu primerno več lastne ponudbe, od tople Sicilije s pomarančami do zmernega severa z industrijo in mrzlega s smučarijo v istem letnem času. Malce sem tudi skeptičen do kulture majhnih trgovinic vse povsod. V italijanskih mestih najdeš v samem centru trgovine iz “19. stoletja”, kjer dobesedno smrdi po tem stoletju in s prodajalcem/ko, ki ne ve čisto dobro, kaj tam sploh počne. In kjer nikoli ne vidiš kupca. Velikokrat sem se spraševal, zakaj so sploh tam in čemu služijo. Edino česar sem se spomnil, je pranje majhnih vsot denarja.

A ne glede na to, če pogledamo Ljubljano. Gospod župan Janković je s svojo ekipo polepšal Ljubljano in jo je naredil/dela kot se le da svetovljansko. Del mesta je v veliki meri ostal domačinom, npr.tržnica, lokali na Kongresnem trgu, tudi Kresija in vse kar je izven ožjega cestnega obroča (Aškerčeva, Roška, Masarykova, Bleiweisova). Za to si on in prof. Koželj zaslužita vse pohvale, mogoče tudi spomenik. Tako lepa bo verjetno Ljubljana ostala.

Ob tem pa je postala zelo podobna nemškim mestom z nekaj malega mediteranskega pridiha. Oblegajo jo turisti, ki jim je fino, da so na razpolago iste trgovine, ista pijača kot v Nemčiji ali na Nizozemskem, kupujejo pa ne veliko. Po lokalih v centru zasedajo skoraj vse mize. Veliko jih v bistvu niti dobro ne ve, kje so, le da je vse ceneje kot pri njih (že dolgo ne velja za Italijane).

A vseeno, kultura majhnih trgovinic in storitev (ne le v strogem starem delu mesta) vpliva na nas domačine, da se tudi mi veselimo življenja in v njem uživamo, predvsem nas ob pogostih srečevanjih poveže. Najbrž je čas, da se Ljubljani doda še domačnost, da turisti opazijo razliko med na primer Bonnom in Ljubljano. Morda bi taka Ljubljana privabila tudi bolj petične in kulturno zahtevnejše goste, ki bi bili za to pripravljeni potrošiti tudi kak evro več. Za kaj takega pa se bosta morala župan in profesor Žnidaršič še posebej potruditi! 

Spoštovane bralke in spoštovani bralci, med pogovorom z Lučko Kajfež Bogataj sem postavil trditev, da Kitajska danes proizvede 44 odstotkov električne energije s pomočjo obnovljivih virov. Številka potrebuje pojasnilo, to se je res zgodilo, a bilo je to letošnjega maja, ko je bilo veliko sonca. Letno povprečje je nižje, delež je okoli 30 odstotkov.

Leta 2023 so na Kitajskem sicer namestili skoraj dve tretjini novih svetovnih zmogljivosti sončnih in vetrnih elektrarn, a s skokovitim razvojem Kitajske se povečujejo njeni toplogredni izpusti, pospešeno gradijo namreč tudi nove termoelektrarne. Količina elektrike iz novih premogovnih elektrarn je leta 2023 presegla količino elektrike iz novih elektrarn na obnovljive vire energije.

Na Kitajskem naj bi se sicer rast toplogrednih emisij ustavila v desetih letih. Takšen je načrt partije. Nič kaj spodbudno. 

Prilagajanje na podnebne spremembe, ali kot ga klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj poimenuje kot prvo vprašanje za Slovenijo, je tisto, kar močno pogrešamo. Narave pač ne moremo obtoževati, niti od nje zahtevati odgovornosti. Pač pa to lahko zahtevamo od naših politikov, predvsem od vsakokratne vlade. Klimatologinja poudarja pomen prostorskega načrtovanja in discipline pri umeščanju objektov v prostor tako, da nam ujme, ki jih pričakujemo in doživljamo že vrsto let, ne naredijo škode v milijardah. Ihta politikov, da ’’debirokratiziramo’’ postopke za pridobivanje gradbenih dovoljenj, se je pokazala ob podnebnih spremembah za škodljiv ukrep. Mnenja mnenjedajalcev za upravne enote niso več obvezna! In upravne enote naj ne bi bile za nič krive? Povezuje jih ministrstvo za javno upravo. Izdajanje soglasij je bilo za politike administrativna ovira. Če investitor gradi objekt brez da bi vedel, kakšna je sestava tal, se mu lahko zgodi, da mu zemeljski plaz v deževju objekt odnese ali poruši ali pa voda zalije kleti naselja, kot se je to zgodilo v Logu pri Brezovici. Obvezna izdelava geoloških poročil je za politiko administrativna ovira!

Ali ni za milijardno škodo avgusta 2023 kriva vlada? Vladala je že več kot eno leto. Imamo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Ampak kaj napišejo na svoji strani: ’’Skrbimo za učinkovito energetsko preskrbo in uvajanje sodobnih energetskih politik, s posebnim poudarkom na pospešenem povečevanju deleža obnovljivih virov energije. Ti so ključni za varovanje okolja, energetsko samooskrbo in blažitev podnebnih sprememb.’’ Povsem zgrešen cilj. Nobenega dokaza doslej niso predstavili, da bi s postavitvijo načrtovanih preko 100 vetrnic kakorkoli blažili podnebne spremembe. Nujno je preusmeriti to ministrstvo in tudi vlado ter denar v prilagajanje podnebnim spremembam.

Izgleda, da je sestavni del podnebnih sprememb tudi debelejša toča. Nekaj sončnih panelov je pri nas že razbila. Upam, da nas je izučilo.

Intervjuvanka večkrat omenja sušo kot eno od nevarnosti za kmetijstvo. Ali ima vlada načrte o namakanju? Ali pa vsaj, da omogoči kmetom škropljenje njiv in travnikov z vodo s pomočjo 6- ali 8-kopterjev. Če so ti brezpilotniki dobri za škropljenje s pesticidi (spletne ponudbe), bodo tudi za vodo.

Poglejmo ministrstvo za obrambo, ki ima v sklopu tudi upravo za zaščito in reševanje in Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ministrstvo ima na svojih straneh še vedno resolucijo o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v letih od 2016 do 2022. Zdaj končujemo leto 2024! Že ta resolucija opozarja na preventivo, ki ni zadovoljiva, a v javnosti imamo vtis, da se to ministrstvo zgane post festum, kot se je to zgodilo avgusta 2023.

In kaj bi poreklo računsko sodišče o tem, da bi denar namenili prilagajanju namesto vedno novemu milijardnemu poravnavanju škod? 

Ko sem prebral izredno dobro, z dokumenti utemeljeno knjigo avtorja Gregorja Jazbeca, Bitka na Sutjeski, me je posebno presenetila avtorjeva navedba, da je Himmler, vodja SS in Hitlerjeva desna roka, Tita svojim častnikom opisal takole: »Drugi primer, maršal Tito. Moram reči, ta je stari komunist, to je gospod Josip Broz ali Broš, kakor mu je pač ime. Mož, ki je dosleden. Sam bog ve, da je naš nasprotnik. On si je v resnici zaslužil ime maršal. Ko ga ujamemo, ga bomo takoj ubili – o tem ste lahko prepričani –, on je naš sovražnik. Ampak želel bi si, da bi imeli v Nemčiji na ducate Titov, mož, ki vodijo in imajo tako pogumno srce in dobre živce in se, čeprav večno obkoljeni, nikoli ne predajo. Ta moški namreč ni imel ničesar, prav ničesar. Stal je med Rusi, Angleži, Američani, pa si je upal Angleže in Američane popolnoma opehariti, popolnoma nasrati. On je rdeč človek, on je človek Moskve (nerazumljiv govor). Vedno znova obkoljen, a je vedno našel izhod. Nikoli se ni predal!« To je avtorjev prevod po originalnem tonskem zapisu Himmlerjevega govora z dne, 21.9.1944; Vir: Šta je rekao Himmler o Titu septembra 1944?/ What did Himmler say about Tito in September 1944?, ki ga je moč najti na Youtubu.

