Tvorci transparenta (foto na str. 49) so verjetno pozabili(?) na komunizem, ki bi si zaslužil mesto zgoraj zraven fašizma in nacizma. Slabo vest bi imel, če vam tega ne bi povedal. 

Fiat iustitia, pereat mundus (Naj se zgodi pravica, pa čeprav svet propade)? Na začetku razprave, ki ji Matevž zdaj pravi »nadmudrivanje«, se mi je zdelo, da je prav to ključ za njegovo stališče. Zdaj je jasno, da govorimo o nečem povsem drugem, o banalnosti politične drže, ki gotovo nima nobene zveze s Kantovo interpretacijo poznosrednjeveške maksime: govori vladar, ne sodnik. Zaradi tako očitne banalnosti bi to moral biti moj zadnji odgovor. Matevžu sem kot izkušenemu pravniku zastavila preprosto vprašanje. Njegov odgovor je bil šibak, brezpredmetno je bilo nadaljevati z drugimi primeri kot so grafitarske vojne, pisanje in risanje po plakatih in podobno, kjer bi bil po Matevžu krivec pač tisti drugi, ki reagira. Ne, pravica za Matevža zagotovo ni problem, zanima ga predvsem svet. Zanj je glavni problem neka skupina, ki ji pripadam skupaj z večino avtorjev in bralcev Mladine (?) in ki pritiska nanj, osamljenega pravičnika in »levičarja«, kot se je večkrat predstavil. Naj verjame, kdor more. Ta skupina, vsa ošabna, v svojem napuhu »pametna« z izrazito negativno konotacijo, zatira in uničuje pravico manj pametnih, neumnih in zlobnih do svobodne in enakopravne uporabe svobode izražanja. In še posebej zavrača to, da se na materialne manifestacije te svobode nihče ne sme odzvati s posegi ali uničenjem, dokler jih narava ne izbriše. Moj odgovor na to nebulozno razlago je bil, da bi rada živela v družbi, kjer bi javno mnenje negovalo jasne kriterije javnega nastopanja in izločalo tiste, ki jih ne dosegajo. Na to mi je Matevž odgovoril, da je to „naša“ pravica (tistih zlobnih pametnih), in mi posredno pripisal nič manj kot stalinizem. Tako on razume javno mnenje. Nadalje verjame, da je svet pač takšen, kakršen je, da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno, že samo izražanje takšnega stališča bi bilo po sebi neumno), in vse globlje pada v banalnost. Najbrž potem drži tudi, da imajo neumni ljudje pravico uničevati svet in da med njih ne gre posegati z opismenjevanjem, dvigom kulture, javnim nastopanjem in kritiko. Ali pa da ima pretiravanje s propagando, recimo proliferjev, samo po sebi nasprotne učinke: z drugimi besedami, pustite jih besniti in noreti, tako ali tako jih bo to uničilo ... čez stoletje ali dve! Po tej logiki ženske še vedno ne bi imele volilnih pravic, suženjstvo bi bilo še vedno zakonito, fizično kaznovanje in smrtna kazen bi bili globalni. Ali pa bi v domišljijskem primeru Matevž bil med tistimi, ki so obsodili Sokrata oziroma tistimi, ki so to odobravali. Ker Sokrat je verjel, da lahko iz vsakega izvabi boljše, bolj logično, uporabnejše razmišljanje, da bi vsi postali pametnejši. Sovražni ekskluzivist, nočna mora vsakega levičarja!

A tudi to sem doživela v mladosti: tista satirična revija, ki sem jo omenila v prejšnjem odgovoru, je bila rezultat resnega dela nas treh avtorjev na zafrkavanju, ker smo verjeli, da študentsko gibanje nujno potrebuje prav to. Za besedne igre smo uporabljali antične motive. V tiskarni so si delavci med seboj že izmenjevali naše štose in so nam pomagali, da smo odnesli nekaj izvodov revije. Kar se pa tiče naših kolegov, so nas nekateri „pravi“ levičarji proglasili za platoniste, zato je prišlo do povsem nore situacije: medtem ko so miličniki s palicami vdirali na študentski zbor, so nas ti levičarji ravno hoteli pretepsti, kot platoniste. In enim in drugim smo uspešno pobegnili. Še zmeraj bežim.

Terminalna banalnost pa je Matevžev opomin, da je ”»svoboda do drugačnega mišljenja« zelo pomembna v sodobni demokratični družbi”. Pravzaprav je zmerljiva, zame osebno in za vsakega pismenega človeka. Voltaire je svojo razpravo o strpnosti napisal v času sramotnega sojenja Jeanu Calasu: žal mu ni uspelo preprečiti mučenja in smrtne kazni nesrečneža, kar se je zgodilo leta 1762. Je nezakonito oviral svobodo odločanja sodnikov in izražanja razjarjenih državljanov Toulousa s tem, da je razpravo izdal že leta 1763? Zdaj mineva že tretje stoletje, odkar se Matevževa napoved o počasnem propadu nazadnjaških idej in dejanj nikakor ne uresniči – Calase še vedno mučijo in ubijajo. V tolažbo, Matevž, Voltaire je bil preganjan ... ker je reagiral. 

V intervjuju v 44. številki Mladine je Dušan Mes, generalni direktor Slovenskih železnic na novinarjevo iztočnico, da so naše železnice v primerjavi z Avstrijo, Italijo ali Nemčijo ostale tam nekje v času po drugi svetovni vojni, izjavil: “Te primerjave niso poštene, ko pogledate Italijo, navadno vidite progo Milano – Rim, ne vidite pa proge Vicenza – kamorkoli.” In še: “Če želiš iz Vicenze v Rim, imaš podobne težave, kot če pri nas želiš iz Novega mesta v Novo Gorico.” Mar res? Izjava me je presenetila. Leta 2022 poleti sem namreč izkoristila ponudbo Trenitalia za tridnevno karto za vse regionalne in regionalne hitre vlake. Za prenočišče za ta tridnevni izlet po Venetu sem zaradi dobre frekvence vlakov do sosednjih krajev (Verona na zahod ter Padova & Venezia Mestre & Venezia Santa Lucia na vzhod) izbrala ravno Vicenzo.

Ker bi bilo mogoče, da se je vmes v Italiji kaj spremenilo, sem preverila vozne rede Trenitalia za petek, 3. 11. 2023, od 16:00 naprej. V smer Verone sem naštela 14 (štirinajst) regionalnih in hitrih regionalnih vlakov in 8 (osem) zelo hitrih vlakov (freccie). Za relacijo Vicenza – Venezia Mestre, od koder je mogoče s prestopom nadaljevati pot do Rima, pa sem za isto obdobje naštela kar 20 (dvajset) regionalnih in hitrih regionalnih vlakov in 10 (deset) zelo hitrih vlakov. Iz Vicenze v Rim bi bilo torej v petek, 3. 11. 2023 od 16:00 dalje mogoče priti še isti dan v približno štirih urah (razdalja ca. 500 km po cestah) z enim prestopom s kar šestimi možnimi kombinacijami vlakov.

Pa poglejmo še relacijo Novo mesto – Nova Gorica (razdalja po cesti 172 km) za iste parametre. V petek, 3. 11. 2023, po 16:00 glede na iskalnik SŽ iz Novega mesta v Novo Gorico sploh ni mogoče več priti! Iz Novega mesta v Ljubljano sicer po 16:00 peljeta še 2 (dva) vlaka, a noben v prestolnico ne prispe pred 18:53, ko iz Ljubljane krene zadnji vlak za Novo Gorico. In še podatek o potovalnem času (če omilimo kriterij in v račun vzamemo vlak, ki krene iz NM v LJ dve minuti pred 16:00 in zato uspemo ujeti vlak LJ-GO ob 18:53) - skromnih pet ur in šestinštirideset minut (razdalja ca. 170 km po cestah) z dvema prestopoma.

Primerjava povezljivosti Vicenze z Rimom in Novega mesta z Novo Gorico, ki jo je v zagovor naših železnic v intervjuju uporabil g. Mes, je milo rečeno zavajajoča. 

Bila je to sijajna analiza Marcela Štefančiča o odnosu med koloni in koloniziranci (Mladina z dne 27. okt.) Ob branju tega članka so se mi sprožile asociacije na doživljanje italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki sem jo zaradi svoje starosti (skoraj 90 let) pač doživel v polni otroški zavesti. Italijani so se po dveh letih in skoraj pol umaknili, pri čemer jih je naša partizanska vojska mirno spustila domov. Po vseh njihovih zločinih: Streljanju talcev v gramozni jami, požigu premnogih vasi na Dolenjskem in Notranjskem in izgonih domačinov iz teh vasi v koncentracijska taborišča po Italiji, zlasti na otok Rab, kjer so umirali, med njimi mnogi otroci, od izčrpanosti in lakote.

Kaj pa pred tem? Vse je znano: Italijanske oblasti so najprej z Gentilejevo reformo iz leta 1923 odpravili slovenščino v šolah na zasedenem slovenskem ozemlju (pridobljenem po prvi svetovni vojni), po zakonu iz leta 1927 pa odpravili vse slovenske ustanove in pačili slovenska osebna imena in priimke z izmišljenimi italijanskimi oblikami. In potem so vkorakali v Slovenijo 11. aprila 1941. Zavladali so prebivalstvu, ki so ga obravnavali, kot sem nekje prebral, le malo bolje kot prebivalce okupirane Etiopije. Štefančič navaja tudi tale citat iz knjige Upor prekletih  avtorja Frantza Fanona: »Nasilje, ki je vodilo urejanje kolonialnega sveta, ki je neutrudno udarjalo kontakt rušenju domačinskih družbenih oblik, ki je neprizanesljivo uničevalo sisteme gospodarskih odnosov, načine življenja, oblačenja, to nasilje bo zahteval in si ga prilastil koloniziranec« (v našem primeru Slovenec) »tisti trenutek, ko se bo kolonizirana množica« (Slovenci) »odločila, da vzame potek zgodovine v svoje roke ...« Da, tako je bilo tudi s Slovenci. Uprli so se - kaj hujšega za okupatorja, ki je prinašal »dvatisočletno rimsko kulturo« kulturno in tudi sicer manjvrednim tukajšnjim prebivalcem. Slovenci so postali krivci, ker se niso prilagodili okupatorju. Ta se jim je maščeval kot opisano zgoraj. Potem pa so tudi po mnogih ekonomskih težavah doma in vojaških izgubah zunaj Italije italijanski politični vrhovi zamenjali dotedanjo vojno usmeritev, stopili na stran zaveznikov, napovedali celo vojno Nemčiji - skratka, videli so, da izgubljajo vojno in so se prilepili drugi strani.

V očeh Slovencev petindvajsetletni fašizem seveda ni bil pozabljen. Prišlo je do maščevanj, ki pa niso bila nič v primerjavi s tem, kar so italijanski fašisti naredili Slovencem. Najbolj znane so fojbe pri Bazovici, pri tem pa niti ni čisto znano, kaj vse je v njih. In zdaj bistveno: Najvišji italijanski krogi stalno prikrito vzdržujejo pojem fojb kot nekaj, kar so storili genocidni Slovenci Italijanom samo zato, ker so bili Italijani! Torej delajo iz žrtev zločince! V tem smislu tudi vzgajajo mlade rodove - ki ne bodo dolgo mladi in ko bo prilika, bodo izkoristili svojo vzgojenost v kako aktivnost proti (genocidnim) Slovencem, če ne oni, pa njihovi potomci. Fantaziram? Bojim se, da ne.

Bom pa fantaziral zdajle: Vzemimo, da so Slovenci okupirali italijansko Furlanijo, tam požigali vasi, streljali talce in odganjali domačine v koncentracijska taborišča. Pred tem bi jim ukinili pouk v materinem jeziku in poslovenili imena in priimke. Kakšen cirkus bi šele iz tega delali Italijani!

Mi pa skoraj nič. Tako rekoč smo skoraj tiho ob vseh preteklih zares hudih krivicah, ki poleg vsega še sankcionirane niso bile. Italijani za svoje zločine niso odgovarjali! Vsekakor bi se Slovenci morali ozavestiti in se v odnosih do Italije precej bolj glasno kot se zdaj, spominjati krivic, ki so nam jih prizadejali, s čimer bi tudi fojbe bile videti drugačne v naših in tujih očeh. 

Če bi šlo v tej izmenjavi mnenj samo za »nadmudrivanje« med Svetlano Slapšak in menoj, bi ga bilo že dovolj in preveč. Toda zadnjič sem ne le njej, ampak tudi njenim somišljenikom (ki jih je med bralci Mladine, domnevam, mnogo več kot mojih), zastavil za to polemiko bistveno vprašanje, na katero pa je »odgovorila« le z očitnim izmikanjem bistvu vprašanja: ali etična vrednota »svoboda misliti drugače« zanjo (»in žal še za mnoge druge«, tako sem takrat napisal) zdaj ni več vrednota?

Takole se je skušala izmakniti bistvu vprašanja: »Ne odrekam svobode izražanja manj pametnim, želim le živeti v družbi, v kateri svoboda izražanja (oziroma javnost, ki je navajena na svobodo izražanja) izloča manj pametne, ki so to svobodo pred tem grobo izrabljali in pervertirali pa celo ogrožali sodržavljane s tem, ko so prostaštvo, laž, zmerjanja in diskvalifikacijo razglasili za svobodo izražanja. V takšni družbi se manj pametni (čisti eufemizem!) ne izločajo z zakonskimi sankcijami, ampak s pomočjo reakcij javnosti …« Koliko besed, da bi se z njimi zameglil jasen odgovor na jasno vprašanje! Toda neuspešno, ker je tudi iz te množice besed njen odgovor vendarle razviden: iz svobode izražanja je treba izločiti (poudarjam, izločiti!) tiste »manj pametne«, ki so kdaj prej lagali in zmerjali druge – in to izločiti ne le v primeru, če to zdaj spet ponavljajo, in to ne izločiti po zakonsko predvideni poti, ampak »s pomočjo reakcij javnosti«. Skratka: manj pametne od nas (drugače misleče) je treba izločiti – če ne gre po zakoniti poti, pa »po naše«!?

To je seveda le ponovitev iste »demokratične« misli kot prejšnjikrat, takrat z besedami, da je svobodi izražanja zdaj treba spremeniti pomen tako, da ne bo zajemala tudi »svobode izražanja neumnosti … nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za svobodo izražanja«! Ponavljam vprašanje (zlasti Svetlaninim somišljenikom): boste kar vztrajali pri mnenju, da izražanje »neumnih in nazadnjaških« idej v demokratični družbi ni dopustno, ampak da ga je treba »izločiti«?

Tudi jaz bi, enako kot Svetlana, seveda raje živel v družbi, kjer idej, ki bi bile mojim globoko nasprotne, sploh ne bi bilo – toda človeška družba nikjer na svetu pač ni taka, ker so povsod tudi ljudje, ki o marsičem mislijo drugače kot mi. In v demokratični družbi imajo danes ustavno in z mednarodnimi konvencijami zagotovljeno pravico, da svoje ideje izražajo enako kot vsi drugi, v okviru za vse enakih ustavnih in zakonskih omejitev. Če bodo kdaj zato kakšne, za nas »pametne« nesprejemljive in nazadnjaške ideje dobile v družbi večinsko podporo, se bomo pač morali mi zamisliti nad svojo sposobnostjo propagiranja boljših idej – a da bi to kjerkoli v Evropi lahko pripeljalo do ukinitve sedanje dovoljenosti abortusa, pa se ni kaj dosti bati. Tudi v ZDA je ta poskus konservativne večine v Vrhovnem sodišču (z lansko ukinitvijo dotlej »federalno« priznane ustavne pravice do abortusa) v mnogih zveznih državah že dosegel ravno nasproten učinek, v enako smer gredo rezultati zadnjih volitev na Poljskem … Povsod drugod pa bi protiustavno oviranje nasprotnikov splava, da izražajo svoje mnenje, simpatije neopredeljenega dela javnosti do njih lahko kvečjemu povečalo, ne zmanjšalo. Toda, ne glede na to – »svoboda misliti drugače« ostaja zelo pomembna vrednota sodobne demokratične družbe. Za vas morda ne?

