Ko se v velikih turističnih središčih začenja z uvedbo vse strožjih omejitev za turiste, se jim pri nas trudimo omogočiti vse in še več. Tako je največja univerza v državi ostala brez univerzitetne knjižnice, ki je v poletnem delovnem času posvečena predvsem turistom.

Spomnimo se, da je Ljubljana kot univerzitetno mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzitetni knjižnici le 18 čitalniških sedežev, zdaj pa v veliki čitalnici nima niti enega. Vsa so namenjena turistom. Od 1. julija do 17. avgusta si Plečnikovo knjižnico lahko ogledajo le turisti vsak delovnik od 10.00 do 14.00 in od 14.30 do 18.00. Uporabnikom je na voljo le časopisna čitalnica, in sicer za pet delovnih ur.

Zdi se, da je kljub vsemu Plečnik imel prav – to je dejansko nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Očitno tudi za čase, ko v ospredju ni nihče drug kot denar in kapital.

V objemu udobja in denarja se lahko hitro pozabi na vlogo študentov pri ustanovitvi in zgraditvi NUK-a. “Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930-31. Zahteve po izgradnji slovenske univerzitetne knjižnice so pri takratni beograjski oblasti naletele na odločen odpor in šele dolgotrajni in množični študentski protesti ter demonstracije so ga strli.” Takratni študentje se niso borili samo zase, temveč tudi za prihodnje generacije. Zato ne drži, da jim ne dolgujemo nič, temveč še kako veliko.

Arhitekt in poznavalec Plečnikovega dela Andrej Hrausky poudarja, da je arhitektov odnos do modrosti zapisan v stavbo. »Pot do tega pa zahteva napor, kar izjavljajo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, na kateri konj ponazarja voljo do napredovanja. V notranjosti sledi široko, monumentalno stopnišče iz kamna iz Podpeči, simbolično oblikovano kot pot od teme proti svetlobi, torej k znanju, od tam pa k etičnim načelom in modrosti.« Danes ta vrata odpira le denar in je poleti to pot mogoče prehoditi le za 5 evrov. Hrausky še opozarja na Plečnikovo zgledovanje po vstopnem prostoru v Münchensko knjižnico v kateri je za razliko od NUK-a glavna čitalnica odprta od 08.00 do 24.00 tudi v poletnem delovnem času.

Vprašljivo je do kakšne mere še vedno živimo dediščino Narodne univerzitetne knjižnice, zasnovane kot tempelj znanja in modrosti in v kolikšni meri smo pripravljeni žrtvovati prihodnje blagostanje, oziroma znanje, rast in razvoj za kratkoročne dobičke in ugodnosti. Danes kot v času ustanovitve NUK-a znanje ni dostopno vsem, včasih ni niti posvečenim, temveč le posrečenim. 

Gospod profesor Dr.Bogomir Kovač se sprašuje pred kom nas brani NATO?

Menim, da je NATO že ubranil Evropo pred agresorji, saj že skoraj 80 let nimamo vojne v Evropi z izjemo ’plemenskih’ vojn na Balkanu. Kot prvo menim, nas je NATO ubranil predvsem pred vojnami med samimi članicami NATA, saj so v preteklosti med njimi potekale s presledki permanentne vojne več stoletij. Kot drugo nas je NATO ubranil pred potencialnimi agresorji in nam je zagotovil mir že skoraj 80 let, čeprav po svetu divjajo stalni konflikti in napetosti tudi v naši bližini. Kdo je ali bo naslednja nevarnost za Evropo, se še ne ve in ni mogoče vedeti, saj se vojne napovedujejo na kratek rok ali se sploh ne napovedujejo. Poznavalci vojne pravijo, da v kolikor želiš obvarovati mir, se moraš pripravljati na vojno. Po razpadu Sovjetske zveze je bil NATO v močnem zatonu in grozil mu je resen razpad. Napad Ruske federacije na samostojno, suvereno državo, članico OZN Ukrajino je NATO poenotil in ponovno pognal zanemarjeno vojaško industrijo. Za koga danes Ruska federacija vlaga že 10% BDP v oboroževanje, se trenutno še ne ve?

Ker se države počutijo ogrožene, se je od leta 1990 že 16 držav odločilo za referendume in zaprosilo za članstvo v NATU, tako da danes NATO šteje že 32 članic. Države so prilagodile svoje obrambne strategije v okviru NATA.

