Še en pogled na ukrajinsko – ruski spor in za njegovo razrešitev. Glede na dogodke, ki so sledili po razpadu Sovjetske zveze, bo razplet težaven in najbrž dolg. Manjka ugotovitev problemov, ki so pripeljali do spora in sedanje zelo nevarno dogajanje, ki lahko pripelje do nuklearne vojne.

Po razpadu SZ sta se državi znašli v hudih problemih zaradi zahtevne menjave politične in gospodarske ureditve. Ukrajina je leta 1991 razglasila državnost, neodvisnost in takoj so se začele težave, ki so se odrazile na: strmem padcu BDP (za 60%), grivna - ukrajinska valuta je izgubila velik del svoje vrednosti, po gospodarstvu so začeli mešati štrene novopečeni oligarhi, prišlo je do razprodaje zemljišč tujim finančnim skladom. Politično sta prevladala tako ruski kot ukrajinski nacionalizem. Težave so se še bolj zaostrile, ko Ukrajina ni mogla več plačevati energentov, ki jih je dobivala iz Rusije.

Rusija je prav tako zašla v politične in gospodarske težave, vendar je po predsedniku Jelcinu prevzel oblast Putin, ki je v kratkem času obvladal rusko politiko in gospodarstvo, nič drugače kot v ruski zgodovini imperatorji Peter Veliki, Katarina Velika, pa še drugi, npr. car Aleksander, ki je, v istem času kot ZDA, gradil rusko železniško omrežje.

Po razkolu, ki je sledil sprejetima sporazumoma iz Minska (2014) so se odvila dejanja, ki so pripeljala do ruskih agresivnih vojaških dejanj. Dogovorjena je bila tudi možnost za prekinitev spopadov (v januarju 2022), pa ga Ukrajina po nasvetu ZDA ni podpisala in agresor je potem nadaljeval z vojaškimi napadi. Od tedaj naprej kakšnih resnih mirovnih pobud ni bilo.

Vojaški spopadi se nadaljujejo. Ukrajina želi povečati vojaško učinkovitost z uporabo raket z večjim dosegom, izdelanimi v Franciji in Veliki Britaniji, ki so zaradi pomembnih delov kupljenih v ZDA pod njihovim nadzorom. V dolgoletni ameriški praksi je bila uporaba tega inštrumenta velikokrat uporabljena pa tudi od uporabnikov zlorabljena brez velikih posledic. Tudi če Ukrajina ne dobi soglasja za izstrelitev teh raket, jih najbrž lahko uporabi, saj s strani ZDA ne bi bilo posledic.

Ruska federacija je do sedaj zasedla in v svoj sestav vključila polotok Krim (59% Rusov), večinski del ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk (po 75%), Zaporožje (50%) in Kherson, kjer so Rusi v manjšini. Nekdanji ruski predsednik Medvedjev je pred kratkim izjavil, da bodo Kijev zravnali z zemljo, če bodo Ukrajinci uporabili zahodne rakete dolgega dometa. Že tako je vsake toliko časa povečana nevarnost vojaškega poškodovanja nuklearnih reaktorjev v Zaporožju in Kursku. Početje prav vseh držav, ki so se vpletle v ukrajinsko-ruski spor, je skrajno problematično, saj podpirajo z denarjem in z orožjem vojaške aktivnosti, namesto da bi se lotili mirovnih pobud. Je pa res, da bodo pogovori težki zaradi zanemarjanja tako vpliva ruske manjšine kot ameriških interesov za razširitev NATO organizacije. Največjo odgovornost, da se spopadi nadaljujejo v nedogled in da se nič ne premakne za ustavitev vojne, ima EU. Na žalost je tudi Slovenija prav tako kot Evropa neodločna, brez pobud.

Pred kratkim sem z velikim zanimanjem prebiral članek v časopisu Finance o utečeni slovenski praksi neracionalne porabe javnih sredstev v javnem zdravstvu. Poudarjam – v javnem zdravstvu na primeru zgodbe o ustanavljanju novega centra za kardiokirurgijo v SB Celje. Za ustanovitev tega centra je potrebna vrhunska oprema, kar je vsakemu jasno kot beli dan. Bila je že kupljena, a krepko preplačana. To potrjujejo tudi konkretne številke: za aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO) skupaj s 7– letnim vzdrževanjem in 7 – letnim potrošnim materialom je znašal nakup 798.048 EUR z DDV. UKC Maribor pa je konec minulega leta kupil enak aparat ECMO s 7 – letnim vzdrževanjem in 4 – letnim potrošnim materialom od istega dobavitelja za 421.927 EUR z DDV. Torej za skoraj polovico manj. Pa še nekaj drugih podobnih »cvetk« okoli cen so navedle Finance. Kako je mogoče, da svet SB, v katerem sedi tudi predstavnik vlade, prižge zeleno luč in odobri plačilo? Mar res nimamo ljudi (ustanov), ki bi stopili na prste lobijem, kateri v javnem zdravstvu plenijo stotine milijonov davkoplačevalskega denarja? Nič novega, porečete. Drži, a kdaj bo tega konec? Na »sv. Nikoli ...«

Javno se oglašam kot dolgoletni srčni bolnik, eden od mnogih, ki smo pogosto odvisni od pomoči kardiologov oz. kardiokirurgov. Kot laik za to področje bi rad slišal referenčno mnenje o vsebinsko – strokovni presoji (na primer Zdravniške zbornice, Zdravniškega društva in tudi Medicinske fakultete), ali v Sloveniji potrebujemo še četrti center za zdravljenje srčno žilnih bolezni vključno s kardiokirurgijo? Imamo že tri centre, ki dobro delajo in dosegajo evropsko primerljive vrhunske rezultate. Na nekaterih področjih so celo vodilni v Evropi, saj imajo zaposlene ugledne in uveljavljene strokovnjake z bogatimi in dolgoletnimi izkušnjami. Poleg domačih tudi tuje, ki so vpeti v vse procese sodobnega in učinkovitega zdravljenja kardiovaskularnih bolezni. Takšni centri so v UKC Ljubljana, v UKC Maribor in MC Medicor v Izoli. Zakaj ne bi optimalno izkoristili vseh resursov teh ustanov in v okviru razpoložljivih možnosti permanentno podpirali njihovega razvoja in dejavnosti? Namesto da neracionalno trošimo javni denar za nekaj, kar šele nastaja. Menim, da je bolje kot drobljenje že uveljavljenim centrom omogočiti še hitrejši strokovno - znanstveni razvoj z uporabo najsodobnejše tehnologije oz. opreme. Takšno je moje osebno mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem. Do njega imam pravico kot državljan demokratične države in davkoplačevalec.

Predlagam torej, da vrhunski strokovnjaki v Sloveniji vsebinsko ocenijo, ali imamo tri delujoče centre za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni v državi dovolj in ali res za vsako ceno in za velike denarje potrebujemo še četrtega. Vsebinska ocena naj bo res nepristranska in strokovno neoporečna, ne pa odraz moči lobistov ter raznoraznih vplivnežev in lobijev, ki imajo v ozadju svoje interese. V ospredju morajo biti interesi oz. potrebe bolnikov! Sam sem srčni bolnik in vem, kako smo pacienti hvaležni za hitro, učinkovito in strokovno zdravljenje. V vseh treh omenjenih centrih sem bil večkrat hospitaliziran in povsod sem bil deležen vrhunskih uslug. Zato velja iskrena hvala vsem, medicinskim sestram, zdravnikom, predstojnikom in ostalemu osebju. Podatki treh delujočih centrov so obsežni in zbrani v dolgih letih, kar lahko strokovni ekipi za preverjanje upravičenosti ustanovitve novega centra v Celju ponudi celovite odgovore okoli dileme, ali ga potrebujemo ali ne. Bodimo počasi vendarle racionalni. Za zdravnike, katerih skupina brez dvoma stoji za predlogom tudi s svojimi interesi, imamo v Sloveniji že na voljo omenjene odlične ustanove s kadri in opremo vred. To je treba optimalno izkoristiti in samo še nadgrajevati z novimi vrhunskimi strokovnimi kadri in najsodobnejšo opremo. Eden od znanih poznavalcev zdravstva, zdravnik, nekdanji direktor SB, zdravstveni minister in direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin je pred časom za časopis Dnevnik izjavil, da potreb za še en srčni center v Sloveniji ni. Dejal je, da je način vzpostavljanja četrtega centra po njegovem mnenju zelo tvegan. »Celjska bolnišnica ima dovolj drugih programov, da bi lahko poslovala uspešno,« je menil. O ustanovitvi četrtega centra se Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer ni opredeljeval (ustanovitev je v pristojnosti vlade), znano pa je njihovo stališče, da je »večja razdrobljenost javne mreže vprašljiva z vidika racionalnosti izrabe kadrovskih in finančnih virov, pa tudi z vidika kakovosti obravnave pacientov. To namreč pomeni manjše število zdravljenj na zdravnika oziroma izvajalca zdravljenj«. Kakorkoli se bo že obrnilo, račune bo treba poravnati! In za konec – mar ni pohlep vir vsega zla, kot je pred časom dejal Matevž Lenarčič? Zakaj si torej zatiskamo oči pred resnico? 

Zagovornik načela enakosti je primer odstranjenega avtobusnega oglasa prvič obravnaval leta 2019, v ponovljenem postopku leta 2022 pa je diskriminacijo ponovno potrdil. Samo vprašanje pravice do splava ni bilo predmet postopka ugotavljanja diskriminacije, Zagovornik načela enakosti pa tega vprašanja tudi sicer nikoli ni problematiziral. Zagovornik je v odločbi ugotovil, da oglasno sporočilo ni vsebovalo nobenega vsebinskega elementa, ki bi lahko zbujal nestrpnost, prav tako sporočila niso bila podana na nestrpen način. Naročnik oglasa je z oglasom ženskam nudil svetovanje in v njem ni neposredno izražal nasprotovanja pravici do splava. Zagovornik je zavzel stališče, da iz narave pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (55. člen

Ustave RS) izhaja, da se svobodna odločitev lahko izrazi zgolj na dva načina, torej da se ženska odloči za rojstvo otroka ali pa za umetno prekinitev nosečnosti ob pogojih, ki jih za to določa veljavna zakonodaja. Javno zagovarjanje ene ali druge odločitve na način, ki ne pomeni nadlegovanja ali drugih oblik diskriminacije, pa po oceni Zagovornika po vseh pravnih standardih pade pod domet varstva tako 9. (Svoboda mišljenja, vesti in vere) in 10. (Svoboda izražanja) člena EKČP kot tudi 41. (Svoboda vesti) in 39. (Svoboda izražanja) člena Ustave RS.

S spoštovanjem.

V članku, posvečenem analizi deželnih volitev v Turingiji in na Saškem, novinar vzpon desne stranke AfD pripisuje predvsem razkolu v levi stranki Die Linke, zaradi katerega so nekateri njeni člani ustanovili novo stranko BSW.

Ta teza velja kvečjemu za Turingijo, nikakor pa ne za Saško, in tudi ne za Brandenburg. V Turingiji sta Die Linke in BSW res dobili 2 poslanca manj kot leta 2019, čeprav sta dobili dobrih 4000 več glasov kot leta 2019. Na Saškem pa sta Die Linke in BSW skupaj dobili skoraj 160.000 več glasov kot leta 2019 in kar 7 poslancev več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke (tj. 50 % več!). V Brandenburgu sta dobili dobrih 111.000 glasov več, kot jih je leta 2019 dobila Die Linke, BSW pa ima zdaj 4 poslance več, kot jih je prej imela Die Linke, ki je sicer izpadla iz parlamenta (torej 40 % več!). Ker vse parlamentarne stranke zavračajo sodelovanje z AfD, se je politični vpliv levih strank po zadnjih volitvah – tudi v Turingiji – celo povečal, saj brez njiju ne bo mogoče doseči absolutne večine.

Celo če bi volilni rezultati potrjevali naslovno tezo, ni jasno, zakaj naj bi bili za vzpon AfD krivi zgolj levi stranki, ko pa so številna poslanska mesta izgubile tudi levosredinske stranke (v Brandenburgu, kjer je AfD pridobil 7 poslancev, so, recimo, Zeleni izgubili 10 poslancev). Za konec naj dodam, da je Die Linke že dolgo pred razkolom, leta 2019, na Saškem in v Brandenburgu dosegla bistveno slabši rezultat kot prej.

Naslovne teze torej ne podpira volilni rezultat, kvečjemu temelji na naklonjenosti t. i. levi sredini, tj. tistim kvazi levim silam, ki zastopajo skupno stališče evropskih političnih razredov, da je edina možna družbena ureditev kapitalizem, edina možna zunanja politika evroatlantizem, vse, kar preostane politikom in državljanom, pa prerekanje o identitetah in življenjskih slogih. BSW se namreč v ta okvir ne vklaplja, ker zavrača natovsko zunanjo politiko (glede ukrajinske vojne) in ker se v kulturnem boju ne opredeljuje (vselej) kot veleva politična korektnost. Ugibamo lahko, da je dolgoletni zaton Die Linke predvsem posledica tega, da se je podredila sredinskemu konsenzu in zaprla v buržoazne parlamente. Ampak to je že druga zgodba.