Konec prejšnjega stoletja je kazalo, da bo 21. stoletje zaživelo kot stoletje humanosti. Danes, po dveh desetletjih nam grozi, da bo naše stoletje postalo stoletje najhujšega barbarstva doslej, predvsem v odnosu do otrok.

UNESCO je leto 2000 razglasil za Mednarodno leto kulture in miru. OZN je leto 2001 razglasila za Leto dialoga med civilizacijami. Na podlagi tega je Generalna skupščina Združenih narodov 9. novembra 2001 sprejela Resolucijo o dialogu med civilizacijami. Ta je temeljila na projektu elementarne globalne etike, v jedru katere je zlato pravilo etičnosti: “Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” Toda že na začetku prvega desetletja našega tisočletja naprej, od napada na Združene države Amerike 11. 9. 2001 in njihove reakcije nanj se svetovnemu etosu in svetovnemu miru nismo približali, marveč smo se začeli oddaljevati od njiju.

S terorističnim napadom Hamasa na Izrael in z izraelsko reakcijo nanj smo se znašli sredi humanitarne katastrofe in na robu tretje svetovne vojne. Izraelsko bombardiranje Gaze in njenega civilnega prebivalstva z otroki vred, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom in pravom človekovih pravic, nas sooča z breznom človeštva in človečnosti.

Spoštovani generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, čestitamo Vam za Vaš pogumni humanitarni nastop na mejnem prehodu Rafa in pozdravljamo Vaše vsega spoštovanja vredno zagovarjanje brezpogojnega spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega prava tako v Varnostnem svetu kot v Generalni skupščini Združenih narodov. Ne more biti izjem. Zlasti pri vojnih zločinih nad otroki ne. Zato Vas prosimo, da podprete našo pobudo za ustanovitev posebnega sodišča za vojne zločine nad otroki. Bodisi v okviru posebne skupine sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu bodisi ob njem.

Zadnja leta je do raketiranja, bombardiranja in topniškega obstreljevanja mest, njihovega civilnega prebivalstva, med njim tudi otrok, prihajalo vse pogosteje: v Iraku, Siriji, Čečeniji, Ukrajini, zdaj v Izraelu oz. Gazi. Ne glede na to, v imenu česa in kdo je bil akter totalnega uničevanja mest ter ubijanja otrok v njih, mora za zločine nad otroki odgovarjati. V skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), z Ženevsko konvencijo za zaščito civilnih oseb (1949), z Deklaracijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (1959) in s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (1989). Pa tudi v skladu z Rimskim statutom (2002) Madnarodnega kazenskega sodišča.

Po palestinskih podatkih je med načrtnim uničevanjem Gaze izraelska vojska v treh tednih ubila čez 3000 otrok. Zato od že obstoječega Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu terjamo, naj na enak način, kot je zaradi deportacije, nezakonite preselitve ukrajinskih otrok v Rusijo obsodilo predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, po preverbi podatkov zaradi ubijanja otrok obsodi tudi izraelskega premiera Benjamina Natanjahuja. Ob hkratnem ukazu o aretaciji.

Zaradi večje varnosti otrok Slovenska akademija znanosti in umetnoti organizira 7. decembra 2023, ob 75. letnici razglasitve Splošne deklaracije o človekovih pravicah simpozij O otrocih kot žrtvah kaznivih dejanj. Veseli bi bili, če bi se ga lahko udeležili. Zato Vas vabimo na obisk Republike Slovenije, letos izvoljene za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov.

Komisija za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: akad. prof. dr. Tine Hribar (predsednik), izredna članica prof. dr. Renata Salecl (podpredsednica), akad. prof. dr. Alenka Šelih (častna članica), akad. prof. dr. Josip Globevnik, akad. Milan Dekleva, akad. prof. dr. Jože Krašovec, akad. prof. dr. Ivan Kreft, akad. prof. dr. Blaž Zorman.

Bilo je še v naši nekdanji skupni domovini, ko je moja pokojna mama podedovala parcelo, ki danes nosi številko 1005/49 KO 936 Prihova. Ker je želela, da se vrnem domov iz Škofje Loke in Ljubljane, kjer sem služil svoj kruh, mi je to parcelo podarila. Povem naj, da je bila ta parcela last starega ata Ivana, ki jo je dobil v letu 1929, ko je jugoslovanski kralj Aleksander izvedel agrarno reformo tako, da je vzel zemljo samostanom in farovžem. Po mojem mnenju je imel mnogo več pameti, kot »osamosvojitvena vlada«, ki je RKC »vrnila« tudi zemljišča in gozdove, ki niso nikoli bili njihova last. Ne zamerim jim, kajti verjetno so bili prepričani, da bodo zato prispeli v nebesa. Preliminarno sem opravil preizkus zazidljivosti in hitro ugotovil, da ima v okolici svoja domovanja veliko tedanjih veljakov, ki so preprečevali, da bi tam lahko kdo postavil svoj bodoči dom. Tudi poskus spremembe namembnosti parcel v »demokraciji« je propadel. Prišli so novi veljaki in novi interesi in zopet nisem uspel biti »spet Nazarčan«! Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli tam graditi, sam vem najmanj za štiri ali pet. Že po naših prizadevanjih pa so na parcelah » za Kloštrom«, kot smo rekli nekoč, dobile status zazidljivosti in bile pozidane druge parcele, ki so bile integralni del kmetij v bližini. ( n.pr. 958/7, 955/6, 985/3 in/2, 1005/5, 998/1 in /2, 999/4 vse v KO 936 Prihova, da ne naštevam vseh). Naše ne, pač nimamo pravih imen in priimkov.

In nato poplave. Leta 1990, 2012, še kakšna vmes in nato letošnja 4. avgusta. O sami poplavi sem veliko napisal v časopisih in povedal na TV Slovenija in ne bom ponavljal. Povem naj samo, da sem bil globoko razočaran nad vašimi »prizadevanji« za občane. Če se ne bi oglašali nekateri drugi, javnost sploh ne bi vedela, da obstajajo neke Nazarje, da je to občina in da so bili nekateri njeni občani hudo prizadeti v ujmi, župan pa jih niti obiskal ni. Bil pa je opažen, kasneje, kako sredi rondoja usmerja javnega delavca, kje naj posadi kakšen grm ali rožico.

Naj vas torej javno vprašam; kako boste poskrbeli za nadomestna zemljišča tistim, ki jih je oblast, bivša in sedanja, zapeljala, s tem, da je komunalno uredila zemljišča na poplavnem območju in tako ogrozila njihova življenja in premoženje? Veliko poznam takih, ki si to želijo. Ali veste, da je »za Kloštrom« dovolj prostora za vseh približno 30 nesrečnikov (ocena občanov), ki bi mogoče želeli zapustiti ogrožena območja. Ali boste po hitrem postopku spremenili v zazidalno zemljišče parcele, ki so tam, kjer se skoraj nihče ne ukvarja s kmetovanjem, mogoče kakšen »polkmet«, parcele so varne pred poplavami in plazovi? Bo občina preselila prebivalce iz obrtne cone na varno, ali pa bo potrebna nova povodenj in nove žrtve, življenjske in materialne?

Parcela 1005/49 KO 936 Prihova ni več v moji lasti.

Gospod župan, če se boste angažirali za to stvar tako, kot ste se za zaščito nekaterih direktorjev javnih ustanov v bližnji preteklosti, vam bo mogoče uspelo! 

Odgovor Matevžu Krivicu Dragi Matevž.

Pričakovala sem pravniški odgovor na zanimivo vprašanje, dobila sam v glavnem negativno oceno svojega karakterja. To spominja na običajno in izrabljeno patriarhalno strategijo (znano kot mansplaining), zato se moram prvo ukvarjati s tem. Pripombe so namreč banalne. Navajam po smislu: sem proti pravnemu in ustavnemu redu – pravico do tega sicer braniš, ampak ne moje; ostro misleča, pa nepričakovano blaga (neuravnovešena?); kruta do ”slabšega dela ljudi na svetu”, se pravi vzvišena in totalitarna; tako prepričana vase, da nikomur ne priznavam pravice misliti drugače kot jaz; manj pametnim odrekam enako svobodo mišljenja kot pametnim.

Začnimo s konca: ne odrekam svobode izražanja manj pametnim, želim le živeti v družbi, v kateri svoboda izražanja (oziroma javnost, ki je navajena na svobodo izražanja) izloča manj pametne, ki so to svobodo pred tem grobo izrabljali in pervertirali pa celo ogrožali sodržavljane s tem, ko so prostaštvo, laž, zmerjanje in diskvalifikacijo razglasili za svobodo izražanja. V takšni družbi se manj pametni (čisti eufemizem!) ne izločajo z zakonskimi sankcijami, ampak s pomočjo reakcij javnosti, in nihče na noben način ne ogroža pravic manj pametnih, razen obče sprejetih in potrjenih splošnih kriterijev ... svobode izražanja. Če si med tistimi, ki ne vidijo grozljivih družbenih, kolektivno psiholoških in tudi političnih posledic denimo osmih let delovanja Nove24TV in drugih Janševih medijev, ti ne morem pomagati. Moje stališče bi lahko prebral v študiji o sovražnem govoru (Grožnja in strah: Razraščanje sovražnega govora kot orodja oblasti v Sloveniji, *cf , Ljubljana, 2022, 433 str., pogovor Erik Valenčič). Če bi to prebral, bi dialog vodila na drugi ravni. Ključna sta, seveda, znanje in stopnja državljanske zavesti. Lep primer spodbudne večslojnosti in ambivalentnosti, ki jih takšno izhodišče omogoča, je dal Slavoj Žižek: nujno stališče o Palestini in, na žalost, popolnoma napačno stališče o čebelah: pred leti sem pisala o čebelah in demokraciji, Nataša Kramberger pa je kot razumnica in čebelarka sesula zgrešeno filozofovo videnje.

Moje simpatije za boljši del ljudi na svetu vsaj toliko kot razum - če ne bolj, opredeljujejo moji občutki: boljši so zame tisti ljudje, ki so proti smrtni kazni in vsakemu nasilnemu odvzemanju življenja (tudi živali), ki so za mir, za spoštovanje, izboljševanje in povečevanje človekovih pravic, za razumen in ljubeč odnos do narave, za ekonomsko uravnovešenost, za vse trpeče, in ja – tudi za pismenost. Kje v tem vidiš vzvišenost in totalitarizem, res ne vem. Gre za moje osebno stališče in nič drugega, minimalistično je, in zagotovo ne odmerja pravice po pameti, posebej pa ne negira domače pravne in ustavne ureditve. Zanimivo pa je, da ne pokažeš niti trohice vere v opismenjevanje, izobraževanje, doprinos kulture: po tebi neumni imajo pravice, kar je seveda razumljivo po sebi, a takšni naj tudi ostanejo … No, za ”levičarje” tvojega tipa, očitno sprejemljivo; jaz bi pa rekla, da je to ena od predpostavk stalinizma - ”pošteni intelektualci” so tu za vogalom.

Moj karakter si si upal ”prebrati” iz mojih raziskav antične antropologije: jaz si menda nadevam strasti antičnih junakov in bogov, popuščam zlu in ne menim se za žrtve, torej sem utelešena hybris. Pustimo po strani nenavadno enačenje znanstvene discipline in človeka, ki se s to disciplino ukvarja. Nič od omenjenega ni dlje od antičnih tem, s katerimi se ukvarjam: antične ženske, realne in imaginarne, atenska demokracija in v njej posebej gledališče, zgodovinska semantika, zgodovinska antropologija hrane, in miturgija - moj pojem, s katerim mitologijo postavljam v performativni kontekst. Kar zadeva tvoje videnje – da je Homer krvoločen, Heziod pa bolj human, naj te spomnim da je Heziod spisal tudi verze o ženskah, kjer vsak tip presoja in primerja z živalmi – opica, psica, kobila itn. Edina dobra je – čebela, ki ne govori, praktično nima telesa in samo dela. O Homerju ne vemo skraj nič, verjetno je, da je epa sestavil po naročilu Aten. Osnovno sporočilo Iliade sta mir in žalost nad smrtjo, kjer smo vsi enaki: ena od inspiracij za demokracijo, mar ne? Heziod pa je bil aristokrat na podeželju, njegov glavni kriterij za ”dobro” soprogo je bil, da proizvaja čim več in troši čim manj hrane.

Če primerjam svoj družbeni credo, ki je minimalističen in ne posebej pameten, in teme, ki jih raziskujem, od tvoje zamišljene Valkire, ki demokracijo razume samo kot vadbišče bogov, ne ostane nič. Seveda pa imaš svobodo, da o meni napišeš kar koli, ker obenem pišeš o sebi in svojih motivih: meni je žal in sram me je - in samo zato, dosti o tem.

Poglejmo tvojo po predpostavki najbolj kompetentno, pravniško interpretacijo dogodka z zastavicami. Meniš, da imam problem, ker s svojim nerazumevanjem demokracije ne dojamem nečesa tako preprostega. Jaz pa menim, da imaš problem ti, ker ne vidiš razlike med verbalnim (ustnim in pisnim), in performativnim izražanjem. V prvem primeru časovna razlika med izjavo/tekstom in odgovorom ni pomembna; v drugem po tvojem mnenju reakcija ni možna, ker bi se na ta način kršila pravica tistega, ki se je izrazil prvi. Tiste, ki so postavljale plakat in zastavice, so imele pravico, da njihove zastavice ostanejo, menda dokler ne strohnijo, in v tem času bi javni prostor (travnik) ostal tabu za vse ostale. Drugače misleči pa medtem sicer lahko verbalno izražajo svoje nasprotovanje, a instalacije pa se ne smejo dotakniti. Kaj pa smetarji? Jasno, da zakon ne odreja časa – ti pa tistim, ki so ”prvi”, daješ vse pravice, drugim, ki odgovarjajo, pa nobene. Pa še to – druge na seznamu niso uničevale instalacije, ampak so samo spustile zastavice. Ne, to gotovo ni enako vpadu policije v tiskarno, ko je tvegana priloga v tisku. Gospe, ki ščitijo življenja nerojenih, izključno slovenskih otrok, so ”natisnile” svoje mnenje, druga stran, ki ni imela nobene tehnične prednosti, je z reakcijo v kratkem časovnem zamiku pokazala svoje mnenje. Kratek čas, jasen pomen, svoboda izražanja, svoboda odgovora. Seveda tu ni nobenega pravnega problema, imaš prav. Krivic pač potrebuje krivce, in ni boljšega od mladih žensk in stare ženske, ki jih brani: udri po krivcih, v stroj Homer, Heziod, vsi grški junaki in bogovi, Tone Virk, Cankar, etika, za okras pa še Rosa Luxemburg ...