Kot lahko spremljamo nekatere slovenske »prijatelje« Tita, ki so mu tudi nosili štafeto in ga slavili v Jajcu, bi bili oni danes zelo veseli, če bi se uresničila Himmlerjeva napoved, da bi Tita po ujetju takoj ubili. 

Slovenija je država z delujočim jedrskim programom. Reaktor TRIGA že od leta 1966 omogoča raziskave, izobraževanje in usposabljanje talentov za potrebe Slovenije, več evropskih držav in širše po svetu, Nuklearna elektrarna Krško (NEK) obratuje 40 let tudi v izogib energetski uvozni odvisnosti države. Ob varnem odlaganju radioaktivnih odpadkov in začasnem skladiščenju izrabljenega goriva je jedrska energija (JE) strateški vir potrebnih stabilnih količin električne energije z nizkimi emisijami toplogrednih plinov in najmanjšim prostorskim odtisom. Danes jo taksonomija EU določa kot trajnostno. Zaradi dolgoročne potrebnosti se ji krepi tudi podpora javnosti. Leta 2004 se vprašanje podaljšanja življenjske dobe NEK opredeli kot »morebitno« v Odloku Državnega zbora RS (DZ) o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije. Leta 2015 se najavi možnost projekta nove jedrske elektrarne (JEK-a2) v Odloku DZ o Strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, družbi GEN energija d.o.o. so bili pred dokončno odločitvijo postavljeni pogoji priprave strokovnih gradiv, posvetovalnega referenduma in skupnih vlaganj domačih in tujih zasebnih investitorjev.

Leta 2020 se pojavi zahteva sprejeti odločitev o izgradnji JEK-a2 najpozneje do leta 2027 v vladnem Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu RS (NEPN 2020). Leta 2021 se v nasprotju s temi pogoji GEN energiji izda energetsko dovoljenje za projekt JEK2. Leta 2022 se odločitev o gradnji JEK-a2 naveže na jedrske tehnologije, ki jih obvladuje zahodni svet, in na možnost vpeljave majhnih modularnih reaktorjev v Koalicijski pogodbi vlade v mandatu 2022-2026. Po dvajsetih letih se vprašanje podaljšanja življenjske dobe NEK zapre, načrtuje se najmanj do leta 2050 z Resolucijo o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 (Strategija 2050), ki jo je državni zbor sprejel 28. 6. 2023. S ciljem trajnostnega razvoja po scenariju razogljičenja EU in s ciljem dolgoročne, varne, zanesljive in cenovno pravične oskrbe z energijo povzema Strategija 2050 odločitve poslancev zadnjih dvajsetih let. Ob tehnološkem napredku in ob prezahtevnih pogojih ravnanja z izrabljenim gorivom in jedrske varnosti pa Strategija 2050 opušča izgradnjo konvencionalnega drugega bloka JEK, prevelik vložek v premajhni državi bi bil micelij tveganj in korupcije. Strategija 2050 vsebuje povečanje delujočega jedrskega programa, vendar ne v ekstremni dimenziji, kot je razvidna iz referendumskega vprašanja „Ali ste za … izgradnjo drugega bloka JEK in manjših modularnih jedrskih reaktorjev?“. Slednjega je poslanska skupina SDS 18. januarja letos vehementno podtaknila voljni vladni koaliciji, s čimer se je začel razkroj pravne države v energetiki.

V Strategiji 2050 sloni razvoj energetske infrastrukture na regionalnih in lokalnih potencialih rabe obnovljivih virov energije (predvsem sonca), na možnosti gradnje elektrarn na ogljično nevtralne sintetične pline na obstoječih energetskih in industrijskih lokacijah (potencial uplinjanja velenjskega lignita). V poglavju 6.3.2 Jedrska energija je zapisan naslednji scenarij: (1) »NEK ostaja v obratovanju. Z modernizacijo … podaljšanje njene življenjske dobe« za slovenske potrebe z močjo 730/2 MW - po Mednarodni agenciji za JE (IAEA) sodi med konvencionalne elektrarne z močjo 700+ MW; (2) »V okviru … se preučijo prostorske možnosti za pridobivanje energije v jedrskih napravah« - po IAEA so to mali modularni reaktorji (SMR) z močjo do 300 MW in mikroreaktorji z močjo do 10 MW. V krizi unikatnih, lokacijsko »togih« in s prevelikim časovnim zamikom grajenih konvencionalnih jedrskih elektrarn, in ob dostopnosti novih, sukcesivno dostavljivih in lokacijsko »prožnih« modularnih elektrarn, še eni tehnološko zastareli elektrarni, JEK2, pa v Strategiji 2050 ni mesta. Zato so zagovorniki konvencionalnega pridobivanja elektrike iz jedrske energije sprožili sprejem treh nezakonitih dokumentov v nasprotju s Strategijo 2050. Tako so 23. maja poslanci z Resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji sprejeli Smernice za oblikovanje in izvedbo politik za trajnostno, varno, miroljubno in odgovorno izkoriščanje JE, ki v poglavju B. Jedrske novogradnje vsebujejo dvoje energetskih scenarijev: v 36. členu »izvedbo projekta JEK2 in uvajanje obnovljivih virov« in v 37. členu »izgradnjo novih jedrskih elektrarn, vključno z malimi modularnimi reaktorji, kot projektov državnega pomena«, v obeh primerih »če se to izkaže za ekonomsko smotrno, tehnično izvedljivo in koristno za stanje okolja«. Nato so 10. julija poslanci, sledeč izključno scenariju iz 36. člena, sprejeli Odlok o strategiji upravljanja naložb države, s katerim kapitalskemu trgu in splošni javnosti sporočajo, da se jedrski program nadgrajuje izključno z izvedbo projekta JEK2. Gospodarski družbi SDH in GEN sta zadolženi za uresničitev ključnega cilja države »Projekt JEK2 je potrebno čim prej dokončno in ustrezno umestiti v strateške dokumente in zakonodajo«. Sledil je 10. oktober, ko so poslanci z Odlokom o razpisu posvetovalnega referenduma državljanom preprečili možnost izbire med opcijama JEK-a2 in malih modularnih reaktorjev, kakor so opozorili v oddaji Tarča 17. oktobra mag. Aleksander Mervar, direktor družbe ELES, dr. Matej T. Vatovec, vodja PS Levica, in tudi dr. Dejan Paravan, generalni direktor GEN-a.

Državni zbor mora zdaj stopiti dva koraka nazaj. Prvi je bil že storjen z »Odlokom o prenehanju veljavnosti Odloka o razpisu posvetovalnega referenduma«. A zdaj mora odločiti tudi o prenehanju veljavnosti, v celoti ali delno, Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji in Odloka o strategiji upravljanja naložb države. Tako bodo dani pogoji, da Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo dokončno redigira svoj 5. osnutek predloga posodobitve NEPN 2020 iz 14. avgusta letos in zavrne pregled Predloga pobude za Državni prostorski načrt za JEK2. 

V strojništvu je pravilo in dejstvo, da je cena pri zelo ozkih tolerancah, zelo natančnem izdelku in lepo dizajniranem izdelku znatno višja, kot je cena manj natančnih izdelkov. To velja za Rolex, švicarske ure in Mercedes. Jedrska energija pa je med načini pridobivanja ur elektrike kot Rolex med urami. Vse je najbolj precizno, najbolj vrhunsko, najbolj zahtevno, špicenklase; zaposleni, strojna oprema, gradbena izvedba, gorivo, aparature, zahtevnost upravljanja, transport goriva … In to nikoli ni bilo in nikoli ne bo poceni, cena je tudi špicenklase! Vedno bo najzahtevnejše tudi najdražje! Vsaj desetkrat dražja je jedrska elektrarna od termoelektrarne istih megavatnih ur moči in z enakim principom delovanja. Pri jedrski energiji namreč ni tolerance za napake. Jedrska energija je najdražja in najbolj nevarna. V primeru napak lahko pol Slovenije izselimo.