Grega Repovž v uvodniku Trmaste grče pravilno ugotavlja, da v Sloveniji odločevalci, torej politiki, nimajo vizije, v katero smer naj bi se slovensko gospodarstvo razvijalo. Ko so se pojavile napovedi o odpiranju lakirnice Magne v Hočah, sem županu (in ker sem naletela na gluha ušesa še funkcionarjem občine) ter ministrstvu za gospodarstvo pisala, da gre za investicijo, ki nima perspektive in jim predlagala, da proučijo razloge zaprtja Magne v Kanadi. Iz dogajanj v razvitih državah namreč lahko vidimo, kaj čaka manj razvite države. Sklepam, da je ministru, po izobrazbi agronomu, in županu, po izobrazbi gradbeniku, bilo težko preučiti ekonomske pogoje poslovanja podjetij v razvitih državah in zaznati smer, v katero se giblje njihov nadaljnji razvoj.

Charlie Munger, uspešni investitor, pravi, da obstajate dve vrsti znanja: pravo znanje, v katerega je treba vložiti veliko časa in razmišljanja, in t.i. „šofersko znanje“. Munger meni, da so tisti, ki imajo „šofersko znanje“, ljudje, ki se pretvarjajo, da vse vedo. Znajo prirediti dobro predstavo, videti so prepričljivo. Poslovni partner omenjenega investitorja Warren Buffett pravi, da mora vsakdo poznati svoje območje strokovnosti, svoja območja razumevanja, a tudi ostati znotraj tega območja, ker to območje razume - izven tega območja pa slabo ali sploh ne razume, kaj se dogaja.

Tovrstne nasvete verjetno upoštevajo investitorji in vsi tisti, ki vedo, da bodo za svoje neuspešne odločitve odgovarjali. Naši politiki pa so običajno nagrajeni za napačne odločitve, ki jih sprejemajo, njihove napake pa plačamo državljani iz svojih žepov oziroma z nižjim standardom … Kljub temu večina volivcev verjame „šoferskemu znanju“. Zato „trmaste grče“ ne rabijo vedenja o tem, kaj se v svetu dogaja in kam naj bi šel razvoj, ki bi nam in bodočim generacijam prinesel lepšo prihodnost in boljši standard. 

Za sedanje stanje duha v družbi si novinarji (ne vsi) lahko podajo roke s politiki (tudi ne z vsemi) in z bogataši, kot je Klemen Šešok - s pijavkami našega nekdanjega dobra, ki naj bi bili - po samohvali - „potrebni“ za napredek v družbi, v nasprotju z nami, z amorfno gmoto.

Vedno bolj si želimo (vsaj) kritičnih medijev, takih, kot je Mladina, zlasti od naše RTV Slovenija pa smo pričakovali pod novim vodstvom veliko več. Recimo, ali še vedno gledate Tarčo? Mnogi je več ne morejo prebaviti. Ne vem, ali se samo meni zdi, da je oddaja pristala na nižjem nivoju, odkar je odšla novinarka Nataša Markovič. (Kje so dobri preiskovalni novinarji?) Kot v večini drugih medijev je v Tarči vedno več „rumene barve“, gotovo v želji privabljati gledalce, kar pa je za mnoge, se uredniki tega ne zavedajo, odbijajoče in podcenjujoče. Ob strani puščajo številne za nas državljane pomembnejše teme in zdi se, da voditeljica uživa v perseveriranju - v ponavljanju istih podatkov, stavkov, afer, ki se jih še dodatno razpihuje. Seveda je prav, da politiki prevzamejo za napake subjektivno ali objektivno odgovornost, vendar naj bi imeli za vse enake kriterije. Namesto tega pa negujejo pristranskost, ko se nekatere kuri na grmadi, druge z večjimi „nahrbtniki“ pa tolerira, če že ne idealizira in obožuje. Tokrat sta goste obvladovali kar dve voditeljici. Običajna, ki je ob svojih vprašanjih privoščljivo obračala oči, in druga, nekdanja novinarka, ki je z rezkim glasom dopovedovala - drugim gostom in občinstvu - da o vsem vse ve, da se na vse spozna in da ima o vsem prav. In povedano še malo začinila z revanšizmom. Si tega res želimo?

Borut Mekina se je temeljito lotil primerjave sedanjega stanja v javnem zdravstvu z vprašanjem, ali predvidene spremembe Zakona o javnem zdravju rešujejo sedanje težave ali ne. Izgleda, da so sestavljavci sprememb podlegli stališčem nekaterih zdravnikov in njihovih organizacij, ki ustvarjajo ozračje, da bo javni sistem še bolj razpadel, če bodo koncesionarji dobili samo toliko dela, kolikor ga lahko opravijo redno zaposleni, in če bodo zaposleni v javnih zavodih lahko delali samo v okviru javnih zavodov. Ker slednji omejitvi, čeprav prvotno obljubljeni, nista v predlogu zakona, bodo predlagane spremembe komaj kaj lahko prispevale k izboljšanju sedanjega stanja.

Pri tem niso upoštevali, da se mora skrb za javno zdravje udejanjati z racionalno uporabo za to namenjenih sredstev. To pa pomeni, da morajo javni zavodi opravljati čim večji obseg dela, da so stroški na enoto dela čim nižji. S tem bo javnim zavodom lažje omogočena modernizacija njihovih delovnih sredstev in ustvarjanje sredstev za stimulativno nagrajevanje več opravljenega dela.

Drugo vprašanje je, zakaj ministrstvo vnaprej ne poskrbi za stimulativno plačevanje opravljenih storitev v javnih zavodih, da bodo zainteresirani za opravljanje čim večjega obsega dela. Ob razmišljanju ob predstavljenih problemih sem se spomnil na star TV razgovor med takratnim generalnim direktorjem UKC Ljubljana, takratnim direktorjem Kirurškega centra v Rožni dolini v Ljubljani in med takratnim direktorjem ZZZS. Direktor UKC je vprašal direktorja ZZZS, zakaj je dal določeno število operacij Kirurškemu centru, če bi pa UKC lahko sam opravil te operacije. Direktor ZZZS se je izognil odgovoru tako, da je preusmeril razgovor na druge teme. Ta razgovor je potekal v času, ko je bil minister za zdravje dr. Dušan Keber. Ravno v enakem času je dr. Keber predstavljal javnosti svojo Belo knjigo o reformi javnega zdravstva. Na eni od takih predstavitev sem dr. Kebru predstavil ta razgovor na TV in ga vprašal, zakaj je dopuščena takšna praksa. Resignirano je odgovoril, da je to najbrž zaradi tega, da nekateri zdravniki lahko več zaslužijo.

Praksa financiranja zdravstva, predstavljena na navedenem TV razgovoru se je med tem močno razpasla. Tako se je zgodilo, da se pri tem, ko je država odobrila dodatne sredstva za skrajšanje nekaterih čakalnih vrst, v nekaterih primerih klinike iz javnega zdravstva niso odločile, da prevzamejo del razširjenega programa, pač pa so zdravniki iz teh klinik z veseljem opravili razširjen program pri koncesionarjih. To je dokaz, da način plačevanja opravljenih storitev spodbuja dodatno zaposlovanje izven matičnega zavoda. To pomeni, da je vzrok za sedanje spodbujanje podjetniške iniciative med zdravniki predvsem način plačevanja storitev. Če bi ZZZS plačeval koncesionarju samo storitve, ki jih lahko opravijo samo njegovi stalno zaposleni, se ne bi tako razpaslo »dvoživkarstvo« z vsemi slabimi vplivi na njihovo redno delo v javnih zavodih. Če bi zaposlene v javnih zavodih plačevali po opravljenem delu, ne pa po urah prisotnosti na delu, bi s tem omogočili, da bi bilo boljše delo boljše plačano. Po drugi strani bi morali tudi poskrbeti, da bi tisti, ki želijo več delati, za več dela dobili spodbudno plačilo v matičnem zavodu.

Drugo pomembno vprašanje za urejanje razmer v javnem zdravstvu je vprašanje učinkovite organizacije. Najprej mora predstojnik organizacijske enote imeti voljo, da se ukvarja z organizacijskimi vprašanji in seveda tudi potrebna organizacijska znanja in izkušnje s področja organizacijskih ved. Saj se mora dober predstojnik organizacijske enote posvečati predvsem organizacijski enoti. Skrbeti mora za dobro delujočo organizacijo dela. Torej za ustrezno zaposlitev podrejenega osebja, za ustrezno nagrajevanje zaposlenih, za urejanje razmerij med zaposlenimi, za njihovo dopolnilno izobraževanje, za njihovo napredovanje itd. Za področje zdravstva je to še kako pomembno. Saj je pred nekaj časa Delo objavilo anketo s štirimi mladimi zdravniki o tem, zakaj so se preselili v tujino. Odgovori so bili enotni: zaradi slabih medsebojnih odnosov, zaradi nereda pri organizaciji dela ter zaradi večje možnosti strokovnega razvoja in napredovanja.

Poseben problem je nagrajevanje po opravljenem delu. Mnogi znani zdravniki se izrekajo, da je potrebno tudi v zdravstvu začeti plačevanje po opravljenem delu. Zanimivo, da zasebniki znajo plačevati za opravljeno delo, v javnem sektorju pa to ne gre. Nekateri predstojniki pravijo, da za to v sedanjem sistemu nimajo možnosti. V javnosti je vsaj dr. Alojz Uhan predstavil svojo zamisel, kako naj bi to potekalo. Vendar tisti, ki ustvarjajo sisteme, vsaj tako kaže, se ne lotijo tega vprašanja. Pa vendar je ravno ustrezno plačevanje za opravljeno delo v javnem sektorju bistveni pogoj, da ne bo več takšnega zanimanja za dvoživkarstvo.

Izgleda, da so iz vse te razprave izvzeti Sveti javnih zavodov. Vendar bi ravno Sveti morali biti tisti, ki bi bistveno prispevali k uveljavljanju novih organizacijskih načel. V gospodarstvu so v nadzornih svetih družb samo tisti, ki imajo za to delo ustrezne kvalifikacije. Kakšne kvalifikacije pa morajo imeti člani svetov zdravstvenih zavodov? Verjetno se bo potrebno v celotnem sistemu zdravstva več ukvarjati s pridobivanjem organizacijskih znanj.

Ministrica za zdravje kot ekonomistka bi morala bolje razumeti, kaj je potrebno prednostno urediti, da bi bile spremembe za zdravništvo bolj sprejemljive. 

Izobraževalci res nimamo sreče z ministri za vzgojo in izobraževanje. Toliko teže in pomena kot jo ima v naši državi izobraževanje, jo imajo v vladi tudi ministri in finančno podhranjeno področje izobraževanja, zanemarljivo malo. Da je izobraževanje večinoma podcenjeno in nima prioritete v vladnih načrtih, vemo vsi, ki smo že leta vpeti v izobraževanje, še posebej odraslih. Odločevalci se nanj spomnijo samo takrat, ko so jih polna usta besed o pomenu znanja za razvoj in napredek ali pa ob dosežkih naših znanstvenikov, športnikov, ko gre za ugled male državice v svetu itd.

Minister je tako ali tako že lahko vsak, ki »pride mimo«. V resnici ministri usmerjajo in vodijo izobraževalni sistem zgolj na papirju, zakone in pravila igre pa iz ozadja krojijo interesi pomembnih drugih. Številni strokovnjaki na področju izobraževanja lahko v nedogled posredujemo predloge, pripombe, opozarjamo na pomanjkljivosti, predlagamo rešitve, pa nas nihče ne sliši, niti ne posluša. Govorim tudi iz lastnih izkušenj kot predsednica Andragoškega društva Slovenije, neodvisne nevladne organizacije, ki združuje strokovnjake iz andragoške stroke in izobraževanja odraslih. Zdi se, kot da smo že leta in leta na barikadah v bitki za prepoznavanje pomena vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih. Smo » Glas vpijočega v puščavi«.

Minister v odhajanju se z izobraževanjem odraslih in filozofijo vseživljenjskega učenja ni ukvarjal, še več, področja ni niti skušal razumeti. Nič novega, večina ministrov za vzgojo in izobraževanje se ukvarja predvsem s formalnim izobraževanjem, osnovno šolo, gimnazijo in pomenom točkovanja znanja. Na stranskem tiru pa ostajajo pravi problemi kot so: razvoj strokovnega in poklicnega izobraževanja, inkluzija oseb s posebnimi potrebami, integracija in izobraževanje migrantov, problematika romov, skrb za ranljive skupine … Da o neupoštevanju in ne zavedanju, vse bolj prisotnega neformalnega in priložnostnega učenja, vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih, starejših, digitalizaciji, učenju različnih veščin in pismenosti … sploh ne izgubljamo besed. Sprašujem se, kdaj in kje smo v izobraževanju izgubili kompas, ki bi vodil v smer napredka, drugačnega, ustvarjalnega načina učenja in poučevanja, ki ga zahtevata razvoj, digitalizacija, sodoben način življenja in dela.