Sama sem doživela epizodo s tiskarno – ne samo enkrat. Nekaj minut preden je prišla milica, sem s sourednikom iz tiskarne leta 1970 v Beogradu ukradla nekaj primerkov satiričnega študentskega časopisa: na izhodu so naju preiskali. Ponudila sem svojo torbico s tisoč nesmislenih predmetov (”ženska torbica”), pa še sem pojasnjevala vsakega posebej. Miličniki so me pustili brez telesnega pregleda (časopis sem imela pod pulijem), ker so me imeli čez glavo zaradi mojega blebetanja, sourednik pa je v aktovki brez pregleda odnesel nekaj kovinskih plošč z ilustracijami, ob pomoči grafičnega delavca, ki je stal za njegovim hrbtom. Naslednjega dne so časopis sežgali na dvorišču tiskarne. Drugič nisem imela takšne sreče: leta 1993 so v Ljubljani iz dnevnika Republika v tiskarni izločili celo stran zaradi mojega teksta, dobrohotnega pastiša knjig o Medvedku Puju, v katerem sem opisala prihod ptic Tujk v Veliki gozd ... O tem v demokratični slovenski javnosti ni bilo nobenega odmeva. Ti si me v tem delu svojega odgovora poučil, da so tako, brez hrupa, onemogočili prodajo Cankarjeve Erotike, o kateri sem sicer pisala in predavala v Cankarjevem domu in v NUK-u. In jaz naj bi bila podobna tistim (cerkvi), ki so knjigo prepovedali?

To se imenuje patriarhalna cenzura, ki računa na patriarhalno publiko in na vse, ki se še bojijo patriarhata. Bolj ko je neprepričljiva, bolj kaže moč. Moral se boš veliko, veliko bolj potruditi, da me diskvalificiraš, da niti ne govorim o tvoji površni pravni pojasnitvi. 

Draga Svetlana Slapšak! 

Na začetku svojega pisma si do mene (za tvojo miselno ostrino) nenavadno blaga, a se popraviš na koncu. Tam moje priznanje predsednici za njeno podporo »svobodi tistih, ki mislijo drugače«, oceniš za žaljiv napad na tiste »starejše zagovornike pravice do splava«, vključno s teboj, ki v dejanju tistih mladih aktivistk ne vidijo ničesar napačnega. In svoje stališče utemeljiš takole: »ne pozabljam, ne obžalujem, ne kesam se, ne prilagajam se ničemur, kar je v nasprotju s tem, kar misli boljši del ljudi na svetu …«. Kaj misli »slabši del ljudi na svetu«, te zanima le toliko, kolikor njihove slabe ideje čim odločneje zavračaš – sem te prav razumel? Da bi imeli ustavno pravico misliti drugače kot jaz – temu se pa jaz že ne bom prilagajala!

To tvoje stališče se, če sem si tvoje sijajne prikaze antične grške mitologije dobro zapomnil in jih prav razumel, odlično ujema s tem, kako so na svet gledali grški bogovi in boginje, junaki in junakinje: strastno, z vsemi sredstvi in brez obzira na vse zlo, ki bi ob tem (danes bi rekli »kot kolateralna škoda«) lahko nastalo in tudi je nastalo, so se borili za svoje interese in za svoj prav. Za tisto, kar je (ali bi moralo biti) prav »za boljši del ljudi (in bogov) na svetu«. Taka je bila, če sem tudi knjigo Toma Virka »Literatura in etika« prav razumel, zlasti etika homerskega sveta. Le malo kasnejša Heziodova etika je bila že nekoliko drugačna, a tudi on še vedno pravi: »Ljubi prijatelja, toda sovražniku vračaj s sovraštvom!«. »Svobodo misliti drugače« kot etično vrednoto je prinesel šele racionalizem 18. stoletja, Rosa Luxemburg pa jo je (neuspešno) skušala uveljaviti kot vrednoto tudi za »proletarsko državo« 20. stoletja. Na to vrednoto smo se nekoč skupaj sklicevali do takratne oblasti kritični levičarji, zdaj, ko tiste socialistične ureditve in njene oblasti ni več, a je ta vrednota postala z ustavo priznana vrednota sedanje družbe, pa zate, Svetlana (in žal še za mnoge druge), to ni več vrednota?

No, pardon – je še, samo da je, kot praviš, svobodi izražanja zdaj treba spremeniti pomen: tako, da to ne bo zajemalo tudi »svobode izražanja neumnosti … nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za svobodo izražanja«! Skratka, svoboda izražanja da, ampak samo za izražanje naprednih idej, ne pa nazadnjaških in neumnih. Katere od idej je dovoljeno razširjati in katerih ne, pa bomo seveda določali mi, pametni in napredni, ne tisti neumni in nazadnjaški. In tudi ne nekakšna buržoazna ustava, kjer je npr. propagiranje rasizma in holokavsta, pa še kaj, že zdaj izključeno iz svobode izražanja – ampak za nas, pametne in napredne, to pač ni dovolj. Mi vendar priznavamo samo to, »kar misli boljši del ljudi na svetu«!

Dodatnega komentarja gornjih »demokratičnih« idej ne bom zapisal – upam, da ni potrebno. Ker si izrecno prosila za pravno razlago vprašanja, »kateri zakon ureja trajanje dogodka«, namreč (v tem primeru) izražanja mnenja nasprotnic splava, naj ti odgovorim še na to zgrešeno vprašanje. Koliko časa kakšen dogodek traja, seveda ne določa zakon – dogodek pač traja, dokler traja. Če svoje mnenje izraziš s plakatom, grafitom ali »instalacijo v parku«, ga na ta način izražaš, dokler to ni odstranjeno ali uničeno – tega pa tvoj mnenjski nasprotnik seveda ne sme narediti. To bi bilo enako, kot če bi vdrl v tiskarno, kjer se tiska časopis s tvojim člankom, in bi fizično preprečil njegovo objavo. Kot je včasih delala »udba«. Ali če bi po izidu zaplenil vse izvode. Ali (blažja varianta), če bi vse izvode pokupil in uničil – kdo je že to naredil s Cankarjevo Erotiko? Svoje drugačno mnenje lahko izraziš tako, da ga poveš, napišeš, narišeš itd., ne pa tako da nasprotnikov izraz njegovega mnenja uničiš. Je bila ta pravna razlaga tega »težkega« vprašanja dovolj razumljiva? Če tebi, Svetlana, ali komurkoli drugemu morda ni bila, pričakujem nadaljnja vprašanja ali kritiko. Imate vso svobodo izražanja (zelo pametni in manj pametni enako). 

Na seji Državnega zbora dne 16. 10. 2023 je predsednik vlade dr. Robert Golob odgovarjal na poslansko vprašanje poslanca Levice o razlogih za odločitev vlade, da pri pripravi zakona o izvrševanju proračuna kot varčevalni ukrep uvede neusklajevanje socialnih transferjev. Njegov odgovor je bil izjemno skrb zbujajoč in je nakazal velik obrat politike vlade glede spopadanja z revščino. Spornih je nekaj trditev. Najprej bomo navedli tiste, ki se pojavljajo v zadnjih desetletjih pri vseh dosedanjih vladah, pa jih predsednik sedanje vlade doslej še ni javno izrekel, zato smo menili, da je njegova politika drugačna – bolj razumevajoča do revščine in revnih ljudi. Izrazil je prepričanje, da se ljudem, ki prejemajo denarne socialne prejemke, ne izplača delati, saj raje posedajo doma in nič ne delajo. Gre za demagogijo, ki nima popolnoma nič opraviti z realnostjo. Višina denarne pomoči za eno osebo znaša 465,34 €. Za osebe, ki so delovno aktivne, je znesek sicer višji. Dejstvo je, da osnovna denarna socialna pomoč ne zadošča ne za kritje kratkoročnih ne dolgoročnih minimalnih življenjskih stroškov! Ljudje, ki jo prejemajo, ne morejo brezskrbno sedeti na kavču, ker morajo iskati načine in vire, kako preživeti. Več kot polovica zneska gre namreč za položnice, pozimi je ta znesek še višji, zato ljudem za osnovne potrebe ne ostane veliko. Podatki o revščini v Sloveniji kažejo, da je posebej ogroženo preživetje starih ljudi, pa tudi samskih oseb ali enostarševskih družin. Zato je govor o tem, da se ljudem ne splača delati, ker imamo pri nas tako bogate denarne socialne prejemke, zavajanje.

Če k temu dodamo še govor o goljufijah, dobimo demagoški paket, ki vedno deluje, čeprav je cena za to velika. Namreč, obe trditvi, torej, da se ljudem ne splača delati, in da goljufajo, so vlade do sedaj uporabile, ko so želele drastično poseči v socialne pravice in prejemke. Najlažje jih je znižati ali celo ukiniti, če ima vlada za te ukrepe družbeno podporo. In označevanje ljudi, katerih preživetje je odvisno od denarnih prejemkov, za lene in za kriminalce, ki zlorabljajo poštene in delovne davkoplačevalce, je učinkovita strategija, saj deluje nemudoma. Na ta način so vse vlade doslej najprej in v največji meri »varčevale« prav na račun socialne države, z zniževanjem temeljnih socialnih pravic najrevnejšim. Vendar ima takšno početje, vključno s spremljajočo demagogijo, dolgoročne negativne učinke, ker spodjeda družbeno kohezijo, temeljne pravice in solidarnost, erodira socialno državo in povečuje stigmatizacijo marginaliziranih skupin. Obenem deluje zaviralno na družbeno ustvarjalnost in odprtost do raznolikosti. Naj spomnimo, da gre najslabše družbam z velikimi družbenimi neenakostmi. Najboljša investicija v kakovost življenja je zato spodbujanje medsebojne povezanosti, zaupanja in solidarnosti. Ljudje so najbolj ustvarjalni v okoljih, kjer se čutijo sprejete ne glede na svoje osebne okoliščine. Med to sodi tudi, da nas družba podpre, ko to potrebujemo. Zaupanje je namreč najpomembnejši element socialnega kapitala, ta pa gonilo napredka. Govor o goljufijah je zavajanje in govorjenje na pamet, kar je dokazala tudi zadnja revizija centrov za socialno delo, ki jo je opravilo Računsko sodišče. Poleg tega imamo enega najbolj represivnih sistemov dostopa do socialnih denarnih prejemkov, saj ima država vpogled v preko 40 baz podatkov o vlagateljih, med drugim tudi v bančne podatke.

Še zadnji, res nevaren del argumentacije predsednika vlade, pod kakšnimi pogoji bi se t.i. denarni transferji lahko usklajevali, pa je bila napoved uvedbe digitalne kartice, ki naj bi zagotovila boljši nadzor nad porabo sredstev. Ta ideja skriva namen o sledenju porabe sredstev, kar nakazuje veliko bolj nevarno predpostavko o tem, da je mogoče za »javni denar« kupiti le določene izdelke, seznam teh izdelkov pa naj bi pripravila država. Ta predpostavka odraža res najbolj nizkotna prepričanja o tem, kaj naj bi bilo dovolj dobro za najrevnejše, in o tem, da najrevnejši nimajo pravice do osebnih izbir in preferenc. Eno od takih afer smo v Sloveniji že imeli, ko so na enem izmed ljubljanskih centrov za socialno delo zavrnili plačilo izredne denarne pomoči, ker so bile na računu za prehranske izdelke tudi limone, češ da limone niso osnovni prehranski izdelek. Sezname izdelkov po navadi delajo ljudje, ki iz svojega privilegiranega položaja sodijo o tem, kaj naj bi bilo primerno za revne. Tak paternalizem odločno posega v človekove pravice do preživetja v skladu s potrebami, povečuje državno represijo in prispeva k medgeneracijskemu prenosu revščine. Digitalna kartica uničuje eno od temeljnih pravic do prostega razpolaganja z lastnim dohodkom, hkrati pa stigmatizira revne, saj bi se morali identificirati in tako javno pokazati svoj status, kar je posebna oblika javnega sramotenja. Sprašujemo se, kako bi zagovorniki takšnih idej reagirali na morebiten predlog, da bi bilo treba digitalno kartico uvesti za zgornje sloje, da bi bolj natančno videli, kako trošijo denar in s tem preprečili njihove goljufije in davčne utaje.

Naj zaključimo z navedbo dejstva, ki izhaja iz mednarodnih raziskav o t.i. goljufijah pri uveljavljanju denarnih socialnih prejemkov. Raziskave na Irskem in v Veliki Britaniji so pokazale, da je odstotek goljufij zelo nizek, ne večji od 1% ali 2% odstotkov. Raziskave ugotavljajo, da je veliko večji problem neuveljavljanje teh prejemkov, čeprav bi bili ljudje do njih upravičeni. Ljudje ne uveljavijo prejemkov, ker jih je sram, ker se počutijo stigmatizirane in ker morajo čez postopke, ki jih razčlovečijo takrat, ko bi jim morala država najbolj stati ob strani. Zato pozivamo predsednika vlade, da napore vloži v preprečevanje in odpravljanje revščine in opusti sramotne ideje o nadzoru in kaznovanju revnih.

— Kolektiv Fakultete za socialno delo, Študentski svet Fakultete za socialno delo, Združenje aktivnih na Fakulteti za socialno delo in zaposleni na Fakulteti za socialno delo, Vesna Leskošek, Mojca Urek, Alenka Gril, Ana Kralj, Ana Marija Sobočan, Anže Jurček, Barbara Kresal, Darja Zaviršek, Gaja Černe, Irena Šumi, Jelka Zorn, Juš Škraban, Klavdija Kustec, Lea Šugman Bohinc, Martina Konjedic, Milko Poštrak, Mojca Šeme, Nika Cigoj, Nina Mešl, Petra Videmšek, Sara Pistotnik, Simona Glavan, Srečo Dragoš, Tadeja Kodele, Tamara Rape Žiberna, Vera Grebenc.

Dragi Matevž Krivic.

Pravzaprav ni bilo treba vpeljati težkega topništva, Voltaira in Rose Luxemburg: nikogaršnja pravica do svobodnega izražanja ni bila ogrožena. Nasprotno, mlade aktivistke so izkoristile svojo pravico do svobode izražanja in se odzvale na svobodno izražanje drugih. Prve so zasedle javni prostor, dale vedeti, da so domoljubne (tribarvna razporeditev zastavic) in poudarile, da jim je mar samo za neostvarjena slovenska življenja. Druge so odgovorile tako, da so – dobesedno – spustile zastavice. Po kakšnem kriteriju in pravni logiki je prve treba zaščititi in druge kaznovati? Gre za nepotrebno, javno kaznovanje, ki lahko za mladenko pomeni resno oviro v njenem nadaljnjem javnem in zasebnem življenju, in kar je najslabše, pomeni neposredno izpostavljenost grožnjam in morebitnim fizičnim napadom s strani tistih, katerih svobodo izražanja braniš bolj kot svobodo izražanja drugih. Nemogoče je, da ti in predsednica republike ne poznata načina ”komuniciranja” teh ljudi.

Svoboda izražanja nujno vključuje dialog: ena stran je povedala svoje, druga stran je povedala svoje. Prvih nihče ni motil, medtem ko so instalirale svoj dogodek za javnost. Edino možno »neuravnoteženost« vidim v času, ki so ga imele prve za svobodno izražanje. Prosim za pravno razlago - kateri zakon ureja trajanje dogodka?