Pri JEK je bila olajševalna okoliščina domača ruda Urana iz rudnika Žirovski vrh. Danes razen zaposlenih, ki jih bodo učili drugi, in degradirane lokacije ne bo prav nič domače, vse bo iz uvoza. Domače bo ostalo skladišče visoko rizičnih radioaktivnih odpadkov, za katere bodo zanamci morali zastonj skrbeti še nekaj tisočletij (betonski silos za skladišče zdrži sto let). Zemlja je zaradi človeških, hidrometeoroloških in tektonskih nepredvidljivosti neprimerna za atomsko energijo. Jedrska energija je energija sonca in tja tudi sodi. Z zavajanjem in laganjem o nizki ceni megavatne ure proizvedene jedrske elektrike pa hočejo nam revežem prodati predrag Rolex.

Lep pozdrav.

Med skoraj 10-mesečno stavko zdravnikov smo se naposlušali argumentov, obtoževanj in floskul z vseh strani. Teorij, kako bi rešili naše zdravstvo, je nič koliko. Praksa, ki so ji izpostavljeni mnogi bolniki, pa je sledeča.

Pacientki se je na hrbtu naredila boleča notranja tvorba, ki je splošni zdravnik ni mogel sam odstraniti, zato jo je z napotnico poslal k specialistu. Gospa je seveda najprej poklicala v Splošno bolnišnico Izola (SBI), kjer so ji povedali, da takih posegov ne opravljajo. Potem je poskusila srečo v šempetrski Splošni bolnišnici Nova Gorica, kjer pa bi prišla na vrsto šele drugo leto. Ker zaradi hudih bolečin gospa ni mogla niti spati, niti opravljati vsakdanjih opravil, je hočeš nočeš poklicala zasebno samoplačniško ambulanto, kjer so jo naročili čez dobre tri tedne z opozorilom, da bo poseg stal 200 evrov. V tem času se ji je tvorba še zagnojila, antibiotik ji ni pomagal, bolečine in nevšečnosti so bile iz dneva v dan hujše. Končno je dočakala dan D, ko je popoldne šla na naročen poseg k zasebniku, kjer pa je zdravnik na pregledu odlepil gazo, ugotovil, da je vsa stvar gnojna in rekoč, da zaradi tega ne more narediti nič, zalepil gazo nazaj, in zaračunal 120 evrov.

Za našo »elito« je seveda to drobiž, sploh če ga zaslužiš v par minutah, a za posameznike amorfne gmote kot upokojenci s povprečno (nizko) pokojnino tudi so, to ni malo denarja. Nekaterim lahko predstavlja celo razliko med biti lačen ali biti sit. In če je človek kljub vsem zdravstvenim zavarovanjem, ki jih plačuje vse življenje, še pripravljen odšteti 200 evrov za poseg, ki ga bo končno odrešil muk, pa plačilo le 80 evrov manj za ugotovitev, da se nič ne da narediti, lahko res močno dvigne pritisk. Na vprašanje, kaj naj zdaj naredi, je zdravnik gospo enostavno poslal nazaj k splošnemu zdravniku ali na urgenco v SBI. Po dolgem razmisleku se je tja nejevoljna in skeptična tudi odpravila, zavedajoč se svoje »neurgentne« situacije, saj je le-ta trajala že skoraj mesec dni.

A je imela vsaj tukaj srečo. V množici ljudi z razbito glavo in drugimi poškodbami ter bolnimi otroki in ostalimi res urgentnimi bolniki je sicer čakala skoraj tri ure (kar je še malo), a na koncu je naletela na mlado prijazno specializantko, ki se ji je kljub neznosni gneči res posvetila, in kljub gnojnemu vnetju ji je to tvorbo izrezala, kar njen stanovski kolega nekaj ur prej ni mogel narediti. Da pa je krog perfektno sklenjen, je zdravnik iz zasebne ambulante zaposlen v SBI, kjer, kakor smo lahko prebrali na začetku, teh posegov v rednem delovnem času sploh ne opravljajo.

Kdo je tu zdaj nor? Ali je gospa res morala trpeti en mesec bolečin? Je to lekcija za vse ostale paciente, da gredo s svojimi problemi kar na urgenco, čeprav ta poka po šivih? Na urgenco, kjer medicinsko osebje v nepredstavljivih razmerah opravlja svoje poslanstvo za veliko nižjo plačo kot istočasno njihovi kolegi za prav tako nepredstavljivo visoke zneske v zasebnih ambulantah? In iz katerih zdravniki paciente, ki so jim pravkar zaračunali 120 evrov za nič, pošiljajo svojim zdravniškim kolegom na urgenco v svojo matično ustanovo? Kakšno sporočilo je to za zdravnike? In kakšno za bolnike? Resnično bi rada slišala strokovno razlago za to, milo rečeno, čudno situacijo. 

Pred dnevi smo prebrali, da bo na grajskem pobočju podrtih 205 dreves in jih bodo z grajskega griča odvažali s helikopterjem.

Naša iniciativa že od samega začetka prizadevanja za ohranitev osrednje ljubljanske tržnice opozarja na drsenje zemljine grajskega hriba. Mestna oblast sedaj to potrjuje. A istočasno oporekamo poseku dreves, saj korenine zadržujejo drsenje zemljine, smo se učili v šoli. Posek 205 (dvestopet) dreves bo omogočil, da bi zemlja še hitreje drsela, nas poučujejo strokovnjaki. Verjamemo, da je potrebna drugačna sanacija grajskega pobočja. Ali pa je posredi prodaja drevesnih debel? Morda niso slučajni poseki dreves v Tivoliju, na Rožniku in drugod.

Ljubljanska mestna oblast trmasto vztraja pri gradnji garaže na območju osrednje tržnice. S tem bi – morda tudi namenoma - uničili edinstveno lepoto, ki je ni nikjer v svetu: Tromostovje, pod katerim teče Ljubljanica, tržnica, stolnica, semenišče z bogatimi freskami in nad vsem tem se dviga grad. Celo predsednica evropske centralne banke – pred njo pa tudi že mnogi tuji obiskovalci in državniki - si je prejšnji teden z zanimanjem ogledala tržnico in se pogovarjala s prodajalci, smo prebrali.

In zakaj hoče mestna oblast uničiti srednjeveško kulturno dediščino in onemogočiti na tem prostoru prodajo doma pridelanih pridelkov? Zaradi avtomobilov! Medtem pa je kriza avtomobilske industrije v Nemčiji, v Evropi. Kriza delovnih mest je na pohodu. Ljubljanska mestna oblast bi pa gradila garažo v samem centru. Paradoks je, da je prav mestno središče zaprto za avtomobile. In izkopali bi gradbeno jamo za garažo, da bo zemljina čimprej zgrmela v Ljubljanico! Ni nam znano, da bi strokovnjaki izračunali tudi škodljiv vpliv podzemnih voda. Evidentna je velika škoda zaradi podzemnih vod na Kongresnem trgu, da ne govorimo o odstoječem izdolbljanju pod Plečnikovimi arkadami.

Torej, zelo delikatno je, če se izkoplje gradbeno jamo! Velika resnica je, da garažo hoče samo mestna oblast z županom na čelu. Večina prodajalcev je izjavila, da ne potrebuje garaže. S svojim avtom pripeljejo zjutraj pridelke na trg in po končanem tržnem času pride družinski član po ostanek pridelkov in tržne predmete. Vmes ta avto potrebujejo domači za svoje potrebe. Vsekakor je potrebno nekaj izboljšav na prodajnih mestih, saj prodajalci zaslužijo bolj civilizacijske, človeške pogoje. Vendar je te izboljšave potrebno urediti v soglasju z njimi!