Velik problem je tudi pomanjkanje učiteljev in ustreznega kadra. Del krivde je v neustreznem nagrajevanju njihovega dela in upadu njihovega ugleda. Velik del pa tudi v neselektivnem izobraževanju za ta poklic, rigidnosti in zastarelosti šolskega sistema ob številnih birokratskih ovirah, ki preprečujejo zaposlitev strokovnjakov, s sicer ustreznim strokovnim znanjem, ker nimajo t.i. strokovnega izpita in zato, o groza, ne znajo na pamet ustavnih in šolskih zakonov. Imajo pa morda številne druge kompetence za opravljanje učiteljskega poklica, kot so npr. veščine in znanja, odlične ideje, obvladanje sodobnih metod in oblik učenja, pravo energijo, veselje do prenašanja znanja na druge, empatijo … to kar velja kot »pedagoški čut«.

Dosedanji minister, kot da ga ne bi bilo, odhaja. Prihaja pa baje novi, ki je »strokovnjak« za šolstvo, kot zagotavljajo nekateri. Tisti, ki smo ga imeli priložnost spoznati, vemo, da temu ni tako in da je prej politikant kot strokovnjak, ki v resnici že dolga leta iz ozadja posega in v napačno smer vodi slovensko izobraževalno in šolsko politiko. Spomnimo se njegove samovolje v vlogi direktorja Zavoda za šolstvo pri pripravi novega Nacionalnega programa o vzgoji in izobraževanju, škodljivih posegov v izobraževanje odraslih v času, ko je bil državni sekretar in še bi lahko naštevala. V resnici je že dolga leta »minister« iz ozadja, z zastarelimi, rigidnimi pogledi na šolo in izobraževanje.

Izobraževanje odraslih in filozofija vseživljenjskega učenja bosta v času njegovega ministrovanja, tako kot doslej, ponovno na stranskem tiru, nepotrebna nadloga, ki nima mesta v ozkoglednem pogledu šolnika, ki ga je že kdaj povozil čas.

Gospodje ministri, manjka vam širina in celostni pogled na zapleteno izobraževalno krajino!

Kje so mlajši strokovnjaki, s pogledom v prihodnost? Kdaj bomo dočakali ministra, ki bo hodil pred vsemi nami, ne pa za nam

Članek z naslovom Odiranje divjega prašiča za otroke nas je seznanil z večletnim delovanjem tabora za preživetje v naravi namenjenega osnovnošolcem, predvsem otrokom od 6. do 9. leta, kjer jih med drugim učijo odiranja in razkosavanja divjega prašiča.

Primer je odlična odslikava problema normalizacije nasilja, ki ga je naša družba razvila do živali in v tem kontekstu posledično tudi do otrok. Vzgojeni smo bili, da so živali stroji in drugorazredna bitja, ki nič ne občutijo in ki jih vodijo nagoni. Danes vemo, da to ne drži. Živali so čuteča bitja: čutijo strah, bolečino, veselje, žalost, grozo, empatijo, potrebujejo igro, gibanje, druženje … In te lastnosti lahko prepoznamo, če na primer opazujemo domače ljubljenčke. Moralno ni razlike med ubijanjem psa, mačke ali svinje, vse ob tem občutijo bolečino, strah, grozo. To pa zrcalijo tudi možgani tistih, ki nasilje nad živaljo izvajajo ali so mu priča (otroci na taboru). Posamezniki, ki ubijajo živali v okviru svojega poklica (mesarji, veterinarji) pogosto trpijo zaradi tako imenovanega travmatičnega stresa, ki je posledica povzročanja nasilja (PITS) in se kaže v težavah v duševnem zdravju, zasvojenostih (alkoholizem) in psihosomatskih simptomih.

Kljub tem dejstvom izobraževalni sistem ponuja otrokom, ko končajo osnovno šolo, šolanje za poklic mesarja. V okviru srednjega poklicnega izobraževanja jih tako učimo omrtvičiti, ubijati, izkrvaveti in razkosati živali. Danes vemo, da je adolescenca obdobje, ko se dogaja ključno preoblikovanje možganov in se krepijo prav nevrološke povezave vedenj in navad, ki prevladujejo v tem razvojnem obdobju. Ker smo socializirani, da potrebujemo meso za preživetje, se niti ne sprašujemo, kako tak poklic vpliva na razvoj možganov mladih mesarjev in na njihovo odraslo življenje.

Primer otrok na taboru in šolanje za poklic mesarja kažeta, da se v kolektivnem mrtvem kotu poleg živali nahajajo tudi otroci. Izpostavljata namreč paradoks, ko po eni strani stroka nasilno vedenje otrok do živali prepoznava kot odraz težav v duševnem zdravju in možen zgodnji pokazatelj prihodnje psihopatologije. Istočasno pa v okviru izobraževalnega sistema in v skladu z učnim načrtom otroke učimo ubijanja živali.

Če je bilo ubijanje živali v preteklosti stvar preživetja, je danes stvar izbire. Odzivi ministrstev, ki so predstavljeni v članku, kažejo, kako se odgovorni ne zavedajo obsega te problematike. 

Avtor Borut Mekina je v svojem članku z naslovom »Zakaj tak vik in krik normirancev«, objavljenem v reviji Mladina 6. septembra 2024, zapisal: »Čeprav je večina novih davčnih sprememb nastala na pobudo podjetij – v delovni skupini je sodeloval glavni ekonomist Gospodarske zbornice Bojan Ivanc …« Pojasnjujemo, da v delovni skupini Ministrstva za finance delujejo strokovnjaki kot posamezniki in ne kot predstavniki institucij. Poleg tega imajo člani delovne skupine zgolj pristojnost komentarja predlogov MF, o njih pa ne odločajo.

Lep pozdrav.

Gotovo nisem edina, ki mi vse to razpravljanje, razpredanje, govoričenje, ogorčenje, obtoževanje, kričanje, ugibanje… in, če hočete, jamranje pavšalno in počez in brez vedenja in idej v zvezi z reformo zdravstva že močno preseda.

Zase vedno rečem, da sem produkt javnega zdravstva. Od ranega otroštva (iz relativno revne družine) do danes mi je šest ortopedskih operacij in trije ortopedi omogočalo, da sem živela in še živim normalno in življenja vredno življenje kot dekle, kot žena, kot mati, kot babica, kot ves čas aktivno zaposlena s čisto spodobno kariero, kot aktivno družbeno bitje. Čeprav je v otroštvu dolgo kazalo, da bom obsojena na hudo invalidnost celo življenje. Na koncu so mi v javnem zdravstvu pozdravili tudi raka. Lahko si mislite, da sem neskončno hvaležna vsem zdravnikom in specialistom, njihovi strokovnosti, inovativnosti, predanosti, zagnanosti, potrpežljivosti in predvsem človečnosti.

Danes poslušam in gledam to sago o javnem zdravstvu, kjer prevladujejo samo grožnje in pavšalno kritiziranje in ničesar več ne razumem. Najbrž tudi premalo vem, a izhajajoč iz vseh javnosti znanih informacij, presojam, da se sploh ne pogovarjamo, da sploh ne govorimo o pravih stvareh.

Zdravstvo razumem kot stroko/profesijo in sledim definiciji profesionalizma Samuela Huntingtona, ki pravi, da:

- »si člani stroke delijo občutek organske enotnosti in zavest o sebi kot skupini, ločeni od ostalih. Ta kolektivni čut izvira iz dolgotrajne discipline in usposabljanja, potrebnega za strokovno usposobljenost, skupno delovno vez in delitev edinstvene družbene odgovornosti. Vstop v stroko je omejen na tiste s potrebno izobrazbo in usposabljanjem in je stvar stroke.

- strokovnjak je strokovnjak, ki dela v družbenem kontekstu in opravlja storitev, kot je promocija zdravja, izobraževanja ali pravosodja, ki je bistvenega pomena za delovanje družbe. Naročnik vsake profesije je družba, individualno (vlada) ali kolektivno. Finančno plačilo ne more biti primarni cilj strokovnjaka. Stroka je moralna enota, ki postavlja določene vrednote in ideale, ki vodijo člane v njihovih odnosih s sodržavljani. Ta vodnik je lahko niz napisanih in nenapisanih norm, ki se prenašajo prek poklicnega izobraževalnega sistema, ali pa je kodificiran v pisne kanone poklicne etike. 

- strokovnjak je strokovnjak s specializiranim znanjem in veščinami na pomembnem področju človekovega delovanja. Njegovo znanje je pridobljeno le z dolgotrajnim izobraževanjem in izkušnjami, za kar je odgovorna stroka in kar je osnova objektivnih standardov strokovne usposobljenosti.« Stroko/profesijo/poklic(anost) lahko povzamemo tako, kot jo označujejo štiri glavne značilnosti:

1. namenjena so ji edinstvena zakonodaja, znanje in posebno izobraževanje in usposabljanje,

2. opravlja delo družbenega pomena,

3. se sama nadzoruje, ureja in razvija,

4. člani stroke imajo določeno stopnjo diskrecijske pravice glede tega, kako organizirajo svoje delo. Pričakuje se, da izvajajo strokovno presojo v najboljšem interesu posameznika in/ali skupnosti.

Ali posameznik, ki dela le za plačilo, izpolnjuje pogoje za status profesionalca? Delo strokovnjaka je bolj podobno poklicu oz. poklicanosti, ki zahteva polno predanost poklicnemu življenju, služenje javnosti in vseživljenjsko zavezanost standardom poklica. Poklicu predani Zdravnik, Učitelj, Sodnik, Policaj, Gasilec … se zaveda, da se dobrega, s predanostjo opravljenega dela ne da poplačati z denarjem/z materialnimi dobrinami. Dobro delo je poplačano z neizmerno hvaležnostjo, spoštovanjem in z ugledom v družbi. V današnji družbi pa marsikdo namesto predanosti kaže svojo vreščečo histerijo, celo zaradi »prisilnega« dela, v katerega ga sili država, in prevpije vse druge odgovorne in poklicu predane kolege. Vsekakor ne mislim, da bi morali delati na moralni in idealistični pogon, za svoje delo in odgovornost si zaslužijo pošteno in pravično plačilo, vendar ne eden na račun drugega ali na račun vseh nas. Vsi smo del ene in iste skupnosti in pridušamo se, kako nam je mar zanjo, v resnici pa ... Akumulirali bi kapital na račun javnih sredstev in optimizirali davke …

In kje je tu država? Država ali natančneje vlada in parlament sta odgovorna za sprejemanje zakonodaje in zagotavljanje finančnih sredstev za normalno delovanje stroke, ki je družbenega pomena. Ne razumem tega prerivanja med državo in stroko, ministrstvom za zdravje (politika, a tudi stroka) in sindikatom Fides in zdravstvom. Po moji nevednosti bi se morala država in stroka preprosto dogovoriti, kakšna zakonodaja je danes potrebna in kako zagotoviti finančna sredstva, ki so na voljo, da bi zagotavljala normalno delovanje in razvoj zdravstva oz. stroke. Ob zavedanju odgovornosti in zmožnosti vseh akterjev.

Ne razumem pa jamranja in kričanja stroke, da so delovne razmere v zdravstvu slabe, da je organizacija dela neprimerna oz. slaba, da je zdravnikov in zdravstvenega osebja premalo, da zdravniki odhajajo in odhaja medicinsko osebje… Ali niso to stvari, ki bi jih morala urediti stroka sama? Kot tudi ne razumem izjave, da je bolj pomembno, da so na vodstvenih položajih zdravstvenih zavodov predstavniki ustanoviteljev kot predstavniki stroke.

Ne razumem argumentov, da bo javno zdravstvo propadlo, če zdravnikom ne bo dovoljeno delati tudi pri privatnikih. Naj se zaposlijo pri privatniku, če želijo, naj ta plačuje zanje specializacijo, vse prispevke, dopuste, bolniške, usposabljanja in napredovanja. Po mojih izkušnjah s privatnim zdravstvom imajo strokovnjaki veliko več možnosti za razvoj in strokovno napredovanje, k čemur naj bi strokovnjak stremel, v javnem zdravstvu.

Morda pa jaz ne razumem ničesar več? Ali morda razumem preveč? Je danes vse povsod pomemben samo še biznis, denar, samo dobiček? Sploh vemo, kaj je neprofitna organizacija? Nam je sploh še kaj mar za skupnost? Smo sploh sposobni imeti in upravljati svojo državo? Se kot družba zavedamo svojih zmožnosti in omejitev? Se kdo kdaj vpraša, ali je država zmožna zadostiti vsem potrebam in predvsem zahtevam in apetitom? In to zdaj, takoj! Ta vlada je neprestano napadana s takojšnjimi zahtevami po reševanju nemogočih razmer, in to ne samo v zdravstvu, enako hudo je v izobraževanju, pravosodju, na področju varnosti … Problemi so res vsepovsod, a kopičijo se že vsaj dvajset let in na vse je potrebno najti odgovore in rešitve zdaj in takoj, sicer …

Kako je z odgovornostjo nas vseh do družbe in do lastne države? Kdaj se bomo začeli pogovarjati o pravih stvareh? Na tem mestu moram omeniti tudi medije, saj ti prepogosto zaradi vzbujanja naslovnikove radovednosti in želje po branju poročajo alarmantno, ustvarjajo katastrofična občutja, dajejo peščici glasnih nergačev še več glasu. Mi pa apatično in pišmeuhovsko opazujemo, kako izgubljamo vse, kar smo že pridobili, kar smo si obljubili in zapisali celo v ustavo, na račun pohlepa in nekega elitizma. 