Svoje kritično izražanje in boj za svobodo izražanja sem začela pred natanko petinpetdesetimi leti: zavedala sem se, da zato ne bom mogla imeti univerzitetne ali kakšne druge javne kariere, sledili so mi, me zasliševali, me pretepli na ulici in mi vzeli potni list, a nisem končala v zaporu kot moji prijatelji. V tistih časih pa zagotovo nikomur ne bi prišlo na misel, da bi se zoperstavil zakonu o svobodnem odločanju o rojstvu, in medicinski pomoči pri splavu. In da se danes ne bi uprla takšnemu nazadnjaštvu? Takrat pri starejši generaciji v vsej državi nismo imeli nobene podpore, razen nekaj pogumnih posameznikov – ti si bil eden izmed njih. Naša ideja o svobodi izražanja se je nanašala izključno na svobodno kritiko države in enostrankarskega sistema: ni šlo za boj za svobodo izražanja neumnosti, nevednosti, nestrpnosti, zlobe, rasizma, antisemitizma (pod tem izrazom štejem vse Semite), vulgarnosti, mizoginije, žaljivk, voyerstva, denunciacij, nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za „svobodo izražanja“. Najmanj, kar lahko storimo, je, da premislimo in spremenimo pomen termina, saj je povsem nesmiselno dopuščati, danam lekcije o „svobodi izražanja“ delijo tisti, ki so ga tako pervertirali.

»Zlasti pri nas levičarjih«, praviš: kateri levičar katere koli generacije in usmeritve je lahko na strani vrha oblasti in proti mladi aktivistki? Predsednica je zaradi zlahka prepoznavnega impulza uničila organ dialoga z mladimi, ki ga je ustanovila sama, dva člana sta protestno izstopila, škoda predsedničinemu ugledu je nedvomna. Ta gesta me spomni na tisto najhujše, kar je, razen občutka sramu predsednik Pahor pustil za seboj: na ozkosrčnost, zaradi katere je odvratno skoparil z amnestijami, najvišjo močjo, ki jo predsednik ima. Upam, da se takšna napoved ne bo uresničila ... In v tem smislu je obtoževanje mladih za „mladostno gorečnost“ (in obenem medlo »razumevanje« za njih) res nekaj najslabšega, kar seniorizem lahko pokaže. Ker nam ni nihče pomagal, moramo biti pripravljeni brezpogojno pomagati mladim, ki kažejo enako »mladostno gorečnost«, kot smo jo nekoč imeli mi, in ker jim je odvzeto tisto, česar smo mi imeli v izobilju: upanje. Ko se predsednica države tako ostro odzove, ne da bi se sploh pogovorila s svojo mlado sodelavko, zagotovo ne ščiti svobode izražanja, temveč podpira obstoječi razredni red, razmerja moči, poslušnost cerkvi in daje znak, kaj je dovoljeno in kaj ni. Ker če ščiti svobodo izražanja nasprotnic ustave, kar je pohvale vredno, potem mora ščititi tudi drugo stran, stran ustavobraniteljk. Pokazala sem, da je vprašanje kršenja svobode izražanja v tem primeru povezano le s - štoparico.

Ne mislim, da s svojim pisanjem kakor koli ”udriham”, še manj pa »pljuvam« po predsednici: nasprotno, prvi predsednici želim pomagati pri vzpostavljanju in izgrajevanju najpomembnejšega dela njene avtoritete – premišljenega stila. Zato tvoj oster in pravzaprav žaljiv napad na »starejše zagovornike pravice do splava« in njihovo »teptanje poti« jemljem osebno, čeprav ga v pismu naslavljaš predvsem na urednike in avtorje Mladine. Moj seniorizem je očitno drugačen: ne pozabljam, ne obžalujem, ne kesam se, ne prilagajam se ničemur, kar je v nasprotju s tem, kar misli boljši del ljudi na svetu, in še vedno se učim, recimo od mlade borbene ženske. 

Pred kratkim je zavod Katoliška mladina na Kongresnem trgu v Ljubljani organiziral prvo javno molitev rožnega venca. Organizator je dejal, da je javna molitev močnejša od zasebne, na dogodek pa je posebej povabil mlade moške in fante. Na dogodku so molili tudi za mir po svetu.

Javna molitev je močnejša od zasebne, pravi katoliška mladina. Kaj o tem pravi Jezus? V svojem Govoru na gori je dejal: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.« (Mt 6, 58) Jezus je torej jasno povedal, kaj si misli o javnih molitvah – zanj so takšne molitve hinavske! Kaj bi potem lahko glede na Jezusove besede rekli o javni molitvi, ki so jo izvedli mladi katoliki? Če je nekaj hinavsko, ali je potem v skladu z naukom Jezusa? Kaj je hinavsko? Po SSKJ gre tudi za to, da se skrivajo pravi nameni! Kakšni so bili potem pravi nameni omenjene javne molitve? Sicer pa je že sam Jezus v Govoru na gori razkril motiv za javne molitve: da se molilci pokažejo ljudem, torej da gre za zbujanje javne pozornosti.

Takšna molitev torej nasprotuje Jezusovim besedam in zato ni krščanska.

Velik del molitve rožnega venca je molitev k Mariji. To je zanimivo, saj Jezus v prej omenjenih besedah ni omenjal molitve k Mariji, temveč samo molitev k Očetu. Ali ni potem tudi molitev rožnega venca, vsaj v delu, ki se nanaša na Marijo, v nasprotju z Jezusovimi besedami o molitvi? Če da, ali je potem molitev rožnega venca krščanska? V omenjeni molitvi cerkev Marijo označuje kot Božjo mater, kar je seveda absurdno, saj Bog ne more imeti matere. Če bi Bog imel mater, potem Bog ne bi bil Bog, temveč bi bila Bog Marija! Ali ni to še en znak o nekrščanskosti navedene molitve? Sicer pa je Marija samo mati Jezusa kot človeka in ne Kristusa kot duhovnega bitja, Kristusa Boga.

Vojna v Ukrajini, oborožen konflikt med Izraelom in Hamasom … kar kliče k molitvi za mir. Zato seveda ni čudno, da so na Kongresnem trgu molili tudi za mir. Vendar pa se postavi vprašanje, ali je bila ta molitev iskrena. Zakaj? Ker katoliški cerkvi v Ukrajini in v konfliktu med Izraelom in Hamasom ni za mir, kar je razvidno iz papeževih besed, saj je ta podprl pravico Ukrajine in Izraela do samoobrambe. Ker ta pravica vsebuje tudi vojaški odziv zoper napadalca, je jasno, da je papež podprl tudi ubijanje ljudi in uničevanje narave, saj je to posledica vojaškega odpora napadalcu. To pa pomeni, da papež ni podprl miru, temveč vojno. In to kljub Jezusovemu pacifizmu in Božji zapovedi, ki pravi Ne ubijaj in ki nima izjem! Kakšno moč ima molitev, ki je v nasprotju z Jezusovim naukom?

Zavod Katoliška mladina je na dogodek posebej povabil samo mlade moške in fante, ne pa tudi mladih deklet oz. žensk. Zakaj je dal prednost moškim? Ali mogoče gre za diskriminacijo žensk v smislu besed apostola Pavla, ki je dejal: »Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo o čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker bi bilo sramotno, če bi žena govorila v Cerkvi.« (1 Kor 14,3435) Pavel pa še pravi:

»Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.« (1 Tim 2,1112) In kaj v zvezi z ženskami pravi za cerkev izredno pomembni učitelj Tomaž Akvinski? To so njegove besede: »Ženska je napaka narave [...] s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno [...] manjvredna [...] neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški [...] polno udejanjanje človeške vrste je samo moški.« Jasen je bil tudi cerkveni učitelj Avguštin: »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem.« 

Na moje vprašanje, ali levičarji s svojo načelno podporo svobodi izražanja tistih, ki mislijo drugače kot mi, sploh mislimo resno ali ne, je Mladina s člankom Luke Volka odgovorila, da s tem ne mislimo čisto zares. V pozivih k ukinitvi dovoljenosti splava iščemo besedno nasilje nad ženskami, kar naj bi opravičevalo naše samovoljne »protiposege« v svobodo izražanja idej, s katerimi se ne strinjamo – čeprav je v članku priznano, da je voditeljica zadnjega Pohoda za življenje »danes pri svojem izrekanju precej previdnejša« (beri: da zdaj ne označuje žensk, ki splavijo, za morilke). Da pa je tako rekla pred tremi leti v nekem intervjuju (čeprav niti to ni bilo čisto tako) – in zato ji lahko isto očitamo tudi danes? Če so »oni« postali previdnejši (da bi izražanje njihovih idej ostalo v zakonsko dovoljenih okvirih), ali ne bi morali biti previdnejši tudi »mi«? In ostajati pri svojem nasprotovanju za nas nesprejemljivim idejam tudi mi v dovoljenih okvirih?

Ne, naše ideje so vendar boljše, so napredne in ne nazadnjaške – oni pa »širši družbi vse bolj odločno vsiljujejo svoje poglede in norme«!? Aha, njihova propaganda je vsiljevanje, naša pa ni?

V članku je citirano tudi mnenje dr. Dragana Petrovca, ki sicer skuša glede tega dati prav malo eni in malo drugi strani, a vendarle zaključi, da bi sodišče »najverjetneje težko pritrdilo« temu, da je nasprotovanje ustavni pravici do splava nasilje – in da je zato pač »zadoščenje treba iskati po predvidenih poteh« (čeprav je to »dolgotrajno, naporno, drago in ne vselej uspešno«). Toda takoj nato je citirano drugačno, bolj odločno mnenje: »Stvari so šle predaleč. … Pustiti geste, ki jih lahko opazujemo, povsem pri miru, je skrajno kratkovidno. Treba se jim je upreti. Četudi bolj agresivno, kadar je potrebno.« In novinar Mladine to sklene takole: »A morda se še najbolj univerzalen odgovor skriva prav v gesti teh deklet, ki jo je uspela zamazati nesmotrna odločitev predsednice.« Skratka: še naprej podpiramo to, da se našim idejnim nasprotnikom sme tudi na nedovoljene načine ovirati izražanje njihovih idej – in zavračamo ravnanje predsednice republike, ki temu nasprotuje. Saj načelno smo za svobodo izražanja – ampak malo jo lahko pa kar sami omejimo, »kadar je potrebno«!?

Ne – in to ne le v tem konkretnem primeru, kjer se včasih skuša miriti strasti tudi z opozorili, da pri nas »pravica do splava« (bolje: dovoljenost splava) ni ogrožena in da se zato ne gre preveč razburjati. Ne. Tudi tam, kjer bi grozilo, da bi »našim« nasprotni, konservativni (ali celo nazadnjaški) nazori lahko v družbi celo prevladali, zoper to nevarnost v demokratični družbi ni drugega zdravila kot prepričati večino, naj takim idejam ne sledi. Če se njihovo širjenje skuša preprečiti z nedovoljenimi, nedemokratičnimi sredstvi, jih bo to samo še okrepilo.

Kaj pa ignoriranje ali ironiziranje takih nazorov, kot priporoča dr. Petrovec? Včasih morda res že to zadošča. V kombinaciji s čim takim, kot nam je v isti številki Mladine ponudil Marcel Štefančič v članku »Svetopisemski abortus«. 

Avtorjevo poimenovanje prispevka Neskončna vojna v zvezi z vojnim dogajanjem v Ukrajini, objavljenim v Mladini št. 39, 29.9. 2023, je upravičeno toliko bolj, ker je Zahod, pri čemer ima posebno vlogo EU, obšel možnost, da bi namesto pošiljk novega in novega orožja na fronto, enako - če ne celo bolj intenzivno, vztrajno - in glede na realnost obstoječih ciljev - iskal rešitve po vseh razpoložljivih diplomatskih poteh za pogajalsko mizo (v zadnjem letu ni bila sklicana niti enkrat!) in s tem prispeval h koncu obupne morije, ki smo ji priča.

Za bralce pa je v tej zvezi zavajajoč podatek, cit. »Poljska do prve svetovne vojne ni obstajala kot samostojna država, ker je bila okupirana.« Res je sicer, da so bila poljska ozemlja in narod kar dobri dve stoletji, če ne več, predmet tujih interesov, spopadov in posledičnega razkosavanja, a drži tudi, da je kot samostojna državna tvorba Poljska obstajala že veliko pred temi pojavi. V času vladavine jagelonske dinastije, torej v 14/15. stoletju je na primer obsegala, ali vsaj nadzorovala, ogromen prostor »od morza do morza« - od morja do morja - od Baltika do Črnega morja – in tedaj dejansko prvič vstopila v evropski politični prostor kot geopolitična velesila.

Nisem sicer zgodovinarka, a sem ob pisanju romana o Elizabeti Habsburški, vnukinji Barbare Celjske, ki jo zgodovina pozna kot mati kraljev, kar temeljito proučila ta del poljske zgodovine. Naj na kratko pojasnim. S poroko Elizabete Habsburške, Barbarine vnukinje s poljskim kraljem in velikim litvanskim knezom Kazimirjem IV. Jagelonskim, se je utrdil položaj poljske dinastije Jageloncev, podobno, kot je avstrijskim krajem koristila dinastična politika habsburške vladarske hiše. S posrečenim zakonom, ki se je nesrečno začel, a nadaljeval z vizijo in s premišljenimi potezami vladarja, njemu in poljskemu ljudstvu do kraja lojalne kraljice, pa tudi s kar trinajstimi otroki, ki jim je bila že z rojstvom dodeljena naloga - zaradi česar so štirje sinovi kasneje postali kralji, eden kardinal in eden celo svetnik, ter sedmih hčera, ki so jih kot zaželene neveste v skladu z lastnimi dinastičnimi interesi porazdelili po vseh nemških kneževinah – je ozemlje tedanje poljske državne tvorbe skupaj z vsem teritorijem, ki so ga nadzirali (n.pr. Litvo, Velik del današnje Ukrajine, Češko kraljestvo, kraljevino Ogrsko s Slovaško, pridruženo Hrvaško, in morda še kaj), dejansko predstavljalo imperij. Pustimo ob strani dejstvo, da je bilo s padcem Jageloncev konec te vsekakor pre-napihnjene tvorbe. To so si postopno razdelili - najprej je to - tudi preko poroke - uspelo Habsburžanom, za njimi pa z nekaj vladarske sreče tudi drugim.

Kakorkoli je že naprej tekla zgodovina, tega vzhodnoevropskega prostora, nihče trezne presoje ne more zanikati, da so ti časi - v obdobju vladavine najmlajšega Jagelonskega sina Sigismunda II. Starega tudi dejansko poimenovani kot Zlati časi Poljske – postali in ostali – skupaj z vsemi drugimi obdobji, ki jih tukaj ne omenjamo, pomemben del kolektivne podzavesti poljskega ljudstva in njenih voditeljev. Kaj takšen skupinski spominski zapis dejansko pomeni, pa se bo verjetno še videlo.

Spoštovani, novinar Mladine se je obrnil na PR službo Univerze v Ljubljani s prošnjo, da bi mu posredovali odgovore »na temo financiranja NOO« ter uvajanja izbirnih predmetov. V ustnem pogovoru je omenil, da piše prispevek o projektu ULTRA. V dobri veri, da želi pojasnila, smo na vprašanja izčrpno odgovorili, vključno na vprašanje, ki ga je novinar zastavil v zvezi s pisanjem dr. Marka Pavliha o alternativnih pristopih, ki jih bo vnesel v poučevanje pri enem od naših izbirnih predmetov. Prav zaradi tega za nas neprimernega zapisa v Sobotni prilogi Dela smo na Univerzi v Ljubljani nemudoma začeli s pripravo gradiv za zunanje sodelavce, vključno s pogoji znanstvenosti v poučevanju. Nesporazum smo vzeli resno, obenem pa tudi kot spodbudo, da na univerzi dodatno krepimo odpornost na psevdoznanstvene pristope v visokošolskem prostoru.