Menimo, da bi morala mestna oblast (v tem primeru ne bi bilo blokade niti medijev niti omejevanja prostora, kot je bilo v primeru našega zbiranja podpisov) za tako sporen projekt, kot je garaža pod tržnico, nujno razpisati referendum. Namreč, vsi županovi volilci ne odobravajo gradnje garaže pod tržnico. Ko smo leta 2010 istočasno zbirali podpise, župan Janković za volitve za župana, iniciativa Tržnice ne damo in Lista za čisto pitno vodo pa za referendum proti garaži

pod tržnico. Kar nekaj ljudi, ki je oddalo podpis na Listi Zorana Jankovića, se je potem odpravilo na našo stojnico in oddalo podpis proti garaži pod tržnico. Opomnili smo jih, da to ni združljivo, kajti če glasujejo za župana, so avtomatsko za garažo pod tržnico. Ti ljudje so nam pojasnili – če povzamemo skupno točko – da so za župana, niso pa za garažo pod tržnico. Zatorej menimo, da bi bilo edino pravilno po vseh teh letih, da so občani Ljubljane tisti, ki jasno povedo, ali so za garažo ali niso.

Slišimo, da se prazni stavba Kresije, da bi se obnovila za hotel. Z referendumom bi se morali tudi odločiti o prodaji Kresije, mogočne secesijske stavbe, ki je bila zgrajena za namene mestne uprave. Nikakor ne za hotel! Skupaj, Kresija in Filipov dvorec simbolizirata vhod v staro mestno jedro.

Mestna oblast je izvoljena zato, da skrbno upravlja z našim prostorom, da ohranja našo kulturno dediščino, da skrbi za varnost in dobro počutje občanov (kar vključuje tudi zdravje, izobraževanje idr.). Občani Ljubljane hočemo uveljavljati svoje enakopravne pravice in realizirati skupne interese v svojem mestu in v svoji državi. Nikakor pa nihče ne sme uveljavljati svojih interesov ter uveljavljati svojo voljo v škodo občanov. 

Naj namesto Goloba ovadijo ljudstvo? Ljudstvo ga je vendar izvolilo ravno zato, da Slovenijo očisti »janšizma«, to je vseh Janševih spornih praks proti demokraciji, ki jih je še v veliko večji meri kot prej izvajal v zadnji vladi. Že ko premier samo ponavlja to »grozno« besedo »janšizem«, je zanjo ozmerjan. Ko pa poskuša Janševe nezakonite poteze odpraviti, ga policija ovadi. Zakaj? Ker bi to moral storiti zakonito, brez vmešavanja v institucije. Pa se je res vmešaval? To trdita Tatjana Bobnar in njen »izbranec« Lindav, Golob pa zanika. Kdo je bolj verodostojen, komu verjeti?

Tatjana Bobnar je v marsikaterih očeh ali tudi v srcih postala velika poštenjakinja in žrtev v času, ko so jo Janševi premestili v Tacen. Mahnič jo je že prej pobalinsko naganjal iz njene pisarne in s tem napovedal, kaj bo, seveda »brez vmešavanja« v kadrovsko politiko policije. Kajne Janša? Kajne Hojs? Na naše zadovoljstvo jo je Golob izbral za notranjo ministrico, čeprav, s pogledom nazaj, bi bilo bolje, če je ne bi. Iz karierne policistke se je težko prelevila v političarko. Z vrha policijske hierarhije, ki prinaša avtoriteto, veliko (samo)spoštovanja in ukazovanja podrejenim, je pristala v drugačnem okolju, vpeta menda v pogovore političarke s politikom. Dalj časa nismo vedeli, do njenega zame nepričakovanega izbruha, da je nezadovoljna zaradi premierjevih pogledov in, po njenem, zaradi njegovih nezakonitih zahtev. Po drugi strani se je med začetnimi Golobovimi pristaši počasi izoblikovalo več skupin, med njimi: brezpogojni podporniki; veliki razočaranci zaradi previsokih pričakovanj in neupoštevanja različnih ovir; nekateri (in teh je vedno več) so ga začeli doživljati, da je lopov, lažnivec, nesposobnež in vse njegovo početje a priori in neselektivno razlagati skozi to svojo prizmo. Izkrivljeno? Sama sem med tistimi, ki ne reagirajo na prvo žogo in takoj ne verjamejo ne znancem ne novinarjem ne politikom, prepričati se želijo sami, če se le da ob podatkih, ki jih dobijo.

Se tudi vam zdi, da so vsi politiki enaki? Da med Janšo in Golobom ni nobene razlike? Da gre Golob po Janezovi poti? Saj se nas večina še gotovo spominja, kaj je pod Janšo počela policija z »robokopi«? Napisali so za 5 milijonov glob - tudi za sendvič na stopnicah - , na podlagi nezakonitih odlokov, tlačili v marice ljudi, ki so brali ustavo, streljali ljudi z gumijastimi naboji in zaplinjali mesta …, Hojs pa jih je nadziral. Tisti Hojs, ki je »dokončno odstopil«, Janša pa odstopa ni sprejel, ker ga je potreboval, da je izvajal njegove čistke na policiji, menjave z zvestimi oprodami. (Kaj pa nezakonita nabava mask, respiratorjev itd.?) Je Janšo (in Hojsa) kdo ovadil zaradi »vmešavanja« v kadrovanje? Ne, razlika med Golobom in Janšo je zato očitna. Ga je ovadila policija? Ga je ovadila Tatjana Bobnar? Ga je tako klevetala kot zdaj Goloba? Jo je degradacija v Tacen manj prizadela kot izguba ministrskega mesta? Nočem zmanjševati Golobovih napak ali nezakonitosti, bivša ministrica pa me res ne prepriča, da jo vodita samo resnicoljubnost in poštenost, ker ti dve lastnosti ne poznata različnih vatlov za različne ljudi. Ne poznata recimo obtoževanja zaradi neresničnih domnev. Z njenega obraza, iz izgovorjenih besed in njihovega tona sijeta (tudi) užaljenost in maščevalnost. Škoda. Ne izgublja samo Golob, ampak tudi ona in mi. Državljani. 

Po katastrofi, ki ni naraven pojav, ki je posledica odpovedi delovnega razmerja kar treh družinskih zdravnikov od štirih v ZD Tolmin. Lahko da se predstavniki lokalne skupnosti, vodstvo zdravstvenega doma po tem še dogovarja-jo z odpovedniki - zaupanje je porušeno. In vemo, kako težko, če, se ga lahko spet pridobi. Sama sem hitro ukrepala in sedaj sem pri zdravnici, ki je še par dni nazaj sprejemala nove varovance. Zdaj ne več. Nisem želela čakati v negotovosti, kaj se bo izcimilo iz teh lokalnih pogovorov, ko pa je problem bistveno bolj globalen. Bodo zdravniki ostali ali bo njihova odpoved dokončna. Pa čeprav bi ostali, čeprav bi ostal moj osebni zdravnik (vemo, da je edina zdravnica, ki ni dala odpovedi, dr. Kuščar), se mi je to njihovo zavržno dejanje tako uprlo, oni sami tako izgubili moje spoštovanje in zaupanje, da nikakor ne bi mogla več biti v njihovi zdravstveni oskrbi. Ko sem včeraj šla mimo tolminskega zdravstvenega doma, je bilo, kot bi gledala razdejanje po bombnem napadu.

Ko se ti življenje v sekundi poruši, ko ti nekdo v momentu zruši svet, uniči tvoj občutek varnosti - ko te nekdo, ki si ga dojemal kot človeka, ki skrbi za tvoje zdravje, za tvoje življenje, nenadoma začne življenjsko ogrožati (zdravniki pač ne servisirajo mlinčkov za kavo) - to je ta groza, ta srh, ki ti gre po telesu. ZD Tolmin kot da ni več. Je in ga ni. Je kot nek fantomski ud, ki ga sicer vidiš (čutiš), kot nek spomin, z njim pa si ne moreš več pomagati.