Spoštovani, dne 31. 8. 2024 smo v Mladini lahko prebrali članek g. Roka Fazarinca z naslovom »Ironija: Občina Dobrova - Polhov Gradec ni dovolila gradnje zadrževalnikov za Ljubljano, zdaj pa je bila že trikrat potopljena«, v katerem je zapisano, da če bi Občina Dobrova - Polhov Gradec privolila v izgradnjo zadrževalnikov v občini in Ljubljani, ne bi bilo poplav.

Zadnje poplave dne 4. 8. 2023 so razkrile poplavna območja v občini Dobrova - Polhov Gradec in Ljubljani, zato moramo na tovrstno netočno »ugotovitev« g. Fazarinca nemudoma in odločno odgovoriti; v področju predvidenega zadrževalnika na Dobrovi in dolvodno proti Ljubljani ni bilo večjih poplav! Večje poplave in škoda so v Občini Dobrova - Polhov Gradec nastali gorvodno, vse od naselja Hruševo proti Polhovemu Gradcu, in v zalednih vodah, kjer je uničilo več kot 70 km cest, več mostov in ostale infrastrukture. Tam pa niso bili izvedeni protipoplavni ukrepi zalednih in hudourniških voda, kot je bilo obljubljeno in načrtovano. Torej v lanskih avgustovskih poplavah smo v naši občini utrpeli veliko škodo, a na popolnoma drugem koncu, kot je načrtovan zadrževalnik. Zato pozivamo g. Fazarinca, da si ogleda posnetke iz časa poplave in ustrezno popravi svoje pavšalne »ugotovitve«.

Država že od leta 1977 dalje izvaja raziskave in analize za povečanje poplavne varnosti jugozahodnega dela Ljubljane. Leta 2007 je bila v okviru načrtovanja celovite ureditve povodja Gradaščice za povečanje poplavne varnosti izdelana rešitev z dvema zadrževalnikoma, v Brezju in na Dobrovi. Leta 2008 je bil v Občini Dobrova - Polhov Gradec izveden posvetovalni referendum, na katerem je bilo 98 % občanov proti obema zadrževalnikoma, zato je DRSV izločila zadrževalnik na Brezju in dodala nasip v Kozarjih za zaščito Ljubljane, na Dobrovi pa pustila zadrževalnik. Vendar kljub neizgradnji zadrževalnikov Ljubljana (zaradi povečanja pretočnosti Gradaščice v Malem grabnu) v avgustovskih poplavah ni bila poplavljena ali imela škode na JZ delu Ljubljane.

Ironično pri celotnem članku je prav to, da je država izvedla vrsto analiz za poplavno zaščito JZ Ljubljane, v katerih je bilo več variant, kako ustavljati vodo že gorvodno iz Polhograjskih Dolomitov, izbrana pa je bila najcenejša – zadrževalnik na Dobrovi. Država je leta 2013 sprejela Uredbo o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane v naseljih Občine Dobrova - Polhov Gradec. Faza 1A tega projekta je bila izvedena (odprtje Malega grabna, ukrepi v Polhovem Gradcu), faza 1B, ki predvideva nasip in zadrževanje vode pred Ljubljano in zadrževalnik v Razorih, pa še ni bila izvedena.

Pa vendar neizvedba teh zadrževalnikov ni ogrozila niti Ljubljane, (ponovno, JZ del Ljubljane ni bil poplavljen) niti Dobrove. Kaj bi torej izgradnja teh zadrževalnikov doprinesla v lanskoletnih avgustovskih poplavah, ni jasno.

Sedaj se pokaže vsa ironija načrtovanja države in sprejetja Uredbe o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane v naseljih Občine Dobrova - Polhov Gradec, ki naj bi zajemalo tudi ukrepe poplavne varnosti v Občini Dobrova - Polhov Gradec, pa je v planu samo še izvedba zadrževalnika Razori, tik ob meji z Ljubljano. Kot omenjeno v članku g. Fazarinca, je Občina vedno opozarjala na zaustavljanje vode na hudourniških zalednih vodah in postavljanje zadrževalnikov gorvodno, da se zaščiti tudi občane Dobrove - Polhov Gradec, v Polhograjskih Dolomitih, Polhovem Gradcu, Dvoru, Hruševem, Gabrju in na koncu, Dobrove in Razorov. In ravno hudourniške vode so povzročile pravo razdejanje. Dostopna prezentacija s slikami v prilogi ter spodnji video posnetek: https://www.dobrova-polhovgradec.si/objava/865986.

Žal v sprejeti Uredbi iz leta 2013, kljub različno izvedenim študijam, ni ukrepov za zadrževanje vode gorvodno. To se je pokazalo v lanskih avgustovskih poplavah, zato je v naši občini nastala škoda v višini 37 mio EUR, če se to ne bo rešilo, bo škoda v prihodnosti še večja, saj je lani avgusta padlo med 250 in 300 mm dežja, v letu 1926 pa 200 mm dežja, kar pomeni, da država z ukrepi prav nič ne rešuje Občine Dobrova - Polhov Gradec, kot je omenjeno v članku. Občina ni proti zadrževalnikom in poplavni varnosti, vendar si prizadeva za poplavno zaščito celotne občine in vseh krajanov, tako iz JZ dela Ljubljane, kot iz občine Dobrova - Polhov Gradec.

Strinjamo se, da v kolikor ne bi bilo izvedenih ukrepov iz faze 1A, bi bila katastrofa v Polhovem Gradcu še mnogo večja, prav tako bi bila Ljubljana (če ne bi bil razširjen Mali graben) ponovno poplavljena in škoda velika. Nikakor pa ne drži trditev, da bi zadrževalnik na Dobrovi v teh poplavah karkoli zaščitil.

Poplave so bile priložnost za evalvacijo ukrepov poplavne ogroženosti JZ dela Ljubljane in Občine Dobrova - Polhov Gradec. Pokazalo se je, da bi država morala prioritetno planirati zadrževanje vode gorvodno in to vključiti v svoj program in državni prostorski načrt, ne pa ponovno nesmiselno vztrajati pri parcialnih rešitvah.

Lep pozdrav.

Pripravlja se nova zakonodaja, ki bi naj člane romske skupnosti spodbudila k spoštovanju obstoječe zakonodaje in k hitrejši integraciji v družbo. Pri tem se nihče ne slepi, da bi zakoni sami po sebi lahko spremenili stare ogrožajoče navade dela romske skupnosti. Kaj pomeni »integracija« - zanikanje narodnosti in narodnostnih pravic, ali samo etnične identitete?

Veliko pristojnih meni, da so odnosi z romsko skupnostjo (0, 12% prebivalstva v državi?) dolgotrajni postopki, današnje delo z njimi pa bo sadove obrodilo v prihodnjih generacijah, če bo pravilno zastavljeno.

Spominjam se oddaljenega obdobja urejanja romskega vprašanja v občini Novo mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar se tiče naselitve in zaposlitve romskega prebivalstva ter šolanja njihovih otrok. O tem sem že nekajkrat pisala, pa ni učinkovitega odziva.

Tedaj se je občina Novo mesto lotila reševanja vprašanja naselitve Romov tako, da je v nekaj »slovenskih« vasi pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš, in vanje skušala naseliti Rome. Zadeva ni uspela, pojasnilo je bilo podano, češ, da so se predstavniki romske skupnosti pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja. Redke Rome, ki so se tedaj zaposlili, so ostali tudi pretepli (konkretno se je dogajalo v naselju Šmihel pri Novem mestu), kot smo tedaj slišali pričevanja poznavalcev, in v javnosti. Iz istega razloga je verjetno izviral – in še vedno - prav tako tudi odpor do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku. Ali gre res samo za »etnično skupnost« ali za »narod«?

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi bolj ali manj primerna posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja.

V času dogodkov reševanja romskega vprašanja v sedemdesetih letih so uživali »tiho toleranco« oblasti do malih kraj (na primer do vrednosti 1 ukradene kokoši se jih ni preganjalo), kar je očitno v veljavi ostalo do danes, po opisih sodeč. V Novem mestu smo imeli takrat priliko vpogleda v romske navade brskanja po smetnjakih – Rominja je pobrala ven odvržene pečene palačinke. Težko bi se temu reklo, da so »koristolovski«, bolj, da so samo-obsojeni na težke življenjske in zdravstvene razmere – čemu?

Danes se naseljujejo »na črno«, vendar ostajajo skupaj. Stavbe, ki si jih postavljajo, so različnih kvalitet, nekatere tudi samo »zbite romske barake«. Dejstvo je, da je vsaka stavba za »bivanje«, ne glede na temelje, ali brez njih, vrsta objektov, za katere je potrebno »gradbeno dovoljenje«, ter spoštovanje »bivališča« kot »človekove pravice«, za kar bi morali biti vzpostavljeni pogoji tudi za romske skupnosti na prostorsko urejenih območjih. Ker se ne želijo razseliti in asimilirati, je treba njihovo naseljevanje sistemsko urediti, v soglasju z romsko – narodnostno – skupnostjo.

Vsi se še verjetno spomnimo poročanja o tem, da je v romskem naselju leta 2015 obratoval romski vrtec, financiran z evropskimi sredstvi, ki je bil dobro obiskan. Ko se je financiranje ustavilo, so ustavili obratovanje vrtca, čeprav so starši vodili v vrtec otroke redno in samostojno. To je bil vsekakor pokazatelj, v katero smer bi bilo treba voditi dialog z Romi.

V objavi: Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli, Ana Mauko, 2012, diplomsko delo (https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napre dno&lang=slv&stl0=KljucneBesede&niz0=Klj u%C4%8Dne+besede%3A+Romi+na+Slovensk em) je opisano, da se pri romskih otrocih pojavi pri njihovem obveznem šolanju prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika – očitno to ni njihova materinščina, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci razumeli, sprejeli in osvojili.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti. 

V intervjuju je gospa ministrica omenila nekaj velikih, dolgoročnih zamisli bodočega umeščanja prostorskega načrta v naš prostor v obdobju prihodnjih 15 letih, ki bodo bojda (mogoče) znani že ta mesec. V teh zamislih bo skoraj verjetno, kot je v navadi, izpuščena 3A razvojna os od Ljubljane proti jugu, ki pokriva občine Škofljica, Velike Lašče, Ribnica in Kočevje do meje s Hrvaško. In zakaj sploh še pišem te vrstice?

Že prav nerodno mi je, da se še vedno oglašam v zvezi s prometno zagato in zastoji na Škofljici. Že v časopisu Dnevnik so 5. februarja 2020 ponovno obravnavali gornjo tematiko z virtualno rešitvijo štiripasovnice skozi Lavrico in Škofljico v vrednosti 33 mio evrov do leta 2025 in ponovno so omenjali, da je zaradi okoljevarstvenih razlogov gradnja škofeljske obvoznice misija nemogoče.

Sem došlek oziroma prišlek in sem že 18 let dnevno soočen s prometno zmešnjavo skupaj z vsemi sotrpini iz Velikih Lašč, Ribnice in Kočevja. Narejeni so bili poskusi s krožiščem na Škofljici in s priključkom na avtocesto v Šmarju-Sap in uvedbo dodatnih semaforjev. Vendar dnevno med 6.00 in 9.00 uro in tudi popoldne potrebujete zaradi zastojev (tudi železniška zapornica) kar do ene ure in pol, da se prebijete do Ljubljane. In še slabše bo, na cesti je vedno več tudi tovornjakov. Nekateri izberejo obvoznico preko Iga (v Pijavi Gorici se zavije levo proti Želimljam in preko Iga pridete do Ljubljane). Vendar so že tudi jutranji zastoji na sami „ižanki“ v Črni vasi. Sedaj pa sta Jurčkova in Ižanka tako ali tako zaprti. To traja že nekaj mesecev, četudi pospešeno delajo. Že deset let in več poslušam, da obvoznica mimo Škofljice in Lavrice preko Barja ni mogoča zaradi Barja in Nature 2000 in zaradi ogrožanja habitata metulja barjanskega okarčka. Vendar z našim odnosom do okolja in podnebnih sprememb tudi močvirnatega barja čez deset let ne bo več. Bo samo še suha stepa.