Putin svojih vojnih namenov niti ne skriva. Desničarskemu aktivistu Tuckerju je zaupal, da sanja, da bi Ukrajino izbrisal z zemljevida. V podobnem položaju se nahaja še 8 držav v bližini Rusije. Putinove imperialne sanje niso samo sanje? Ali je Ukrajina Hitlerjevi Sudeti, se bo šele pokazalo?

Narodi in države so se od nekdaj povezovali v koalicije in zavezništva iz različnih razlogov tako v napadalne kot tudi v obrambne namene kot na primer križarji, protestanti proti katolikom, koalicija proti Napoleonu, sile Antante proti centralnim silam v I. svetovni vojni, zavezniki proti Hitlerju v II., varšavski pakt napram NATU po II. svetovni vojni. Po II. svetovni vojni so koalicijo oblikovali tudi neuvrščeni. Tudi danes nevtralni Danska in Avstrija sta bili v preteklosti vedno članici raznih koalicij ali združenj.

Ker že skoraj 80 let nimamo vojne v Evropi, menim, da je NATO skupaj z drugimi mednarodnimi institucijami del rešitve in ni problem za Evropo. Svoje obrambne strategije v okviru NATA je združilo že 32 držav in v zadnjem letu sta se po več kot 200 letih nevtralnosti pridružili tudi Švedska in Finska. V NATU sedaj snuje obrambo 32 držav in skoraj milijarda prebivalcev. V Evropi smo si lahko zagotovili mir med kopico različnih narodov, primeren standard in ekonomijo in spodbudno demokracijo. Pruski vojaški teoretik Carl von Clausewitz je dejal, da so vojne spopad političnih volj in da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

Mir ni večen. Pred novim EU parlamentom in EU komisijo pa ostaja še veliko izzivov. 

Pred vlado je odločanje o gorenjski regijski bolnišnici. V pomoč naj bi ji bila analiza, v kateri so Jesenice zaradi domnevnega pomanjkanja prostora avtomatično izločili in res me zanima, zakaj niso upoštevali dveh predhodnih mnenj, ki zatrjujeta nasprotno, ali dveh drugih lokacij, ki so jih Jeseničani predložili. Zato vedno bolj dvomim v objektivnost takih analiz, politiki jih tudi sicer radi ponavljajo, da zavlačujejo z odločanjem, a še bolj me skrbi možnost, da se njihovi rezultati prilagodijo željam njenih naročnikov.

Zadnja presoja umestitve gorenjske regijske bolnišnice v prostor se mi zdi primer, kako se lahko manipulira z podatki pri točkovanju, da določeni kandidat pridobi prednost pred tekmecem. Kako naj potem vlada odgovorno odloča? Po svojih subjektivnih kriterijih? Po pritiskih lobistov? Se gre izštevanko? Ali pa morda zdravstvena ministrica že vnaprej ve, kaj bo predlagala? Se zavedajo, da državljani pričakujemo odgovorno ravnanje, z denarjem in z naravo, kot bolniki pa strokovno, hitro, čim laže dostopno in prijazno zdravstveno oskrbo?

Slovenci smo nekaj posebnega. Zmagujemo v prodajanju ali uničevanju podedovanega skupnega dobra na račun zasebnih interesov, nimamo pa vizij, nismo ustvarjalni. V treh desetletjih nismo zgradili niti ene same bolnišnice. Še več, nimamo niti mreže javne zdravstvene službe niti nacionalne strategije razvoja bolnišnične dejavnosti. Gotovo bi pri slednji potrebovali analize, tudi preko naših meja in predvidevanja o razvoju zdravstva vsaj 50 let naprej. Ker pa vse počnemo stihijsko, ni čudno, da potem župani tekmujejo, v kateri občini bo stala regijska bolnišnica, pa ne samo župani. Slišim pripombe, da je Jesenice izločila iz konkurence županova premajhna angažiranost, a sem naivno mislila, da so pomembni samo strokovni kriteriji.

