Na Pedagoškem inštitutu, kjer se ukvarjamo tudi s kakovostjo vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcih, z zaskrbljenostjo spremljamo informacije o nameri reorganizacije javnih vrtcev v Mestni občini Ljubljana. Spornih se nam namreč zdi kar nekaj vidikov zagotavljanja kakovosti. Eden od kazalnikov kakovostnega vrtca je zmožnost, da se odziva na potrebe otrok, družin in zaposlenih. Ker predlog predvideva, da ravnatelj ne bo več poslovodeči organ, nas skrbi, da bi bila vrtcu (posamezni organizacijski enoti zavoda), ob poenotenju procesov delovanja v novo ustanovljenem zavodu, odvzeta moč samostojnega, hitrega in učinkovitega odzivanja na zaznane potrebe.

V okviru predlagane reorganizacije bi bila ravnateljem odvzeta tudi avtonomija odločanja glede razporejanja finančnih sredstev, kar ima neposreden vpliv na kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa, npr. posamezni vrtec ne bo več mogel razporejati sredstev za profesionalni razvoj zaposlenih v skladu z zaznanimi potrebami.

Skrbi nas tudi ozek krog odločevalcev, saj bi npr. svet novoustanovljenega zavoda štel 11 članov: 5 predstavnikov delavcev zavoda, 3 predstavnike staršev in 3 predstavnike ustanovitelja. S tem v svetu novoustanovljenega zavoda večina vrtcev ne bi imela niti svojega predstavnika delavcev, niti staršev. To je lahko strokovno nevarno, ker v odločanje ne bi bili vključeni predstavniki vseh posameznih organizacijskih enot zavoda.

Predlagatelj MOL se sklicuje na povečanje učinkovitosti. Učinkovitost pomeni uporabo najmanjše količine vložkov za proizvodnjo največje količine rezultatov, medtem ko kakovost pomeni izpolnjevanje ali preseganje pričakovanj strank in zainteresiranih strani. Če želimo biti učinkoviti v neki dejavnosti, še ne pomeni, da bomo pri tem tudi kakovostni.

Države in ustanovitelji se običajno osredotočajo na vidike strukturne in ne procesne kakovosti vrtcev. Razmerje med vzgojitelji in otroki se pogosto uporablja kot kazalnik v standardih kakovosti predšolske vzgoje in izobraževanja. Pomembno je vlagati v strukturno kakovost, saj je določena raven strukturne kakovosti potrebna za kakovost procesa. Vendar pa strukturna kakovost ne zadostuje za zagotavljanje kakovosti procesa. Obenem pa lahko kakovosten pedagoški proces izvajajo samo avtonomni vrtci in strokovni delavci, ki lahko samostojno upravljajo vrtce oziroma dejavnost in se odzivajo na konkretne, trenutne potrebe otrok in družin.

Glede na to, da je MVI v preteklosti poudarilo, „da veljavna zakonodaja ne podpira in ne omogoča združevanja vrtcev, ki izpolnjujejo pogoje za delovanje v statusu samostojnih javnih zavodov in delujejo kot samostojni javni zavodi, v en sam zavod,“ od MVI pričakujemo, da bo sledilo trenutni zakonodaji in tak poskus združevanja, zlasti iz razloga vprašanja zagotavljanja kakovosti procesa, zavrnilo. 

V tem nerazumnem svetu je očitno vse možno. Vojne, genocidi in njihovo opravičevanje ter celo prodajanje orožja, ki se hvali, da je »prijazno do otrok in bodočih rodov«, ker ima majhen ekološki odtis. Bombe vas bodo sicer pobile, toda ne se bati, njihov ekološki odtis je teko rekoč ničen in je v skladu s strategijo zelenega prehoda. Tisti, ki bodo preživeli naše ekološko prijazne bombe in rakete, bodo živeli skoraj v raju. Tako nam obljubljajo predstavniki in piarovci orožarske industrije. Slednja abotnost je le češnja na plesnivi torti človeške neumnosti in neverjetne sprevrženosti ter zmožnosti prodajanja še tako v nebo vpijočih zlohotnosti in opravičevanja podlosti vseh vrst. Prav tako »reklamo« za svoje »ljudomile« proizvode smo namreč lahko poslušali od ene največjih proizvajalk orožja korporacije RTX (Raytheon), ki je tudi eden največjih dobaviteljev izstrelkov Izraelu. Je pa ta »reklama« v sozvočju z Izraelskimi cilji, ko bodo končno Palestinci ali pobiti ali izseljeni na Sinaj (končno rešitev za tokrat palestinsko vprašanje), bodo Izraelci Gazo zgradili na novo. Seveda veliko lepšo, kot je bila, kar sicer ne bo težko. Kajti k obnovi bodo najverjetneje pritegnili tudi tuj kapital, »joint venture«. Vsi se bomo imeli lepo, ko bodo tam namesto zdajšnjih ruševin zrasla prekrasna turistična naselja in bomo lahko noge brezskrbno namakali v toplo Sredozemsko morje, kajti »človeške živali in ščurki«bodo za vedno pregnani s svoje zemlje. V ta čudovita letovišča bodo lahko hodili na dopust vlagatelji iz Nemčije, Amerike, zakaj ne tudi Rusije, ko bo ta končno dobila vojno v Ukrajini in bo spet zavladal »mir« ter »business as usual«.

Kam torej pes taco moli, bi moralo biti vsakomur jasno. Pa očitno ni, kar nam tako lepo kaže tudi odnos Nemčije do dejanj svojih judovskih prijateljev, ki zdaj s Palestinci počno prav to, kar so Nemci počeli z Judi, v obdobju, ko se jim je kolektivno zmešalo. Ta nemška krivda je očitno tako močno ukoreninjena v današnji nemški družbi in politiki, da so Nemci Izraelce pripravljeni nekritično podpirati prav v vsem, česar se njihove nekdanje žrtve lotijo. A s svojim nekritičnim podpiranjem Izraela potrjujejo le to, da se iz svoje temačne zgodovine niso prav nič naučili. Enkrat so genocid zagrešili sami, zdaj pa so v njem, očitno prostovoljno, udeleženi še drugič. Nočejo videti, da so njihove nekdanje žrtve danes postali rablji, nič boljši od njih samih, le da je vmes minilo osemdeset let. Zato tudi globok poklon Namibiji, ki je Nemcem lepo dala vedeti, da se genocid ni začel nad Judi, ampak že kakšnih trideset let prej, ko so Nemci na ozemlju današnje Namibije v svojem kolonialnem pohlepu po tuji zemlji in diamantih v njej pobili ali strpali v prva koncentracijska taborišča okrog 80% prvotnih prebivalcev, pripadnikov ljudstev Naama in Herero. Za Nemce je bil to le dober »trening« za poznejši genocid nad Judi. Ker pa očitno ne morejo iz svoje kože, jih je, da bi se oprali zgodovinske krivde, spet zapeljalo med podpornike genocida, tokrat nad Palestinci. Pri tem je paradoksalno, da bodo s svojimi dejanji le pripomogli k ponovnemu vzponu antisemitizma, torej prav tistega, čemur bi se tako radi izognili in česar jih je tako strah. Toda pustimo Nemce, naj sami opravijo s svojimi travmami in zablodami.

Kaj pa mi, Slovenci? Smo naredili kaj, da bi jasno pokazali, da gre v Gazi za genocid in nič drugega? Verjetno številni smo, kar pa nič ne pomaga, saj tega prav gotovo ni storila naša politika. Ta le besediči o pravici Izraela do obrambe, čeprav je ta že davno prekoračil vse razumne mere. Naši politiki v skladu z večino evropskih stalno omenjajo le humanitarno krizo, zaradi česar je treba Palestincem omogočiti humanitarno pomoč. Ampak to, kar se dogaja v Gazi, ni potres ali poplava bibličnih razsežnosti, ki se pač zgodi in potem ljudje navadno pokažemo vso solidarnost in pripravljenost za takojšnjo pomoč in ukrepanje. Ne, v Gazi je humanitarna kriza le posledica vojne, ki jo izvaja Izrael z izdatno vojaško in politično podporo zahodnih demokracij. Je vojna, ki po starem biblijskem maščevalnem načelu zahteva zob za zob, oko za oko. Le, da so šli desničarski zealoti Netanjahujeve vlade tako daleč, da so to biblijsko »priporočilo« nekoliko razširili na »zob za glavo« oziroma, za enega ubitega Izraelca skoraj 20 ubitih Palestincev. Pa še ni konec, čeprav se vse skupaj sploh začeti ne bi smelo. A če potresa ne moremo ustaviti, vojno lahko. Kar pa očitno ni v nikogaršnjem interesu, ker bi se vojna že zdavnaj lahko končala, če bi imeli le malo poguma, odločnosti in občutka za pravičnost. Namesto tega ves čas poslušamo eno samo sprenevedanje, kjer spet, kot že tolikokrat, prednjačijo evropska unija in njeni predstavniki. Če si vsaka žrtev naravne katastrofe zasluži empatijo in sočutje, to očitno ne velja za pobite, ranjene in razseljene v raznih »vojnih operacijah«. Tako pobite žrtve so le številke in kolateralna škoda na tehtnici takih in drugačnih političnih in ekonomskih interesov. In temu sledijo tudi naši politiki, kajti ne premorejo niti trohice  poguma dveh afriških držav. Se naša država lahko v nasprotju z Nemčijo postavi na stran Južne Afrike ali Namibije in se pridruži obtožbi Izraela za genocid? Ah, dajte no, ne bodimo naivni. Če bi se to zgodilo, bi Nemci takoj kaznovali našo neposlušnost in vrhunski posli z izdelovanjem avtomobilskih preprog in sedežnih naslonov za njihovo avtomobilsko industrijo bi šli »zu grunt (grunde)«. S tem pa delovna mesta, posledično pa gospodarska rast v tej državi. Bog ne daj, da bi se kaj primerilo gospodarski rasti, pa čeprav vsi vemo, da nas prav nenehna gospodarska rast, vsaj kar se narave, okolja in podnebnih sprememb tiče, prej ali slej vse vodi v pogubo. V skladu s tem je tudi že popolnoma jasno, kakšno vlogo bo Slovenija odigrala v varnostnem svetu ZN. Tako, kakor ji pritiče in gre in kot se od nje pričakuje. Navdušeno skakanje zunanje ministrice v zrak in objemanje slovenske misije v UN ob potrditvi za nestalno članico VS se bo manifestiralo le s pridnim dvigovanjem rok, ko bo treba v skladu z ameriškimi željami in interesi velikih brez pomislekov podpirati Ukrajino in oproščati Izraelu. Nič novega torej, kajti kadar gre za interese velikih, enakih meril za vse, morale, pravičnosti in človečnosti že zdavnaj ni več. Če predpostavimo, da so v svetovni politiki sploh kdaj bile. Komu je še mar za resnico, štejejo le interesi in čim večji dobiček, zlasti orožarskega lobija. Ta pa si ob vseh in vsakemu vojnemu žarišču mane roke in bogato služi.

Čeprav vsi vemo, da so največji problem in največja grožnja človeštvu podnebne spremembe z vsemi predvidljivimi in nepredvidljivimi posledicami, so bogate države, ki so tudi največje onesnaževalke, na zadnji podnebni konferenci v Dubaju za blaženje podnebnih sprememb zbrale piškavih 700 milijonov dolarjev. Od tega sta največji gospodarski sili in največji onesnaževalki Kitajska in ZDA prispevali »neverjetnih« 10 oziroma 17.5 milijona dolarjev. Pri čemer je letošnji vojaški (obrambni, se lepše sliši) proračun ZDA kar 88 milijard dolarjev, v to pa nista všteti vojaški pomoči Ukrajini in Izraelu. Res se lahko vprašamo, kdo je tu nor? Očitno nam ni pomoči, vojaški spopadi in izdatki za obrambo, uničevanje in pobijanje ljudi ter kovanje dobičkov na račun vseh teh nesrečnikov so ogledalo naše civilizacije. Civilizacije, ki se pravzaprav tako ne bi smela imenovati, ker civilizirana že dolgo ni več, če je glede na celotno človeško zgodovino sploh kdaj bila. Tega zatona sploh več ne prepoznamo, očitno nam je vseeno, le da gre nam dobro, da lahko mirno živimo naprej, kot da se ni nič zgodilo in se nič ne dogaja. Ko pa bo naslednjič beseda leta spet odnesla kakšno hišo, bomo v skladu z našo blago in dobrodelno naravo pokazali vso empatijo, da bomo nesrečnikom, ki so nastradali, pomagali kar se da hitro in učinkovito. Seveda je to vse lepo in prav, bi bilo pa tudi prav, če bi politiki kdaj videli širšo sliko in bi našo empatijo, solidarnost in pravičnost udejanjili tudi takrat, ko se nenaravne katastrofe (kar vojne so) ne dogajajo ravno pred našimi vrati in je za njihovo pravilno opredelitev, identifikacijo zločincev in žrtev potrebno imeti primerljiva merila, načelna stališča ter pogum, da se izreče pravična sodba. Tudi za slovensko politiko je napočil skrajni čas, da obsodi dejanja Izraela, prizna Palestinsko državo in se končno postavi na pravo stran zgodovine. Če bi to naredila kot nestalna članica VS, bi imelo njeno dejanje še večjo težo in bi lahko končno tudi majhna Slovenija naredila nekaj velikega. 