Sledil sem tudi srečanju s predstavniki vlade 26. maja 2023, potem ne več. Prav nič novega. Predstavnik vlade izjavi, da so prometne zagate praktično v vsakem slovenskem kraju in da vlada načrtuje čim hitrejši proces sprememb, ki mora biti usmerjen v trajnostno mobilnost, saj so take tudi zahteve Evropske unije. In pri nas seveda nimamo pogumnega politika, ki bi izjavil proti EU kot je pred leti ameriška diplomatka Viktorija Nuland. Besede so preveč vulgarne za objavo. Toda vsakodnevni zastoj na Škofljici ni zagata samo Škofljice, vendar je ovira za razvoj tudi za občine Velike Lašče, Ribnica in Kočevje – celotne regije. Zdaj nam je še župan Kočevja zbežal v Bruselj? Sedaj trdijo že nekaj časa, da bi pretočnost prometa rešili s podvozom pod dvotirno železnico, z izgradnjo dveh novih krožišč ter izboljšano železniško infrastrukturo. Še vedno sem mnenja, da je gradnja podvoza na barju vprašljiva. Ob vsakem večjem deževju, ki bodo sedaj pogostejša, bodo težave in poplave. Tudi omemba boljše železniške dvotirne infrastrukture in uvedba taktnega časa 15 minut ne pije vode. Občani iz zaselkov se morajo namreč najprej pripeljati do železniške postaje in tam parkirati prevozna sredstva. In večina občanov niti ne ve, kje je železniška postaja Škofljica – na cesti ni nikjer nobenega prometnega znaka. Tudi 20 mio evrov za te nebulozne, bojda potrjene načrte, še ni zagotovljenih.

Še zmeraj je optimalna in najbolj poceni rešitev gradnja obvoznice (recimo ji po novem zaledna, zbirna cesta ali nekaj drugega) mimo Škofljice in Lavrice preko barja do južnega dela avtoceste. Ob njej naj bo tudi kolesarska steza, da se bo v Ljubljano lahko prišlo tudi s kolesom. S tem prispevamo k trajnostni mobilnosti. Vožnja s kolesom po »kočevki« in »ižanki« je sedaj smrtno nevarna. Seveda tu vsi omenjajo Naturo 2000 (sedaj smo že Natura 2024). Saj vemo, kako je s tem. Samo za primer: EU si je na zasedanju Evropskega sveta marca 2000 v Lizboni zastavila cilj, da bo leta 2010 „EU najbolj dinamično, konkurenčno in trajnostno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo uživalo polno zaposlenost ter ekonomsko in socialno kohezijo.“ In kaj je EU sedaj v letu 2024?

Še nekaj o Naturi 2000 in o barju. Na barju je zgrajena industrijska cona na Škofljici in sedaj se gradi na barju industrijska cona tudi na Igu. Če so na barju že zgrajene industrijske cone, zakaj se enostavno ne zgradi še obvoznica mimo Škofljice in Lavrice levo od železnice – smer Ljubljana. Če bi bila obvoznica po barju, podvoz pod žel. progo sploh ne bi bil potreben. In obvoznica bi omejevala gradnjo stanovanjskih in drugih objektov na barje proti zahodu. Da ne omenim, da verjetno vse občine v Sloveniji hočejo imeti svoje lastne industrijske cone. In zakaj le povzročamo dolgoletno vznemirjanje občanov. Verjetno pa bo morala tudi EU razmisliti o smiselnih področjih Nature 2000 pri nas in drugod. 

Dimitrij Rupel je za Jureta Trampuša napisal, da so očitki na njegov račun v zvezi z Javno agencijo za knjigo »nespodobni, iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni«.

V nadaljevanju se on sam loti dveh direktoric JAK z namigi, ki »so nespodobni, iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni«.

D. Rupel je na mestu direktorja JAK nadomestil Sebastjana Eržena, revizorja brez založniških znanj in izkušenj, ki je zamenjal odstavljeno Renato Zamida. Rupel torej ni nadomestil »osebe, ki se za svoje postopke zagovarja pred sodiščem (menda je želela v tesnih prostorih JAK narediti gostilno!)…« JAK je v resnici želela v delu svojih prostorov odpreti knjigarno in kavarnico, za kar je bil v Uradnem listu objavljen razpis. Nanj se je prijavila založba Goga, ki je kasneje odstopila od pogodbe in do posla ni prišlo. Revizija v zvezi s tem ni ugotovila nobenih nezakonitosti. Te prostore je kasneje dal D. Rupel preurediti v svojo pisarno.

O profesionalnosti svoje naslednice pa žal navede le to, da je knjigo Priročnik za Slovenijo pospravila v predal, mirno pa spregleda, da je z izjemnimi napori ob mnogih težavah s svojo ekipo sijajno izpeljala slovenska nastopa na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni.

Dimitrij Rupel je sicer za JAK po mojem mnenju naredil dve odlični potezi: dosegel je, da je JAK končno prejela kohezijska sredstva, ter za kuratorja nastopa v Frankfurtu angažiral Miho Kovača. Kovač in Katja Stergar sta kasneje zelo dobro vodila nastop Slovenije na obeh pomembnih mednarodnih knjižnih sejmih.

Kot široko kulturno in politično razgledanemu človeku se D. Ruplu res ni bilo treba nespodobno lotevati obeh direktoric JAK. 

To ni (politično) uravnotežen spis, je zgolj mnenje, morda samo šibek klic iz občutka nemoči ob več kot petdesetih vojnah, ki se ta hip odvijajo na planetu. V tem spisu tudi ne gre za poskus analize, marveč zgolj za miselni preblisk v mrzlem času morije, krutosti, besnenja in zlobe, ki so se zalezli v mehko, ranljivo testo upanja. Tam nekje umira (tudi) Gaza … Vietnam naše mladosti? Množico otroških trupel in opustošenje bibličnih razsežnosti gledam od daleč in osramočen. Svoje, njihove, naše in vaše vnuke sem v grozi uzrl skozi oči ubijalske sle, sovraštva in pohlepa po ukradeni zemlji ...

Za plašnicami srca se mi je za trenutek zazdelo, kot bi še nekdo, morda drugi jaz, bral iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika … gaziti, zgaziti, pregaziti … Ljudstvo, ki je toliko pretrpelo in se s pomočjo svobodoljubnega sveta izvilo iz objema holokavsta, to ljudstvo in ves »svobodoljubni« svet danes dovoljujeta nepojmljivi uničevalni pohod do zob oborožene in do skrajnosti militarizirane sile.

Kdo smo, ki znamo ustvariti toliko dobrega in koristnega, se znamo tudi iskreno nasmejati in pomagati drug drugemu? A glej, človek, kako temno lahko zvenijo himnični, ubrani akordi lepote v tonski lestvici resničnega življenja! Prižgimo tedaj vse luči!, je nekoč tako srčno zapel naš dragi, nepozabni Ježek. Samo dodajam: večno bo tulil obup, če jih ne bomo prižgali. 

Tudi ob razpravi o podnebnem zakonu se je pokazalo, da katerikoli ukrep za zmanjšanje obremenitve okolja naleti na nasprotovanje tistih, ki bi morali pri sebi nekaj spremeniti. Ali bomo kar vztrajali pri sedanjih navadah do bridkega konca? Če gospodarstvo smatra, da »ni sprejemljivo, da bi zaradi podnebnih ciljev doživljali ekonomski in družbeni zastoj oziroma nazadovanje«, se sprašujem, zakaj gospodarstvo ne opaža težav v razvoju, ki nastajajo zaradi visokih vročin, požarov, poplav, neenakomerno porazdeljenih padavin, največkrat povezanih s hudimi neurji, ki povzročajo škodo? Morda jih ta dejstva ne zanimajo, ker pri sanaciji teh posledic pomagajo družbeno politične skupnosti? Pri tem pozabljajo, da morajo le-te za to pomoč zbrati tudi potrebna sredstva. In eden poglavitnih virov je obdavčenje gospodarstva, ali ste to že pozabili? Če gospodarstvo in drugi, ki nasprotujejo ukrepom za zmanjšanje obremenitve okolja, naj povedo, kako to storiti, da pri tem nikomur ne bo potrebno pri sebi spremeniti proizvodnih postopkov in potrošnih navad.

Razumem ministra za finance, da pozorno bedi nad prilivi v državni proračun. Vendar se bo tudi državno financiranje moralo prilagajati drugačnim potrebam financiranja pri udejanjanju okoljske politike. V primeru odprave subvencij za odpravo fosilnih goriv ni verjetno, da bi prišlo do množičnega kupovanja fosilnih goriv v tujini. To bi lahko veljalo le za avto prevoznike v mednarodnem prometu, za ostale bi pa vožnja po nakupih goriva čez mejo to predstavljalo dodaten strošek.

Na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo dobro poznajo škodljivost emisij toplogrednih plinov za podnebje, pa so kljub temu črtali iz zakona ukinitev subvencij za rabo fosilnih goriv. Zakaj se ne odločijo za postopno ukinitev, za začetek četrtino ali polovico, kasneje pa v celoti, da se vsi prizadeti lahko prilagodijo na nov položaj. V tem času se bodo tudi lažje ocenile posledice delne in popolne ukinitve subvencij. Ne pozabiti, da povečanje stroškov normalno poveča skrb za bolj racionalno trošenje dražje substance, kar bo dodatno ugodno vplivalo na zmanjšanje toplogrednih vplivov.

Če se s podnebnim zakonom na tem področju ne bo nič spremenilo, potem bi ta zakon zaslužil podoben referendum kot smo ga imeli za vodo.

Ministrstvu za finance bi pa predlagal, da se ne ukvarja samo z rebusom kako razdeliti sredstva po resorjih, temveč vzporedno s tem tudi z racionalizacijo subjektov, ki se financirajo iz javnih sredstev. Na misel mi prihaja denimo služba na Ministrstvu za pravosodje, ki se ukvarja z narodno spravo, ob tem, ko obstoja posebna skupina zgodovinarjev za novejšo zgodovino. Po ministrstvih precej širokogrudno najemajo zunanje sodelavce za dela, ki bi ga morali opraviti stalno zaposleni itd. 

Spoštovani politik in sedaj evroposlanec Matej Tonin je izjavil zgornjo misel. Kaj je mislil s tem? Zelo verjetno to, da naj bi se Evropejci ravnali po krščanskih vrednotah, sicer bo z Evropo konec. Krščanske vrednote so mnoge in so strnjene v desetih božjih zapovedih. Ob tem nastane problem, saj niso krščanske, temveč judovske. Po nareku Boga jih je Mojzes vklesal v kamen. Zakaj so torej kristjani stoletja krvavo preganjali Jude vsepovsod po Evropi? Te vrednote pravzaprav niso niti docela judovske, saj jih v različnih oblikah ali parcialno najdemo v mnogih pred judovskimi verstvi.

Ali krščanske vrednote koristijo ljudem? Zapuščina krščanstva so na primer mogočne in pogosto osupljivo lepe katedrale. Ne pozabimo pa, da so bile mnoge zgrajene v času, ko je brezpravno ljudstvo stradalo in zaradi pomanjkanja hrane umiralo.

Krščanstvo je skrbelo za izobrazbo ter varovanje kulturne dediščine. Seveda niso izobraževali v smeri drugih religij, kaj šele ateizma. V samostanih so hranili mnoge pomembne dokumente ali knjige. Toda ne vseh. Na črni listi prepovedanih avtorjev (Index librorum prohibitorum) so se znašli: Giordano Bruno, Macciavelli, Galileo Galilei, Erasmus Rotterdamski, Descartes, Sartre, Spinoza,Voltaire, Kant, Balzac, Pascal, Martin Luther, Diderot in mnogi drugi. Seznam je bil ukinjen šele leta 1966.

Seveda na seznamu ni manjkal Karl Marx. Zakaj, saj se je Cerkev vendar borila za revne in ponižane, kar je bila tudi Marxova ideja? Ali se je Cerkev borila za pravice tlačanov? Kaj šele sužnjev? Ali za severno in južno ameriške Indijance. Nikoli.

Cerkev je, kar vemo vsi, odkrito nasprotovala znanosti. Vrednota? Cerkev je zažgala na tisoče “čarovnic”. Vrednota? V cerkvah, morda tudi v teh prelepih in razkošnih katedralah je bilo posiljenih na tisoče otrok. Vrednota?

Cerkev se je “izkazala” po koncu druge svetovne vojne, ko je preko podganjih poti (ratlines) rešila tisoče nacistov, verjetno tudi več sto slovenskih vojnih zločincev. Tudi pošasti od Mengeleja, ki ga niso nikoli ujeli. Vse preko Vatikana. Po mnenju zgodovinarjev je o tem moral biti obveščen tedanji papež Pij XII.

Cerkev je močno vplivala na pravne norme. Posledično je mnoga stoletja veljal zakon, da žena ne razpolaga s premoženjem, ki ga je prinesla v zakon. Poroka je držala vodo le, če je bila cerkvena. Ločitev je bila praktično prepovedana.

Kakšne so dobrobiti krščanstva? Načeloma naj bi bile mnoge. Oznanjanje ljubezni do bližnjega, odpuščanje sovražnikom, ustanavljanje bolnišnic in sirotišnic, karitativnost, spodbujanje miru in sprave ter upanje na pravičnejše posmrtno življenje. Lepo.

Zakaj so se torej vojne načeloma pričele s sklicevanjem na Boga? Zakaj v vojnah nenadoma prav nič ne velja “ne ubijaj”?