V resnici je obstoječo Jeseniško bolnišnico že pred leti (2018 ali že ob nastopu funkcije 2014) izločil tedanji direktor Poklukar (oziroma njeno vodstvo), ki je kljub ponovni prostorski analizi, ki je pokazala, da je možnost dograditve na sedanji lokaciji, sprejel Strategijo Splošne bolnišnice Jesenice 2018 – 2025, kjer ji je predvidel samo vlogo negovalne bolnišnice in gradnjo nove (s 600 posteljami) na novi lokaciji. Izdelani idejni zasnovi iz leta 2013 in 2018, ki sta dokazali, da je ob obstoječi bolnišnici dovolj prostora za pričakovano širitev, pa je očitno zavrgel. Sprašujem se, ali je bila odločitev res dobro premišljena, s pogledom v prihodnost, temelječa samo na strokovnih kriterijih ali je bil že takrat v ozadju velik interes za gradnjo v Radovljici. Kot je znano, je Poklukar v vlogi zdravstvenega ministra pognal »svoj projekt« naprej. Mu lahko zaploskamo - končno nekdo - Gorenjci potrebujemo regijsko bolnišnico? Ali pa odkimamo, češ, nespametno zapravljanje denarja za novo stavbo, ki bo zaradi pomanjkanja kadra ostala prazna in jo bodo za bagatelo pokupili zasebniki? Zakaj recimo raje ne zgradimo Infekcijske klinike? Zdaj se s tem ukvarja ministrica Valentina Prevolnik Rupel. Dobro jim gre, mimogrede so se znebili tretjega tekmeca, ostala sta samo dva, kot kaže, enakovredna.

Pri vsem tem pa ostaja velik dvom v sam postopek in žalostno je, če so Jeseniški bolnišnici, v katero so (potem zaman?) vlagali ogromna sredstva (urgentni center, energetska sanacija, protipožarna zaščita, obnovljena lekarna, prenovljeni prostori Enote intenzivne terapije in Enote intenzivne terapije operativnih strok, investicije v medicinsko opremo, …), namenjena nadaljevanju dejavnosti kot regijskega zdravstvenega središča Gorenjske, res odvzeli vsako možnost za to. Pa čeprav ji je že s prostorskimi akti omogočeno širjenje; čeprav ima odlično prometno geografsko lego in je opremljena z vso potrebno komunalno infrastrukturo; čeprav je ob njej zgrajena parkirna hiša s helioportom; čeprav prihajajo na zdravljenje tudi bolniki iz severne Primorske …? Bližina bolnišnice gorskemu svetu Julijskih Alp in Karavank ter avtocesti in Karavanškemu predoru, kjer so v poletnih mesecih nepregledne kolone vozil, je v primeru nesreč ali zdravstvenih težav z vidika dostopa zagotovo prednost, ki jo druge lokacije v regiji nimajo. SB Jesenice tudi predstavlja izredno pomembno učna bazo za klinično usposabljanje (Srednja zdravstvena šola, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin).

Upam, da bo vlada še enkrat premislila, ali Gorenjska regija res potrebuje še novo bolnišnico ob vse krajših hospitalizacijah (in dnevnih ter enodnevnih bolnišnicah), medicinskega kadra pa vedno bolj primanjkuje. In če se že odloči za gradnjo, da bi izven Jesenic pomenila bistveno večja finančna vlaganja, povzročila neskladnost razvoja v regiji, poslabšala pogoje dela zdravstveno-izobraževalnih ustanov, povzročila izgubo delovnih mest in pozidala še kako potrebno rodovitno zemljo.

Dr. Tine Stanovnik se je na moj intervju (Mladina, št. 28) odzval z oceno, da so moji podatki napačni in da si jih izmišljujem (ker da so »nekakšen konstrukt dr. Dragoša«). To dokazuje s trditvijo o slovenskem deležu za socialno zaščito, za katerega sem jaz rekel, da je eden od manjših v Evropi (kot % BDP), on pa mi ugovarja takole: »Resnica je, da Slovenija (po podatkih Eurostata) namenja za področje socialne zaščite 24,8 % BDP, ki je nekoliko višji od povprečja EU.« To Stanovnik ilustrira s trditvijo v naslednjem stavku, kjer pravi, da leta 2021 kar »14 članic namenja nižji odstotek izdatkov za socialno zaščito« od slovenskega.