Na mestu ZD Tolmin zija krater - našega zdravstvenega doma ni več. Lahko prenavljajo njegovo stavbo, ampak njega ni več. Elitistični kruhoborci so prvi zapustili potapljajočo se barko. Vprašanje, koliko so se v preteklosti sploh angažirali za njeno reševanje. Pustili so nas na cedilu. In zdaj? 

Ob branju izjav novega ministra za obrambo, se lahko strinjamo z ugotovitvijo kolumnista dr. Vlada Miheljaka, da je izgubil razsodnost. Takšne fraze pa tudi kažejo, da minister ne razume (naše) družbe, družbena dogajanja, naše zgodovine, zakaj in kako smo prišli do države - nima niti znanja iz družboslovja, ki se pričakuje že od gimnazijca! Tovrstno znanje se pričakuje od nekoga, ki je postavljen na odgovorno funkcijo vodenja državnega področja, kjer se morajo sprejemati odločitve, prepoznati specifični interesi države, imeti vizijo, v katero smer naj se področje razvija. Če smo suverena država. Če pa nismo oziroma jo naši politiki takšno delajo, je pa seveda dovolj poslušati in izvajati direktive, sprejete v nekih drugih centrih moči, kjer se sledi interesom drugih držav.

Novi minister govori o „svetem domoljubju“, ki ga moramo gojiti pri mladih. Kje pa je njegovo domoljubje, če je pripravljen voditi resor, o katerem nima nobenega znanja (po poklicu je veterinar) in ga zato ne bo mogel opravljati kvalitetno oziroma tako, da bo dobro za državljane ? Za manj zahtevna dela se zahteva ustrezna kvalifikacija, za funkcijo, ki vključujejo porabo našega denarja in obrambo države, pa to ni potrebno?

Izjave o vrednotah, ki naj bi veljale za druge, na pa za tiste, ki jih vneto zagovarjajo, so značilne za mnoge oblastnike in so sprejemljive za volivce, ki s svojimi frustracijami niso opravili. Večina volivcev, med njimi tudi volivcev stranke, kateri pripada nov minister za obrambo, pa tako dvoličnost ne sprejema in želi na vodilnih funkcijah osebe z znanjem, saj le kompetentni politiki lahko sprejemajo odločitve - dobre za državljane. 

Zima je pred vrati, z njo pa prihajajo povečani stroški za življenje. Ti v največji meri prizadenejo starejše, večinoma osebe, ki živijo same, še posebej samske ženske in družine z nizkimi dohodki.

V medijih in uradnih poročilih zasledimo, da je lani v Sloveniji pod pragom revščine živelo 264.000 prebivalcev, kar je skoraj 13 odstotkov vseh prebivalcev države. Zaskrbljujoče je, da je revščina v primerjavi s predhodnim letom narasla. Za enočlansko družino je prag revščine 903 evre na mesec.

Evropska socialna listina uvršča pravico do varstva pred revščino med mednarodno priznane socialne pravice. Vemo, da na revščino vpliva več dejavnikov, najbolj pa količina denarja, ki ga ima posameznik ali družina. Starejši brez sorodnikov ali dobrih sosedov morajo vse usluge plačati. Pri tem ne gre pozabiti, da po podatkih ZPIZ-a kar 40 tisoč upokojenih prejema nižjo pokojnino od 700 evrov mesečno. V Sloveniji je bila na novo zagotovljena pravica do vdovske pokojnine 748 evrov. Namenjena je upokojenim, ki imajo svojo starostno ali invalidsko pokojnino, v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je vplačeval tudi njihov zakonec, partner, ki je ali bi imel pravico do pokojnine.

Žal je zakonodajalec uveljavljanje te pravice za osebe, ki so že upokojene, omejil le na letošnje leto (2024). Kroži podatek, da približno 1000 upokojenih, ki bi imeli pravico do zagotovljene vdovske pokojnine, te pravice do sedaj še ni uveljavljalo. Vprašamo se lahko, zakaj ne? Odgovor je večinoma preprost - ker zanjo ne vedo.

Veliko starejših ima omejen dostop do informacij. Posebej če živijo sami, nimajo sorodnikov, nimajo radia, televizije, dostopa do interneta, pametnega telefona, računalnika, časopisov in revij, kjer opozarjajo na to pravico. Tudi če informacija do njih pride, je pogosto ne razumejo in ne vedo, kako ravnati.

Da bi vsaj najrevnejšim omogočili nekoliko lažje življenje in jim delno odvzeli skrb za preživetje, v Srebrni niti - Združenju za dostojno starost pozivamo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da vloži spremembo zakona, po kateri bi pravico do zagotovljene vdovske pokojnine priznali in odmerili vsem upravičenim do nje po uradni dolžnosti. Nobenega razloga ni, da bi koga iz birokratskih razlogov prikrajšali za večjo pokojnino. 

Župan občine Dobrova – Polhov Gradec je politik, katerega osnovni cilj je pridobivanje glasov volivcev. Z zavajajočimi in pomanjkljivimi navedbami skuša biti všečen svojim volivcem.

Dejstva so takšna, kot so navedena v intervjuju v 35. številki Mladine. Območje »centra Dobrove« je bilo v zadnjih štirinajstih letih 5 krat delno ali v celoti poplavljeno. Zaradi pogostosti poplav na tem območju od leta 2010 naprej se dejansko to območje razvršča v razred srednje poplavne nevarnosti. Žal se na tem območju v stavbi občine Dobrova–Polhov Gradec nahaja tudi otroški vrtec. Ker gre za občutljivo skupino ljudi, je dejavnost varstva otrok skladno s Prilogo 2 »Poplavne uredbe« prepovedana. Tako kot med vsako prejšnjo poplavo sem bil tudi med zadnjo, 4. 8. 2023, ob 9.15 h na Dobavi skupaj z državnim sekretarjem na MNVP in direktorico DRSV. Predstavnik Civilne zaščite na cestni zapori nam ni dovolil prehoda. Kljub temu sem si kasneje zelo natančno ogledal posledice poplave na celotnem porečju Gradaščice. Župan površno povzema dejstva, zgodovino in vsebino Državnega prostorskega načrta za JZ del Ljubljane in naselji v občini Dobrova–Polhov Gradec (DPN). Strokovno in okoljsko je najbolj primerno zmanjševanje poplavne ogroženosti urbanih območij z ohranjanjem ali intenziviranjem poplav na naravnih poplavnih območjih, kjer ni škodnega potenciala. Na javnih razpravah DPN je javnost (prebivalci Dobrave) soglasno zavrnila predlagano varianto z dvema suhima zadrževalnikoma s trditvijo, da območje Dobrove ni poplavno ogroženo in z zahtevo da »Dobrova ne bo reševala poplavne varnosti Ljubljane«. Zato se je investitor na podlagi dodatnih analiz odločil za strokovno manj primerno varianto: povečevanje pretočnosti skozi Ljubljano, dodatno preusmerjanje poplavnih vod na Barje ter manjši volumen zadrževanja na porečju Gradaščice. Zato je načrtovani nasip zadrževalnika Razori 1,5 m nižji, kot je bil prvotno predlagan. Ignorantsko je občina na tem območju načrtovala izgradnjo obvoznice in širitev centra Dobrove. Tudi v OPN je občina morala upoštevati dejstvo, da gre za poplavno območje, in bo gradnja možna šele ob izvedbi zadrževalnika Razori. Že prva poplava septembra 2010 (in vse naslednje) je potrdila pravilnost strokovnih ugotovitev o poplavni ogroženosti urbanih območij ob Gradaščici in Horjulki in nujnost izvedbe predlaganih protipoplavnih ureditev. Poplave 16. in 17. 9. 2022 ter 4. 8. 2023 so potrdile pravilnost v DPN načrtovanih in že izvedenih ureditev na območju Ljubljane, Polhovega Gradca, Dolenje vasi in Šujice. Župan je pozabil navesti, da zato v navedenih naseljih ob Gradaščici med zadnjo ujmo ni bilo poplav. Nepomembna se mu zdi rekonstrukcija 4 km dolgega odseka regionalne ceste Dvor - Žerovnik, kjer sta leta 2004 zaradi poplav dve osebi izgubili življenje. Vse te projekte je izvedla država. Pred tem je bil leta 2014 Polhov Gradec dvakrat poplavljen. Lanske poplave so najbolj prizadele hudourniško območje Polhograjskih dolomitov. Prizadeta je bila predvsem infrastruktura, ki je v pristojnosti občine (ceste, mostovi, prepusti, vodovod). Škoda bi bila bistveno manjša, če bi ta bila načrtovana in izvedena z dovolj veliko odpornostjo na za to območje značilne naravne procese. Župan še vedno ne razume, da na območjih strmih grap in pobočij ni možno zadrževati visokih vod. Potrebno je izvajati ukrepe, ki zmanjšujejo erozijsko moč vode in uravnavajo pretok plavin. V DPN je navedena obveznost DRSV, da izvede protierozijske ureditve na 16 hudourniških pritokih Gradaščice. Tudi to dejstvo je župan pozabil omeniti. Župan se ne zaveda dejstva, da so trendi podnebnih sprememb bolj intenzivni, kot je bilo predvideno. Zato je že sedaj potrebno razmišljati o dodatnih ukrepih na Božni zaradi varnosti Polhovega Gradca (in ne Ljubljane) ter dodatnim aktiviranjem obstoječih poplavnih površin.