To smo v odgovoru novinarju tudi eksplicitno zapisali (v priponki). Z začudenjem beremo, da se je novinar odločil našo prenovo študijskih programov imenovati »zaslužkarstvo«, namesto predstavitve projekta pa se je odločil za komentar. Na Univerzi v Ljubljani resno jemljemo vse kritične zapise o nas, tudi komentarje: so ogledalo, ki nam ga nastavlja javnost, na opozorila, kot v primeru zapisa prof. Pavlihe, pa se odzovemo z ukrepanjem. Verjamemo pa, da mora tudi komentar sloneti na podatkih. V zbiranju gradiv za svoj komentatorski prispevek nas novinar ni nikoli prosil za vpogled v finančno sliko projekta niti v naše redno poročanje MVZI o porabi sredstev. Vsi ti podatki so na voljo. Ker gre za sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost EU, pri porabi in poročanju vse tri javne univerze sledimo strogim navodilom financerja. Preseneča nas tudi trditev novinarja, da univerze zanemarjamo svoje osnovno poslanstvo – izobraževanje prihodnjih generacij s tem, ko se preveč posvečamo trajnosti. Menimo, da o klimatskih spremembah spričo vseh vremenskih dogodkov ne more biti dvoma in univerze moramo biti tiste, ki bomo prihodnje generacije izobrazile in jih usposobile za drugačen odnos do planeta.

Resda je beseda »trajnost« danes (pre) pogosto zlorabljena, a univerze moramo biti tiste, ki se bomo trudile za to, da bo takšnih zlorab čim manj, kar pa lahko delamo le preko izobraževanja, in na univerzi v Ljubljani vsekakor delujemo v tej smeri. Na Univerzi v Ljubljani si na različne načine, tudi v okviru projekta ULTRA, prizadevamo povrniti zaupanje javnosti v javne institucije, kotsmo javne univerze in kakovostni tradicionalni mediji. V luči porasta medijskega on-line pobalinstva, dezinformiranja in zlorab javne besede smo še posebej občutljivi na verodostojno ravnanje s podatki in informacijami. Zapis v vašem tedniku spodjeda naša prizadevanja: ustvarja vtis o nepotrebnem vlaganju v visokošolski izobraževalni sistem v Sloveniji, našim partnerjem v evropskem akademskem prostoru pa sporoča, da smo nevestni upravljalci z javnim denarjem. Kar nas posebej žalosti, sporoča tudi, da morda izgubljamo v bitki za odgovorno in verodostojno mnenjsko kulturo kritičnih medijev, ki si jih želimo ob svoji strani, ko gre za odgovorno sporočanje javnosti o našem delu in prizadevanjih za skupno dobro. 

Še pomnite, tovariši? Voltaire: »Ne strinjam se s tem, kar praviš, toda do smrti bom branil tvojo pravico, da to poveš«. Rosa Luxemburg: »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. »Še pomnite, tovariši?« je bil naslov radijske oddaje, ki je, ko smo bili še mladi, obujala spomine na NOB (seveda le tiste lepe, takrat dovoljene). Danes sem te besede potegnil iz naftalina, da bi nazorske tovariše iz današnje Mladine vprašal, ali pomnijo, kako smo se pred kakšnimi 40 in več leti prav pod vodstvom takratne Mladine borili tudi za spoštovanje gornjih dveh znamenitih izrekov.

Seveda se tega sami ne morejo spomniti, saj so za to premladi. Kaj pa zdaj, ko jih kakšen starec, ki pa mu vsaj možgani še delajo, spomni na to, za kaj smo se nekateri takrat še skupaj borili? Takrat seveda (naivno) misleč, da bi bilo svobodo drugače mislečih možno doseči še v okviru socialistične družbene ureditve. Še pred osamosvojitvijo Slovenije smo se (ne le mi – tudi dotedanja »socialistična« oblast!) teh iluzij otresli in sprejeli kot zgodovinsko nujnost kapitalistično družbeno ureditev. Namesto propadlega projekta »socializma s človeškim obrazom« smo skušali (skupaj z drugimi) izoblikovati družbeni sistem »kapitalizma s človeškim obrazom«. Ne čisto brez uspeha – in znameniti 55. člen ustave je ena od pomembnih sestavin tega ustavnega sistema.

Seveda človek in skupine ljudi v nobenem sistemu nimajo le svojega »obraza«, ampak tudi druge, tudi za golo eksistenco nujne potrebe. Kako jih sedanji sistem zagotavlja ali ne zagotavlja, pustimo v tejle polemiki ob strani – v njej gre namreč prav za vprašanje našega »obraza«. Sploh ne gre za to, ali ta sistem ženskam v hudih stiskah dopušča tudi abortus ali ne (ker ga dopušča, to tudi še vedno podpirajo vse stranke v parlamentu in tega še tako agresivna propaganda »prolajfarjev« ne more preprečiti), gre pa za naš obraz – zlasti pri nas levičarjih za to, ali s svojo načelno podporo ustavni svobodi izražanja (svobodi izražanja tistih, ki mislijo drugače kot mi) sploh mislimo resno ali ne.

Takrat v socializmu se prej omenjeni (z Mladino na čelu) prav gotovo nismo borili za »svobodo tistih, ki mislijo drugače« zato, da bi današnja Mladina (ki drugače nekaj da na to, kar je nekdaj bila) zdaj udrihala in to s skrajno žaljivimi insinuacijami po predsednici republike prav zato, ker se je ta odločno zavzela prav za to, za kar smo se nekoč skupaj borili: za svobodo izražanja tistih, ki mislijo drugače.

Nekje drugje sem že zapisal in ponavljam še tu: če ti, ki o splavu mislijo drugače, pri izražanju svojega mnenja kdaj prekoračijo meje pri tem dopustnega (z agresivnostjo, žaljivostjo ipd.), je na take morebitne prekoračitve dovoljenega v pravni državi možno in dopustno reagirati le z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa tako, da gorečneži nasprotnega mnenja »vzamejo zakon v svoje roke« in populijo tiste njihove protestne zastavice ter s tem nedopustno posežejo v njihovo ustavno zajamčeno svobodo izražanja.

Da je mlade zagovornice pravice do splava tu mladostna gorečnost zanesla predaleč, ni težko razumeti – in tudi odpustiti, če bi bile pripravljene svojo napako vsaj priznati. Na spletu (X) je nekdo napisal: »Ena … je po mailu poslala opravičilo za svoje obnašanje … Vsak ima pravico biti za ali proti splavu in nikomur se ni treba opravičevati za svoje stališče, zgolj zato, da je v preveliki mladostni vnemi morda prekršil enake pravice drugih ljudi. Splav že 32 let ni aktualno vprašanje in med parlamentarnimi strankami ni nobene, ki bi na tem področju karkoli spreminjala.«. Glede teh mladih aktivistk se povsem strinjam. Mnogo večja pa je odgovornost vseh starejših zagovornikov pravice do splava, ki zdaj s podpiranjem njihove povsem nesporne kršitve ustavne pravice drugače mislečih ne le poglabljajo že tako pregloboki nazorsko-politični razkol v družbi, ampak s tem tudi že »tlakujejo pot« v še nadaljnje take kršitve. Da o odgovornosti tako vplivnega medija za svoje bralce, kot je Mladina, niti ne govorim.

S svojim nedostojnim pljuvanjem po predsednici republike je v tem primeru Mladina žal popljuvala svoj lastni obraz. In našega skupnega, če se temu ne zoperstavimo. 

Pred nekaj meseci so se v medijih pojavile prve omembe zamisli o postavitvi 56 velikih vetrnic na Pohorju, zadnje čase pa se utrjuje vtis, da to ni zgolj zamisel, temveč resen projekt. Pri tem gre za ogromen, zelo brutalen poseg v prostor in naravno okolje, zato bi morali biti zgroženi nad tem, da ne poteka nobena prava javna razprava, pač pa skušajo projekt realizirati po tihem, brez večjega pompa, pa tudi brez upoštevanja okoliškega prebivalstva in gospodarstva.

Slovenija je revna s surovinami, večino rudnih bogastev smo že porabili. Pravzaprav edino pravo naravno bogastvo, ki ga imamo, je lepo ohranjeno naravno okolje. Če to zapravimo, bomo takorekoč goli in bosi. Predvsem turizmu se ne piše dobro, če bomo uničevali naravo. Vetrnice so smrt za turizem, so pa blagodejne za žepe zaslužkarjev.

Zavzemanje za zeleni prehod nas ne sme preslepiti in zavesti v sprejemanje nesprejemljivih »rešitev«. Za objektivno presojo navedimo nekaj podatkov, ki jih investitorji zavestno zamolčujejo. Za eno večjo vetrnico je potrebnega veliko različnega materiala: 1.200 ton betona, 260 ton jekla, 4,7 tone bakra, 3 tone aluminija in 2 toni redkih kovin ter še kar nekaj ton mešanih materialov iz lesa in umetnih mas; pri tem se za krake rotorjev uporabljajo lahke vrste lesa, ki ga je treba najprej posekati v Južni Ameriki in spraviti v Evropo, tako da imajo vetrne elektrarne zato katastrofalno okoljsko in podnebno bilanco.

Te ogromne količine materiala seveda ne pridejo same v gozd. Treba je posekati veliko dreves, zgraditi ceste do lokacij, po njih pripeljati gradbeno mehanizacijo, odpeljati izkopani material (in tega ni malo, v gradbeno jamo za vsako vetrnico bi lahko spravili več kot 30 majhnih avtomobilov, kot sta clio ali VW polo; tako velika jama pa je potrebna za stabilizacijo, da se vetrnica v vetru ne prevrne). Tla, po katerih je vozila taka težka mehanizacija, še več deset tisoč let ne bodo opravljala svoje funkcije, predvsem ne bodo vpijala deževnice, ki bo zato neovirano tekla v dolino (kaj pa to pomeni, smo doživeli letos poleti). Torej bodo za vedno uničena. Zato imajo prav tisti, ki se zavzemajo, da bi se vetrnice postavljale samo na že degradiranih območjih, ne pa z uničevanjem žive narave.

Če predvidene lokacije na Pohorju nimajo idealnih vetrovnih razmer, bo 56 vetrnic dajalo toliko elektrike kot 7 vetrnic na bolj ugodnem kraju. Zato bi bilo pred začetkom pridobivanja dovoljenj treba opraviti obsežne študije, s katerimi bi ugotovili, da so predvidene lokacije res najugodnejše. Iz dostopnih informacij je sklepati, da niso bile opravljene in da jih ne nameravajo opraviti. Celo ko bi bila taka kreditirana investicija ekološko manj uničujoča, bi imela podobno porazne narodnogospodarske posledice kot TEŠ 6 in lakirnica v Hočah.

Projekt vetrnic na Pohorju je lakmusov test za demokracijo. Če jih bodo kljub nasprotovanju prebivalstva in kljub temu, da niso v javnem interesu, vseeno postavili, bo to pomenilo, da je parlamentarna demokracija samo utvara in da je vselej ključen interes (oziroma pohlep) dobičkarjev in zaslužkarjev, ki si hočejo napolniti žepe, predvsem s subvencijami.

V prispevku Discipliniranje narodne manjšine, ki je bil v reviji Mladina in na spletni strani www. mladina.si objavljen 25. 8. 2023, so bili navedeni enostranski pavšalni pogledi in napačna dejstva ter informacije o predlogih zakonodajnih sprememb za otroke iz težavnih socialnih okolij, ki jih je v državni zbor vložila skupina 11 županj in županov iz jugovzhodne Slovenije in Posavja.

Zavračamo trditev, da so župani in županje vložili pobudo za spremembo več zakonov za potrebe urejanja romske problematike kot tudi, da se ukrepi za izboljšanje položaja otrok iz težavnih socialnih okolij nanašajo zgolj in izključno na romsko skupnost. Pobude so namreč naslovljene splošno in nediskriminatorno nagovarjajo vse državljane Republike Slovenije enako in s tem vsa težavna socialna okolja, kjer so starši neizobraženi, prejemniki denarnih socialnih pomoči in dolgotrajno brezposelni. Zavedamo se, da pripravljene zakonske spremembe med drugim nagovarjajo tudi problematiko neperspektive romskih otrok v JV Sloveniji in Posavju glede na okvir, ki jim ga zagotavlja Republika Slovenija, vendar v enaki meri nagovarjajo tudi vsa ostala težavna socialna okolja.

Prav tako ne drži v prispevku večkrat oz. na različne načine poudarjena trditev, da gre za omejevanje socialnih pravic, kaznovanje in jemanje socialne pomoči. Pobude so pripravljene tako, da ne jemljejo denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, temveč prejemanje finančnih sredstev omejujejo z rednim obiskovanjem osnovne šole otrok prejemnikov pomoči oz. se pomoč v primeru neobiskovanja izplačuje v drugačni obliki, v t.i. funkcionali. Gre za tehnični popravek sedanje zakonodaje, ki določa, da je otroški dodatek dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. V kolikor eden izmed teh pogojev ni izpolnjen, ta prejemek v celoti ni upravičen. Trenutno je socialna politika taka, da ne spodbuja in ne zahteva od staršev otrok aktivnega obiskovanja in zaključevanja osnovne šole. Ni nobene povratne informacije staršem, da je to narobe, saj tega slovenska izobraževalna in socialna zakonodaja ne opredeljujeta dovolj jasno oz. na način, da bi izvajalske institucije lahko tak zakonski okvir uporabile v dobro otrok. To lahko dosežemo samo z jasnimi zakonskimi opredelitvami, ki bodo od ustreznih javnih služb zahtevala nedvoumno ukrepanje. Po našem prepričanju je tudi bolj jasen zakonodajni okvir pogoj za pozitivne spremembe. S spremembo zakonodaje želimo jasno sporočiti, da je obiskovanje in zaključevanje osnovne šole ter vključevanje v nadaljnje srednješolsko izobraževanje vrednota. In pošiljanje otrok v osnovno šolo, ki je obvezna, je prav gotovo zahteva, ki jo naša država mora jasno in brezpogojno postaviti.

Zavračamo tudi trditve avtorja, da je predlog spremembe zakona o voznikih, da vozniško dovoljenje lahko pridobi le kandidat, ki je zaključil vsaj 7. razred osnovne šole in 9-letno obiskovanje šole, namenjen otežitvi pridobitve vozniškega dovoljena zgolj za Rome. Kot že večkrat poudarjeno, se pobuda nanaša na vse državljane Republike Slovenije, predvsem pa naslavlja osebe, ki ne zaključijo osnovnega izobraževanja. Na mestu je namreč vprašanje, ali se lahko oseba brez osnovne pismenosti in znanj varno udejstvuje v prometu. Na eni strani imamo vse slabše statistike prometne varnosti in na drugi strani veliko željo oseb iz težavnih socialnih okolij po pridobitvi vozniškega izpita. S tem povezujemo vrednoto pridobitve vozniškega izpita, ki je že prisotna, z vrednoto obiskovanja in zaključevanja osnovne šole, torej vrednoto, ki ji moramo v določenih okoljih pravo mesto še poiskati.