Ali se prisotnost katolikov ali vernikov iz katoličanstva izpeljanih religij pozna na boljšem življenju prebivalstva, na manjši ekonomski neenakosti ali morda z manj kriminala? Za razliko od 55% Američanov, ki deklalirano verjamejo v Boga, tako verjame le 18% Švedov, 25% Dancev ter 30% Norvežanov. Vendar je v Skandinavskih deželah bistveno manjša ekonomska neenakost ter bistveno manj kriminala, kot v ZDA. In Skandinavci nesporno bistveno bolje živijo od Američanov, imajo dostopnejše šolstvo in bistveno boljše zdravstvo.

Cerkev bi obvladovala življenje od spočetja do smrti. Zato nasprotuje splavu ter evtanaziji.

Ali si res želimo krščansko Evropo? 

Spoštovanemu gospodu Ivu Žbogarju se iskreno opravičujem, ker je res da v Evropi samo 79 let in 4 mesece traja mir v nasprotju z mojo malomarno navedbo, da že 80 let nimamo vojne, mogoče tudi zaradi NATA. Bi si pa drznil preroško trditi, da v naslednjih 7 mesecih v Evropi ne bo vojne.

Popraviti moram tudi svojo napako in navedbo, da sta dve svetovni vojni v prejšnjem stoletju potekali v obdobju 31 let (1914-1945) in ne 30 let, kot sem napačno navedel v mojem prispevku. Se opravičujem.

S spoštovanim gospodom profesorjem dr. Branimirjem Kovačem se tudi popolnoma strinjam, da bodo najina in tudi na druga stališča do vloge NATA ocenjevali ’jutri’ in dejstvo, do kdaj še, bomo imeli mir in ne bomo imeli vojne v Evropi. Kako daleč je ta dan, je tudi vprašanje za ’jutri’

Napisal sem: “Za klicanje vlade na odgovornost je v demokraciji predvsem odgovorna opozicija…”. Gospod Trampuš mi očita, da sem bil nekoč sam član in udeleženec organizacij civilne družbe oz. t.i. državljanskih pobud; da sem jih nekoč priznaval, danes pa da jih zavračam. Menda je znano in očitno, da je takrat, ko sem bil član in udeleženec civilnih pobud (od Nove revije do pisateljske ustave), veljal enopartijski sistem, opozicija je bila prepovedana, državljanske pobude, kolikor jih je sploh bilo, pa so bile previdne. V diktaturi so državljanske pobude nekaj drugega kot državljanske pobude v demokraciji. Sam sem leta 1989 objavil knjigo z naslovom Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, v kateri pišem o stvareh, ki so danes splošno znane in jih zaradi spodobnosti ne morem ponavljati. Dejstvo je, da smo imeli pisatelji v slovenskem socializmu nekatere prednosti, vendar so bile naše pobude še vedno le nadomestek opozicije in so se razvile v opozicijo šele po večstrankarskih volitvah v neodvisni Sloveniji.

V demokraciji so državljanske pobude seveda dobrodošle, vendar niso predvsem odgovorne za klicanje vlade na odgovornost, saj praviloma nimajo poslancev in glasov v parlamentu. V parlamentarni demokraciji je oblast v rokah parlamenta, seveda pa obstajajo še druge pravne poti do preskušanja njene odgovornosti, npr. prek sodišč. (Seveda se vlade lahko znebimo z državnim udarom, toda s tem je demokracije običajno konec.) Državljanske organizacije in gibanja obstajajo marsikje po svetu, in zelo pogosto delujejo v ozadju vladnih ali opozicijskih strank. Obstajajo - čeprav jih je vse manj - tudi t.i. nevladne organizacije. Ker je njihovo financiranje pogosto nejasno in odvisno od vlad, jih imenujejo “kvazi-nevladne organizacije” (QUANGO).

Kar zadeva t.i. “polit-kolesarje”, so protestirali zoper Janševo vlado v imenu leve opozicije oz. so se - s pomočjo različnih strankarskih pritokov - poskušali konstituirati kot opozicija. Bili so zametek opozicije, njihov žargon je bil izrazito opozicijski, včasih celo sovražen. Ko Jure Trampuš zavrača “tabloidno” novinarstvo Bojana Požarja, bi moral dvakrat pomisliti: prvič, da je imel Požar pogosto prav; drugič, da Mladina pogosto ni daleč od očitane “tabloidnosti”. Problem je seveda v tem, da na Slovenskem nimamo tradicije profesionalnega, nepristranskega novinarstva.

Ko bi kaj več vedel o Juretu Trampušu, bi mu ugovarjal, da so njegovi očitki o nagradi Janševe vlade s službo na Javni agenciji za knjigo nespodobni. Iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni. Ta funkcija mi ni prinesla nobene koristi, ampak je bila po mojem odstopu - s strani gospe Vrečko - nagrajena kvečjemu moja “naslednica”. Na JAK smo se trudili delovati nepristransko in strokovno (navsezadnje sem imel doktorat iz sociologije kulture!), kot kurator pa je bil angažiran celo Miha Kovač, ki gotovo ni spadal v politično zaledje Rupla ali Janše. Za Frankfurtski sejem smo pripravili Priročnik za Slovenijo, katerega avtorji so bili Janez Bogataj, Ivan Čuk, Igor Grdina, Tomaž Kladnik, Dean Komel, Milček Komelj, Janko Kos, Blaž Lukan, Damjan Prelovšek, Leon Stefanija, Zdenko Vrdlovec - poleg njih pa tudi Dimitrij Rupel, ki se je vnaprej odrekel kakršnemukoli honorarju. Po mojem odhodu je JAK že prevedeno knjigo pospravil v predal, toliko o profesionalnosti moje naslednice. Kar pa zadeva osebo, ki sem jo nadomestil (za nagrado Janševe vlade), se za svoje prestopke zagovarja pred sodiščem (menda je želela v tesnih prostorih JAK narediti gostilno!), v službo pa jo je (za nagrado?) vzel sedanji župan Janković. (O aferi z mojim odstopom oz. - kot piše Trampuš - o “polomiji” pišem v svoji novi knjigi Približevanja, ki bo izšla financirana iz moje pokojnine.) Mimogrede: ko sem prvič prišel v službo, je bila glavna skrb mojih sodelavcev, kako uresničiti genialno idejo nemškega kuratorja, ki si je bil zamislil, da bi po Nemčiji in celo povsod po Evropi postavili avtomate, ki bi za evro ali dva postregli z nekaj slovenskimi verzi. Ta polomija se seveda ni uresničila.

Gospod Trampuš pravi, da sem iz LDS presedlal v SDS in “kljub oscilacijam ostal v njenem zavetju”. Ta Trampuševa izjava je pravi dokaz nepremagljive privlačnosti žurnalizma, ki so ga zaradi primera Relotius - na podlagi gesla njegovega ustanovitelja Rudolfa Augsteina (Sagen, was ist) - obsodili uredniki nemške revije Der Spiegel, in ga imenujemo fake news. Z drugo besedo, tabloidnost. Ameriški sociolog slovenskega porekla Luckmann je to lastnost medijev in oblasti imenoval kontrafaktičnost. Moje slovo od LDS, katere predsednik Sveta sem postal ob združitvi Drnovškove stranke z Demokrati, Zelenimi in Socialisti, je bilo neposredna posledica kratkovidnosti in nesramežljivosti Antona Ropa, ki je junija 2004 - po odhodu Drnovška - izključil iz vlade mene in pokopal celo stranko. Bil sem med pobudniki političnega združevanja v okviru Zbora za republiko. V nasprotju z Drnovškom je Rop sklenil pakt z Milanom Kučanom in izgubil volitve, kar sem mu bil napovedoval. Janševa vlada demokratov, SKD, SLS in DeSUS je bila vlada prebujenega Demosa, katerega podpredsednik sem bil od začetka. To seveda ni zgodba o oscilacijah ali o zavetju. O prestopu (oscilaciji) Ropa in še koga iz LDS v SD pač ne bi smeli molčati. 

Normalnim ljudem je nerazumljivo, zakaj je politika evropskih držav tako razumevajoča do politike sedanje izraelske vlade. Več kot proteste in zgražanje do sedaj niso premogli. Kljub tem protestom mnogih držav in mednarodnih organizacij sedanja izraelska politika vedno bolj neusmiljeno obravnava Palestince tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Poleg genocidnih dejanj si na veliko prisvaja palestinsko zemljo na Zahodnem bregu in objavlja načrte glede Gaze, ki predvidevajo od delne poselitve z Izraelci do popolnega izgona Palestincev iz Gaze. Posebno »učinkovito« se zgraža politika ZDA, ko hkrati s prizadevanjem, da bi zmanjšala krvoločnost sedanje izraelske vlade in njene soldateske, jim za nagrado za njihovo neupoštevanje predlogov ZDA pošiljajo orožje, da so lahko učinkoviti pri izvajanju svoje politike.

Ob dejstvu, da nobeni protesti v ničemer ne vplivajo na vedno bolj agresivno politiko izraelske vlade do Palestincev, se kar sama ponuja primerjava s politiko apartheida nekdanje južnoafriške vlade. Tudi takrat so praktično vse demokratične vlade in mednarodne organizacije neuspešno protestirale proti politiki apartheida. Tudi takrat so bili nekateri prepričani, da takratna vlada nima pravega sogovornika na strani zatiranih. Tako kot so nekateri prepričani, da sedanja izraelska vlada nima kompetentnega sogovornika s palestinske strani, ker so Palestinci med seboj sprti. Takšna miselnost je bila prisotna tudi v Sloveniji pri desnici ob slovenski potrditvi palestinske državnosti. In kako so uspeli rešiti problem apartheida v Južni Afriki? Odprava apartheida je takoj postala mogoča, čim so države uvedle ekonomske sankcije do Južne Afrike.

Zato je za začetek zamisel o reviziji sporazuma med EU in Izraelom dobra. Vendar, ker vemo kako počasi deluje »visoka politika«, še zlasti na znano stališče Nemčije glede Izraela in zaradi verjetnih poizkusov ZDA, da bodo »disciplinirale« države članice EU, verjetno do predlagane revizije še dolgo ne bo prišlo. Vendar je gospodarski interes Izraela mogoče ogroziti, če se civilna družba organizira in začne bojkotirati izraelske proizvode. Če bi bila civilna družba v tem uspešna, bi se tudi politika lotila z večjo vnemo revizije omenjenega sporazuma. Potrebno se je zavedati, da z ekonomskimi pritiski na Izrael ne bi pomagali samo do sporazuma o mirnem sožitju med Izraelom in Palestinci, temveč bi pomagali tudi izraelski demokratični javnosti, da bi bila bolj slišana. To, kar se sedaj dogaja v Izraelu, bi težko še poimenovali, da so demokratična država. 

Nives Hüll, Ljubljana in Blaž Istenič Urh, Dunaj

Akademik Marko Snoj nas je v pretekli številki Mladine počastil z besedilom “Šport je naš – vprašanje je le, kdo smo mi”. Bralec med nepovezanimi temami (kakšna je vendar povezava s spolno usmerjenostjo?) težko razbere koherentne argumente, a očitno so avtorju na uho prišle razprave v zvezi z nastopom alžirske boksarke Imane Khelif. Zgodbo si predstavlja nekako takole: boksarka neupravičeno nastopa v ženski kategoriji, saj ima menda kljub prirojenim ženskim spolovilom kromosomski par XY. Ta da je genetsko gledano vsaj za potrebe športnih spolnih klasifikacij esencialna lastnost moškega spola, saj določa “hormonsko stanje” in v konkretnem primeru boksarki daje neupravičeno prednost v primerjavi z njenimi sotekmovalkami.

Avtor prestopa področje svoje ekspertize in upravičeno lahko trdimo, da v sami biologiji vprašanje spola ni tako preprosto. A osredotočimo se na druge vidike, začenši s tem, da simpatije iščoča izjava o moškem, ki da udarja žensko, ni primerna, saj gre v primeru profesionalnega športa za osebno izbiro, celo službo nastopajočih, in aluzija na “vsakdanje” situacije družinskega nasilja ali podobnega enostavno ni na mestu.

Nadalje akademik Snoj zamenjuje dva argumenta: Po eni strani se mu zdi pomembno (“feministično”), da obstajajo ženske kategorije zaradi enakopravnosti in pravic. A pozablja, da te kategorije zgodovinsko niso povezane samo s fizičnimi zmožnostmi, temveč tudi s samim dostopom žensk do kompetitivnega športa. Prav za slednjega so si v osnovi ženske prizadevale, ne pa le za jasno kategorizacijo po spolu.

Na drugi strani je vpeljava kategorij povezana tudi s percipirano fizično razliko med spoloma. Tu je v besedilu posebej velika zmeda pri argumentu, da mora kategorizacija temeljiti na kromosomih. Kljub splošnim razlikam v distribuciji lastnosti med moškimi in ženskami ni namreč vsaka ženska oseba šibkejša od vsake moške. Najbolj pravična oziroma vsaj bolj pravična od trenutne možnosti bi bila sprememba kategorizacije glede na določene fizične lastnosti, a je tudi tu jasno, da je meja vedno do določene meje arbitrarna. Zato bi bilo s strani vplivnih akademikov smiselno pričakovati, da zadevo (če že) problematizirajo s tega stališča, namesto da se populistično obesijo na na kromosomih temelječo zloglasno spolno identiteto kot edino pravo merilo meja kategorij športnih disciplin.