Sodniki imajo na vsak način prenizke plače s primerljivimi kategorijami, vendar pa se ob njihovi stavki pojavlja cela vrsta odprtih vprašanj. Na nekatere od njih je opozoril N’toko v svoji kolumni, na katero se nanaša ta prispevek. Sodniki so višje plače zahtevali že enkrat prej. Takrat so obljubili, da bodo odpravili sodne zaostanke, če jim vlada poviša plače. Plače so jim bile povišane, zaostanki pa, razen statistično, niso bili odpravljeni. Dokaz temu so tudi zastaranja odmevnih kazenskih primerov. Sedaj sodniki ničesar več ne obljubljajo. Obrnili so se na ustavno sodišče, to pa je naložilo vladi, da plače sodnikov uskladi do 3. januarja. Vlada tega ni storila in sodniki so se odločili za stavko. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj sodniki tega niso storili že prej, npr. v času Janševih vlad. Takrat so mirno gledali, kako skupina državljanov vzklika proti krivosodju. Zakaj so leta trpeli, da je zadeva postala sistemski problem? Zakaj so mirno gledali, kako si drugi veji oblasti, ki imata dejansko moč pri odločanju o tem vprašanju, zvišujeta in usklajujeta svoje plače? Kdo so bili ti ministri za pravosodje, ki so bili v vladah zadolženi za sodstvo? So sodniki kdaj nastopili proti komu od njih? Za svojega ministra so sprejeli matematika in človeka, ki je namesto v njihovo korist deloval v korist tuje države in bil za to svoje ravnanje s strani te države tudi nagrajen s častnim naslovom. Bi to isto storili tudi zdravniki?

Naslednje vprašanje je, zakaj sodniki te ustavne odločbe sedaj, ko jo imajo, ne izvršujejo s pravnimi sredstvi. Zakaj rušijo Golobovo vlado sedaj v najbolj občutljivem trenutku, ko so se nanj z vso silo spravili zdravniki in zobozdravniki z namenom dokončno uničiti javni zdravstveni sistem. Bo Golobova vlada padla in bo prišlo do prevlade skrajno desne konservativne opcije, ne zaradi stavke avtoprevoznikov (spomnimo se padca Allendejeve vlade in posledic), temveč zaradi stavke dveh privilegiranih intelektualnih slojev. Vsekakor gre v obeh primerih za politični manever. Nisem pristaš teorij zarote, vendar vse nekako čudno sovpada.

In kaj se pravzaprav dogaja? Sodniki, ki po zakonu ne smejo stavkati, svojo stavko poimenujejo protest. Delavci skušajo s stavko prisiliti delodajalca v izpolnitev svojih zahtev s tem, da mu z nedelom v produkcijskem procesu prizadenejo materialno škodo. Stavka je izraz razrednega boja, tu pa stavka ena veja oblasti proti drugi veji oblasti.

In koga prizadenejo sodniki s svojo sicer prepovedano stavko in v čem se ta njihova stavka razlikuje od stavke zdravnikov. V ničemer, oboji se borijo izključno za svoje plače, ne za izboljšanje delovnih pogojev in za plače drugih slabo plačanih delavcev v dejavnosti, ne za dobrobit strank in pacientov ter za zmanjšanje zaostankov ali čakalnih vrst. Svoje zahteve uveljavljajo preko hrbta državljanov in na njihovo škodo. Dva privilegirana sloja se izživljata v škodo najrevnejših državljanov. Sodni postopki zoper tiste, ki to zmorejo, s pomočjo dobro plačanih odvetnikov zastarajo ali se zaradi (pre)visokih taks sploh ne začnejo in bogati ter privilegirani sloji (med njimi npr. predsednik države) poiščejo zdravniško pomoč v tujini ali plačajo SP zdravnikom za takojšnjo obravnavo. Če plačaš zavarovalnici za njihovo brezsramno ponudbo za zavarovanje za obravnavo pri zdravnikih »preko vrste« ali neposredno SP zdravniku, velikokrat celo istemu zdravniku, ki te v javnem zdravstvu pusti čakati pol leta, leto ali več, si ob njihovi »preobremenjenosti« takoj na vrsti. Zdravnikov je torej dovolj, le denarja za zadovoljitev njihovega pohlepa je premalo. Tako eni kot drugi, sodniki in zdravniki, grozijo z zaostrovanjem stavke. Posledično to pomeni povečevanje sodnih zaostankov in podaljševanje čakalnih vrst, kar se je deloma sicer že zgodilo. Sodniki in zdravniki so za to osebno odgovorni. Noben populistični program »Herkules« ali »Lukenda« tega dolgoročno ne bo popravil. To se lahko popravi zgolj in samo z zmanjševanjem pravic. Škoda je že storjena in se zgolj še povečuje. Se sodniki in zdravniki tega zavedajo? V sodstvu je bila že ukinjena revizija kot redno pravno sredstvo in povečane so bile sodne takse. Kaj sledi? Pojavlja se nova ideja za rušenje obstoječega pravnega sistema, temelječega in delujočega na rimskem pravu in sicer amerikanizacija sistema s sodniškim pravom kot pravnim virom. Še ena avantura, podobna kot tista z zemljiško knjigo. Vse tovrstne ideje in prevrati so zgolj boj za oblast in privilegije.

Oboji, tako zdravniki kot sodniki so zavezani etiki, katere bistveni element je, da so vedno in vseskozi brezpogojno dolžni ščititi in pomagati posameznikom tako pri ohranjanju zdravja kot pri uresničevanju njihovih pravic pred sodišči. In ni višina plače tista, ki zagotavlja neodvisnost sodstva, temveč je to zavezanost k poštenju in etiki. Obe stavki pa nas prepričujeta o nasprotnem.

In kaj sledi? Stavke so pričele napovedovati upravne enote. Se približujemo Allendejevemu scenariju ali gre zgolj za povračilni udarec Janeza Janše? Vsekakor nič dobrega za državo in državljane. 

Navedba v članku, da so bili vsi sodelavci oddaje Panorama ob zaposlitvi umeščeni v nenavadno visok, 45. plačni razred, ne drži popolnoma. Trije mladi novinarji, ki predstavljajo petino sodelavcev oddaje, so bili ob zaposlitvi umeščeni v ustaljeni plačni razred za začetnike, to je 33. plačni razred. Za napako se opravičujem. 

V medijih odmevata intervju s predsednico republike Natašo Pirc Musar in oster odziv nanj v Gibanju Svoboda, kar vznemirja državljane, ki si želimo boljših odnosov vsaj med najpomembnejšimi nosilci oblasti.

Osnovni problem je (ali bi vsaj moral biti) ne morebitni Golobov pritisk na notranjo ministrico, ki je političarka, ampak morebitni pritisk na policijo. Glede na izkušnje iz preteklosti, kaj vse smo doživeli, sta ga Janša in njegov notranji minister Hojs res izvajala in to veliko bolj intenzivno, a se jima ni nič zgodilo. Se potem tudi tu srečujemo z dvojnimi merili?

Drugi problem je odnos med predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico republike Natašo Pirc Musar, ki je skrhan že od vsega začetka. Predsednica je zaposlila njegovo »tožnico«, ki ji popolnoma zaupa. Niti si ne poskuša ustvariti svojega mnenja, ampak verjame njeni izjavi, »da stoji za svojimi besedami«. To pa pomeni, da je v njenih očeh Golob kriv že pred izrekom KPK. Trdi, da ni del te zgodbe, a po mojem ne bi bila samo v primeru, če bi Tatjano Bobnar zaposlila, ko bi zadeva že bila zaključena. Zgolj hipotetično me zanima dvoje. Kaj bo storila, če se izkaže, da Golob ni izvajal pritiskov? Bo svojo svetovalko odpustila, ker je izrabila njeno zaupanje? In ali je potem Janša še sploh primeren za morebitnega ponovnega predsednika vlade?

Da bi Golob moral odstopiti, je bil samo njen načelen odgovor na novinarjevo vprašanje, a v luči njene vloge „delodajalke“, lahko nehote zbudi revolt zaradi dozdevnega nasprotja interesov. Strinjam se, da bi moral odstopiti vsak politik in še marsikdo, če se mu dokaže, da ni delal prav. To pa se pri nas skoraj ne dogaja in skoraj nihče ne prevzame odgovornosti. Se je ali se bo s predstavniki prejšnje vlade kaj zgodilo? Bodo vsaj vrnili četrt milijona, ki jim ga je kot nadomestilo za dopust razdelil Černač, pa se je izkazalo za nezakonito itd.? In za vse neustavne rabote? Dvomim, da bo v takem okolju Golob odstopil, čeprav se mu dokaže načeta integriteta.

Prav tako menim, da bo predsednica republike Nataša Pirc Musar razvrednotila svojo funkcijo moralne avtoritete, če se bo tolikokrat in neselektivno oglašala. Nehote tudi zbuja vtis, da bi rada postala še „nadzornica“ vlade, ko kliče k sebi ministrico za zdravje, da bo izvedela, kaj ta namerava. Pravi, da bi pomagala, ker ima veliko časa. Lepo, ampak ali je hkrati z njo povabila še Goloba ali se kar vmešava? Gradi na svojem prvem sestanku z nekaterimi strokovnjaki, med drugim z Bešičem, za katerega ji je žal, da ni več minister, ni pa povabila recimo dr. Kebra, da bi povedal svoje mnenje, čeprav gotovo ve za njegovo prizadevanje. In zaradi tega sestankovanja naj bi že postala ekspert in svetovalka za zdravstveno področje? Morda pretiravam in ji delam krivico, se mi pa to dozdeva iz prebranega v medijih.

In zelo me je pogrela njena trditev, da se Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta ne sme odločati ne za eno ne za drugo stran. Bog ne daj, da bi zastopali pravično stališče in se oddaljili od podpore zla in nasilja močnih. 

Če vlada ne bo sprožila postopkov zoper ministre in funkcionarje vlade Janeza Janše, ki so si neupravičeno izplačali neizrabljen dopust, potem bo obveljal rek Tisti, ki drži vrečo, je prav tako kriv kot tisti, ki vanjo baše. Če ne sproži postopkov, pokaže, da ne razume svoje vloge-odgovornost do državljanov in pravne države.

V prvi letošnji številki Mladine smo lahko prebrali intervju z Jonasom Sonnenscheinom, v katerem je lepo predstavljena vladajoča pripoved o podnebnih spremembah. Nekaj nasprotnih argumentov je navedel že Tomaž Ogrin, obstaja pa še veliko drugih. Lahko se vprašamo, kako je mogoče, da naj bi plin, ki ga je v ozračju presenetljivo malo – 25-krat manj kot žlahtnega plina argona – ogrožal vse življenje na zemlji. Nasprotno, premajhna količina CO2 bi lahko otežila fotosintezo in ogrozila življenje. Iz zgodovine vemo, da so bila topla obdobja časi razcveta, hladna obdobja pa časi pomanjkanja. Dobro je pogledati stare zapise in seveda tudi novejša dognanja, arheologov, botanikov in zoologov, ki nam dajejo dober vpogled v davno minule čase. Tako so na arktičnem otočju Svalbard poleg drugih rastlinskih vrst odkrili tudi tri toploljubne rastline, ki rastejo tudi na ugodnih rastiščih v Alpah: arniko, alpsko mastnico in barjansko kopišnico. Tam so se naselile, ko je bilo občutno bolj toplo kot danes. Na jugu Grenlandije je pred tisoč leti uspeval ječmen, ki danes tam ne raste. Pred nekaj tisočletji je bila drevesna meja v Arktičnih predelih približno 300 km bolj severno, kar pomeni, da je bilo takrat podnebje precej bolj toplo kot danes – pa ni bilo konca sveta.