Gospod Stanovnik, to ni res in nikoli ni bilo res. Ko sem še enkrat preveril, da se oba dejansko sklicujeva na isto tabelo (Eurostat, Social protection statistics) in da ne gre za nesporazum zaradi uporabe različnih podatkovnih baz, mi ne ostane drugega, kot da povzamem omenjeno tabelo, da lahko bralci zaslutijo, kako je pri osnovni empiriji sploh možna diametralno nasprotna interpretacija istih podatkov. Gre za tole: Stanovnikova navedba omenjenega odstotka je sicer pravilna (za 2021) kot tudi njegov dodatek, da je 14 držav še slabših od nas - in 12 boljših, dodajam jaz - seveda pa iz dejstva, da je 14 držav slabših, nikakor ne smemo sklepati, da je slovenski delež »višji od povprečja EU«. Kajti v isti tabeli je na njeni levi strani izračunano tudi povprečje socialne zaščite za EU, ki pa znaša 28,7 % BDP, kot tudi povprečje evro-držav, ki je še za odstotno točko višje (29,6 % BDP) – omenjena podatka pa Stanovnik kar zamolči. Skratka, slovenski delež je od povprečja EU skoraj za štiri odstotne točke manjši (torej za 16 %), od evro držav pa je manjši še bolj. Nič drugače ni z novejšim, eno leto mlajšim podatkom na isto temo, iz 2022: evropsko povprečje za socialno zaščito je 19,4 % BDP, slovenski delež pa je 17,6 % BDP (https://ec.europa.eu/eurostat/cache/ visualisations/economy/government-expenditure/). Pri tem moram izrecno poudariti, da se tudi sicer ne spomnim - v vsej novejši zgodovini Slovenije - niti enega samega leta, kjer bi pri nas dali za socialno zaščito večji delež BDP od EU ali od euro držav.

In še o tisti navedbi o izdatkih za ekonomijo, ki da so nekakšen izmišljen »konstrukt dr. Dragoša«: po podatkih OECD (2019) smo v Sloveniji namenili za gospodarske zadeve 4,5 % BDP, medtem ko je povprečje OECD držav 3,9 % BDP. In enako je s primerjavo med leti 2007 in 2019: medtem ko se v povprečju OECD državni izdatki za ekonomski sektor niso spremenili prav nič (niti navzgor niti navzdol), se je v omenjenih letih slovenski delež dvignil za 0,4 odstotne točke, v letih med 2007 in 2015 pa kar za 2,7 odst. tč., medtem ko se je OECD delež v istem obdobju celo zmanjšal (OECD: Government at a Glance, 2021; 2017; 2015). Skratka, mi dajemo nadpovprečne deleže za ekonomijo (v % BDP). Tudi tu moram izrecno poudariti, da se tudi sicer ne spomnim - v vsej novejši zgodovini Slovenije - niti enega samega leta, v katerem bi pri nas dali za ekonomijo manjši delež od povprečja OECD ali pa EU.

Spoštovani dr. Stanovnik, kolikor jaz razumem najine polemike o socialni politiki (zadnjo sva imela pred devetimi leti točno na isto temo in na isti način), je glavni razlog razhajanj v najinih navadah: ko jaz opozarjam na slabe podatke, nikoli ne zatajim dobrih (kar sem izrecno poudaril tudi v prvem delu intervjuja), vi pa s sklicevanjem na dobre podatke nalašč ignorirate slabe. 

Vsebina članka Zafrknimo NATO g. Boruta Mekine je resna. Škoda, da nima primernejšega naslova in tudi zaključek, da je že čas, da postanejo kranjske čebele del naših obrambnih sil, kaže na poletno lahkotnost zapisa.

Ko se je slovenska politična elita pripravljala za pristop, ga ni bilo »junaka«, ki bi jo prepričal, da za enakopravno članstvo nimamo ne vojaštva in ne denarja v višini 2% bruto domačega proizvoda. Takrat sem razmišljal, da je, če že moramo biti del te sestave, priložnost za razvoj zalednih dejavnosti, ki so potrebne tako v vojni kot v miru.

Doma, na Balkanu in drugod po svetu, je aktualna specializirana enota za odstranjevanje minskih polj in neaktiviranih granat. Ranjeni vojaki in civilisti potrebujejo zdravljenje in specializirano okrevanje, razrušena območja pa reševanje preživelih in dobro opremljeno inženirstvo za odstranjevanje ruševin ter vzpostavljanje nujne infrastrukture. Za begunce z vojnih območij so potrebne človeka dostojne namestitve, prehrana in aktivnosti. Ta del vojaške organizacije poznamo v veliki meri že iz prve svetovne vojne, saj npr. nekatere zaledne bolnišnice Soške fronte, postavljene izključno za vojaštvo, stojijo še danes. Del naštetega bi nam še kako prav prišel doma v primeru naravnih nesreč večjega obsega.