Župan s svojimi somišljeniki bi se moral sprijazniti z dejstvom, da bo območje Dobrove, Razorov in Spodnjih Razorov poplavno ogroženo, dokler ne bodo izvedene ureditve Horjulke in Gradaščice, predvidene v DPN. Z nestrokovnimi razlagami načrtovanih rešitev zavaja občane, pa tudi širšo javnost. Očitno politiku glasovi volivcev pomenijo več, kot njihova varnost. 

Državni zbor je imel izredno sejo, pa je ne bi smelo biti. Kot bi imeli coprniški proces. Seveda je razlika od tistega časa, ko so šle babnice, ki so bile nekaj posebnega, nerazumljivega, ostudnega in pred vsem svojeglavega tako na živce gosposki, da so jih kar zažgali. Ja, tudi moški so zgoreli na grmadi, če niso bili všeč kakšni posvetni ali verski oblasti in so si drznili javno govoriti o kakšnem verskem dvomu.

Politika v dolini Šentflorjanski doživlja tudi danes čarovniške pogrome, ker so sodobne čarovnice samosvoje, pokončne in nočejo razumeti, kdo hoče biti gospodar. Sedaj in že nekajkrat je grmado nadomestil najvišji politični, državni organ: Državni zbor! Manjšinski del poslancev se je ta teden sam sramotil in tudi tisti del javnosti, ki takšne postopke podpira. Spet so gonili staro mantro, ne glede na kršenje ustavnih določil, zakonov in … osnovne dostojnosti. Da, tudi na dostojno obnašanje so pozabili. Kot vedno, izmišljotine, laži so bile vedno zadostne za kurjenje grmad. Podobno je sedaj, ko javno kurijo grmade na izmišljotinah, lažeh. Vse je dovoljeno, saj gre za oblast, za moč, za denar!

Mali ljudje, po duši in po znanju, spodobnosti ne bi smeli opravljati javnih, še manj pa državnih funkcij. Ali je res potrebno spomniti na ekscese, ki so jih delali v preteklem obdobju isti ljudje, isti politiki? 

V članku je izveden napačen sklep, da je Zagovornik načela enakosti rekel, da je z izjavo, ki jo kot homofobno izpostavlja novinar Peter Petrovčič, »vse ok«. Zagovornik v postopku ugotavljanja diskriminacije lahko deluje le v okviru Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Kot pojasnjeno v odgovoru na novinarsko vprašanje strokovne službe Zagovornika v problematizirani izjavi niso prepoznale vseh pravnih elementov po ZVarD, da bi lahko upravičeno začeli postopek ugotavljanja diskriminacije zaradi domnevnega nadlegovanja oziroma pozivanja k diskriminaciji. Novinar je o tem prejel obširno pojasnilo. Na podlagi tega pojasnila je točen le sklep, da izjava po oceni Zagovornika ne izpolnjuje vseh zakonskih elementov, da bi jo lahko označili za nadlegovanje ali pozivanje k diskriminaciji po ZVarD. — Majda Hostnik, vodja kabineta in službe za odnose z javnostmi Zagovornika načela enakosti

V vaši rubriki Izjava tedna dne 11.10. je bila povzeta tudi tale izjava podjetnika Joca Pečečnika (v podkastu Kluba slovenskih podjetnikov SBC): „Jaz imam v klubu toliko pametnih posameznikov, da lahko rečem, da imamo še en slovenski „AI“ tukaj notri.“ Če tako pravi, bo že držalo. Žal sem pozabil, kdo nam je dal vedeti - lingvist Chomsky ali neki priznani biolog - da deluje umetna inteligenca na ravni kognitivnih sposobnosti nevretenčarjev. 

Pred kratkim sem v enem izmed dnevnikov prebral prispevek uveljavljenega novinarja z naslovom »Za bruhat«. Kar nekaj tednov sem razmišljal, ali se v razmerah medijskega poročanja o aktualnih dogodkih doma in tudi v svetu sploh oglasiti in ali ni že za kakršna koli opozorila prepozno. Vendar mi vest kot vojnemu veteranu ni dala miru in prepričan sem, da nobeno opozorilo o odklonih v naši družbi ni odveč.

Zapisan izraz v naslovu ni moja pogruntavščina, ampak je tako v naslovu svojega članka zapisal uveljavljeni novinar. »Opazovalcu se obrača želodec. Na bruhanje ga sili spremljanje obiska Roberta Goloba v Mariboru.« Tako v nadaljevanju članka.

Moj namen ni razpravljati o uresničevanju projekta onkologije v Mariboru in ne težave stanovalcev, kakor tudi ne uporaba izrazov v uglednem dnevniku, pač pa se mi postavlja vprašanje o informiranju javnosti, čeprav so tudi omenjene težave pomembne, saj prizadenejo številne onkološke bolnike in tudi stanovalce na omenjenem naslovu. Čudijo me dvojna merila, ki jih resnici na ljubo uporabljajo številni novinarji, ko poročajo o delu vlade.

Ob vsem tem se mi postavlja vprašanje, kako to, da ne gre nikomur na bruhanje, da razen raznih prizidkov nismo po osamosvojitvi izgradili nobene bolnišnice? Nikomur se ne postavlja vprašanje, da se dolge kolone za izbiro osebnega zdravnika oblikujejo čez noč in to le v občinah, kjer so župani predstavniki strank, ki so v opoziciji sedanji vladi! Nikomur ne gre na bruhanje, ko posluša razne ponujene oblike »rešitev« zasebnih ustanov, ki hranijo/so hranile matične celice iz popkovne krvi in tkiva popkovnice vključno z izsiljevanjem staršev, ki so to storitev enkrat že plačali? Nikomur ne gre na bruhanje, ko za najbolj glasne župane poplavljenih občin v minulem letu preiskovalni organi ugotavljajo kršitve, ki so podobne vojnemu dobičkarstvu? Nikomur ne gre na bruhanje, ko številni direktorji velikih in tudi uspešnih podjetij že po dveh dneh krize trkajo na vrata vlade in prosijo za državno pomoč, medtem ko v primeru velikih dobičkov ne pomislijo, razen redkih izjem, kako bi sami pomagali svoji državi. Nikomur ne gre na bruhanje ob poslušanju analiz in katastrofičnih napovedi predstavnikov/predstavnic Gospodarske zbornice, kako bo razpadla celotna prehrambna in tudi »druge verige«, če trgovci ne bodo dobili državnih olajšav! Nikomur ne gre na bruhanje zaradi ne razmejitve med javnim in privatnim zdravstvom, pa skrajšanja umetno narejenih čakalnih vrst. Nikomur ne gre na bruhanje ob prodaji celotne prehrambne industrije, prodaji naravnih virov in celo zemlje! Nikomur ni šlo na bruhanje, ko je ena od političnih strank vzpostavljala vzporedno civilno družbo z lastnimi veteranskimi organizacijami, novinarskimi združenji, zdravniškim sindikatom in drugimi vzporednimi civilno družbenimi gibanji in danes ugrablja s pomočjo cerkve tudi slovensko kmetijstvo!