V avstrijskih Alpah so na višini 1450 m odkrili fosilne ostanke zobrov (evropskih bizonov), ki se prehranjujejo predvsem z listjem dreves, in ostanke cvetnega prahu listavcev (hrasta in lipe), ki danes rastejo samo do višine 800 m, iz česar znanstveniki sklepajo, da je bilo pred 2000 leti v Alpah za 4 do 7 stopinj bolj toplo kot danes. Sicer pa burno vremensko dogajanje ni značilno samo za topla obdobja – veliko viharjev je bilo npr. tudi na začetku 17. stoletja, na vrhuncu male ledene dobe. Že od nekdaj je tudi znano, da ima največ vpliva na podnebje sonce, ne pa toplogredni plini. Poleg tega takoimenovana fosilna goriva nikakor niso vsa fosilnega izvora, kako bi sicer lahko razložili velike količine metana na lunah velikih planetov našega osončja, ki gotovo niso nastale v bioloških procesih. V starem leksikonu najdemo podatek, da je švicarski znanstvenik Nicolas Théodore de Saussure 1827-29 v bližini Ženeve opravil 225 meritev ogljikove kisline (danes bi rekli CO2) v zraku in dobil povprečno vrednost 415 ppm, kar ni dosti manj od današnjih vrednosti. Torej sploh ni zares dokazano, da bi se količina CO2 v atmosferi tako dramatično povečala, kot trdijo.

Pred začetkom podnebnih konferenc okoli 30 let nazaj so Američani kot pogoj za svojo udeležbo zahtevali, da se vojska in vojne izvzamejo. Seveda pa je vsakomur jasno, da vojne pomembno vplivajo na podnebje. Pa tudi »popravljanje« vremena nikogar ne zanima, čeprav je znano, da vse večje sile to počnejo. Vse apokaliptične napovedi so bile zgrešene: govorili so, da bo arktični led izginil, pa ni; trdili so, da bodo severni medvedi izumrli, pa niso. Res pa je, da so nekateri s tem nesramno obogateli. Zato ne nasedajmo pravljicam. 

Spoštovani g. Ogrin!

V članku minimizirate vpliv človeštva in kažete na naravne procese povečanja CO2. Nekaj ne štima - ob dramatičnem upadanju izvorne narave nenehno beležimo eksponentno rast globalnih povprečnih temperatur. Zato vprašanje – kateri naravni sprožilec je tam nekje pred 150 leti spremenil dotedanje ravnovesje in sprožil proces takega skokovitega pregrevanja našega planeta? Hvaležen vam bom za pojasnilo in vas pozdravljam. 

Že drugič se obračam na vas s prošnjo, da beguncem, ki jim ponovno grozijo deportacije na Hrvaško, pomagate, da dobijo dovoljenje za bivanje in ostanejo v Sloveniji. Ne želijo nazaj, ker so tam doživeli nasilje in ponižanje, kar je bil razlog, da so s Hrvaške pribežali k nam. Sprenevedanje ministra Boštjana Poklukarja, da ne gre za deportacijo, ampak za predajo, je bizarno. Besede ne spremenijo dejstva, da se jih hoče zahrbtno znebiti.

Upanje, da jim boste vsaj vi prisluhnili, mi vliva vaša odločitev, da ste že v prvem letu svojega mandata uporabili akt milosti in pomilostili štiri zapornike, kar zelo cenim. Tudi migranti, za katere se, vse od njihovega prihoda, aktivno zavzemajo aktivisti Ambasade Rog, si zaslužijo vašo pomoč. Če je bila za eno od najpomembnejših besed preteklega leta izbrana solidarnost, so nam jo ti ljudje, v času najhujše katastrofe, ki je doletela našo državo, dejansko izkazali. Samoiniciativno, brez obotavljanja so prišli na pomoč poplavljenim in se, kot so povedali domačini, pri delu zelo izkazali. Vsi, ki smo tako ali drugače prišli v stik z njimi, si želimo, da ostanejo z nami, zato vas prosimo, da jim to omogočite. Aktivno so se vključili v družbo, našli so delo, niso v breme, ampak v korist naši državi.

Pozivamo vas, da jih zaščitite pred absurdnimi zahtevami ministrstva za notranje zadeve in nehumano zakonodajo, na katero se sklicuje. Ta od prosilcev za azil, ki so že v naši državi, ki tukaj delajo in bi si želeli urediti dovoljenje za prebivanje, pričakuje, da pridobijo dokumente, ki jih zahteva naš zakon, v njihovi lastni državi, iz katere so bili prisiljeni zbežati in bi jih ob vrnitvi, po vsej verjetnosti doletele sankcije, zapor ali morda še kaj hujšega. To pa še ni vse. Vso dokumentacijo so nato dolžni predati na najbližjem našem konzulatu, v Egiptu ali Turčiji, v večini primerov več tisoč kilometrov stran.

Temu težko rečem zakon, ki omogoča pridobitev dovoljenja za delo in bivanje, ta zakonodaja je napisana izključno z namenom onemogočiti migrantom, da pridejo do teh pravic. Ob tej priložnosti apeliram tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino, da se posveti tej državni birokraciji, ki zelo spominja na našo sramotno zgodovino z izbrisanimi. Tudi njih so sredi vojne pošiljali v Bosno po izpis iz matične knjige, ki po našem zakonu ne sme biti starejši od sedem dni. Strah, da jih po vsem tveganju ne bi več pustili čez mejo, je bil takrat in je še danes več kot upravičen.

Ga. predsednica, zakon, ki od ljudi, ki so za beg iz svoje države tvegali svoja življenja in porabili za to vse svoje premoženje, zahteva, da se vrnejo nazaj po dokumente, je skrajno zavržen, nečloveški, v sramoto sodstvu in tej državi. Težko je biti ponosen, da si Slovenec, zmage in kolajne naših športnikov tega ne odtehtajo!

S spoštovanjem! 

V članku »Konec subvencioniranja fosilnih goriv« avtorja Matica Gorenca me je presenetilo, da »zakon predvideva sprejetje dolgoročne podnebne strategije… ki bo vključevala analizo stanja podnebja, določila dolgoročne cilje in ukrepe, s katerimi naj bi jih dosegli.« Do sedaj je vedno veljalo pravilo, če hočeš uveljaviti spremembe na nekem področju, da najprej ugotoviš obstoječe stanje, da to stanje analiziraš in iščeš možne ukrepe za dosego željenih ciljev. Na podlagi tega potem izdelaš podrobno strategijo, kako uveljavljati ukrepe in doseči postavljene cilje. Šele potem bi morala priti na vrsto izdelava zakona, ki bi omogočil uveljavljanje predvidenih ukrepov. Sprašujem se, ali je to res mogoče, da na Ministrstvu za okolje, ki obstaja ves čas obstoja Slovenije kot samostojne države, nima posnetka sedanjega stanja vplivov na spremembe okolja in ni napravil ustrezne analize tega stanja pred pripravo podnebnega zakona?

Dalje me je presenetilo, da bodo vsako leto strokovnjaki Instituta Jožef Stefan pripravili poročilo Podnebno ogledalo za obravnavo v Državnem zboru. Razumljivo je, da bo Institut moral opravljati potrebne meritve o vsakoletnem stanju in primerjati, kako se udejanjajo postavljeni cilji. Toda domnevam, da bo vsakoletno Podnebno ogledalo moralo vsebovati tudi, kako posamezni subjekti izvajajo posamezne ukrepe in naloge. Razen tega se bo verjetno pokazala potreba za uvajanje kakšnih sprememb v teh aktivnostih. Takšno poročilo pa, po naravi stvari, lahko pripravi samo Ministrstvo in Državni zbor bo na podlagi tega lahko ugotavljal, ali Ministrstvo v redu opravlja svoje naloge. 

»Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju je Slovenija in koliko je na kocki«, pravi intervjuvanec. Ker živim več desetletij v Sloveniji, lahko trdim, da smo na varni strani Alp, glede na sosednje države pa tudi po našem položaju v Evropi in v zmernem podnebnem pasu.

Na Agenciji RS za okolje zvemo, da imamo v Sloveniji tri glavne podnebne vplive, zaradi katerih je vreme težje napovedati: sredozemskega, alpskega in celinskega. Zato pa imamo tudi bogato biotsko pestrost. Imamo tudi veliko gozdov, ki nas varujejo. In razgiban relief ter morje. To so naše prednosti.

Vedno je huje v severni Italiji, Avstriji, zdaj je poplavljena Nemčija, hud mraz na severu. Smo pa malomarni do obisti, ampak za to niso krive podnebne spremembe.

Politika (upravne enote) odobrava gradnje v poplavnem pasu, kjer so predvidene 100 letne poplave in misli, da to pomeni, da bodo prišle šele čez sto let. Narobe razumejo tudi večstoletno prognozo rušilnega potresa v Ljubljani, ki je lahko jutri. Kot je bil nenadoma na Tolminskem. In župan gradi kanalizacijo C0 čez pitno vodo, ob tem, da gre tam čez še Žužemberski prelom, kar poveča učinek potresa. Naj vendar nekdo prišepne županu, naj ga ne lomi. Še je čas. Imeli smo podjetje, ki je proizvajalo opremo za namakanje ob sušah. Zdaj gledamo v nebo. Morda pa bi morali obnoviti procesije. Pa imamo letala za gašenje požarov, ki lahko gasijo tudi žejo njiv in polj. Imamo tudi brezpilotnike, celo za škropljenje pesticidov, ki bi lahko škropili vodo. Tartinijev trg v Piranu ne bo poplavljen, če morju preprečimo dostop. Edino okrog toče se ne moremo dogovoriti. Pred več leti sem v severni Italiji videl mreže preko sadnega drevja. Pa če veter dviga strehe, ni kriv veter.

Skratka, eno so ukrepi za varovanje pred ujmami, ki so bile in bodo, pa tudi če bodo bolj pogosto. To je v naši domeni. Varovanje je bistveno cenejše, kot pa poprava škod. V tem se povsem strinjam z dr. Sonnenscheinom.

Žal pa v intervjuju nisem našel znanstvenih dokazov za vojno proti človekovim izpustom ogljikovega dioksida. V celotnem CO2 na našem planetu je delež človeka od 4 do 6 odstotkov, delež narave pa od 96 do 94 odstotkov. Poleg tega pa je glavni toplogredni plin voda (vlaga)  v zraku, ki prevzame večino toplote od zemlje in morij (slednja zavzemajo 70 odstotkov površine planeta, kar se zelo pozna). Prav tako ni v Sloveniji pojasnjen pojem zelenega prehoda. Če uporabim prispodobo: ko grem čez prehod za pešce ob zeleni luči, vidim vnaprej, kaj je na drugi strani in kam bom prišel. Zeleni prehod je pa v gosti megli. Ne izvemo za rezultate. Nekateri bi ugasnili TEŠ6 (600 MW) in JEK (700 MW), ki skupaj pomenita 1.300 MW elektrike 24 ur na dan. Neodvisno od vremena in podnebnih sprememb. V intervjuju ne najdem nadomestila za ti dve elektrarni. Bodimo že enkrat konkretni.

Najhuje bi pa bilo, če bi kdorkoli resno pomislil, da lahko Slovenija vpliva na svetovna podnebja, podnebne spremembe ali celo na slovenski podnebni vzorec, če nehamo proizvajati CO2.

Samo Indija ponovno odpira 100 rudnikov premoga za svoje termoelektrarne, zaradi energetske revščine. Tam imajo tudi ministrstvo za premog (Ministry of Coal).

Razogljičenje nima znanstvene osnove in bi pomenilo močno ogrožanje standarda prebivalstva, gospodarstva in državne blagajne! Za kakšen učinek? Virov za to trditev je veliko. Vabim vse, da dokažejo nasprotno! Nujno potrebno je tehtati med vložkom in izplenom, enoumje tega ni sposobno. Kar dokazuje tudi predlog podnebnega zakona. 