Pred osamosvojitvijo smo imeli razvito vojaško industrijo in tudi vojaško zdravstvo je bilo na razpolago civilnemu prebivalstvu. Imeli smo ljudi, ki so bili že znotraj teritorialne obrambe in civilne zaščite sposobni voditi in razviti zgoraj naštete dejavnosti. Spomnimo se le projekta razminiranj na območjih Bosne in visoko usposobljenih skupin z reševalnimi psi, uspešnih tako v potresih kot pri snežnih nesrečah. Tudi Civilna zaščita se je postavljala na noge.

G. Mekina je nakazal vrsto primerov, kot so npr. nujne izgradnje infrastrukturne ali razvojni projekti, ki bi jih bilo morda možno prikazati kot sestavni del vojaškega proračuna ter poskus dosega pričakovane proračunske stopnje za obrambo s strani NATA. Vsekakor sta to lahko oba železniška koridorja Hodoš – Luka Koper in tudi Jesenice – Dobova, ki poteka mimo dveh letališč, Brnika in Cerkelj. Tudi nova vojaška bolnišnica, dopolnjena za dolgotrajne rehabitalizacije s pomočjo Soče in nekaterih obstoječih zdravilišč, bi prispevala k javni zdravstveni mreži. Oskrbeli pa bi lahko tudi ranjene z vojnih žarišč po svetu, kateri sicer te možnosti nimajo.

Pred vstopom v NATO je bila priložnost, da bi teh nekaj tisoč mož in žena Slovenske vojske enostavno združili s takrat zdesetkano policijo v skupno ministrstvo, ki bi skrbelo za varnost v državi in na njenih mejah. S tem bi se marsikaj poenostavilo, tudi stroškovno. Visokih štabnih oficirjev je danes v izobilju, vojakov in usposobljenih častnikov (predvsem pa pilotov, šoferjev, inženircev, digitalnih strokovnjakov, itd.) pa kot kaže manjka in ni pravih obetov, da bi uspešno kadrovsko zapolnili obetajoče se nakupe orožja.

Ustanovitev mornariške enote (koliko mož?) in uvedba visokih činov do admirala, kot tudi vključitev ruske bojne ladje v slovenske obrambne vrste, je visok nepotreben strošek in posmeh takrat razviti floti slovenskega trgovskega pomorstva. Če nekoliko ironiziram, koliko črnila je bilo prelitega ob okvarah edinega zmogljivega policijskega čolna in stalnem remontu Triglava?, da o takšnih in drugačnih štirikolesnikih in visokih stroških ne govorimo. Dober specializiran inženirski servis za vojaško mehanizacijo pa bi bil lahko tržno zanimiv za sodelovanje z NATO-m.

Na temo, ki jo je povzel g. Mekina – infrastrukturni projekti in njihova vključitev v obrambni proračun – se velja ozreti tudi nazaj in prebrati zapis radijske oddaje, ki jo je julija 2002 vodil g. Jure Kranjc, sodelovala sta profesorja dr. Jože Mencinger in dr. Zarjan Fabjančič z Ekonomske fakultete v Ljubljani ter gospod Janko Deželak, državni sekretar na ministrstvu za obrambo (http://nato.gov. si/slo/novinarsko-sredisce/clanki/2002-07-30/). V tej oddaji je g. Kranjc poskusil pristop k NATU utemeljiti na podlagi ekonomije. Predstavnik ministrstva je bil prepričan, da se z vstopom v to zavezništvo ponuja dodaten impulz gospodarstvu. Všeč mi je bil stavek: kdor si domišlja, da članstvo nič ne stane, je seveda naivnež, kajti o tem, da zastonjskih kosil ni, poučijo že bruce na ekonomiji. Od takrat je minilo že dobrih dvajset let, zato nima smisla na tem mestu ponavljati vsega, kar je bilo v oddaji izrečeno in v kolikšni meri prenašamo naivnosti domače politike. So pa v pogovoru nehote zašli na temo, da bo imela z vstopom v NATO (lahko primerjamo tudi z vstopom v EU) Slovenija bistveno boljšo pogajalsko pozicijo, zlasti v odnosu do nerazčiščenih problemov iz zgodovine Slovencev in Slovenije (Deželak). Po številnih pravnih porazih (in gospodarskih prevzemih) z mejnimi sosedi, naj na tem mestu ponovim misel pokojnega prof. Mencingerja: ta argument v bistvu sprejemam; ta korist (boljše pogajalske pozicije), če bo uresničena, je na nek način nadomestilo za pomanjkanje lastne samozavesti, predvsem samozavesti naših politikov.