Želimo si, da bi obravnavo predlaganih zakonodajnih sprememb za otroke iz težavnih socialnih okolij spremljala vsebinska razprava in ne pavšalne navedbe, ki javnosti potvarjajo vsebino in namen predlaganih zakonodajnih sprememb. Slovenska politika ne more zanikati odgovornosti za več desetletno slabšanje razmer, zato vsakršno nadaljnje zatiskanje oči na državni ravni, da problem ne obstaja, ni sprejemljivo. Na odločevalcih je, da se odločijo, kakšno prihodnost najranljivejših slovenskih otrok želijo graditi. Podpora pomeni začetek aktivnega reševanja vse slabših razmer, ki ob sedanji socialni, delovni in izobraževalni politiki realno poslabšuje možnosti otrok. Ob morebitni nepodpori pa bo zelo glasno vprašanje namenjeno koalicijskim poslancem s strani velikega dela državljanov, kakšni so njihovi alternativni predlogi in kaj bodo za reševanje nedvoumne problematike odločevalci storili.

Po nasilju nad žensko v domu starejših in nad bolnikom v bolnici se je začela razprava o nasilju med nami. Toda nasilje nad naravo, s tem pa tudi z nasiljem nad vse živo, je najbolj nevarna grožnja na našem planetu. Že pred desetletji je bilo nasilje med ljudmi znano po novicah iz Amerike, kjer je orožje v prosti prodaji, kar naj bi bila dediščina še iz časov, ko so priseljenci iz evropskih dežel z orožjem preganjali in morili domorodna plemena, da so tako osvajali ozemlja za svoje potrebe. To nasilje med ljudmi je kasneje preraslo v kapitalizem, nato pa dozorelo v neoliberalizem, ki sedaj že obvladuje vse države na svetu.

Sedanji pohlep v neoliberalizmu bogati samo manjšino, kar zahteva vedno večje nasilje nad naravo in nad večino od osmih milijard ljudi na planetu. Zgodovina nas prepričuje, da se ob nasilju in krutem izkoriščanju ljudi razmere v družbi spremenijo z revolucijami in vojnami. Tako je bila lakota razlog za francosko revolucijo, ki je spremenila fevdalizem. Sedanje nasilje nad naravo in nad ljudmi je povzročilo svetovno varnostno krizo, kar je posledica spleta podnebne, prehranske in zdravstvene krize.

Razmere v svetu so torej dozorele za večjo solidarnost in za trajnostni razvoj! Toda svetovne organizacije OZN, WHO in Varnostni svet so že dolgo v resnih težavah, ker ne morejo zagotoviti miru, saj ne zmorejo zaustaviti niti ene od 55 vojn, ki sedaj divjajo, morijo in uničujejo po vsem planetu. To pa že ogroža življenje na planetu - zaradi vseh zalog nuklearnega, kemičnega in biološkega orožja.

V takih razmerah je v tržaški zaliv priplula največja letalonosilka na svetu, katere izdelava je stala 13, 3 milijarde dolarjev. Kaj je namen tega obiska, se niso hoteli izjasniti, vendar vemo, da vojaške ladje nikamor ne priplujejo zaradi humanitarnega poslanstva. Ravno v tem času so se v ameriškem kongresu odločali o 24 milijardah dolarjev pomoči za vojno v Ukrajini, poleg dosedanjih 113 milijard dolarjev. Slabo se nam piše, še slabše pa našim zanamcem.

Spoštovani, novinarji nekaterih medijskih hiš se še vedno postavljajo v bran tistim, ki so s svojimi nespametnimi potezami povzročili (ali bistveno pripomogli k večji katastrofi) besnenje narastlih voda v Zgornji Savinjski dolini. Bil sem priča, ko je eden od novinarskih kolegov direktorici Termale Laško postavil vprašanje, s kakšno pravico terjajo pomoč države, ko pa so gradili na poplavno spornem področju in niti niso imeli vseh potrebnih soglasij. Takrat sem malo začudeno spremljal ta pogovor. Danes vem, da je imel prav. Odgovor je bil skrajno aroganten, češ, da Termala občini in državi bistveno več doprinese v različnih oblikah, kot pa pričakuje v obliki pomoči ob poplavah. Podobno je razmišljanje zgornje savinjskih županov in prizadetih lastnikov kapitala. Danes terjajo od države odškodnino za svojo neumno početje. V industrijsko poslovni coni Ljubno – Loka »so terjali« povečan nasip in ga niso dobili (od države), le zakaj bi ga?

Na tej lokaciji je občina Ljubno odprla pozidavo za industrijo, čeprav je ne bi smela. Država je kriva samo v toliko, ker občini tega ni preprečila. Pozidava je pomenila grožnjo za celotno dolino. KLS in ostali vlagatelji so točno vedeli, v kaj se spuščajo! In sedaj? Država naj plača njihovo pogoltnost? Zemljišča so bila vabljivo poceni! Župan se lahko še tako hvali, kako je zahteval to in ono, vse to so bili samo zahtevki za popravek županskih nesmislov. V teh dneh smo slišali, da bo silvestrska ženska skakalna turneja preskočila Ljubno, ker so bili glavni sponzorji poplavljeni. Se pravi, če ne bi pozidali Loke, ne bi bilo skokov na Ljubnem? Kje so meje neoliberalizma in izsiljevanja v njegovem imenu? Prepričan sem, dobro poznam te klene ljudi, da so skoke zmožni organizirati tudi brez tega! Tako kot flosarski bal. Pojdimo navzdol.

Obrtno stanovanjska cona Nazarje je katastrofo doživela že leta 1990, ko je bilo veliko hiš še nedokončanih in še ne vseljenih. Kasneje so se vršili komisijski pregledi novogradenj in prenekateri graditelj se je moral zagovarjati pri uradnikih, ker je na lastno iniciativo nivo pritličja nekoliko dvignil (žal premalo). A namesto da bi župan preprečil širjenje, so področje proglasili za industrijsko in vanjo pripeljali Gorenje MGA (danes BSH) in pozidali še zadnji košček, kjer se je voda še lahko umirjala! Razumem, da je bilo potrebno zagotoviti delovna mesta. A če bi se občina vsaj malo angažirala pri denacionalizaciji gozdov RKC v denarnem nadomestilu namesto v naturi, bi rešili lesno industrijo in vsa delovna mesta v njej. BSH pa sedaj zahteva pomoč države. Ta pomoč prihaja prepozno, občine bi jo morale že davno terjati kot odkup cerkvenih gozdov. Župani, ki so se zvrstili po »osamosvojitvi«, niso s prstom mignili za interes občanov. Kaj pa za svojega?

Mozirski gaj so tudi stalno obnavljali, ker niso razumeli vode, ki rada ubira svoja pota. Pozidalo se je vse tako za stanovanjska kot za turizem, sedaj po poplavah pa sporočajo: Država, plačaj! Verjamem in prepričan sem, da je še veliko takih nesmislov. Te, ki so našteti, poznam.

Če bo država poplačala vse te neumnosti, se bojim, da bo denarja zmanjkalo za tiste, ki so izgubili vse in to ne po svoji krivdi. 

Spoštovani, berem časopise, gledam TV in vidim vojno v Ukrajini, kjer se borijo Rusi in Ukrajinci. Jaz to vidim malo drugače. Borita se namreč Rusija in ZDA, trpi pa Ukrajina. Vsi, ki so o tem govorili in pisali, so se vrteli v krogu, kakor mačka okoli vrele kaše.

Gremo malo nazaj v zgodovino. Rusija se je “rodila” 882 leta v Kijevu in se je imenovala “Kijevska Rusija”. Rusi v Ukrajini, kakor tudi Rusi izven nje so vsi pripadali ruskemu narodu. Kijev pa je bil prestolnica Rusije vse dotlej, ko se je car Peter Velîki odločil, da zgradi novo mesto “Sveto Petrovo mesto, ki postane ruska prestolnica in tako ostane do prve svetovne vojne.

Poljska do prve svetovne vojne ni obstajala kot samostojna država, ker je bila okupirana. Ko se je končala prva svetovna vojna in je bila v Rusiji revolucija, so Francija in druge kapitalistične države formirale in oborožile Poljsko ter jo pripravile, da napade Rusijo. Poljaki takrat s pomočjo zahodnih držav napadejo Rusijo in zasedejo okoli 8,000.000 kvadratnih km Belorusije, Ukrajine in del Rusije. Podpisan je bil Brest-Litovski (sramotni) mir in tako je bilo do Druge svetovne vojne, ko so Nemci napadli Poljsko, Rusi pa zasedli vse izgubljene kraje.

Po koncu Druge svetovne vojne je bila Ukrajina ena izmed sovjetskih socialističnih republik. Tako so bili na eni in drugi strani Rusi.

Naj zastavim eno vprašanje: ali bi lahko bil predsednik Bolgarije Slovenec? Če je Nikita Sergejevič Hruščov, po rodu Ukrajinec, bil predsednik Sovjetske zveze, torej druge države, bi lahko bil tudi Slovenec predsednik Bolgarije?

Zahodne države dajejo Ukrajini vse mogoče, da bi se borila za njihov interes. Američani mesečno proizvedejo 24.000 topovskih granat, ki jih Ukrajinci porabijo v 5-6 dneh in borba za demokracijo se nadaljuje (kot je poročal Jutarnji list, 29.7.2023).

Preostane nam le ljudska modrost: kar eden nor kupi, sto pametnih ne more prodati. 

»Evropa sklada mašo zadušnico« je bil podnaslov zgodnje kolumne Vlada Miheljaka. Navedeno zelo drži, saj Evropa res nič ne naredi za svojo samostojnost in postaja slab vzor tudi za druge kontinente. Še huje je. Tudi po letu 2014 še ni ugotovila, kakšna je razlika med narodnostno in državno mejo, še manj pa kaj in kako zaščititi narodnostno manjšino pred postopki zatiranja večinskega dela prebivalstva za unifikacijo države.

Po drugi svetovni vojni smo bili priča neštetim, agresivnim procesom evropskih držav po popolni dominaciji večinskega naroda. Ponekod je prihajalo do oboroženih spopadov, drugod pa do pomirjanja, ali celo mirovnega sporazuma. EU do sedaj ni prevzela nobene aktivnosti, da bi se sprejela osnovna načela za urejanje odnosov z narodnostnimi manjšinami, čeprav je v Evropi kar nekaj tlečih problemov z manjšinami, najhujšo v Ukrajini, kjer je New York Times v svojem »Almanacu 2022« zapisal, da ima 43.7 milijona prebivalcev (17, 3% Rusov).

Problemi so še bolj zaostreni, ker je politika v EU nekritično sprejela tudi dva postulata: državne meje se ne morejo spreminjati in Ukrajini bomo pomagali, dokler bo to potrebno. In tu trčimo na težave. Na Kosovu niso spremenili meje, ki jo je imela nekdanja avtonomna pokrajina, ampak so to pod vodstvom ZDA brez vsakih postopkov spremenili v samostojno državo. V istem trenutku je srbski del prebivalstva postal narodnostna manjšina pod neprestanimi pritiski nove državne oblasti.

Informacij o dogajanjih z rusko manjšino v Ukrajini ni, niti ni govora več o tem kaj bo z njo, ko bo, kot zatrjuje Zahod, zmagala Ukrajina. Seveda bo takrat Ukrajina postala članica Nato pakta. Ta problem bo pa treba urediti.

Oboroženi spopadi se pa širijo, sedaj tudi na Krim in v Rusijo, tja do Moskve. Raketni napadi so vodeni preko satelitov, ukrajinski so zelo točni. To pomeni, da so se obrambni vojski Ukrajine neposredno pridružili tudi podporniki ukrajinskega režima, ki upravljajo z vojaškimi sateliti. Torej sodelujejo v vojaških akcijah. Torej so neposredni udeleženci v vojaških spopadih.

Vse mirovne pobude na Zahodu dobivajo politični pomen »podpiranja ruske agresije«, čeprav je sramota za vso EU, da ni nič naredila pred izbruhom sovražnih dejanj, sedaj pa z denarjem in orožjem nekritično podpira ameriške interese, sama pa se pogreza ne samo v gospodarsko krizo, ampak je postala popolnoma neobčutljiva za številne smrtne žrtve. 

V Mladini št. 38 sem v vprašanju v intervjuju z županom Kanala ob Soči Miho Steglom dejala, da bi moral zakon o izenačitvi izpustov iz naprav za sežig in sosežig namesto civilne družbe napisati pristojen minister Uroš Brežan. Za področje sežiga in sosežiga je dejansko pristojno ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga vodi minister Bojan Kumer. Za napako se opravičujem. 

Spoštovani,

tednik Mladina je v svoji 37. številki pod naslovom Beletrina, Petrol in Knaufinsulation, najaktivnejši državljani, avtorice Monike Weiss, razkrila in pojasnila nekatere podrobnosti javnega razpisa Ministrstva za javno upravo, katerega vsebina je bila globalno opredeljena kot kakovostno življenje, dolgotrajna oskrba in dostojno delo, dostopno javno zdravstvo, nizko ogljično gospodarstvo, trajnostno upravljanje naravnih virov, medijski prostor in kultura. Pri tem me pogled na celotni razpis spominja na Župančičevo pesem iz otroških dni, ki govori o Cicibanu Cicifuju, katerega vlogo je v danem primeru prevzela delovna skupina na MJU, ki je pripravila in odločala o razpisu. Kot najpomembnejša ugotovitev Cicibana, ki »teče v zeleni dan«, se kaže v zeleni prihodnosti s tesno povezavo s CER Partnerstvo za trajnost gospodarstva. Čeprav Slovenija in Evropska skupnost namenjata znatna sredstva za področje trajnostnega razvoja, je v navedenem razpisu temu področju dan poseben poudarek. Ob tem pa je spregledano in z minimalnim posluhom obravnavano področje sistemskega javnega zdravstva, dolgotrajne oskrbe in v tem okviru tudi ranljivih skupin, ki so potisnjene ob stran.

Čeprav je bil razpis široko zasnovan, se je izkazalo, da je bil natančno fokusiran, saj je določal, da mora prijavitelj zbrati vsaj 60 točk, ter v isti sapi navedel še dodatni pogoj, da se sredstva namenijo za sofinanciranje predlaganih vlog z najvišjim številom točk. S tem je Ciciban postavil kriterije neenakosti, saj je s tem protežiral določene skupine prijaviteljev. Želja po doseganju cilja, nameniti sredstva določenim skupinam, nekaterim pa dodeliti drobtine, se odraža tudi v navedbi pravnega varstva, kjer je dopusten le upravni spor.

Na razpis MJU se je prijavilo tudi društvo bolnikov s Parkinsonovo boleznijo (društvo PB), ki ima status nevladne humanitarne organizacije in deluje v javnem interesu, njihovi člani pa predstavljajo ranljivo skupino ljudi, ki se razlikujejo po starosti, spolu, regionalnosti, vrsti nevrološke bolezni, izobrazbi itd. V Sloveniji predstavlja ta skupina 10.500 bolnikov. Po podatkih WHO se število invalidnih oseb in število smrti pri bolnikih s PB povečuje hitreje kot pri kateri koli drugi nevrološki bolezni. Zato si društvo prizadeva za sistematično urejen zdravstveni sistem, ki ga predlaga Svetovna zdravstvena organizacija in zagotavlja degresivno rast, hkrati pa dosega velike finančne prihranke v zdravstvu. V okviru aktivnosti, ki bi jih izvajali s pomočjo sredstev iz tega razpisa, bi imeli v rokah strokovne podlage, s katerimi bi argumentirano soustvarjali pripravo in sprejemanje zakonodajnih dokumentov. Ne nazadnje je bil načrtovan in prijavljen pilotni projekt obvladovanja ene od bolezni, ki bi se prenesel v vsa organizacijska jedra ZOPS.