Ko je vlada RS v preteklem letu s težkimi milijoni okrepila slovenski javni zdravstveni sistem, smo se prebivalci Slovenije s tem strinjali, saj smo pričakovali, da bodo izboljšani dohodki in pogoji dela zdravstvenih delavcev prinesli pacientom krajše čakalne dobe ter hitrejši in lažji dostop do zdravstvenih storitev. Res je, da je slovensko javno zdravstvo z več kot 40.000 zaposlenimi največji poslovni sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo. A pričakovali bi, da bi nas ob prehodu is starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev, kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu. Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

A glej ga zlomka, namesto poročila smo dobili novo zdravniško stavko! Menda je treba popraviti plačna nesorazmerja, ker so razlike v dohodkih mladih zdravnikov (specializantov)in njihovih starejših kolegov (specialistov) premajhne. Ali se ti bojijo, da bi jim zaradi tega padal ugled med prebivalstvom? In nova neuspešna ministrica za zdravje se ne drži dogovorjenih rokov! Zdravniški sindikat se očitno boji, da bi ubogi specialisti s svojimi ’majhnimi’ plačami letos ne mogli v emiratih ali na Havajih porabiti vseh svojih dopustniških dni. Mimogrede, ali veste, zakaj imajo zdravniki toliko dopusta? Pred leti so jim zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Če za trenutek pustimo ob strani resnični razlog za novi zdravniški štrajk, naj povem iz mojih poklicnih izkušenj, da so že nekdaj specializanti v zdravstvu opravljali večino rutinskih storitev - in teh v zdravstvu ni malo - in s tem razbremenjevali svoje mentorje, specialiste. Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

Seveda ne gre za to, sedanje zahteve so le stopnja v seriji zahtev zdravnikov po še višjih dohodkih, kot jih že imajo, četudi so po osebnih dohodkih neprimerljivo višje od ostalih primerljivih poklicev. V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo , da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo , da so upravičeni do separatnih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Ta je seveda del gospodarske elite, ki načrtno dela težave sedanji vladi, ker si je drznila pobrati delček njihovih dobičkov za potrebe celotnega prebivalstva. In to v času, ko bi ob vseh katastrofah, ki zadevajo Slovenijo in svet, morali stopiti skupaj in nehati metati polena pod noge drug drugemu. Drugi vzrok je pa nova ministrica za zdravje, pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Prava farsa se dogaja v velikem poslovnem sistemu, najbolj pomembnem za slovensko prebivalstvo, ki mu je zdravje prva vrednota . Trdim, da daje v slovenskem javnem zdravstvu velika večina zdravstvenih delavcev pacientu in njegovim potrebam prednost pred zaslužkom. Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo. S svojim molkom, vedno bolj obremenjeni zaradi dvoživk, podpirate haranje zdravnikov zaslužkarjev po sistemu, ki je nekdaj slovel kot eden najboljših na svetu, ko smo ob bistveno manjših sredstvih, kot so jih razvite države namenjale zdravstvu, uspevali nuditi enako kakovostno zdravstveno varstvo vsem prebivalcem Slovenije. Ali se ne zavedate, da vaši predstavniki v vaših stanovskih organizacijah s svojim neetičnim početjem načenjajo tudi vaš ugled?

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate. NI treba, da se javno izpostavljate, pošiljajte svoje proteste in predloge tistim, ki smo jih izvolili v slovenski parlament. Ti bodo, če jih boste podprli, glasovali za sprejem nujno potrebnih sprememb v slovenskem zdravstvu, ki bodo prinesle tistim, ki ste jim posvetili svoje življenjsko poslanstvo, bolj dostopno in bolj kakovostno zdravstveno varstvo.

Vsem prebivalcem Slovenije, ki se strinjate, da moramo v mladi slovenski državi ohraniti vsem enako dostopen javni zdravstveni sistem, pa sporočam, da ga brez intenzivne večinske javne podpore prebivalstva ne bomo uspeli ohraniti. — Mateja Kožuh Novak, Ljubljana

S to zahtevo Glasu ljudstva ste se na predvolilnem shodu, pred slovenskim parlamentom, strinjale vse tri koalicijske stranke. Zato danes državljanke in državljani od vas zahtevamo, da to tudi storite! Pričakujemo, ga. ministrica Tanja Fajon, da boste v našem imenu v Evropskem parlamentu in v Varnostnem svetu Združenih narodov odločno obsodili genocid nad Palestinci in priznali palestinsko državo. Ne izgovarjajte se, da za to še ni pravi čas, za to je zadnji čas.

Mi ne stojimo ob Izraelu v vojni proti terorizmu in ekstremizmu, kot ste tam, v času vašega obiska, javno izjavili. Mi smo na strani Palestine. Hamasov napad na kibuc je bil obsojanja vreden in gnusen in grozljiv zločin, kar počne izraelski premier Netanyahu v Gazi, pa ni več vojna proti terorizmu in ekstremizmu, to je načrtno pobijanje civilnega prebivalstva in prisvajanje palestinskega ozemlja, to je genocid, kakršnega po drugi svetovni vojni še nismo doživeli, ob čemer Netanyahu vedno znova ponavlja, da namerava to početi še več mesecev. Zato so vaši pozivi k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in obljuba, da bo Slovenija v vlogi nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov naredila vse za trajen mir na Bližnjem vzhodu, v tem času čisto sprenevedanje. Dokler izraelskega zločina ne boste glasno poimenovali, ne obstaja in se ga ne da obsoditi. Če tega ne boste storili, boste za morijo in uničenje Gaze soodgovorni. Zato izpolnite dano obljubo, preden bo prepozno. 

Spoštovani novinarji in psihoterapevti, vi ste dobro vključeni v družbo in ji prispevate svoj delež. Brez želje biti del ustroja in ga soustvarjati ne bi mogli opravljati svojih poklicev. Možnost, da obstajajo ljudje, ki tega ne želijo, vam ne pride do zavesti. Tudi ko se s takšnimi ljudmi pogovarjate, jih očitno preslišite ali domnevate, da ste jih narobe razumeli. Zakaj bi si človek sam od sebe nadel diagnozo duševne motnje ali bolezni? Po vašem mnenju zgolj zato, ker ne zmore dohajati zahtev in pričakovanj družbe, pa v tem išče odmor ali pojasnilo za svoj neuspeh. Ljudje, ki nočejo dohajati zahtev in pričakovanj družbe, po vašem najbrž ne obstajajo.

Postavite se v kožo človeka, ki je spremljal prizadevanja mladih za spremembo podnebnih politik ali v njih sodeloval! Videl je zanikanje znanosti s strani enakih ljudi, kot so njemu predpisovali šolanje in učenje o znanosti. In videl je karavano, ki gre kljub lajanju otrok pospešeno dalje … Nato je padel v mlin med zagovornike in nasprotnike covidnih ukrepov. Te so vsem nam predpisovali ljudje, ki so jih sami najbolj kršili … Zdaj posluša modrovanja politikov o dveh vojnah. V obeh se pričakuje, da zmagajo napadalci, ker bo to dobro za gospodarstvo … Poleg tega pa je že leta priča besednemu razčlovečevanju beguncev in vestem o nasilju nad njimi … Vsakemu količkaj mislečemu človeku je jasno, da je ta družba na osi zla in da je obsojena na precej nasilen propad, ki se bo zgodil (oz. se že dogaja) v roku nekaj desetletij.

Zakaj bi ji hotel pripadati in k njej prispevati? In kaj lahko naredi, kdor tega noče? Lahko se ima za edinega pametnega in smatra vse ostale za neumne. To nedvomno vodi v zagrenjenost, vzvišenost, osamljenost in na dolgi rok v resne duševne stiske. Lahko pa ’ugotovi’, da je sam nor. Tako ima izgovor, da je neprilagodljiv in čuden, obenem pa mu vsaj začasno ni treba prispevati k resničnim norostim. V nekih drugih časih, ko nam je grozila ’samo’ atomska apokalipsa, sta bili odklonski ’samodiagnozi’ hipi in panker, ki sta bila v svojem času ravno tako družbeno sprejemljiva, kot so danes ljudje z duševnimi težavami. Ko nas je neoliberalizem že dodobra prežarčil, so se mnogi našli v ’+’ od LGBTQ+ skupnosti, ki si je tedaj priborila status pogojne sprejemljivosti. Zdaj so tu duševne težave. Kasneje, ko bo kaos zajel tudi naš ’razviti’ svet, pa bo verjetno spet kakšna nova odklonskost, ki bo ljudem omogočala, da ohranijo prisebnost in človečnost.

S spoštovanjem.

Na referendumu sem glasoval za novi zakon o RTV. Moje osebno stališče je, da bi morali novinarji posedovati avtonomijo, da lahko vestno zasledujejo vse novinarske standarde. Kljub temu pa sem o oddaji Tarča na RTV, ki je bila predvajana 21.12.2023, dobil nekaj pomislekov. Omenjena Tarča je bila snovno nerazčiščena, in sicer je šlo za vsebinsko nepovezane teme, kar je po moji presoji negativno vplivalo na nivo in kvaliteto komentarjev gostov in tudi na njihov pester izbor, saj je šlo za politične komentatorje, čeprav so bile teme večidel vsebinsko raznovrstne narave. Posledica tega je bila tudi, da so komentatorji svojo pozornost več ali manj usmerili v splošno stanje vlade in primerjave med levo in desno opcijo. V oddaji je bilo novih informacij prav tako manj od starih oziroma ponovljenih. Pa vseeno. Pohvaliti je treba novinarsko delo in profesionalno izvedene prispevke. Žal pa enakega ne morem zapisati za večino komentarjev oziroma gostov. Če začnem kar pri kronskem komentarju večera in prvemu gostu g. Goran Novkoviču. Novkovič (nekdanji direktor GZS in urednik SBC in gl. ur. Podjetne Slovenije, revije, katere doseg je, milo rečeno, omejen) je dejal, da je medijska krajina danes v slabšem stanju kot kdaj koli pred letom 2000, kar je podkrepil z argumentom, da politiki poskušajo biti karseda vplivni v medijih, ne le v Sloveniji, temveč tudi širom po svetu. Poslušalcu se ob tej bombastični izjavi porodi nekaj vprašanj: Ali kdaj politika ni želela nadzora nad mediji? Je bil referendum o RTV torej brezpredmeten? Zakaj je izpostavil leto 2000 kot slovensko – in svetovno – prelomnico? Morda zaradi porasta spletnih medijev? Kdo ve. Gledalci zagotovo nismo izvedeli, saj po tem čustveno nabitem in nepodprtem mnenju ni bil izdatneje povprašan. Takšne izjave so le oblebdele v studiu. Z omembe vredno izjavo mu je sledila ga. Tanja Gobec. Sicer gospo kot novinarko spoštujem (kot njen uspeh bi izpostavil nedavni pogovor s premierjem), a sem bil nad njenimi komentarji na Tarči razočaran. Med številnimi bi izpostavil komentar o govoricah, ki naj bi jih zasledila v povezavi z oglaševanjem ministrstev (afera resničnostni šov za vojsko). Šlo naj bi za sklep vlade (ki ga ga. Gobec, kot je sama omenila, ni našla), v katerem naj bi promocijo ministrstev omejili na 50.000 EUR. Govorice oziroma neuradne informacije so iz ust komentatorja približno umestni, čeprav na žalost nezanesljivi. Zagotovo pa postanejo neumestni, ko je ga. Gobec komentirala stanje opozicije in afere Snežič. Pri tej ni bilo potrebnih nobenih govoric ali pogrešanih sklepov - navajala je le dejstva. Pri tem pridemo do odnosa med subjektivnostjo in uravnoteženostjo.

Naj povzamem dilemo: Če je uravnoteženost cilj RTV - kdaj je manifestacija tega postala tako manifestno neuravnotežena? Ali uravnoteženost res vodi k strokovnim standardom ali le k subjektivni oceni, k posrednemu merjenju tega, kaj uravnoteženost je? Da ne bo pomote. Tudi g. Novkovič, g. Mirko Mayer in g. Janez Markeš so storili enako kot ga. Gobec - pri govoru o sedanji vladi so se posluževali številnih zbodljajev, insinuacij, mnenj, bombastičnih izjav idr., pri aferi Snežič pa predvsem faktov ali misdirekcij, ki so pred objektiv ponovno postavile sedanjo vlado. Ta je res vredna kritik. Mestoma številnih, a demagogiji bi se morali izogibati in tu kritiko usmerjam na voditeljico go. Eriko Žnidaršič, ki bi se morala tega zavedati in bombastične izjave vsaj izzvati, terjati pojasnilo za insinuacije, zbodljaje prezreti in jih ne podpreti itd. Proti demagogiji se je potrebno upreti, saj je ta ista demagogija do nedavnega v šahu držala RTV. Iskreno in dobronamerno se sprašujem, ali se tega ga. Žnidaršič zaveda? Pa ga. Gobec? Ta ista demagogija je ukinila odlično oddajo Politično in upor proti takšni demagogiji jo v naslednjem programsko poslovnem načrtu vrača na televizijske zaslone. Če se vrnem k izjavam gostov, bi izpostavil g. Mayerja. Ko je prišlo do zadeve Snežič, je bil skrajno zadržan, pri vprašanju o delu sedanje vlade pa mu je očitno domišljija pustila prosto pot v obliki komentarja, da je razlika med „levimi“ in „desnimi“ v transparentnosti desnice. Ni šlo za cinizem. Spomin g. Mayerja je očitno zelo kratek, saj je pozabil na afero Maske, pa tudi katerokoli afero pred tem ali po tem, na afero Patria na primer. A vnovič njegov komentar ni bil izzvan. Med drugim je g. Mayer skušal izenačiti medije pod okriljem SDS in medije, ki so na strani leve politične opcije. Popolnoma neustrezno! SDS ima več medijev v neposredni ali posredni lasti - gre torej za strankarska glasila. Za katere „leve“ medije lahko tvorimo takšno vzporednico? Morda Necenzurirano, a to je stežka primerljivo. Spet pa njegov komentar ni bil izzvan. Je morda g. Mayer govoril o ideološki navezavi?