Predlagam g. Mekini, da se loti analize slovenske vojske z vidika smotrnosti njene organiziranosti, vsebine negativnih ocen, s katerimi nas je seznanjal vrhovni poveljnik, preveri ali bomo, podobno kot gradbene in industrijske delavce, novačili za obljubljene bataljone profesionalne vojake v tujini in ali je ob vsej ponudbi v svetu upravičen strošek razvoja in izdelave slovenske pištole s pomočjo javnih sredstev?

Že napovedujejo politiki sodelovanje pri gradbeni obnovi Ukrajine in Gaze. Mir naj le čim prej pride, a ni verjeti, da bomo pri obnovi kaj prida poslovno uspešni, saj nam že doma primanjkuje strokovnjakov in delavcev. Tudi sicer marsikaj šepa, saj so ob lanskih poplavah številni stroji stali v zakotju, reševali pa so na terenu tisti iz tujine, med drugim tudi iz Ukrajine.

NATO nam bo še nekaj časa usojen, sedaj ni pravi čas za izstop. Je pa priložnost, da se obseg in vsebina našega sodelovanja ponovno opredelita in se poskuša skupaj z drugimi članicami vgraditi mehanizme za zmanjšanje njegove zlorabe. 

Novinarka Monika Weiss je v članku z naslovom »Jedrska kampanja se je že začela« (objavljen 26.7.2024) predstavila aktivnosti, ki jih družba GEN energija izvaja z namenom osveščanja javnosti o energetiki in jedrski energiji ter informiranja o projektu JEK2. Novinarka v članku pravilno opiše aktualne aktivnosti integrirane kampanje osveščanja in informiranja. Njeno pisanje dopolnjujemo z dodatnimi pojasnili, ki potrjujejo odgovoren odnos družbe GEN energija do projekta JEK2 in njeno zavezo k objektivnemu in odprtemu komuniciranju projekta v javnosti.

Družba GEN energija je nosilec in investitor projekta JEK2, a ne nasprotuje obnovljivim virom energije (OVE). Nasprotno: v okviru Skupine GEN je proizvodnja električne energije iz OVE eden ključnih poslovnih stebrov. Kombinacija vlaganj v obnovljive vire in jedrsko energijo je po izračunih Skupine GEN za Slovenijo najbolj primerna za naslavljanje izzivov razogljičenja in doseganje ustrezne stopnje samooskrbe z električno energijo.

Družba GEN energija aktivnosti širšega osveščanja o energetiki in jedrski energiji izvaja že več let zapored. Pomemben mejnik za pričetek programa osveščanja je bila vzpostavitev multimedijskega centra Svet energije, ki je od svoje otvoritve leta 2011 do danes gostil že več kot 90.000 obiskovalcev vseh generacij. Poleg multimedijskega centra so osveščevalne aktivnosti družbe GEN v zadnjih letih vključevale izobraževalne filme, portale svet-energije.si, esvet.si, mnoge projekte energetskega opismenjevanja, kot je npr. tekmovanje Mladi Genialci, od leta 2022 pa že predstavlja projekt JEK2 na spletni strani gen-energija.si, ki je bila v mesecu maju prenešena na samostojno domeno, jek2.si.

V letu 2024 smo kampanjo osveščanja nadgradili z aktivnostmi informiranja o projektu JEK2. Odločitev za okrepljeno komuniciranje je bila v družbi GEN energija sprejeta proaktivno že v letu 2023 (ko še ni bila sprejeta odločitev Vlade RS o referendumu na temo projekta JEK2), tudi na podlagi pozivov deležnikov za okrepitev informiranja javnosti o projektu JEK2.