Vsak organizacijski segment civilne družbe pomembno vpliva na razvoj demokratičnih procesov, zato je smiselno in s stališča demokratičnih vrednot zavezujoče vzpodbujati te procese na vseh področjih. Nikomur ne odrekam pravice do prijave in tudi dodeljena sredstva za pripravljene programe. Najbolje ocenjeni so pač imeli na voljo ustrezno podporo. Vendar pa sem mnenja, da smo v državni administraciji in politiki že davno izgubili kompas, ki bi nas usmerjal k logičnim razmišljanjem in nepristranostim. Povzemam, da so člani CER prejemniki najvišjega zneska iz tega razpisa. Vendar se vsiljuje vprašanje dela in odločitev Cicibanov, ki so vodili ta projekt in umestili na najvišje mesto zavod, katerega ustanovitelji so družba Petrol d.d., SLOVENIJALES, d.o.o. in KNAUF INSULATION, d.o.o., poleg teh pa še preko 100 eminentnih družb članic, ki lahko namenjajo znatna sredstva v oblikovanje zelene filozofije.

Poznano mi je delovanje nekaterih prijaviteljev, ki so prejemniki sredstev in zahvala jim gre za njihova prizadevanja utrjevanja civilne pobude v naši družbi. Hkrati pa sem mnenja, da gre za sredstva, ki bi jih po doseženem prvem kriteriju lahko namenili razvoju in rasti kvalitete življenja državljanov in ne le dobičku.

Po odzivih sodeč je evidentno, da se je ob vodenju tega razpisa pojavljalo več slabosti, zato navedeni javni razpis krepitve aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij pušča grenak priokus in po »vsej dobravi odmeva Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!« 

Spoštovani.

V naslovu pisma navedene besede bivšega predsednika Milana Kučana v Opatjem selu odpirajo vprašanje, kako to, da Italija „pozablja“ na fašistični teror nad Slovenci.

Ko razmišljamo o tem, se nam najprej zastavi vprašanje, katera velika politična sila v Italiji bi bila za to poklicana. Da namreč odpreš razpravo s priznanjem: „krivi smo bili!“, moraš biti močno motiviran. Da presekaš z idejo o osvobajanju neosvobojenih delov naroda, moraš imeti poleg motiviranosti tudi pogum. Italija je šele s porazom Napoleona III. v francosko-pruski vojni dobila Rim (prej je bil papeška država in ga je ščitila francoska vojska), mladi italijanski nacionalizem pa je štel k „neodrešenim“ italijanskim ozemljem tudi vso nekdanjo beneško posest od Istre proti jugu. Zbuditi se iz takih sanj ni lahko, kar vemo tudi sami, če pomislimo na naše sanje o vseh izgubljenih ozemljih od naselitve sem. Taka motivirana sila v Italiji bi lahko morda bila Komunistična partija Italije. Med obema vojnama so namreč tri partije – italijanska, avstrijska in jugoslovanska – ugotovile pravico slovenskega naroda do samoodločbe.

Toda vmes se je zgodilo marsikaj.

Med vojno so v osvobojeni del Italije na pogovore z zavezniki prihajale tudi jugoslovanske delegacije. V eni od njih je bil tudi Edvard Kardelj, ki se je po pravilih ilegale sestal tudi s Palmirom Togliattijem. Bila sta neenaka sogovornika: vet e r an mednarodnega delavskega gibanja, le slabo leto mlajši od Tita, in pa sedemnajst let mlajši revolucionar iz Jugoslavije. Kot piše Kardelj v svojih spominih, sta govorila drug mimo drugega: on sam je kot vzor slikal oborožen revolucionarni spopad s fašizmom, Togliatti pa mu je, kot mu je postalo jasno mnogo kasneje, navajal izhodiščne teze tistega, kar se je kasneje izoblikovalo v evrokomunizem. A tega tedaj, kot priznava, ni razumel.

Drugo dejanje je bilo zasedanje na Poljskem, ko so ustanavljali Komunistični informacijski biro. Ta naj bi nekako nasledil Kominterno, ki je bila za boljše sodelovanje antihitlerjevske koalicije leta 1943 tudi formalno razpuščena. Kardelj, Djilas in Romunka Ana Pauker so – na veliko veselje Andreja Ždanova – ostro kritizirali sodelovanje italijanske in francoske partije v „meščanskih“ vladah. Zato se ni čuditi izjavi enega od Italijanov ob resoluciji Informbiroja: „Oni so postavljali to giljotino; prav je, da njihova glava pade prva.“ Tudi Italijani so v resolucijo prispevali kakšen stavek. Zlasti pa je bilo kvarno njihovo delovanje v Trstu, kjer se je Vittorio Vidali bojeval proti „sramotnemu sodelovanju s titoizmom“.

Ob vsem kasnejšem prijateljstvu med partijama in našem podpiranju evrokomunizma si italijanska partija ni mogla naložiti vloge uravnoteževalke zgodovinske slike. Konec koncev je že takoj po vojni, s Togliattijem na čelu, zgodovinskemu kompromisu na ljubo zaustavila preganjanje italijanskih vojnih zločincev. (Za razumevanje tedanjih okoliščin je koristno prebrati Konformista; v njem Alberto Moravia slika enega od tipov najpokornejših fašistov.)

Nekdaj zelo ugledna založba Mondadori (pozneje v lasti Berlusconijevih) je leta 1972 v seriji „Pro e contra. I dossier Mondadori“ po dolgi seriji naslovov (Stalin, Kennedy, Mao, Hitler, Churchill, Janez XXIII, Franco, Marx, Gandhi, Lenin, Roosevelt) izdala še dosje Mussolini. Dosje ima na zgornji tretjini strani besedilo, na spodnjih dveh tretjinah pa dokumentarne navedke. Na koncu ima še kronologijo. Knjiga na nobenem mestu nima omembe napada na Jugoslavijo, pač pa obilno omenja napad na Grčijo 28. oktobra 1940 in italijanske neuspehe, nato pa omeni nemški poseg in zapiše: „Na Balkanu je ofenziva trajala manj kot mesec: 13. aprila je bil zaseden Beograd in deset dni kasneje je bila poražena Grčija.“ Italijanske vojske kjerkoli v Jugoslaviji od aprila 1941 do septembra 1943 in potem v času Republike Salò po tej knjigi ni, iznenada pa so „konec avgusta 1944 v Jugoslaviji Titovi partizani prisiljevali Nemce k nenehnemu umikanju“.

Knjiga, ki nikakor ni profašistična, vsebuje obilo podatkov o Mussoliniju, tudi recimo o tem, kako je v letu 1944 kot nemški vazal hotel s socialnimi dekreti pridobiti delavce, omenja torej Jugoslavijo zgolj kot geografski prostor.

Ob takšnih informacijah in ob delovanju angela pozabe bomo še dolgo čakali na uradno izdajo skupne raziskave zgodovine slovensko-italijanskih odnosov in javnega obžalovanja fašističnega terorja – najbrž kar ad Kalendas graecas.

Spoštovani.

26. aprila 1915 je bil v Londonu sklenjen tajni londonski sporazum med Kraljevino Italijo in Rusijo, Anglijo in Francijo, s katerim se je Italija priključila silam Antante v I. svetovni vojni. Po tem sporazumu so na podlagi zahtev italijanskih iridentistov Italiji podpisniki obljubili Primorsko, Istro, Dalmacijo in Južno Tirolsko. Po I. svetovni vojni so po 650 letih bivanja v habsburški monarhiji Primorska, Istra, Dalmacija in tudi Gorica in Trst in tudi južna Tirolska pristali v kraljevini Italiji. Kasneje je kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s kraljevino Italijo sklenila Rapalski dogovor in nastala je rapalska meja, ki je obstajala do konca II. svetovne vojne. Sledilo je 20 let fašizma in poitaljančevanja prebivalcev. 10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947 in ki je Jugoslaviji vrnila del Italijanskega rapalskega ozemlja. Trst in Gorica in veliko Slovencev je za vedno ostalo v Italiji.

Republika Italija in SFR Jugoslavija sta dokončno uredili mejo 10. novembra 1975 s podpisom pogodbe v Osimu.

Nekateri visoki italijanski politiki se še danes niso sprijaznili z veljavnimi dogovori in izražajo nostalgijo za izgubljenimi ozemlji.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in tudi z obmejnim sodelovanjem prebivalcev na obeh straneh nekdanje meje se odnosi počasi in vztrajno izboljšujejo in meja počasi izginja tudi v glavah, čeprav v Italiji praznujejo priključitev teh ozemelj Italiji po prvi svetovni vojni, v Sloveniji pa priključitev Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Mladina je v 34. številki objavila članek z naslovom »Kdaj, če ne zdaj?«, v katerem avtorica Monika Weiss pregledno obravnava ta čas zelo aktualno zadevo, to so visoki dobički, ki jih letos v svojih poslovnih knjigah izkazujejo banke. Ta izjemen pojav si zasluži pozornost tudi spričo tega, ker je večina našega bančnega sistema v tuji lasti, ta pa je to lastnino pretežno pridobila na način, s katerim je bila naša družba v nemajhni meri oškodovana. Tudi zato ponujam bralcu še en pogled na to, od kod bankam nenadoma tako visoki dobički, pa ne zgolj pri nas, saj je podobno v vsej EU. Ker je zadeva vse prej kot preprosta, jo bom poskušal pojasniti s pomočjo nekaj relevantnih podatkov, ki veljajo za slovenske banke oziroma največjo med njimi, to je NLB.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v domačih bankah skupno 37,2 milijarde (mrd) evrov prihrankov (vir Bilten banke Slovenije), od tega je bila večina (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. ( 1 evro na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere (euribor) v višini 0,92% in pribitka v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka ustvarila z obravnavanim kreditom ob sklenitvi pogodbe, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala z lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko je višja tudi obravnavana obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj jo povzroča predvsem dražja ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij, …), ki je v nemajhni meri ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to druge gospodarske posledice, ena njih so tudi letošnji izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se namreč odražajo predvsem ogromne izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite. Njihovo poreklo je torej specifično, izjemno in zato upravičeno vzbujajo dileme, ali je prav, da si jih prilastijo lastniki bank. To, da je obrestna politika ECB odločilno prispevala k njihovemu nastanku, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se jih davčno drugače obravnava kot dobiček, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem.

Del letošnjega dobička bank, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Normalno je, da bodo uvedbi takega davka banke, tudi ECB, nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami. Upajmo le, da naša politika tudi v tem primeru ne bo ravnala tako nespretno, kot je to počela pred leti, ko se je sanacijo našega bančnega sistema izvajalo izrazito v škodo domačih in v korist tujih interesov. 

Naravnim ujmam se ne da izogniti. Vojni v Ukrajini, ki je rezultat človeških napak pa bi se lahko, vendar si je ne znamo ali nočemo. Žalosti me, pa tudi vedno bolj jezi, premajhno prizadevanje za končanje te vojne. Za sedaj obstajajo le dobronamerne pobude za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogajanj, ki pa nimajo možnosti za uspeh. Namreč, dokler ena ali druga stran računa na možnost izboljšanja svoje vojaške pozicije, dokler ni vsaj okvirno opredeljena končna rešitev konflikta in če pobudnik nima ustrezne moči, da prisili sprte strani za določeno rešitev, ni realno pričakovati posebne uspešnosti od teh pobud. Niti Ukrajina, ki v skladu z mednarodnim pravom upravičeno zahteva umik agresorske vojske z vseh zasedenih območij, niti Rusija, ki trdi, da ima pravico vojaško zaščititi človekove pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini in preprečiti intenzivno vojaško organiziranje sosede proti njeni državi, se ne bosta odrekli svojim ciljem, ker jih pretežno podpirajo tudi njihovi državljani in so zanje pripravljeni veliko žrtvovati. Ker tudi zaveznice neomajno podpirajo vojskujoči državi, je najverjetnejša dolgotrajnejša vojna, ki je še najbolj v interesu ZDA zaradi želene družbeno ekonomske slabitve Rusije (pa tudi EU), utrditve Natovega zavezništva, ki olajšuje ohranjanje vodilne vloge ZDA pri uveljavljanju njenih interesov v svetu, zaradi krepitve vojaške industrije ter zaradi izboljšanja konkurenčnosti dražjih ameriških energentov. Verjetno pa tudi evropska gospodarska in politična elita računa, da bi po porazu Rusije, njeni ekonomski oslabitvi in želenih političnih spremembah lahko tudi ona uveljavljala svoje ekonomske interese v prostrani in surovinsko bogati Rusiji.

Vendar pa je to le golob na strehi - kajti Rusija z zastrašujočo jedrsko oborožitvijo in njena zaveznica Kitajska, ki ji je ta vojna omogočila družbeno ekonomsko podreditev Rusije, skoraj gotovo ne bosta prepustili zahodu, da prevlada. Dolgotrajna vojna, poleg grozotnih posledic za neposredne vojne udeleženke, predvsem bremeni Evropo. Zato preseneča njena mlačnost pri iskanju poti za miroljubno rešitev spora. Menim, da tudi nekateri dosedanji dobronamerni pozivi za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogovorov ne bodo uspešni, dokler se ne izoblikuje vsaj okvirni predlog končne rešitve - kaj lahko sprte strani pričakujejo od mira.

Da bi se Rusija, zaradi poraza ali ekonomske izčrpanosti, odločila za umik svoje vojske iz vseh zasedenih območij, je malo verjetno. Celo bolj verjetno, da bi vedno pragmatične ZDA v skladu z načelom »Amerika je prva« ocenile, da njihovi stroški za to vojno ne opravičujejo več pričakovanih koristi in bolj koristijo Kitajski kot njej ter bi začele kompromisarsko popuščati in bi tudi Ukrajince podobno kot so afganistanske, kurdske, krščanske in druge zaveznike v Iraku, Siriji, Libiji in še kje pustile na cedilu. Se pa tudi takšna sprememba stališč ne more zgoditi na hitro.

Uničevanje življenj, premoženja in poslabševanje življenjskih razmer je nujno čim hitreje končati. Vedno bolj se potrjuje, da se ta na videz nerešljiv gordijski vozel lahko edino razreši z referendumi? Gre za takšno rešitev, ki jo tako ena kot druga stran težko argumentirano zavrne. Rusija, ki trdi, da se predvsem bori za svojo varnost in pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini, bo težko še naprej zagovarjala vojaško rešitev, če bo uveljavljena nevtralnost Ukrajine in če bo upornim področjem omogočeno, da sami odločijo o svoji prihodnosti. Prav tako bo Ukrajina, če ji bosta z nevtralnostjo in eventualno povezavo v EU zagotovljena trajna varnost ter ekonomski napredek in ki trdi, da so uporna področja samo žrtve prikrite ruske intervencije, ne pa nezadovoljstva dela njenih državljanov, težko nasprotovala predlaganim referendumom. Vendar tudi takšna rešitev ni enostavna, je pa izvedljiva. Razrešiti je potrebno predvsem dva problema. Najprej je potrebno zagotoviti zadovoljivo korektnost odločanja - da se torej pred referendumi z mednarodno pomočjo omogoči povratek in nastanitev vsega razseljenega prebivalstva in uveljavijo enakopravne možnosti za predstavitev različnih stališč. To se lahko z mednarodno pomočjo zagotovi v enem do dveh letih po doseženem sporazumu. Istočasno pa je potrebno uveljaviti zaupanje, da bodo vsi spoštovali mirovni sporazum in sprejete referendumske odločitve.