Od kdaj zavzemanje za demokracijo, za kar upam, da se večje medijske hiše, kot sta RTV in POP TV, zavzemajo, postalo znak ideološke pripadnosti? G. Mayer je prav tako kot „zaskrbljen, navaden državljan“ delil neke insajderske informacije o KPK in aferi Bobnar – kontradikcija je očitna. KPK je strokovni organ in v njeno delo je potrebno zaupati. Edinokrat, ko je ga. Žnidaršič izzvala g. Mayerja, je bilo z vprašanjem o njegovi zaposlitvi v okviru nedavnega madžarskega nakupa Planeta TV. G. Mayer se je nerodno izmaknil in to je bilo konec te teme. Za zaključek bi izpostavil že omenjenega zadnjega gosta, g. Markeša iz časnika Delo. G. Markeš je dejal, da vlada izrablja spomin na prejšnjo vlado, kar glede na vladne izjave drži - to je umesten komentar. Pa vendar je g. Markeš omenjeno izjavil kot očitek, kot izgovor. Je to izgovor? Po moji presoji zagotovo. A izgovor je lahko tudi resničen, saj so bile tudi grozote prejšnje vlade resnične. Očitek je mogoč pri tem, kako se vlada spotika pri demokratičnem vladanju, vendar manj pri tem, da svari pred Janševo vlado, ki se je spotikala pri samodrštvu. Ta izgovor je njihovo najbolj marketabilno sporočilo. Logično je, da ga uporabljajo. Sploh ko se je potrebno vprašati, če je nevarnost ideologije prejšnje vlade minila? Mar ni trenutno najbolj priljubljen politik g. Logar, ki je, bodimo iskreni, kot Janšev »nesojeni sin« (v SDS ali izven nje). Drug komentar g. Markeša, ki ga izpostavljam, je prišel proti koncu oddaje. V enem od bolj vsebinskih argumentov je označil večino slovenske politike kot neoliberalne z izjemo Levice ter ponudil idejo solidarnosti kot protiuteži ekonomizmu/neoliberalizmu. Pravzaprav je omenjal koncept socialnih držav iz druge polovice 20. stoletja, a današnji svet se sooča z drugačnimi izzivi, ki več ne dopuščajo kompromisov – kajti solidarnost spajdašena s kapitalizmom je lahko le to. Na tem mestu bi se skliceval na stališča, ki sem jih o tej temi zasledil pri g. Žižku, in sicer, da ne bi smeli sklepati, da je sodobna liberalna demokracija vrhunec oblik vladanja.

Obžalujem, da sem se tekom omenjene Tarče spraševal predvsem o tem, kje je tehten premislek in kje je beseda, ki je kaj več kot dozdevna regurgitacija tega, kar sprva pride na pamet.

Lep pozdrav. Jernej Avguštin, Škofja Loka

Na vsem planetu veljajo univerzalna pravila, univerzalne vrednote, ki zagotavljajo, da se ljudje počutimo dobro, da smo sprejeti, slišani, varni, enakopravni. Za vse te vrednote se leta in leta trudijo starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, verski in politični voditelji.

Kaj se je zgodilo z vami? Kdo je iz vas, vaših generalov in vojakov ustvaril bitja, ki brezčutno pobijajo vse okrog sebe in se hladnokrvno lotijo celo pobijanja otrok in žensk z dojenčki v naročju?

Kot 14- letna deklica sem obiskala Auswitch. Vsa grozodejstva, ki sem jih videla tam, so me zaznamovala za vedno. Dolgih 80 let je ves svet sočustvoval z Judi zaradi vseh grozodejstev, ki jih je doživela skupnost v času nacizma. Nikoli več je bila skupna zaveza. A danes ves svet z grozo v očeh opazuje legalizacijo ubijanja. Vsemu svetu, vsem otrokom tega sveta sporočate, da so vse oblike nasilja in celo hladnokrvno ubijanje nedolžnih ljudi, celo otrok in dojenčkov, sprejemljiva in primerna oblika reševanja konfliktov.

Ustavite se. Ustavite ubijanje. Ta klavnica otrok je nesprejemljiva.

V članku »Kdo izsiljuje? Kdo služi?«, ki je bil objavljen dne 15.12.2023, se Blažu Miklavčiču očita, da je javno priznal, da je moral iz Slovenskih železnic oditi, ker je kršil zakon o javnih naročilih. Nato se GH Holdingu očita, da mu je junija letos »avtomatsko« pripadel še posel »revitalizacije UKC«, da GH holding zahteva četrti aneks k pogodbi o energetski obnovi, ki bi »sinhroniziral posla« energetske obnove in revitalizacije, ter da naj bi s takim argumentom nujne sinhronizacije poslov padel argument, da je revitalizacija ponovitev energetske obnove. Za konec se očita tudi, da se plačilo za dodatna dela bistveno razlikuje od tržnih cen.

Blaž Miklavčič trdi, da to, kar piše v članku, ne drži.

Blaž Miklavčič pojasnjuje, da se je vztrajno branil in trdil, da ni kršil temeljnih načel zakona o javnih naročilih, kar so pokazala tudi vsa pravna mnenja in naknadne revizije (npr. Računsko sodišče). Prvotni očitki o kršenju zakonskih določil zakona o javnih naročilih mu tudi nikoli niso bili dokazani, kar potrjuje, da je šlo za neutemeljene očitke.

Pojasnjuje, da je GH Holding že v času objave javnega naročila za energetsko sanacijo moral podati tudi ponudbo za izvedbo revitalizacije. Ta ponudba je predstavljala osnovo v kasneje izvedenem postopku za revitalizacijo, ki ni bil neustrezen, kot namiguje članek. Kot izhaja iz Odločitve o oddaji javnega naročila za revitalizacijo, je UKC izvedel predhodno preveritev in naročniku UNKIZ predložil pravno mnenje Inštituta za gospodarsko pravo, javna naročila in koncesije z dne 25.11.2022 ter poročilo na podlagi strokovno tehnične analize Studia Krištof arhitekti d.o.o. z dne 30.11.2022, iz katerih je izhajala potrditev, da gre za ponovitev podobnih gradenj, zaradi česar so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo postopka s pogajanji brez predhodne objave po 46. členu ZJN-3.

V zvezi z Dodatkom št. 4 k pogodbi za energetsko sanacijo Blaž Miklavčič pojasnjuje, da ga potrebuje naročnik, ki je določil, da morajo biti vse spremembe roka izvedbe urejene z dodatkom k pogodbi. Do spremembe je dejansko že prišlo, saj je bil julija 2023 potrjen Terminski plan za izvajanje energetske sanacije časovno vzporedno z revitalizacijo.

Pojasnjuje tudi, da do zamika pri izvajanju del ne prihaja zaradi odklonitve podpisa aneksa št. 4, kot je mogoče razumeti iz prvotnega članka, ampak zaradi čakanja na odločitve naročnika. Pri tem je šlo najprej za čakanje na odločitev glede obsega izpraznitev objekta UKC Hospital, nato za čakanje na odločitev glede same izvedbe revitalizacije, sedaj pa za čakanje na odločitev glede izvajanja kasneje naročenih sprememb in dodatnih del ter za upoštevanje navodil inženirja, naj se v izogib dodatnim rušitvam že izvedenih del počaka na odločitve naročnika. Naročnik je namreč izvajalcu GH Holding naročil obsežne rušitve, vezano na potrjeni Tehnološki načrt medicinske opreme, ki vsebuje dodatne zahteve UKC, in vezano na potrebno protipotresno sanacijo. GH Holding je rušitve že v pretežnem delu izvedel, na zahtevo naročnika pa tudi predal projekte in ponudbo za samo izvedbo. Naročnik cene in projektov še ni potrdil. Pri tem se ponudba za dodatna dela v ničemer ne razlikuje od tržnih cen. GH Holding je naročniku že predal analizo ponujene cene za dodatna dela, katero preverja naročnikov nadzornik, ki je že podal ugotovitve, ki so povsem drugačne od tistih, ki so bile v zvezi s ceno dodatnih del izpostavljene v medijih.

Če bi GH Holding dela po osnovni pogodbi sedaj intenzivneje izvajal brez upoštevanja kasneje naročenih sprememb in dodatnih del, bi moral po tem, ko bi prejel odločitev naročnika, ta že izvedena dela rušiti, in jih kasneje ponovno izvesti, kar bi za naročnika prineslo podvojitev teh stroškov in še dodatno podaljšanje roka izvedbe, kar pa zagotovo ne more biti niti v interesu naročnika niti v interesu javnosti.

S spoštovanjem.

Znano je, da je najlažji zaslužek pridobiti s čim večjimi subvencijami in plačevanjem čim manj davkov. Za to si prizadevajo zlasti tisti gospodarstveniki, ki mislijo, da se vse začne in konča pri njih. K uspešnemu poslovanju njihovih podjetij, po njihovem, nič ne prispeva šolstvo, zdravstvo, varnost v državi in druga družbena nadgradnja in so zato zanje nebodigatreba. Zanje so moteči tudi njihovi zaposleni, ker si želijo čim večjo varnost zaposlitve, čim boljše pogoje dela in korekten obračun opravljenega dela.

Kar se tiče prepričanja nekaterih gospodarstvenikov, da država vedno preslabo skrbi za gospodarstvo je morda temu delno kriva tudi država zaradi načina subvencioniranja gospodarstva. Zakaj vedno deli nepovratna sredstva, na katera prejemniki mimogrede pozabijo potem, ko so jih sprejeli? Denimo, zakaj podjetje dobi subvencijo za razvoj določenega proizvoda, ne pa kot naložbo v razvoj podjetja ali pa vsaj kot kredit? Saj se ve, ko je razvoj uspešen in ima podjetje dobiček in država hoče normalno ta dobiček obdavčiti, se takoj pojavijo grožnje, da bodo proizvodnjo tega novega proizvoda prenesli v državo z nižjimi davki. Zakaj se dajejo subvencije za premostitev določenih kriznih situacij, ne pa krediti pod zelo ugodnimi pogoji? Tako nekateri ne bodo na račun subvencij delili dobiček. Če so subvencije vedno premajhne, bodo zahteve za kredite vedno bolj realne. Tako se bo denar vračal za nove posege v gospodarstvo, državi se ne bo potrebno zadolževati v tujini in državni proračun bo pa lažje uravnotežiti. 

Skupina verskih dostojanstvenikov nekaterih verskih rodov v Sloveniji se je čutila poklicana, da s skupno izjavo dvigne glas proti pobudi civilne družbe, da se končno uredi možnost zakonite evtanazije. Podpisali so jo predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, Binkoštne cerkve in Judovske skupnosti, podpisana sta tudi predstavnika makedonske in srbske pravoslavne cerkve. Redno spremljam dogajanje v tej ljubi Sloveniji, pa nisem zasledil, da bi se ti isti ljudje pojavili na tiskovni konferenci in zahtevali prepoved samomora mladih ali vseh tistih, ki so sklenili svoje nesrečno življenje končati predčasno. Ne! Spravili so se na tisto skupino ljudi, ki jim zaradi starostne oslabelosti in neprestanih bolečin ob hudih boleznih brez upanja na ozdravitev njihov um veleva, da je dovolj, da je tako življenje nevredno poimenovanja življenje. To se nam dogaja v državi, kjer je vera po ustavi ločena od države in imamo torej neverujoči državljani pravico urejati ključne zadeve z zakoni po svoji meri. S tem skupini verujočih ni skrivljen niti las na glavi, oni tako in tako čakajo svojega Boga, da jih bo odrešil in jih vzel k sebi brez bolečin in trpljenja. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Bil sem v stiku tik pred smrtjo z dr. Jankom Pleterskim, vem, kaj je čutil in kako srčno si je želel oditi s tega sveta dostojanstveno. Ni mu bilo dano, njegov sin se zdaj skupaj z nami bori za možnost ( ja, samo za možnost, ne zakonsko obveznost), da vsi tisti, ki želijo dostojno oditi s tega sveta, to tudi lahko storijo. Spremljal sem tudi zgodbo Alenke Čurin Janžekovič, ki je imela pogum govoriti o svojem odhodu in ga je lahko uresničila v tuji državi. Kje ste bili, dostojanstveniki v obeh primerih, nobene tiskovne konference ni bilo sklicane. Kot tudi ne boste sklicali tiskovne konference, na kateri boste na ves glas zahtevali končanje morije v Ukrajini, Gazi, ali pa ob novici, ki jo je tako hladnokrvno naznanil bivši premier Janša v zadnjem intervjuju, češ da bo iz zanesljivih virov konec tega desetletja v Evropi vojna in da se moramo pripraviti nanjo. Ne, seveda ne, to niso načrtovanje smrti, to so in bodo samo naključne žrtve, ki so ali bodo same krive, da se niso izmaknile izstrelkom, ki jih pošilja nad njih razviti in svobodoljubni svet ...