Napaka akademika Snoja je, da kategorije v športu razume kot povsem homogene in postavlja nasproti športnike, ki “leta in leta” pridno trenirajo, in tiste, ki da imajo neupravičeno prednost. Te razlike seveda ne moremo jasno definirati in številni so že opozorili, da bi lahko problematizirali tudi razlike med Michaleom Phelpsom in drugimi plavalci. Podobna težka vprašanja se postavljajo tudi pri starosti in drugih lastnostih, nenazadnje pa tudi pri vprašanjih transspolnih oseb, na katere akademik Snoj namiguje (in h katerim alžirska boksarka ne spada). Problem takšnega razmišljanja je prav redukcija vseh teh kompleksnih vprašanj na cinizem in pesmice dvomljive kakovosti.

Tovrstni zapisi tako na noben način ne pripomorejo k akademski debati in razumevanju situacije in so, nasprotno, celo škodljivi. Za konec pa velja še omeniti, da letošnji olimpijski nastop Imane Khelif ni bil njen prvi, zato se je morda smiselno vprašati, kje so bili vsi moralizatorji in uporabniki lastne glave pred štirimi leti. 

Z novim letom bo RTV-prispevek višji za 1,27 evra in bo znašal 14,02 evra, je danes sklenila vlada. Potrdila je namreč odlok o 10-odstotnem zvišanju RTV-prispevka, ki od leta 2012 znaša 12,75 evra. Na dnevnem redu so bila tudi izhodišča sprememb zakona o RTVS, ki jih bo vlada po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko obravnavala do konca leta.

Vlada se je danes seznanila s predlogom odloka o zvišanju RTV-prispevka, ki ga je nedavno pripravilo ministrstvo za kulturo, in ga tudi potrdila, je po seji vlade sporočil njen podpredsednik, pristojen za komuniciranje, Matej Arčon. "Kot vlada smo se obnašali kot odgovoren ustanovitelj, zavedamo se stanja v samem zavodu. Nenazadnje tudi ta prispevek zadnjih 12 let ni bil spremenjen, nobena vlada se s tem ni znala soočiti in vemo, kaj vse se je v 12 letih spremenilo," je dejal.

Po besedah ministrice Vrečko so se za zvišanje RTV-prispevka odločili po dolgotrajnih pogovorih. Na današnji seji vlade so tako obravnavali dve točki, povezani z Radiotelevizijo Slovenija (RTVS), in sicer najprej izhodišča sprememb zakona o RTVS, zatem pa so potrdili tudi odlok o zvišanju prispevka.

"Zavedamo se, da ta povišica ne bo rešila vseh težav, da je veliko na sami organizaciji in sanaciji zavoda."

Tako Arčon kot Vrečko sta ob tem spomnila, da je bila v začetku mandata te vlade RTVS deležna številnih sprememb, ki jih je prinesla novela zakona o RTVS in katere namen je bil umik politike iz javnega zavoda. "Zdaj nas čakajo spremembe tudi same organizacije in delovanja javnega zavoda, ki so povezane tudi s financami. Zavedamo se, da ta povišica ne bo rešila vseh težav, da je veliko na sami organizaciji in sanaciji zavoda," je poudaril Arčon. Po njegovih besedah je bil javni zavod v zadnjih letih predvsem na področju filmske produkcije in športa "zelo oslabljen", na vladi pa si želijo kakovostno javno službo RTVS.

Ministrica je obenem izpostavila, da je RTVS največji kulturni in javni medijski zavod, ob informativnem programu ima tudi širše naloge, kot zabavanje in izobraževanje slovenske javnosti s kakovostnimi vsebinami s področja kulture, športa, znanosti, mednarodne politike, podjetništva, prostovoljstva. Med nalogami je naštela tudi varovanje arhivskega gradiva ter izvajanje glasbene in filmske produkcije.

Financiranje pa po njenih besedah ni edina težava RTVS, potrebne so tudi organizacijske spremembe. Te naj bi med drugim prinesla spremembe zakona o RTVS, izhodišča zanje pa se med drugim dotikajo izboljšanja upravljanja javnega zavoda, notranje organizacije, izvedbe notranje revizije, razmejitev javne in tržne dejavnosti ter razmislek o zagotovljeni dolgoročni finančni neodvisnosti, morda tudi razmisleke o spremembi modela financiranja, je naštela Vrečko.

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 2. 2024 pod gornjim naslovom vsebuje napačno navedeno dejstvo, da »… še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega sploh lahko zgodi? 70 milijonov!« Kupci SIJ-a niso nakazali ničesar preveč. Podjetje Dilon d. o. o., je za 55,35-odstotni delež Slovenski industriji jekla moralo odšteti 105 milijonov evrov. Od tega je zagotovilo 35 milijonov evrov lastnih sredstev. Od tega je zagotovilo 35 milijonov lastnih sredstev. Preostali del kupnine, 70 milijonov evrov, naj bi kot posojilo Dilonu zagotovil konzorcij slovenskih bank. Ker je Dilon dvomil v pravočasno zagotovitev kreditnih virov s strani konzorcija slovenskih bank, je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov lastnih sredstev. Ko je bil bančni kredit v enaki višini, torej 70 milijonov evrov, odobren in sredstva nakazana na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov lastnih sredstev povrnjenih kupcu SIJ-a.

V zadnji številki časnika Mladina (16. 8. 2024) je objavljen prispevek jezikoslovca akad. prof. dr. Marka Snoja z naslovom „Šport je naš – vprašanje je le, kdo smo mi“. Čeprav avtor v prispevku nastopa kot avtoriteta akademika s področja jezikoslovja, se v samem besedilu dotika predvsem biološke tematike in vprašanj spola, pri čemer pa njegove ugotovitve in stališča žal temeljijo na popolnoma napačnih predpostavkah. Kot biolog, ki se ukvarja predvsem z vprašanji biologije spola in spolnosti, se čutim dolžnega oglasiti, saj me je omenjeni prispevek, milo rečeno šokiral. Podobne prispevke smo s strani drugih avtorjev v preteklosti že zasledili v tednikih, kot sta Družina ali Demokracija, kjer pogosto brez ustreznega strokovnega znanja razpravljajo o spolnih tematikah in svoje ideološko obremenjene in problematične poglede upravičujejo z zelo omejenim in pomanjkljivim razumevanjem biologije, genetike in drugih sorodnih znanosti.

Podobno akad. prof. dr. Snoj v svojem prispevku ne le cinično obravnava temo, temveč navaja tudi popolnoma napačna dejstva, na primer trditev, da je alžirska boksarka interspolna oseba (kot piše dr. Snoj, z XY kariotipom), kar ni bilo potrjeno v nobenem verodostojnem in neodvisnem viru. Če bi se dr. Snoj poglobil v biologijo spola ali vsaj v terminološki del svoje stroke, bi hitro ugotovil, da biologija nima enotne definicije spola, kaj šele, da bi se raziskovalci na tem področju strinjali o tako poenostavljenem razumevanju spola, kot ga predstavlja dr. Snoj. V biologiji je vprašanje spola zelo kompleksno, meje med spoli pa pri nobenem organizmu niso tako črno-bele, kot to suvereno navaja dr. Snoj v svojem prispevku. Prav tako ne drži, da se biologija ukvarja zgolj s telesno dimenzijo organizmov; to pojmovno raven smo že davno presegli. Čeprav nisem strokovnjak za šport, si drznem izpostaviti svojo predpostavko, da športniki še zdaleč ne tekmujejo zgolj s svojimi telesi, temveč je pri tem prav toliko pomemben tudi um. To potrjuje že znani latinski pregovor »mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu).

S tem akad. prof. dr. Marko Snoj izkorišča oz. izrablja svoj položaj akademika za uveljavljanje svojih stališč na področjih, s katerimi se nikoli ni ukvarjal, jih raziskoval ali imel zadostnega znanja, da bi bilo njegovo mnenje na tem področju kakorkoli bolj relevantno od mnenja povprečnega državljana.

Prispevek dr. Snoja zato upravičeno vzbuja dvome, da je problematičen tudi z mnogih drugih, nebioloških vidikov, ki pa naj jih ustrezneje naslovijo strokovnjaki, bolj usposobljeni za ta področja. Če torej zaključim v slogu dr. Snoja in citiram zadnji verz Prešernovega soneta Apel in čevljar: »rekoč: „Le čevlje sodi naj Kopitar!“« Hvala in vse dobro želim, 

Ljudje z XY kromosomi so moški, tisti z XX kromosomi so ženske. Tako je po osnovnošolskem učenju. Če učitelj biologije tega ne uči tako, ga šolski inšpektor lahko okrega. Nekateri naši politiki in mnenjski voditelji radi kažejo in posredujejo občinstvu svoje znanje iz osnovne šole o dveh oblikah spola.

A stvari v resnici niso tako enostavne. Nekateri ljudje imajo spolne kromosome XXY, ali XXX, ali pa še kaj drugače. Katerega spola so ti? Lahko se zgodi, da se majhen (ali večji) del kromosoma odlomi in prilepi na drug kromosom ter tako deduje. Pri osebah, ki imajo kromosome le navidezno ustrezne sistemu XX in XY, je lahko izražanje spola ali drugih lastnosti nekoliko drugačno, kot bi morda pričakovali. To je vse prirojeno in posameznik na to nima vpliva.

No, vendar lahko vplivamo na nabor kromosomov v svojih celicah. Pri pretiranem sončenju ali obsevanju v solariju, kajenju ali izpostavljenosti kemikalijam se lahko spremeni oblika in število kromosomov v nekaterih naših celicah, kar pa je že druga, žalostna zgodba, morda bolj žalostna kot poslušanje tistih, ki nam zatrjujejo, da imamo neizpodbitno dva spola, določena z XX oziroma XY kromosomoma.

Kot je v članku Mladini omenjeno so kromosomi in geni samo osnova za razvoj lastnosti spola in druge lastnosti. Pri ljudeh so glede opredelitve spola še vidiki morfologije, fiziologije, psihološke, družbene in pravno formalne opredelitve spola. 

Odziv gospoda stotnika Jordana Kodermaca na moja spotikanja ob Nato je domala pričakovan, morda celo dobrodošel. Natu sem v redki manjšini somišljenikov v tedaj vodilni LDS nasprotoval že leta 2003, torej ostajam zvest samemu sebi in okrepljenim dvomom v dobrobit članstva. V realistični maniri bi danes izstop raje zamenjal z nepokorščino do zavezništva glede zapovedanega financiranja in udeležbe v zunanjih vojnih in vojaških misijah. Krepil bi nevojaške investicije, inženirske in sanitetne enote za obrambe pred naravnimi nesrečami, pomoč pri razminiranju in zdravljenju žrtev vojn. Z nekaj obešenjaškega političnega poguma bi igral igro zastonjkarja, v imenu miru in mednarodnega prava bi tvegal izključitev, ki formalno niti ne obstaja. Torej sem za bi defenzivno naravo Nata, ki bojda prinaša mir in blaginjo in ne vojn in pokolov civilistov.

Nato je namreč po letu 1990 prerasel iz pretežno defenzivne vojaške zveze v ofenzivno, iz pozicijske drže hladne vojne v aktivnega akterja ameriških nelegalnih vojn, političnih prevratov in izvensodnih pobojev po svetu. Osem desetletij miru v Evropi po dveh uničujočih svetovnih vojnah zato ni rezultat Nata, prej nasprotno. V ozadju so veliko kompleksnejše silnice dolgoročnih vojno politično ekonomskih ciklov, ki se to desetletje žal iztekajo. Teza, da mir zagotavlja vojaško oboroževanje, da je vojna mir in mir zgolj vojna z drugimi sredstvi, je star nesmisel in zgodovinsko dokazljiva neumnost. Nato danes z agresivno vlogo ZDA v netenju nenehnih vojn in prevratov pomeni permanentno grožnjo miru in ogroža demokratično politično kulturo toliko opevanega »zahodnega sveta«. Vojne so še vedno zgolj in predvsem osvajanje prostora, nasilno podrejanje držav in pokolov ljudi, zato nas po naravi reči zgodovinsko najbolj ogrožajo sosednje države, članice Nata torej. Nato ni poseben garant miru in preprečevanja vojnih operacij med članicami, kar dokazuje Ciper. Slovenija je danes del koalicije voljnih držav, sodelujemo v vojnih operacija na obrobju Evrope in se najbrž selimo tudi na Pacifik.

Vojne so preresna reč, da bi o njih razpravljali zgolj vojaški uslužbenci in politični apologeti, zlasti podrepniki ameriške politike. Agresija in vojaški pokoli civilistov se ne delijo na vaše in naše, z vidika mednarodnega prava so vse agresije enake, ruske ali ameriške, izraelske ali arabske. Zato transatlantski patriotizem in slavljeno zavezništvo nista za Slovenijo odrešitev temveč prej prekletstvo. Če tega ne verjamete danes, počakajte do jutri, če ga bova dočakala. 