Rešitev je torej možna. Gotovo pa takšni rešitvi mnogi nasprotujejo. V Rusiji utegnejo takšnemu sporazumu nasprotovati tisti, ki so prepričani, da Rusija zaradi jedrskega potenciala vojne ne more izgubiti in da je tveganje, da z referendumi izgubi pretežni del zasedenih območij, nepotrebno. Verjetno pa bi bil takšen sporazum za večino ruskih državljanov vendar dovolj prepričljiv dokaz, da ni naperjen proti ruski varnosti in ruskemu narodu. Predvidevam, da bi se s takšnim sporazumom še težje sprijaznili mnogi Ukrajinci, ki bi že samo v možnosti, da se zagotovi večja samostojnost upornih pokrajin ali celo dopusti njihovo odcepitev, razumeli kot izdajo Ukrajine - še zlasti po velikih žrtvah za ohranjanje njene celovitosti. Verjamem pa, da si vendar večina Ukrajincev neizmerno želi prenehanje prelivanja krvi in uničevanja premoženja.

Izjave nekaterih, da bo širjenje avtocestnega obroča Ljubljana in razširitev povezave do Vrhnike in Domžal povečala pretočnost prometa, so zavajanje.

Proizvajalec navigacijske opreme Tom Tom že več let spremlja in analizira prometne tokove v mestih po svetu in za Ljubljano in okolico ugotavlja, da imamo dve obdobji prometnih zastojev, in sicer med 6. in 8. uro ter med 14. in 16. uro, kar jasno pokaže na vzrok, prihod dnevnih migrantov na delo (https://www.tomtom.com/traffic-index/ljubljana-traffic/).

Dnevnih migrantov v Ljubljano je po statističnih podatkih več kot 138.900 (2021). Dnevni migranti v Ljubljano s širitvijo obroča in povezave do Vrhnike in Domžal ne bodo bistveno pridobili časa potovanja, kajti semaforji na ključnih vpadnicah ne bodo požirali več prometa kot ga trenutno. Če lijak razširiš in pustiš odtočno cev lijaka enako, je tudi pretok enak. Res je, da bo potovalo malenkost hitreje na relaciji Domžale (Vrhnika) - Ljubljana, kjer so zastoji v glavnem posledica neupoštevanje varnostne razdalje in pride do naletov. Če bi hoteli povečati pretočnost dnevnih migrantov na delo, bi morali poleg širitve tudi povečati število izvozov v Ljubljano, kot pojasni razlaga lijaka in kot je razvidno tudi iz zemljevida Tom Tom, ki kaže na zastoje pri izvozih. Ob tem je treba povedati, da trenutno izvajamo prometno politiko na avtocesti, ki ji lahko rečemo »avtocestni odcep v vsako slovensko vas«. Dejansko bi se pretočnost prometa s širitvijo pasov avtoceste povečala le tovornemu prometu, ki bo potoval skozi Ljubljano, kar bo pognalo še več tovornega prometa na ceste, pa si to želimo?

Pretočnost prometa na avtocestah lahko povečamo le, če zmanjšamo promet v urah zastojev in zato imamo več cenejših rešitev kot pa širitve avtocest, kar je le začasna rešitev, kot so pokazale izkušnje drugod in na kar opozarjajo strokovnjaki.

Primer cenejše rešitve je npr. večji poudarek delu na domu/na daljavo. Vlada je sprejela priporočila za delo od doma, dva dni se lahko dela od doma, dva dni je opcija, če so potrebe oziroma upravičeni razlogi in en dan obvezna prisotnost. Temelj odločanja za delo na domu je narava dela, ki to omogoča, nobenega merila pa ne predstavlja oddaljenost od delovnega mesta, ki pa bi moral biti tudi pomembno merilo za zmanjševaje izpustov Co2 in tudi zastojev na cestah. Dodano vrednost pa delo na domu pridobi, če se nehajo pisati poročila, kaj je bilo storjeno in se preide planiranje dela na osnovi usklajenih prioritet. Drug primer je registracija dela. Sodobni vlaki kot tudi avtobusi omogočajo internetno povezavo in z ustrezno programsko rešitvijo se bi lahko npr. državni uradnik, ki se usede na vlak v Mariboru, vključil v delovni proces za čas vožnje in bi tako opravil dve uri. Uporaba javnega prometa bi lahko tako bila konkurenčna osebnemu prevozu na delo z avtomobili. Nekatere organizacije to že počnejo, in to na zaupanje. Uporaba javnega potniškega prometa nasploh bi lahko bila tudi ustrezno spodbujena (plačana) in bi bilo še vedno ceneje kot plačevanje kazni zaradi ne zmanjšanja izpustov C02. Radikalna rešitev je tudi prepoved tovornega prometa med omenjenimi urami.

Dars več kot 90 % prihodkov ustvari s cestninami, prihodki se gibljejo tam okoli 450 milijonov. Prepričan sem, da bi Dars moral del sredstev, pridobljenih od cestnin, nameniti za trajnostno mobilnost in namesto da razmišlja o naložbi v širitev povezave med Domžale Ljubljano, naj se ta sredstva raje namenijo za npr. elektrifikacijo in dvotirnost proge Kamnik-Ljubljana in se na ta način zmanjšajo zastoji ne avtocesti. Z 20 % od cestnin letno bi se nekaj naredilo, kar bi se poznalo tudi na prometni obremenitvi. Seveda pa je vprašanje, ali se politika upa ugrizniti v to kislo jabolko.

Na koncu, kaj pa je naša prioriteta, hiter prihod na delo v času prometnih viškov ali zmanjšanje prometa in s tem zmanjšanje izpustov, ki je naša zaveza naravi in Pariškemu sporazumu.

V kolumni v številki 35 dr. Bogomir Kovač sprašuje, zakaj se ne izdajo državne obveznice, s katerimi bi se financirala obnova po poplavah. Sam se za izdajo zavzema zaradi tega, ker je potencialno veliko domačega varčevanja, ki bi se iz depozitov lahko preusmerile v obveznice in zaradi tega, ker bi bila oblast prisiljena k transparentnosti. Oba argumenta seveda stojita. Je pa vseeno potrebno pri sestavljanju virov financiranja za tako velik projekt, kot je obnova po poplavah imeti pred sabo širšo sliko. In ta je, da je treba za financiranje obnove dobiti tudi več nepovratnih sredstev EU. Pri tem merim na analogijo z Italijo, ki je po potresih 2016 in 2017 uspela dobiti dodatna nepovratna sredstva iz kohezije. In pot do dodatnih nepovratnih sredstev je samo skozi to, da se prej usmerijo posojilna sredstva, ki so na voljo, to je pa 2,7 milijarde EUR, ki so na voljo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. Od EU ne gre pričakovati, da bi za Slovenijo odkrivali kaj novega, ponudili so tisto, kar že imajo pravila Solidarnostnega sklada EU (EUSF) in na voljo so posojilna sredstva MOO, ki se v celi EU porabljajo manj, kot je bilo načrtovano. In tu je zelo gospodinjska logika: Draga Slovenija, vzemi tisto, kar imamo, če bo pa tega premalo, se bomo pa takrat pogovarjali… Od EU imamo trenutno zagotovilo, da bo letos v Slovenijo prišlo 100 milijonov in naslednje leto do 300 milijonov EUR prav tako nepovratnih EUSF sredstev. 400 milijonov EUR bo Slovenija dobila od EUSF, če se izkaže, da bo neposredne in posredne škode za 6,8 milijarde EUR, EUSF namreč financira obnovo do nekje 5,5% vse škode. Od tu naprej pa lahko vadimo, kako dobiti druga sredstva. Kolikor lahko spremljamo, je Vlada RS v kalkulacijo vključila domače vire, ki gredo v solidarnostni sklad, zavarovalnine in ko se seštejejo domači viri, še vedno manjka več kot 3 milijarde EUR. To si bo treba izposoditi in sedaj je razmislek naslednji: ali se to izposodi od EU, ki ima 2,7 milijarde EUR na voljo za Slovenijo ali pa se to naredi z izdajo obveznic in se jih proda domačim varčevalcem. In vedenje, da če se porabi 2,7 milijarde EUR posojilnih sredstev (predvsem vir Evropske investicijske banke), se bo lahko v nadaljevanju apliciralo na dodatna nepovratna kohezijska sredstva (tako kot je Italiji uspelo leta 2017 ob sanaciji potresov, so dobili še 1,6 milijarde EUR nepovratnih sredstev), če pa tega ne storimo, se lahko obrišemo za dodatna kohezijska sredstva in lahko uporabimo samo tisto, kar je ostalo iz prejšnje finančne perspektive. V tem kontekstu pa razmislek kaže, da je bolje jemati posojila EIB. Če je to vstopnica za dodatna nepovratna sredstva. Zdaj pa pozor: od 375 milijard EUR posojilne vreče od MOO, ki je pri EIB, do sedaj uporabljenih 47 milijard. Če to napotuje , da je cena kredita EIB primerljiva s tržno ponudbo, skratka, da cena ni kaj posebej ugodna, imamo dve možnosti, da se pogajamo z EIB in EU hkrati in sicer za 2,7 milijarde EUR in dodatno nepovratno kohezijsko milijardo (in se pri zadnjem sklicuje na prakso do Italije v letu 2017). Ker, če se dobi 2,7 milijarde po ceni, ki je podobna tržni in zraven še ena milijarda, smo v bistvu dobili 3,7 milijarde po nižji ceni. Če tega ni mogoče izpogajati, se suho ugotovi EU nima dobrega odgovora za obnovo ekonomij članic po naravnih nesrečah in se gre v izdajo obveznic.

Posojilni vir je ena stvar in tu je Slovenija odvisna od pogajalskih spretnosti. Po drugi strani pa imamo škarje in platno pri tem, kako se bi denar porabil. Prepričana sem, da je najbolj učinkovito, da se posojilna masa razdeli na manj svežnjev in da se hkrati opremijo večji posojilojemalci. Če je EIB posojilo, se sklene direktna posojilna pogodba in državno poroštvo za zavarovanje. Če se denar zbere s prodajo obveznic, se potem denar plasira na SID banko in slednja iz tega naredi kredite, zavarovanja pa se vzpostavljajo na kolateralih v lasti kreditojemalcev. Eden od večjih kreditojemalcev bi moral biti republiški stanovanjski sklad, da bi s tem denarjem gradil hiše in stanovanja za tiste, ki jim je voda odplavila dom. Republiški stanovanjski sklad je edina institucija, ki ima izkušnjo hkratne gradnje velikega števila stanovanj in hiš in bi se moral najmanj prilagajati na nove naloge, vsi ostali investitorji pa bi bili tu slabši. Če je v kontekstu organiziranja kreditojemalca potrebno razširiti dejavnost na »task force« za gradnjo hiš in stanovanj, pa če je potrebno dokapitalizirati stanovanjski sklad z vložkom v zemljiščih, potem naj se te stvari dokumentacijsko in zakonsko uredijo. Če je dokapitalizacija možna z vložkom zemljišč, ki so v lasti SDH, je treba zakonsko regulirati neodplačni prenos na državo in potem naprej v stanovanjski sklad in hkrati urediti, da se izguba, ki bi jo SDH doživel z neodplačnim prenosom, ne upošteva pri izračunih donosa SDH premoženja. Tako zgrajena stanovanja in hiše se lahko bodisi oddajajo, bodisi se v nadaljevanju odkupijo (predvidevati je, da bi bili ljudje motivirani take nepremičnine čez nekaj let odkupiti).

Drug velik kreditojemalec bi morala biti nova javna gospodarska družba, ki bi opravljala naloge urejanja hudournikov, sanacije hribin in plazišč ipd. Namreč, v Sloveniji nimamo neke družbe, ki bi bila sposobna dobiti večje kredite za celovito izvedbo infrastrukture (DRI je inženiring hiša z relativno majhno bilančno vsoto, DARS pa je specializiran za gradnjo cest). Ker hkrati ugotavljamo, da je potrebno uvesti novo javno službo za urejanje hudournikov, bi bilo smiselno, da se to uredi hkrati. Skratka, ustanovitev nove gospodarske družbe v 100% lasti države z nalogo izvajanja projektov za zaščito pred naravnimi nesrečami. Kapitalski vložek bi jemali iz sredstev, ki se zberejo za sanacijo, to bi potem omogočilo, da bi bila družba finančno močna za najem kredita. Kolateral bi predstavljalo državno poroštvo. Denar iz kapitalskega vložka se porabi za izvedbe sanacije. Država bi z zakonom tudi določila obvezno javno službo urejanja hudournikov in sanacije plazišč. Hkrati pa bi družba delovala kot «task force« za vodenje obnove uničene infrastrukture, gradnje protipoplavnih zaščit, novih prometnic in mostov in tudi zavarovanje poslovnih con. V ta okvir bi tudi umestili tehnične pisarne. Predvsem zaradi tega, ker je formalno lažje umestiti zaposlene v tako družbo. Če bi pisarne delale v okviru ministrstva, bi se zalomilo pri plačnem sistemu in je bolj smiselno, da se temu izognemo. Zakonsko bi morali biti odseki in objekti, ki se popravljajo, poimensko definirani in imeti poseben status zaradi tega, da se kontrolira alociranje sredstev na projekt in da se opredeli, kdo obnavlja objekt ali odsek in kdo ga vzdržuje po končani obnovi. Na tak način se potem omogoči nadaljnje financiranje rednega vzdrževanja. Taka družba bi potem jemala večjo kreditno linijo za obnavljanje infrastrukture. Kredit se zavaruje z državnim poroštvom. Ne morem izključiti, da bi tule bilo porabljeno cca 2 milijardi EUR kreditov, vendar je treba pogledati, kakšna bo škoda.

Predpostavlja se vzdržen poslovni model družbe in sicer v obliki rednih prihodkov iz javne službe urejanja hudournikov in plazišč. Poleg tega bi proračun države in vseh občin plačeval redno letno tarifo za sanacijo, iz tega bi se potem oblikoval vir za vračilo kreditov za sanacijo ob poplavi. Amortizacijski načrti in poslovni načrti se prilagodijo na način, da bi bili prispevki občin nižji od zneska, ki bi ga občine plačevale, če bi same najele kredit za obnovo infrastrukture.

Naslednji veliki kreditojemalci pa bi bili lastniki plinovoda, elektrovodov in telekomunikacijskih - s tem bi financirali obnovo napeljav, ki so bile poškodovane v poplavi.

Vsekakor pa je treba imeti vse scenarije preigrane čim prej. Zlasti zaradi tega, ker je na bruseljskih mizah tudi italijanska vloga za sanacijo poplav v Emilii Romagni. Pa ne gre izključiti še vloge Malte in Grčijeza sanacijo poplav po deževju, ki se dogaja ravno v času tega pisanja. In v tem kontekstu ne morem razumeti stališča fiskalnega sveta, ki bi najprej počakali, da bi videli, kakšna je vsa škoda, potem bi pa začeli zbirati denar.