Pa bodi dovolj, kajti če bi nadaljeval še z dosežki na področju korupcije ter razprodaji družbenega premoženja, bi zmanjkalo prostora v medijih. 

Pod naslovom »Slovenske banke so zelo dobičkonosne« je dnevnik Delo z dne 8. oktobra 2024 objavil razgovor s članom vodstva Evropske centralne banke, ki med drugim ugotavlja, da »so slovenske banke dobro kapitalizirane, zelo dobičkonosne in po dobičkonosnosti nad povprečjem evropskega območja, predvsem zaradi zelo visoke neto obrestne marže.«

»Sledi dobičku in prideš do lastnika!« bi svetoval Poirot, če po svoje povzemam Agatho Christie. Pridevnik »slovenski« se namreč nanaša na Slovence ali Slovenijo, delniški kapital večine bank, ki poslujejo v Sloveniji pa ni v slovenskih rokah. Hvalospev dobičku »slovenskih bank« se torej poleg na res slovenske banke (SID banka, Delavska hranilnica, DBS banka in v manjši meri NLB) nanaša tudi in predvsem na dobiček bančnih izpostav finančnih korporacij v Sloveniji, ki imajo centralne sedeže in večino lastnikov v tujini. Dobiček, ki je krajevno po izvoru res slovenski, po plačilu davka namreč v največji meri ni več slovenski oziroma od slovenskih bank.

Smiselno bi bilo torej o dobičku bančne dejavnosti v Sloveniji, za katero je Zveza potrošnikov Slovenije dne 4. 7. 2024 zapisala: »Slovenske banke z nerazumno nizkimi obrestnimi merami za denar, ki jim ga prek depozitov posodimo in hkrati relativno visokimi obrestnimi merami za denar, ki si ga od njih sposodimo mi, ravnajo nepošteno«, zapisati: »Banke, ki poslujejo v Sloveniji, so zelo dobičkonosne.« 

Še en pogled na ukrajinsko – ruski spor in za njegovo razrešitev. Glede na dogodke, ki so sledili po razpadu Sovjetske zveze, bo razplet težaven in najbrž dolg. Manjka ugotovitev problemov, ki so pripeljali do spora in sedanje zelo nevarno dogajanje, ki lahko pripelje do nuklearne vojne.

Po razpadu SZ sta se državi znašli v hudih problemih zaradi zahtevne menjave politične in gospodarske ureditve. Ukrajina je leta 1991 razglasila državnost, neodvisnost in takoj so se začele težave, ki so se odrazile na: strmem padcu BDP (za 60%), grivna - ukrajinska valuta je izgubila velik del svoje vrednosti, po gospodarstvu so začeli mešati štrene novopečeni oligarhi, prišlo je do razprodaje zemljišč tujim finančnim skladom. Politično sta prevladala tako ruski kot ukrajinski nacionalizem. Težave so se še bolj zaostrile, ko Ukrajina ni mogla več plačevati energentov, ki jih je dobivala iz Rusije.

Rusija je prav tako zašla v politične in gospodarske težave, vendar je po predsedniku Jelcinu prevzel oblast Putin, ki je v kratkem času obvladal rusko politiko in gospodarstvo, nič drugače kot v ruski zgodovini imperatorji Peter Veliki, Katarina Velika, pa še drugi, npr. car Aleksander, ki je, v istem času kot ZDA, gradil rusko železniško omrežje.

Po razkolu, ki je sledil sprejetima sporazumoma iz Minska (2014) so se odvila dejanja, ki so pripeljala do ruskih agresivnih vojaških dejanj. Dogovorjena je bila tudi možnost za prekinitev spopadov (v januarju 2022), pa ga Ukrajina po nasvetu ZDA ni podpisala in agresor je potem nadaljeval z vojaškimi napadi. Od tedaj naprej kakšnih resnih mirovnih pobud ni bilo.

Vojaški spopadi se nadaljujejo. Ukrajina želi povečati vojaško učinkovitost z uporabo raket z večjim dosegom, izdelanimi v Franciji in Veliki Britaniji, ki so zaradi pomembnih delov kupljenih v ZDA pod njihovim nadzorom. V dolgoletni ameriški praksi je bila uporaba tega inštrumenta velikokrat uporabljena pa tudi od uporabnikov zlorabljena brez velikih posledic. Tudi če Ukrajina ne dobi soglasja za izstrelitev teh raket, jih najbrž lahko uporabi, saj s strani ZDA ne bi bilo posledic.

Ruska federacija je do sedaj zasedla in v svoj sestav vključila polotok Krim (59% Rusov), večinski del ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk (po 75%), Zaporožje (50%) in Kherson, kjer so Rusi v manjšini. Nekdanji ruski predsednik Medvedjev je pred kratkim izjavil, da bodo Kijev zravnali z zemljo, če bodo Ukrajinci uporabili zahodne rakete dolgega dometa. Že tako je vsake toliko časa povečana nevarnost vojaškega poškodovanja nuklearnih reaktorjev v Zaporožju in Kursku. Početje prav vseh držav, ki so se vpletle v ukrajinsko-ruski spor, je skrajno problematično, saj podpirajo z denarjem in z orožjem vojaške aktivnosti, namesto da bi se lotili mirovnih pobud. Je pa res, da bodo pogovori težki zaradi zanemarjanja tako vpliva ruske manjšine kot ameriških interesov za razširitev NATO organizacije. Največjo odgovornost, da se spopadi nadaljujejo v nedogled in da se nič ne premakne za ustavitev vojne, ima EU. Na žalost je tudi Slovenija prav tako kot Evropa neodločna, brez pobud.

Pred kratkim sem z velikim zanimanjem prebiral članek v časopisu Finance o utečeni slovenski praksi neracionalne porabe javnih sredstev v javnem zdravstvu. Poudarjam – v javnem zdravstvu na primeru zgodbe o ustanavljanju novega centra za kardiokirurgijo v SB Celje. Za ustanovitev tega centra je potrebna vrhunska oprema, kar je vsakemu jasno kot beli dan. Bila je že kupljena, a krepko preplačana. To potrjujejo tudi konkretne številke: za aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO) skupaj s 7– letnim vzdrževanjem in 7 – letnim potrošnim materialom je znašal nakup 798.048 EUR z DDV. UKC Maribor pa je konec minulega leta kupil enak aparat ECMO s 7 – letnim vzdrževanjem in 4 – letnim potrošnim materialom od istega dobavitelja za 421.927 EUR z DDV. Torej za skoraj polovico manj. Pa še nekaj drugih podobnih »cvetk« okoli cen so navedle Finance. Kako je mogoče, da svet SB, v katerem sedi tudi predstavnik vlade, prižge zeleno luč in odobri plačilo? Mar res nimamo ljudi (ustanov), ki bi stopili na prste lobijem, kateri v javnem zdravstvu plenijo stotine milijonov davkoplačevalskega denarja? Nič novega, porečete. Drži, a kdaj bo tega konec? Na »sv. Nikoli ...«