V pismu stotnika Jordan Kodermaca mrgoli zavajanj in laži. Začne s tem, da nas NATO že 80 let brani pred agresorji. Ali to pomeni, da nas je NATO ubranil pred Mussolinijevimi fašisti ali Hitlerjevimi nacisti?

Nadaljuje s skrajno žaljivim zapisom o »plemenskih« vojnah v Jugoslaviji, kjer NATO sile niso naredile popolnoma nič, da bi preprečile vojno, pobijanje in da bi ohranile mir. Pravzaprav je NATO proti resolucijam VS OZN napadel Srbijo in mimogrede bombardiral še kitajsko ambasado v Beogradu.

NATO nas je potem, ko smo Slovenci vstopili, »obranil« samo pred Italijo (spomnimo se Tajanovih besed, izrečenih leta 2019: »Viva Istra Italiana«), morda Madžarsko, ki se še vedno ne more sprijazniti s Trianonsko pogodbo. To sta državi, ki nas teoretično ogrožata.

Navajanje, da Ruska federacija vlaga že 10% BDP v oboroževanje je čista manipulacija, ker izostane podatek, kaj to pomeni v denarju. Leta 2022 je bilo na svetovni ravni v oboroževanje vloženih 2.000 milijard dolarjev. ZDA so porabile 800 milijard, EU je porabila 400 milijard, Kitajska 350 milijard, Rusija le 67 milijard. Zakaj danes Rusija vlaga domnevno 10% BDP, kar je še vedno veliko manj, kot vlagajo ZDA in EU. Skupni BDP ZDA, EU, GB, Japonske, Kanade, Avstralije je okoli 70 tisoč milijard dolarjev, BDP Rusije je 3 tisoč milijard dolarjev (to je podatek Svetovne banke) . Vsak lahko izračuna, koliko denarja je predpisanih 2% navedenih držav. Za koga te države delajo orožje, se dobro ve najmanj od programa, ki ga je Zbigniew Brzezinski opisal v knjigi Strategic vision in Velika šahovnica, in nenazadnje je tak program izdelala tudi ZDA vladna organizacija RAND.

Putin res ne skriva svojih namenov za razliko od ZDA, ki svoje namene skrivajo z preizkušeno in stalno mantro, češ da branijo svobodo in demokracijo. Omenjenemu desničarskemu novinarju Tuckerju je jasno povedal, da ga ne zanimajo nobene države, niti približno ni rekel, da bi rad zbrisal Ukrajino iz zemljevida, nasprotno, priznal je obstoj Ukrajincev kot naroda in tudi kot države. V tem intervjuju je jasno povedal, da njega zanimajo samo rusi živeči v Ukrajini, katerim so bile ukinjene vse državljanske pravice. Ukrajina sporazumov Minsk 1 in 2 ni izvajala, in kanclerka Merkel in predsednik Holland sta jasno povedala, da so bili sporazumi le prevara Rusov. To sta povedala zato, ker sta hotela pomagati Putinu.

Leta 1990 je bila Rusija dobesedno na kolenih in ni vojaško ogrožala nikogar. Zakaj so države vstopale v NATO je jasno vsem. To je bil eden od skritih pogojev za vstop v EU. Vstop v NATO pa je pomenil tudi nakup ZDA orožja. Je pa res, da so antantne sile vedno nakupovale naklonjenost in tako so poklonile Sudete Hitlerju in med 1. SV Primorsko in Istro Italijanom. Varšavski pakt je nastal leta 1955 zaradi ustanovitve NATO leta 1949. Vmes pa, da to pismo deluje bolj umno navaja misli Machiavellija, Sun Tzuja in pruskega vojaška teoretika von Clausewitza, ki je tudi izrekel misel: »Agresor je tisti, ki pripravi nekoga, da seže po orožju.«

Šport je naš - vprašanje je le, kdo smo mi

Vplivno, čeprav manjšinsko pojmovanje spolov nas je pripeljalo do tega, da lahko moški pred očmi vsega sveta pretepajo ženske, pri čemer jim gledalstvo nižje kulturne ravni vzklika »Udri po babi, a si dec al’ nisi!« in zato prejemajo olimpijske medalje. Buuu! Samostalnika ženska in moški v prvi povedi tega zapisa pomenita to, kar pomenita v naravoslovju, točneje v biologiji, genetiki: ženska je osebek, ki ima dve kopiji kromosomov X, moški pa osebek, ki ima eno kopijo kromosomov X in eno Y.

Seveda bo kdo ugovarjal rekoč, mnoge znanosti in področja poznajo termina ženska in moški, celo izraza ženski spol in moški spol nista omejena zgolj na biologijo, zakaj bi bila v tem primeru merodajna prav ta in samo ta? Zakaj ne recimo jezikoslovje, astrologija, sociologija ali elektrotehnika? Zato, ker športniki tekmujejo s svojimi telesi, tj. tistim delom svojega bitja, ki je predmet proučevanja biologije, znotraj te pa pojem spola najbolj nedvoumno opredeljuje genetika. Športniki so osnovne veščine svoje dejavnosti v šoli pridobili pri telovadbi in ne morda pri spoznavanju jezika ali družbe. Zato je v športu vsaka drugačna delitev po spolu vsaj mnogo bolj problematična, če že ne zgrešena. Pomislite samo, da bi o delitvi športnic od športnikov odločalo jezikoslovje na osnovi slovničnega spola: dekliči, ki tekmujejo v ritmični gimnastiki, bi nastopali v moški konkurenci, gospoda, ki igra golf, pa v ženski.

Začetna ugotovitev tega zapisa nima nobene zveze s spolno usmerjenostjo, v nadaljevanju navedena naravoslovna definicija in izvajanje pa tudi ne odrekata pravice nosilkam kromosomov XX in nosilcem kromosomov XY, da se drug z drugim, med seboj ali sami s sabo intimno družijo po lastnih nagonih, potrebah, željah in vzgibih, da so le spolno dozoreli, da so opravilno sposobni, da pripadajo vrsti Homo sapiens in da so dahnili »ja«.

Ta zapis je izzvala zlata medalja osebe s prirojenimi ženskimi spolovili in kromosomskim parom XY v ženski kategoriji boksa, ki je na olimpijskih igrah v Parizu v finalnem dvoboju premagala kitajsko boksarko, pred njo pa tudi vse ostale tekmice. Vemo namreč, da večje mišične mase pri moškem ne pogojujejo spolni organi, temveč hormonsko stanje, ki deluje po nareku genske zasnove: kromosomski par XY narekuje niz procesov, ki omogoča večjo mišično maso kot niz procesov, ki ga narekuje kromosomski par XX. Zato se spodobi in je pravično, zraven pa še fer, da je v športu ženska konkurenca ločena od moške po genskem merilu. Tisti, ki so dopustili, da oseba s kromosomskim parom XY tekmuje v ženski boksarski konkurenci, so v imenu njenih legalnih pravic poteptali ne samo leta in leta treningov in odrekanj najboljših boksark sveta, temveč tudi več kot stoletje legitimnih feminističnih prizadevanj po enakopravnosti, s tem pa tudi dostojanstvo tiste polovice človeštva, ki jo s frazemom imenujemo šibkejši spol.

Škodljivost pariškega redosleda dogodkov se izkaže, ko ga pripeljemo do absurda. Leta 2024 smo samo pol koraka od tega, da si bodo malo premalo uspešni športniki dali spremeniti spol z namenom, da bodo lahko uspešneje tekmovali v ženski konkurenci:

Fantje letajo na cvet iz cveta,
 jaz pa telovadim brez dekleta.
Za medaljo, za osebnost leta
rad iz Cvetota postal bom Cveta.

In smo samo korak od tega, ko bodo malo premalo uspešni športniki vseh božjih športov uradno izjavljali, da se počutijo ženske, pa jim bo dopuščena neodtujljiva človekova pravica do svobodne izbire spola in bodo lahko s svojim testosteronom premagovali športnice.

V doglednem času lahko torej osebe s kromosomskim parom XY iz ženske konkurence izrinejo športnice s kromosomskim parom XX, pa bomo spet pred letom 1900, ko so na športnih tekmovanjih sodelovali samo moški. Čeprav šport z vsem svojim gladiatorstvom in financami ni v središču mojega zanimanja, bom kot feminist po svojih močeh in zmožnostih vedno dvignil glas proti teptanju ženskih pravic in svoboščin, tudi ko ga izvajajo vplivni, agresivni in očitno že nevarni pripadniki skupnosti, ki sicer rada na vse grlo vpije, da morajo biti ženske bolj enakopravne od moških.

Kovalci dobička iz latinske rečenice Deli in vladaj! so primer ženskega boksa na letošnjih olimpijskih igrah zlorabili za delitev ljudi na napredne in nazadnjaške, na naše in vaše. Je torej pisec tega razmisleka, ki ne hodi ne levo ne desno, ampak jemlje uporabo svoje glave bolj resno, nazadnjak, ker znanstvena resnica v njegovi hierarhiji vrednot kotira višje od videza in prepričanj? Je morda reakcionar zato, ker ta resnica govori v prid več kot stoletnim prizadevanjem feminističnega gibanja in ženskemu dostojanstvu, ne piha pa v rog modnih smernic sodobnega časa? V njegovem pogledu na svet so izrazi tipa »naprednjak« in »nazadnjak« zgolj nalepke s kodami, ki jih lepimo nase in na druge, tako kot trgovci lepijo nalepke na prodajne izdelke. Kdor ga bo torej zaradi tega zapisa opremil z nalepko kakršne koli vsebine, barve in vrednosti, bo ravnal kot trgovec s svojimi nameni. Avtorju tega zapisa, ki se nima za tržno blago in torej ni naprodaj, pa tega ne bo mar. 

Politiki NSi so zanimivi ljudje. Veliko tenkočutnost kažejo do ljudi, ki bi morali spremeniti svoje dosedanje navade. Njihov predsednik je ob neki priliki odločno izjavil, da so oni sicer za zeleni prehod, vendar to ne sme vplivati na gospodarstvo. Zanima me kako izgleda, kot v etablirani stranki, njihova zelena politika, saj si brez nekih sprememb dosedanjih navad in sprememb v načinu poslovanja podjetij ni mogoče predstavljati zboljšanja življenjskega okolja in omilitev burnih vremenskih sprememb.

Ali se v svoji tenkočutnosti vprašajo zakaj od lanskega leta ni praktično nobene vremenske spremembe, ki ne bi povzročila škode prebivalcem? Ali se mogoče vprašajo kako je možno v Ljubljani dihati ob onesnaženem zraku, ki ga še dodatno poslabšujejo visoke temperature?

Sprašujem se zakaj je Ljubljana zgradila parkirišča na obrobju mesta in ob železniških postajah, če ne zato, da bi s prehodom na javni promet, zmanjšali število osebnih avtomobilov v mestu? Zato je popolnoma smiselna uvedba takse za vstop v mesto za tiste voznike, ki mislijo, da so izgubljeni brez osebnega vozila. Strokovnjaki bodo povedali, da takšne takse že obstajajo v nekaterih mestih, denimo v Londonu taksa z roba mesta celo narašča proti središču.

Slovenska vlada je preveč previdna pri uvajanju sprememb, ki bi jih zaradi razmer že morala uveljaviti. Nekdanji ljubljanski župan Hribar je, ko je v Ljubljani začel obratovati tramvaj, nemudoma prepovedal mestnim uradnikom uporabljati kočije in jih preusmeril na tramvaj. Ja javni uslužbenci imajo pač nekoliko večje obveznosti do javnosti kot navadni državljani. Moti pa to, da se vlada ne zanima za tista podjetja pred katerimi parkirajo množice avtomobilov, ob tem se pa ta podjetja hvalijo, da poslujejo okoljsko prijazno. Ta podjetja so včasih dovažala in odvažala svoje delavce z avtobusi.

Še o priljubljeni temi NSi: ali za kurjavo uporabljati drva v strnjenih naseljih ali ne. Če malo polistajo po starih časopisih bodo ugotovili, da so pred leti v Loškem potoku bili plat zvona zaradi slabega zraka, ki so ga povzročala individualna kurišča na drva. Zato so takrat naročili Inštitutu Josef Štefan, da najdejo rešitev za omilitev tega problema. Kolikor mi je znano različni filtri za zajemanje in filtriranje plinov na individualnih kuriščih niso bili preveč uspešni. Prava rešitev je le ogrevanje preko centralne kurjave.

Na koncu še enkrat vprašanje: ali so večjega usmiljenja vredni tisti, ki morajo začeti spreminjati svoje osebne in poslovne navade ali tisti, ki trpijo zaradi onesnaževanja okolja in burnih vremenskih sprememb? Vladi bi se že morali smiliti slednji in zato bi morala pokazati večjo odločnost pri sprejemanju ukrepov za izboljševanje sedanjega stanja.