Rad bi rekel: »Roke stran!« od moje pravice do tega, kako bom v primeru neznosnega trpljenja končal svoje življenje, pa vem, da bi bilo to brez smisla, ker pač verjamete v svojega Boga, ki bo vas zaščitil, mene, nevernika, pa bo že kaznoval za moje neverstvo! In boste ostali trdni v svojem prepričanju. Ampak samo do trenutka, ko bo ta vaša moč na preizkušnji, podobni Jankovi ali Alenkini ...

Lahko pa vsaj nekaj naredite v simbolnem smislu: snemite vendar Kristusa po 2000 letih s križa in ga odrešite muk, privoščite mu končno počitek, njegova žrtev ta svet na žalost ni naredila nič boljši. Učite se od njega in stopite na njegovo mesto in ustavite vse vojne. Sem rekel preveč? Upam zaman? Zamislite se, ljudje!

Še pojasnilo naslova - slabih deset let sem skušal s svojimi razmišljanji v Dnevniku, Delu, Mladini, Večeru spreminjati svet in tale zapis, 200. po vrsti, je moje zadnje razmišljanje. Dovolj, da imam čisto vest, da sem vsaj poskusil in premalo, da bi kaj v resnici spremenil. 

Ali ste opazili, da nam vsak dan poročajo, koliko žrtev je padlo v Gazi, pa v Ukrajini, pa v ... Ste? Se vas je dotaknila ta morija, ubijanje moških med seboj, največja žrtev pa so ženske in otroci? Ste morda za trenutek, res samo trenutek, pomislili, kaj bi storili, ko bi morali poslati na prvo frontno črto svojega fanta, partnerja, moža, otroka? Vse vojne bi se v trenutku končale.

In zakaj se torej vojne ne končajo? Ker organizatorjem vojn ( ja, najbolje jih opiše ta beseda) na misel ne pade, da bi pošiljali svoje naslednike, svoje najbližje na kakršnokoli fronto.

In zdaj odpiram novo vprašanje, ker računam, da ste se zgrozili ob misli, da bi morali dati na razpolago državi svojega sina. Zakaj smo kot država tako podrejeni in uslužni svetovnemu gospodarju vojn, kar ZDA nedvomno so? Zakaj jasno ne povemo, da je pravica naroda do lastne države temeljna človekova pravica? Zakaj ne damo na mizo vseh argumentov za pogovor, ki bi nadomestil vojno, ampak samo tiste, ki v vojno vodijo? Zakaj je Evropa pokleknila pred Ameriko in s tem ustvarila pogoje za gospodarski samomor?

Prišli smo v obdobje zgodovine, v kateri je ena od temeljnih gospodarskih panog tudi vojskovanje, armade pa podjetja, ki morajo imeti za svojo rast zagotovljene pogoje. Ste že uganili, da orožarska industrija ni enodnevna poslovna gazela, temveč krdelo slonov v polnem teku. Ste že videli, kaj ostane za krdelom slonov? Ampak je še veliko slabše, v primeru Gaze je Izrael poteptal tudi nekatera temeljna pravila vojskovanja, na primer, da se otrok in neoboroženih civilistov ne ubija. S svojim molkom prikimavamo Netanjahuju, ki ga je celo turški predsednik označil za klavca in zločinca, navzlic temu, da tudi sam nima čistih rok in bi težko rekli, da gre za demokrata in človekoljuba.

Slovenija je do sedaj po pravilu zamudila vse svoje priložnosti, da bi bila pobudnik za samostojno in od Amerike neodvisno evropsko pot skupaj s svojim najbolj naravnim zaveznikom Rusijo. Bo kot nestalna članica Varnostnega sveta še bolj servilna in bo odločno slepomišila tako, da bo prav gospodarju vojn?

Nič optimističnega nisem zapisal, ker za optimizem res ni nobenega razloga, vesel bom že, če se bo kdo na podlagi mojega razmišljanja zamislil nad potjo, ki so nam jo namenili tisti, ki svojih otrok ne bodo nikoli poslali v prve bojne vrste! Planet pa mimo nas vseh drvi v (skoraj) neizogibni podnebni kolaps.

Srečno Slovenija, srečno planet Zemlja!

Podnebni vrh Združenih narodov COP28 v Dubaju se je po podaljšanju in nočnih pogajanjih končal s sprejetjem sporazuma, ki prvič v zgodovini podnebnih konferenc poziva k najbolj nujnemu: prehodu stran od fosilnih goriv. Za to je bilo potrebnih kar 28 let in 28 podnebnih konferenc, a ob tem se je treba zavedati, da gre tudi tokrat zgolj za nezavezujoč poziv na deklarativni ravni, ki je še vedno daleč od tega, kar bi bilo potrebno za reševanje podnebne krize.

Čeprav smo priča naraščanju vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, ki bodo leta 2023, kot tudi globalne povprečne temperature, dosegle novo rekordno vrednost, to ni imelo velikega vpliva na skupni dogovor ob zaključku COP28, ki ostaja povsem nezadosten. V zvezi s tem v Umanoteri izpostavljajo tri točke:

1. Končno prehod stran od fosilnih goriv?: Čeprav so države prvič v zgodovini podnebnih konferenc sprejele sporazum, ki poziva k prehodu stran od fosilnih goriv, je ta povsem nezavezujoč in brez nujno potrebne časovnice opuščanja, ki

bi bila skladna z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 °C. Hkrati pa je presplošen, saj ne poziva k prenehanju pridobivanja fosilnih goriv, temveč pušča odprte možnosti za razmah dokazano neuspešnih tehnologij zajema in shranjevanja ogljika, za kar si je fosilni lobi, ki je bil na konferenci prisoten v največjem številu do sedaj, intenzivno prizadeval. Zaveza k potrojitvi kapacitet obnovljivih virov energije do leta 2030 brez sprejetja zaveze o popolni opustitvi pridobivanja fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo 80 % svetovne porabe energije, ne rešuje podnebne krize, kar izpostavlja tudi  dr. Jonas Sonnenschein iz Umanotere: „Edino, kar šteje, je opuščanje fosilnih goriv. Dodajamo lahko na tisoče GW obnovljivih virov energije, a če istočasno ne opuščamo rabe nafte, premoga in zemeljskega plina, nismo dosegli ničesar. V sporazumu COP28 je opuščanje fosilnih goriv prvič omenjeno kot ključni recept. Za Slovenijo to pomeni, da moramo še v tem desetletju drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv, medtem ko morajo proizvajalci fosilnih goriv opustiti njihovo proizvodnjo.”

2. Vprašanje globalne podnebne pravičnosti: Če je bilo še pred pričetkom podnebnega vrha eno najpomembnejših nerazrešenih vprašanj vprašanje globalne podnebne pravičnosti, COP28 ni ponudil zadovoljivega odgovora na to, kako bodo številne najbolj ranljive države finančno in tehnološko podprte pri postopnem opuščanju odvisnosti od fosilnih goriv ter pri izgradnji odpornosti na ekstremne vremenske razmere. Čeprav je bil na konferenci ogromen finančni primanjkljaj pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb pripoznan, v Umanoteri izražajo veliko razočaranje zaradi nepripravljenosti najbogatejših držav, da sprejmejo svojo zgodovinsko odgovornost ter tako izpolnijo obveznosti, ki so potrebne v višini več sto milijard dolarjev. Obljubljenih 700 milijonov dolarjev v skladu za kritje izgub in škode predstavlja zgolj 0.2 % izgub, s katerimi se države globalnega juga zaradi že vidnih posledic podnebnih sprememb soočajo na letni ravni. Predvsem pa pri slednjem ne gre za nove vire financiranja, ampak le za prerazporeditev obstoječih sredstev, ki bi bila v vsakem primeru namenjena najbolj ranljivim državam v obliki podnebne ter mednarodne razvojne pomoči. Hkrati pa nezadosten podnebni dogovor pomeni nadaljnje zaostrovanje (podnebnih) katastrof po vsem svetu in samo še povečevanje izgub.

3. Naslavljanje netrajnostnosti prehranskih sistemov: Letošnji podnebni vrh v Dubaju je bil prvi v vrsti, ki je v ospredje postavil svetovni sistem oskrbe s hrano, zato ni presenetljivo, da so bila pričakovanja na tem področju temu primerno visoka. Ciljev Pariškega sporazuma namreč ne bo mogoče doseči brez obsežnega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in porabe naravnih virov v sistemih oskrbe s hrano, kjer živinoreja predstavlja sektor z največjim vplivom na podnebne spremembe v kmetijstvu. Tudi zato je zaskrbljujoče dejstvo, da se je v primerjavi z letom 2022 število predstavnikov agro-živilskih podjetij in trgovinskih združenj, ki so (tudi kot člani delegacij) v prvi vrsti zagovarjali interese mesne in mlečne industrije ter intenzivnega kmetijstva, več kot podvojilo na končnih 340. Nika Tavčar iz Umanotere izpostavlja, da je “zaskrbljujoče, da se je diplomatskih pogajanj lahko neposredno udeleževalo ter nanje tudi vplivalo kar 120 predstavnikov velikih interesnih skupin, ki so bili hkrati člani posameznih delegacij. Leta 2022 je bilo takih delegatov zgolj 10.” V skladu z ambicioznimi pričakovanji je bila tako že v prvih dneh COP28 predstavljena Deklaracija o trajnostnem kmetijstvu, odpornih prehranskih sistemih in podnebnem ukrepanju*, ki (prva v zgodovini podnebnih vrhov) povezuje podnebne spremembe in hrano, kar v Umanoteri pozdravljamo. Kljub temu, da je med 158 podpisnicami najti države, kot so ZDA, Kitajska in Brazilija, pa v Umanoteri poudarjajo dejstvo, da dokument ni pravno zavezujoč, prav tako pa ne postavlja jasnih ciljev in ukrepov ter v (pre)splošnem zapisu med drugim ne izpostavlja nujnosti spremembe prehranjevalnih navad in zmanjšanja (prevelike) potrošnje mesa.

Polona Jamnik je v prejšnji številki Mladine nazorno prikazala zmešnjavo v evropski politiki do zelo aktualnih problemov v svetu, v veliki meri kot posledico posnemanja politike ZDA. Zelo moti to, poleg drugega, da so vladajoči politiki evropskih držav preslišali Generalnega sekretarja ZN, ko je ob nasilju Hamasa opozoril, da je to nasilje potrebno obravnavati v kontekstu obravnavanja Palestincev s strani izraelske vlade. Torej tu ne gre samo za pravico Izraela do samoobrambe.

Zaradi te izjave je izraelska diplomacija zahtevala od generalnega sekretarja, da nemudoma odstopi. V medijih nisem opazil, da bi vsaj ena evropska država vzela v bran Generalnega sekretarja in podučila Izrael, da se ne morejo obnašati do njega tako kot se obnašajo do Palestincev. Seveda so med politikami evropskih držav tudi določene razlike. Španski predsednik vlade ob obisku Izraela ni objemal predsednika izraelske vlade, pač pa mu je razložil, da je to, kar počnejo, vojni zločin. Izrael je iz Španije odpoklical svojega veleposlanika na posvetovanje.

Če bi bile vlade evropskih držav resnične borke za demokracijo in človekove pravice, bi morale biti same tiste, ki bi odpoklicale iz Izraela svoje veleposlanike na posvet. Do takšnega skupnega sklepa v okviru EU gotovo ne bo prišlo zaradi Nemčije, ki se čuti krivo zaradi nemškega holokavsta nad Judi.

Nacistična politika je temeljila na politiki večvrednosti germanske rase in manjvrednosti vseh ostalih. Za slovanske narode se je nacistični veljak Borman igral celo z odstotki - koliko posameznega slovanskega naroda je možno germanizirati, koliko ga je potrebno fizično uničiti in koliko zasužnjiti. Glede izraelske podcenjevalne politike do Palestincev najbolj pričajo številne kritične resolucije Sveta ZN za človekove pravice in resolucije Varnostnega sveta ZN, ki jih Izrael nikoli ni upošteval. Sedanje neusmiljeno bombardiranje in raketiranje Gaze ter onemogočanje življenjsko potrebne oskrbe prebivalstva Gaze spominja na nacistični pristop požgane zemlje.