Javno se oglašam kot dolgoletni srčni bolnik, eden od mnogih, ki smo pogosto odvisni od pomoči kardiologov oz. kardiokirurgov. Kot laik za to področje bi rad slišal referenčno mnenje o vsebinsko – strokovni presoji (na primer Zdravniške zbornice, Zdravniškega društva in tudi Medicinske fakultete), ali v Sloveniji potrebujemo še četrti center za zdravljenje srčno žilnih bolezni vključno s kardiokirurgijo? Imamo že tri centre, ki dobro delajo in dosegajo evropsko primerljive vrhunske rezultate. Na nekaterih področjih so celo vodilni v Evropi, saj imajo zaposlene ugledne in uveljavljene strokovnjake z bogatimi in dolgoletnimi izkušnjami. Poleg domačih tudi tuje, ki so vpeti v vse procese sodobnega in učinkovitega zdravljenja kardiovaskularnih bolezni. Takšni centri so v UKC Ljubljana, v UKC Maribor in MC Medicor v Izoli. Zakaj ne bi optimalno izkoristili vseh resursov teh ustanov in v okviru razpoložljivih možnosti permanentno podpirali njihovega razvoja in dejavnosti? Namesto da neracionalno trošimo javni denar za nekaj, kar šele nastaja. Menim, da je bolje kot drobljenje že uveljavljenim centrom omogočiti še hitrejši strokovno - znanstveni razvoj z uporabo najsodobnejše tehnologije oz. opreme. Takšno je moje osebno mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem. Do njega imam pravico kot državljan demokratične države in davkoplačevalec.

Predlagam torej, da vrhunski strokovnjaki v Sloveniji vsebinsko ocenijo, ali imamo tri delujoče centre za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni v državi dovolj in ali res za vsako ceno in za velike denarje potrebujemo še četrtega. Vsebinska ocena naj bo res nepristranska in strokovno neoporečna, ne pa odraz moči lobistov ter raznoraznih vplivnežev in lobijev, ki imajo v ozadju svoje interese. V ospredju morajo biti interesi oz. potrebe bolnikov! Sam sem srčni bolnik in vem, kako smo pacienti hvaležni za hitro, učinkovito in strokovno zdravljenje. V vseh treh omenjenih centrih sem bil večkrat hospitaliziran in povsod sem bil deležen vrhunskih uslug. Zato velja iskrena hvala vsem, medicinskim sestram, zdravnikom, predstojnikom in ostalemu osebju. Podatki treh delujočih centrov so obsežni in zbrani v dolgih letih, kar lahko strokovni ekipi za preverjanje upravičenosti ustanovitve novega centra v Celju ponudi celovite odgovore okoli dileme, ali ga potrebujemo ali ne. Bodimo počasi vendarle racionalni. Za zdravnike, katerih skupina brez dvoma stoji za predlogom tudi s svojimi interesi, imamo v Sloveniji že na voljo omenjene odlične ustanove s kadri in opremo vred. To je treba optimalno izkoristiti in samo še nadgrajevati z novimi vrhunskimi strokovnimi kadri in najsodobnejšo opremo. Eden od znanih poznavalcev zdravstva, zdravnik, nekdanji direktor SB, zdravstveni minister in direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin je pred časom za časopis Dnevnik izjavil, da potreb za še en srčni center v Sloveniji ni. Dejal je, da je način vzpostavljanja četrtega centra po njegovem mnenju zelo tvegan. »Celjska bolnišnica ima dovolj drugih programov, da bi lahko poslovala uspešno,« je menil. O ustanovitvi četrtega centra se Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer ni opredeljeval (ustanovitev je v pristojnosti vlade), znano pa je njihovo stališče, da je »večja razdrobljenost javne mreže vprašljiva z vidika racionalnosti izrabe kadrovskih in finančnih virov, pa tudi z vidika kakovosti obravnave pacientov. To namreč pomeni manjše število zdravljenj na zdravnika oziroma izvajalca zdravljenj«. Kakorkoli se bo že obrnilo, račune bo treba poravnati! In za konec – mar ni pohlep vir vsega zla, kot je pred časom dejal Matevž Lenarčič? Zakaj si torej zatiskamo oči pred resnico? 

Zagovornik načela enakosti je primer odstranjenega avtobusnega oglasa prvič obravnaval leta 2019, v ponovljenem postopku leta 2022 pa je diskriminacijo ponovno potrdil. Samo vprašanje pravice do splava ni bilo predmet postopka ugotavljanja diskriminacije, Zagovornik načela enakosti pa tega vprašanja tudi sicer nikoli ni problematiziral. Zagovornik je v odločbi ugotovil, da oglasno sporočilo ni vsebovalo nobenega vsebinskega elementa, ki bi lahko zbujal nestrpnost, prav tako sporočila niso bila podana na nestrpen način. Naročnik oglasa je z oglasom ženskam nudil svetovanje in v njem ni neposredno izražal nasprotovanja pravici do splava. Zagovornik je zavzel stališče, da iz narave pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (55. člen

Ustave RS) izhaja, da se svobodna odločitev lahko izrazi zgolj na dva načina, torej da se ženska odloči za rojstvo otroka ali pa za umetno prekinitev nosečnosti ob pogojih, ki jih za to določa veljavna zakonodaja. Javno zagovarjanje ene ali druge odločitve na način, ki ne pomeni nadlegovanja ali drugih oblik diskriminacije, pa po oceni Zagovornika po vseh pravnih standardih pade pod domet varstva tako 9. (Svoboda mišljenja, vesti in vere) in 10. (Svoboda izražanja) člena EKČP kot tudi 41. (Svoboda vesti) in 39. (Svoboda izražanja) člena Ustave RS.

S spoštovanjem.

V članku, posvečenem analizi deželnih volitev v Turingiji in na Saškem, novinar vzpon desne stranke AfD pripisuje predvsem razkolu v levi stranki Die Linke, zaradi katerega so nekateri njeni člani ustanovili novo stranko BSW.

Ta teza velja kvečjemu za Turingijo, nikakor pa ne za Saško, in tudi ne za Brandenburg. V Turingiji sta Die Linke in BSW res dobili 2 poslanca manj kot leta 2019, čeprav sta dobili dobrih 4000 več glasov kot leta 2019. Na Saškem pa sta Die Linke in BSW skupaj dobili skoraj 160.000 več glasov kot leta 2019 in kar 7 poslancev več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke (tj. 50 % več!). V Brandenburgu sta dobili dobrih 111.000 glasov več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke, BSW pa ima zdaj 4 poslance več, kot jih je prej imela Die Linke, ki je sicer izpadla iz parlamenta (torej 40 % več!). Ker vse parlamentarne stranke zavračajo sodelovanje z AfD, se je politični vpliv levih strank po zadnjih volitvah – tudi v Turingiji – celo povečal, saj brez njiju ne bo mogoče doseči absolutne večine.

Celo če bi volilni rezultati potrjevali naslovno tezo, ni jasno, zakaj naj bi bili za vzpon AfD krivi zgolj levi stranki, ko pa so številna poslanska mesta izgubile tudi levosredinske stranke (v Brandenburgu, kjer je AfD pridobil 7 poslancev, so, recimo, Zeleni izgubili 10 poslancev). Za konec naj dodam, da je Die Linke že dolgo pred razkolom, leta 2019, na Saškem in v Brandenburgu dosegla bistveno slabši rezultat kot prej.

Naslovne teze torej ne podpira volilni rezultat, kvečjemu temelji na naklonjenosti t. i. levi sredini, tj. tistim kvazi levim silam, ki zastopajo skupno stališče evropskih političnih razredov, da je edina možna družbena ureditev kapitalizem, edina možna zunanja politika evroatlantizem, vse, kar preostane politikom in državljanom, pa prerekanje o identitetah in življenjskih slogih. BSW se namreč v ta okvir ne vklaplja, ker zavrača natovsko zunanjo politiko (glede ukrajinske vojne) in ker se v kulturnem boju ne opredeljuje (vselej) kot veleva politična korektnost. Ugibamo lahko, da je dolgoletni zaton Die Linke predvsem posledica tega, da se je podredila sredinskemu konsenzu in zaprla v buržoazne parlamente. Ampak to je že druga zgodba.