Izraelska vojska je napovedala totalno uničenje Hamasa. Tudi nacisti so napovedovali uničenje odporniških gibanj. To jim ni uspevalo, ker je povečevanje nasilja je rojevalo vedno nove odporniške skupine. Ne verjamem, da z nasiljem nad Palestinci možno rešiti problem trajne varnosti Izraela in posredno tudi ostalih držav. Upam, da bodo tako v Izraelu kot tudi med Palestinci počasi prevladale tiste sile, ki bodo pripravljene iskati miroljubno in pravično rešitev tako za Izrael kot tudi za Palestince. 

Širitev deleža obnovljivih virov energije v Sloveniji se odvija s figo v žepu. Ne moremo sicer zanikati, da je določena stopnja truda že vložena v širitev izkoriščanja vetrne in sončne energije, toda ta je le minimalna in še daleč od svojega potenciala. Podpora izkoriščanju potenciala celotnega nabora obnovljivih virov energije je v prvi prestavi in bojim se, da dlje kot do druge prestave ne bo prišla. Zakaj? Podpora drugemu bloku jedrske elektrarne je tretjo prestavo dosegla že pred leti in pripravlja se na prestavitev v četrto, ki bo odvzela vso pozornost drugim energetskim opcijam.

Podpora gradnji drugega bloka jedrske elektrarne bi nam morala biti vzorčni primer, kako se spoprijeti najprej s temeljito analizo nabora razpoložljivih možnosti in nato z izbiro najboljše energetske prihodnosti za Slovenijo. Nezadostno je opravljena že prva naloga – temeljito ni ne analizirana ne predstavljena alternativa energetskih rešitev drugemu bloku jedrske energije. Razlog? Ker ne mislimo resno oziroma smo resni zgolj pri podpori drugemu bloku jedrske elektrarne. In to jasno nakazujeta tudi zadnji dve dejanji te vlade.

V javni obravnavi je Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji. Ta bi morala v svojem besedilu naslavljati to, kar njen naslov predstavlja. Toda bralcu ni treba niti brati med vrsticami, saj je že iz površnega preleta resolucije razvidno, da je že vse dogovorjeno, da so in bodo kakršnekoli razprave o alternativah drugemu bloku zgolj in le še farsa. Tako med drugim 6. člen jasno govori o izgradnji novega bloka jedrske elektrarne, 7. člen o zavezujočem okvirju za dolgoročno rabo jedrske energije, ne da bi se predvidelo, da državljani lahko na referendumu to opcijo zavrnemo, 10. člen o namišljeni, široki podpori javnosti ter hkrati predvideva, da lahko pri prenovi nacionalnega jedrskega programa strokovno sodelujejo malo da ne kar učenci, ki se še učijo poštevanke, saj med deležnike vključuje tudi inštitucije šolskega sistema, se v 11. členu opredeljuje do širitve jedrskih kapacitet, v 16. členu ponovno predvideva, da v javnosti prevladuje zaupanje za širitev jedrskega programa, se v 21. členu opira na umetno ustvarjeno definicijo, da bo Slovenija energetsko neodvisna, čeprav se gorivne elemente uvaža, ter v 27. členu predvidi jedrske novogradnje tudi za namen pridobivanja vodika, kar je ekonomsko povsem neupravičeno, saj je njegovo pridobivanje smiselno le pri izkoriščanju neporabljene energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije.

Če je morda kateri izmed bralcev še vedno optimističen in dvomi, da se vodilna politična in jedrska srenja ni že dokončno odločila, kakšna bo naša energetska prihodnost, naj opozorim, da se je Slovenija te dni pridružila Deklaraciji COP28 predsedstva o potrojitvi zmogljivosti jedrske energije, s katero se je zavezala, da bo glede na leto 2020 do leta 2050 potrojila jedrske zmogljivosti. Preprosta matematika pove, da to pomeni širitev na več kot 2000 MW jedrske energije, kar ne pušča prostora za diverzifikacijo virov energije. Izkoriščanje celotnega potenciala obnovljivih virov energije z manjšimi, nekaj sto megavatnimi elektrarnami, ki bi se v prostor umeščale hitreje in ceneje, ni prioriteta. Jasno, da ne. Pri tej izbiri se v ozadju ne morejo sklepati tako velike obljube, kot se lahko sklepajo s projektom, ki bo verjetno stal vsaj dvajset milijard evrov.

Spoštovani, v Mladini z dne 27. 11. 2023 na str. 11 v članku Luke Volka Poezija kot sredstvo upora s podnaslovom Študenti ljubljanske Filozofske fakultete so protestno brali palestinsko poezijo citirate sporočilo študentke Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL), ki EU in vodstvu FF očita strahopetnost, čeprav je branje poezije potekalo na FF z dovoljenjem taistega vodstva, ki bi se lahko do dogodka opredelilo negativno ali pa bi ga ignoriralo.

Filozofska fakulteta kot osrednja slovenska humanistična institucija pri študentih spodbuja razmišljanje in kritično misel ter opredeljevanje do svetovnih problemov, zato je institucija odprtih vrat za izražanje solidarnosti z manjšinami, ki se jim godijo krivice, in za opozarjanje na probleme v družbi. Redno gostimo dogodke Amnesty International in smo nasploh odprti za družbeno kritičnost in izražanje solidarnosti, tudi v povezavi z izraelskimi napadi na civilno prebivalstvo v Palestini ali risanjem svastike na vrata Židovskega centra. Tako so kolegi in kolegice na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete na Zavetiški 5. 10. gostili Kulturno ambasado Palestine z dogodkom z naslovom Uspavanje: melodije spominov, uteh in sanj, prof. dr. Uršula Čebron-Lipovec je skupaj s študenti 21. 11. organizirala dogodek z naslovom Genocid v Palestini: kaj lahko naredimo?, pripravljajo še dogodek Genocid v Palestini 2: Teorija in praksa sionizma v začetku decembra.

Pa še à propos branja palestinske poezije: študentke pripadnice študentskih društev Iskra in Mladi za podnebno pravičnost so na vodstvo v nedeljo, 19. 11., ob 14.43, naslovile odločitev, da bodo v sredo, 22. 11., ob 12. uri na Filozofski fakulteti brale palestinsko poezijo. V odgovoru na sporočilo smo zapisali, da podpiramo njihovo branje palestinske poezije, da pa se branja ne vodstvo FF ne predstavniki študentov iz Študentskega sveta FF ŠSFF ne bodo udeležili, ker istočasno poteka seja fakultetnega senata. Mislim, da smo vsi dolžni govoriti resnico in nič drugega kot to: postavljanje odsotnosti predstavnikov vodstva FF na dogodku v kontekst strahopetnosti je torej povsem neprimerno, še toliko bolj pa v luči razprave na senatu FF, ki je potekala skoraj istočasno z branjem poezije in kjer se je senat opredelil do podpisa peticije v podporo Palestini, ki jo bomo naslovili na vlado Republike Slovenije.

Žal v kontekstu potrošniške družbe, ki hlasta po dobrih zgodbah, v medijih bistveno več prostora dobijo obsodbe kot pohvale: na Filozofski fakulteti si želimo, da bi nas pri vsem, kar pomenimo in damo družbi na področju družboslovja in humanistike, predstavljali pozitivno oziroma vsaj objektivno. Tako se bodo razprave osredotočale na tiste, za katerih podporo organiziramo dogodke, in ne bodo povzročale dodatnih nesporazumov. 

Spoštovana novinarka Monika Weiss.

Odzivam se na vaš članek »Zaušnica Brodnjaku in NLB«, objavljen v 47. številki Mladine. Skrivnost poslovnega uspeha naših bank in hranilnic ob poceni depozitih namreč ostajajo tudi dragi krediti: za izredni limit (prekoračitev stanja) imenovan Dovoljeno negativno stanje na NLB Osebnem računu banka zaračuna letno obrestno mero 11,9 odstotka, kar je le 0,1 odstotka manj od zakonsko predpisane obrestne mere zamudnih obresti in znaša 12 odstotkov. Spomnim se, da so v ne tako daljni preteklosti banke za pozitivni saldo na osebnem računu plačevale tudi 1 odstotek obresti, v NLB znaša danes letna obrestna mera za pozitiven saldo na osebnem računu neverjetnih 0,0001 odstotka. Pa razumi, kdor lahko! 

Hipokrizija EU z našo državo vred. Rusofilija in antisemitizem. Živimo v norem svetu, kjer ljudem, ki se zavzemamo za mir in pravično sožitje vseh prebivalcev Planeta, lažno pripišejo vse negativno, kar jim pade na pamet. Ko se zavzemamo za prekinitev ukrajinsko ruske vojne, ali bolje, rusko ameriške vojne, kar naenkrat podpiramo Putina, čeprav smo obsodili njegovo »vojaško operacijo«. Ko se zavzemamo proti sankcijam za ruske umetnike, športnike in civilno prebivalstvo, postanemo Rusofili.

Ko obsojamo Hamasov napad na Izrael, kjer so umrli civilisti, in hkrati obsodimo nesorazmerno izraelsko maščevanje nad prebivalstvom Gaze - polovica je otrok -, ki vodi v genocid, smo »Hamasovci«. Po mnenju naših zagrizenih desničarjev, bi nas morali, teroriste, fotografirati ter fotografije poslati na ameriško ambasado. In ne zaradi vojn, ki divjajo v bližini domovine, ampak zaradi miroljubnega shoda dvignejo še stopnjo ogroženosti.

To je svet, kjer so bogataši, ljudje na visokih položajih, belokožci in njihovi begunci, ljudje krščanske in judovske vere več vredni od ostalih. Tudi morda Slovanov? In večvredni si vzamejo še to pravico, da manjvredne imenujejo živali. To je svet, kjer velja svetost življenja samo za ene, samo eni imajo pravico do svoje države, do svoje obrambe. To je svet hipokrizije, prikrojenih dejstev, laži, enostranske propagande in zatiranja drugega mnenja. Tudi z zaporom, ali še huje. To je svet, kjer so zaradi enakih dejanj eni zločinci, spravili bi jih pred haaško sodišče, drugim pa hitijo izražat neomajno podporo, ali pa napnejo vse sile, izrabijo vse zveza za en samcat foto-termin z njimi.

Rusko-ukrajinska vojna in palestinsko-izraelski konflikt imata veliko skupnega. Recimo, nepriznavanje zgodovine. Ne ruski in ne Hamasov napad ni bil izzvan, pravijo. Pretvarjajo se, kot da se Nato ni naselil na ruske meje in da ni upošteval ruskih opozoril. Pozabljajo, da je nezakonito ukrajinsko vodstvo, postavljeno iz ZDA, več let pobijalo rusko prebivalstvo v Donbasu, ki jim je vzelo osnovne človekove pravice, sporazum v Minsku pa je bil samo pretveza za oboroževanje. Zdi se mi, ne najdem besed, naravnost grozljivo je, da človek židovskih korenin, Volodimir Zelenski, slavi nacista Stepana Bandero, ki mu postavljajo spomenike in z neonacistično organizacijo Azov pobija Ruse, ki so Žide v 2. svetovni vojni osvobodili. Razočarana sem nad Angelo Merkel, ki je šele pred nedavnim priznala, da je z dobrim odnosom samo zavajala Putina.

Pozabljajo, tudi naši politiki, in še zlasti SDS z Janšo, da si Izrael že leta prisvaja palestinsko ozemlje, izvaja apartheid, pobija palestinsko prebivalstvo in ne upošteva niti OZN niti VS. Kako se je Cerar hvalil, ob tem, ko so preložili priznanje Palestine, da se v naši Soči rehabilitirajo palestinski otroci. Zdaj bo zanje postelj v Soči veliko premalo ali pa jih ne bodo potrebovali, ker bodo prej pred našimi očmi vse pobili.

Črno-belo slikanje in brezpogojna podpora Ukrajini. Tudi Tanje Fajon: Ukrajino bomo podpirali, dokler bo treba. Do kdaj? Dokler se bodo borili in umirali (Slovani) zaradi interesov ZDA? Ukrajinci pa na vse načine iščejo možnosti, kako  bi si zagotovili življenje in ne bi umirali v neenakovrednih spopadih. In neomajna podpora Izraelu? Holokavst ne more biti nobeno opravičilo za njihov načrtovani genocid, niti za izraelskega predsednika niti za Nemce zaradi njihovih občutkov krivde. Naša desnica v podpori prednjači - si bo JJ nadel kravato z Davidovo zvezdo in se šel še on rokovat v zahvalo za vse prisluškovalne naprave? Sedanje vodstvo pa vsaj doda o »upoštevanju mednarodnega prava« in si lajša vest z večjo humanitarno pomočjo.

Lažna propaganda. Za vse zločine so takoj krivi drugi. Rusi zaradi rakete, ki je ubila poljska civilista, uničenja Severnega toka …, masaker v bolnišnici pa so naredile palestinske rakete. Biden že ve.

V EU moramo biti do konca enotni in podpirati ameriško svetovno prevlado, ki jo izgubljajo, pa čeprav na naš račun. (Prebrala sem, da vojne ZDA na Bližnjem vzhodu za Netanjahuja poganjajo bogati ameriški Židje.) Se še spomnite besed Victorie Nuland Kagan, tudi sedanje državne podsekretarke v Bidnovi administraciji: »Fu*k the EU!« V teh besedah se skriva vsa resnica o odnosu do Evropejcev in posredno do vseh drugih.

Koliko nedolžnih ljudi bo še moralo umreti? Kdo je našim predstavnikom dal pooblastila, da sodelujemo v teh morijah? Ne sprejmem izgovorov, da je Slovenija majhna in da nimamo nobenega vpliva. Pravična in odločna stališča niso odvisna od velikosti države, ampak od pokončnosti, resnicoljubnosti in poštenosti ljudi. 

Dragi Matevž, to pismo ni namenjeno tebi, saj nisi bil ravno razpoložen za dialog, ampak ga ponujam kot svoj zaključek najinega dopisovanja, ki si ga imenoval ”nadmudrivanje”, z neprijetno konotacijo južnjaškega jezika in južnjaške mentalitete, ki naj bi bila moja.

Po tvojem strastnem odobravanju geste odpuščanja mlade aktivistke s strani Predsednice sem te javno zaprosila za pravniško razlago okvirov svobode izražanja: ali namreč ima reakcija na neko izražanje stališča, kak poseben, denimo kronološko pogojen status ali mora recimo preteči določen čas, in koliko časa, da je reakcija dovoljena. Namesto odgovora, ki bi lahko bil ”ne vem”, ”ni pravno vprašanje”, ali ”obstoječi zakon zahteva preformulacijo” ali nekaj čisto drugega, sem dobila negativne ocene ne samo mene, ampak neke fantomske skupine, ki da ji pripadam: ”mi” sovražimo neumne in bi jim radi zmanjšali (enake) pravice, če zgostim tvoje pripombe. Poskusila sem na različne načine spodbijati to tvoje prepričanje – izognila sem se edino temu, da te naredim smešnega, ker te preveč spoštujem. Ni delovalo. V zadnjem pismu si poskušal še s tistim res zadnjim odvetniškim trikom – da me toliko sprovociraš, da končno priznam, da sovražim neumne in jim zanikam pravice, predvsem pa svobodo izražanja. Popolnoma si me prepričal: naloga vseh, ki nismo desnica, je, da (brezplačno) izobraževanje vseh postavimo ne samo kot cilj, ampak kot osnovno metodo ustvarjanja drugačne družbe. In za tvojo potrditev mojega stališča sem hvaležna. 

Iz dneva v dan, iz ure v uro beremo in poslušamo statistiko žrtev v izraelsko-palestinskem spopadu. Najprej skupno število pobitih, potem pa še število pobitih otrok, včasih pa samo število otrok. To je mučno, pa ne zaradi toliko pobitih ljudi, ampak zato, ker ni res, ker to niso resnične žrtve vojne. To je politična propaganda – ena stran poudarja pobite Izraelce, druga pa pobite Palestince. Mrliči niso žrtve, mrličem je vseeno. Umrli so malo prej, kot bi sicer in to je z njihove strani vsa tragedija. Resnične žrtve so tisti, ki preživijo. Žrtve vojn ali terorističnih napadov so vdove, otroci brez staršev, otroci brez otroštva, invalidi, tisti, ki ostanejo brez doma, brez bodočnosti, o kakršni so sanjali, brez življenja, kakršnega so živeli. Žrtve so begunci, razseljeni, osiromašeni. A je to kako življenje, če si obsojen živeti od humanitarne pomoči?

Mrlič in smrt sta starodaven tribalen tabu, ki pa je še vedno globoko zakoreninjen v sodobnem človeku. Zato vodimo statistiko umrlih v prometnih nesrečah, ne pa statistike paraplegikov ali vdov in sirot. Mrlič naredi vtis, paraplegik pač ne. Mrličev in smrti se bojimo, strah pa je preprosto čustvo, ki se ga da učinkovito uporabiti in zlorabiti. Drugi predmet politične propagande, čeprav pozitivne, pa so otroci. Vsa višje razvita bitja imajo vgrajen zaščitniški odnos do mladičev, celo do mladičev drugih vrst, če slučajno niso plen. Do mlade mucke ali psička se obnašamo povsem drugače kot do odraslega psa ali mačke. Nekateri ob pogledu na mladiča zgubijo razsodnost in se pričnejo obnašati iracionalno. Na primer sedaj že razvpiti primer mengeškega gasilca, ki je reševal otroke iz poplavljenega vrtca. Zanj so zbrali četrt milijona sredstev, dvomim pa, da bi sploh pričeli zbirati, če bi na fotografiji, ki je krožila po medijih, reševal starko iz poplavljenega doma upokojencev. S statistiko pobitih otrok je laže spodbuditi proteste kot s statistiko ranjenih in onesrečenih otrok, čeprav je teh nekajkrat več in bodo zaznamovani za vse življenje. Pri pobitih otrocih se združita tabu in biologija.

Ko smo priča taki tragediji, kot je sedaj ta v Palestini, je vsekakor treba povzdigniti glas in protestirati proti očitnemu genocidu in pozivati k miru. Težko pa razumem filozofe, politike, politologe, ki natanko vedo, da apeli za mir še nikoli niso ustavili nobene vojne. Namesto, da bi razkrivali dejansko situacijo, razpredajo različne hipoteze, se zavzemajo za pravičnost in pozivajo k miru. In to že kakih sedemdeset let, karavana pa gre naprej. Franček Drenovec je v Pismih bralcev v Mladini objavil samo dva stavka: »Ni palestinskega vprašanja. Je izraelsko.«. Ta dva stavka povesta več, kot vsi članki, kolumne, analize in pozivi k miru. Ja, za izraelsko vprašanje gre! Osredotočanje na palestinsko vprašanje je gašenje požara z vedrom vode.

Pred dnevi je nekdo na vratih Judovskega centra v Ljubljani narisal kljukasti križ. Čeprav je to po vsej verjetnosti delo posameznika, so mediji mahom poročali v stilu: »Neznanci so na vrata Judovskega kulturnega centra …« in niso pozabili dostaviti, da je za temi vrati muzej holokavsta. Torej, v Ljubljani imamo protijudovsko organizacijo. Ne, nimamo je! To dejanje je primitivno, ni pa ga zakrivil klasični antisemit, kljukastega križa ni narisal Brščič. Današnje ogorčenje javnosti ni uperjeno proti Judom ali judovski veri, ampak proti državi Izrael. Pa smo pri bistvu problema. Izraelski politiki vztrajno enačijo državo Izrael z judovstvom. Vsako kritiko Izraela ali dejanj izraelske vojske označijo za antisemitizem in na dan potegnejo holokavst. Že sedemdeset let in svet jim naseda. Holokavst pri Evropejcih in Američanih še vedno izzove občutek krivde in nelagodje, ki ga izraelski politiki spretno izkoriščajo. Skrajni čas je, da se tega nelagodja znebimo in izraelskim politikom v obraz zabrusimo, da so oni tisti, ki skrunijo spomin na holokavst. Šest milijonov žrtev največjega zločina v zgodovini človeštva jemlje Izrael za talce in z njimi izsiljuje mednarodno javnost.

Dejstvo je, da izraelska politika državo Izrael pojmuje kot državo judovskega naroda in imajo to tudi zapisano v temeljnih aktih (ustave tako nimajo, nekateri pa namesto nje uporabljajo kar Toro). Po trenutni ureditvi ima Izrael prebivalstvo prvega in drugega reda. Zato se ni treba čuditi, če kakemu politiku uide, da so nejudovski prebivalci Izraela »živali«. Iz tega dejstva izvira večina, če že ne vsi problemi v Izraelu in Palestini. Če bi mednarodna skupnost resnično želela, da se palestinski problem končno prične reševati, bi bilo treba pričeti na tem koncu. Najti bi bilo treba način, kako Izrael prisiliti, da postane država enakopravnih prebivalcev. Odločno bi bilo treba povedati: če želi Izrael veljati za sodobno demokracijo evropskega tipa, naj v svojo zakonodajo zapiše, da je Izrael država državljanov z večinskim judovskim narodom. Če ne zmorejo ločiti med državo, narodom in veroizpovedjo, je to njihov problem, ki mednarodne javnosti ne bi smel zanimati.

Slovenija ima enkratno priložnost, da kot nestalna članica varnostnega sveta OZN sproži reševanje izraelskega problema v tem smislu.

V uvodniku pod naslovom Veleizdaja (Mladina 10.11.23) očitate Nemcem, da se bodo “verjetno že čez leto izgovarjali, da “niso vedeli”. Kot “niso vedeli” med drugo svetovno vojno, In kot “niso vedeli”, da z navezavo na poceni ruski plin ustvarjajo Putina in mu dajejo moč. Tudi za napad na Ukrajino. Putin je bil nedemokrat že pred napadom na Ukrajino.” Zelo rad bi poznal logiko očitka (!) o navezavi na poceni ruski plin?

Tako Putinu kot Rusiji, tako se zdi, gre kar dobro brez prodaje plina Nemčiji. Kako je lahko nizka cena plina za Evropo problem za kogarkoli, razen za ameriško naftno industrijo?

Danes je vendarle že jasno, da je stalnica ameriške politike do Nemčije in Rusije, da naj bo Nemčija na tleh, Rusija zunaj in ZDA znotraj. Tisti, ki hoče, tudi ve, kdo in zakaj je razstrelil plinovod Severni tok. Prav tako so znani, večkrat glasno deklarirani cilji Bidna in ameriških neokonzervativcev, uničiti, ali vsaj izkrvaveti Rusijo in odstraniti Putina. In izničiti konkurenčnost evropskega gospodarstva. Kaj se je dogajalo na trgu Maidan leta 2014 bi danes tudi morali že vedeti. Vsaj novinarji. Ve se, da je maidanske demonstracije sprožil predlog o asociaciji Ukrajine in EU, ki je zahteval od Ukrajine prekinitev vseh gospodarskih odnosov z Rusijo. Kar je povzročilo Janukovičev odlog podpisa. Kdo je pobil demonstrante in policiste in sprožil odstavitev demokratično izvoljenega Janukoviča ter odcepitev Donbasa, se tudi ve. Nedemokratični Putin je zahteval ureditev evropske varnostne arhitekture. Demokrata Holland in Merklova pa sta ponosna na zlorabo Putinovega zaupanja, saj, kot trdita oba, sta na pogajanjih v Minsku zgolj kupovala čas za oborožitev Ukrajine. Boris Johnson je uspešno prekinil mirovno pogodbo v Carigradu, ki je Ukrajino ohranjalo celo (razen Krima). Poleg tega bi tista mirovna pogodba ohranila življenja pol milijona ljudi. Kaj je rezultat ameriške in EU politike? Pol milijona mrtvih Ukrajincev in Rusov. Uničena in zapufana Ukrajina (Land lease pogodbe). Deindustrializacija Nemčije. Recesija v EU. Poražena in ozemeljsko oskubljena Ukrajina. Rusija zaveznica Kitajske. Evropa degradirana v hinavsko tolpo narodov in narodičev, čedalje bolj sprtih in ponižnih vazalov ameriške orožarske industrije.

Bravo! Izrael igra proti Arabcem isto pogubno „proxy“ vlogo, kot jo igra Ukrajina proti Rusiji. Obe državi sta ob tem baje baklji demokracije za vse, razen za ukrajinske Ruse in Palestince. Da o “nedemokratični” 80% podpori Putinu v Rusiji sploh ne izgubljam besed. Poleg tega: od kdaj je ruska demokracija naš problem!? 

Svetlana Slapšak pa bi »nadmudrivanje« še kar nadaljevala. Prav – ko bo pojasnila, kako naj »manj pametni« razumemo tole njeno »pametno« misel: »Nadalje verjame« /namreč Krivic/, »da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno …)« kot pametni. Da, res mislim tako – le to mi iz gornjega sprenevedavega izmikanja ni jasno, kaj si o tem misli Svetlana Slapšak: ali imajo tudi »neumni ljudje« pravico razširjati svoje ideje (kar da je sicer samoumevno, kot pravi sama) – ali da kljub temu pametni smejo »materialne manifestacije te svobode« neumnih kar uničiti, če jim niso všeč? Da o stopnji kulturnosti delitve pravic na pravice pametnih (naprednih) in pravice neumnih (nazadnjaških) niti ne govorimo.