Avtorica v članku izpostavlja donacije in sponzorstva družbe GEN energija do različnih deležnikov. V družbi GEN energija verjamemo, da so sponzorska sodelovanja in donacije legitimen način sodelovanja gospodarske družbe z deležniki, ki zasledujejo podobne interese in izkazujejo vrednost storitev, ki jih deležnik izvaja v sodelovanju s partnersko gospodarsko družbo. GEN energija je samo v letu 2023 v obliki sponzorstev oziroma donacij namenila preko 600.000 EUR za kulturno-umetniške, športne, izobraževalne in ostale družbeno koristne organizacije in dodatnih 1.000.000 EUR za poplavno obnovo prizadetih območij v Republiki Sloveniji. 

Spoštovani, odgovarjam na pismo odvetniške pisarne Senica& partnerji zastopnika Festivala Ljubljana objavljeno v Mladini štev. 28 - Propadanje kulturnega spomenika. Kot ravnateljica SŠOF - Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki ima svoje učne prostore v Križankah, se s problematiko lastništva in prenove Križank intenzivno ukvarjam že od nastopa mojega mandata leta 2022. Ob intenziteti pritiskov si zastavljam vprašanja, ki morajo biti izrečena javno, saj vodim šolo s pomembnim zgodovinskim in kulturnim pomenom in vrednostjo.

Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da imajo Križanke bogato zgodovino in tradicijo, v njej že vse od leta 1950 deluje šola in so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena. Prenovo je začrtal arhitekt Jože Plečnik; ta je leta 1948 v Križankah načrtoval tudi prizidek k tedanji Šoli za umetno obrt, kot se je takrat imenovala današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Jože Plečnik je večino stavbnega kompleksa namenil izobraževalni funkciji. Križanke so torej že od povojne prenove namenjene izobraževalni dejavnosti in tako je tudi vsebina, ki jo je vpel v prenovi kompleksa, s tem postala nesnovna kulturna dediščina in kot taka tudi neodtujljiva iz prostorov Križank. Prostori Križank so se v povojno zgodovino zapisali kot kraj, kjer so se izobraževali vrhunski ustvarjalci, premnogi Prešernovi nagrajenci in pomembni kreatorji slovenskega kulturnega prostora.

Šola hrani pomemben dokument z datumom 2. 7. 1951, kjer je zabeleženo, da je MLO glavnega mesta Ljubljane odstopil Križanke takratni šoli za umetno obrt Ljubljana in ga navajam dobesedno: „Na podlagi 8. in 16. člena temeljne uredbe o prenosu delov osnovnih sredstev državnih gospodarskih podjetij / uradni list FLRJ štev. 60/479/48/ izdajata minister – predsednik Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo ter izvršilni odbor glavnega mesta Ljubljane MLO sporazumno naslednjo ODLOČBO: Nepremičnina parc. št. 196 – hiša štev. 18 v Gosposki ulici z dvoriščem pripisana vložku štev. 335 k. o. Ljubljana mesto, ki je kot splošno ljudsko premoženje v upravi Mestnega ljudskega odbora gl. mesta Ljubljane se izvzame iz dosedanje uprave in dodeli v upravo Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, za potrebe šole za umetno obrt v Ljubljani.”

Dokument je potrdilo takratno okrajno sodišče za glavno mesto Ljubljana dne 11. 6. 1951. Od tega leta naprej Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana upravlja s kompleksom Križank in ga ohranja v uporabni funkciji, kot ji je bila namenjena. O želji prevzema deleža kompleksa Križank pričajo zapisi iz leta 1969, ki so naslovljeni na takratno ravnateljico Gizelo Šuklje. Takratni Svet šole zapiše:

“Družbena lastnina vseh nepremičnin v sklopu Križank (Gosposka ali Cojzova cesta, Emonska cesta in Trg francoske revolucije), izvzemši cerkev nemškega viteškega reda, je bila izročena šoli za oblikovanje v Ljubljani. Prošnja prireditvene poslovalnice ’Festival’, naj se nanjo prenese uporabna pravica do določenih objektov in zemljišč v sklopu Križank, se zavrne in izpostavlja se dejstvo, da šola potrebuje prostore za svoje delovanje in da poslovalnica ’Festival’ vedno bolj utesnjuje in slabša pogoje za delo učencev ŠO (šole za oblikovanje). Svet ŠO zato predlaga, da se prouči in pravno uredi odnos med ŠO in prireditveno poslovalnico ’Festival’, da se za zemljiške površine in prostore, ki jih izkorišča, določi primerna odškodnina, upoštevajoč značaj in namen izkoriščanja posameznih objektov, vložena materialna sredstva v te objekte in ostale okoliščine, da bi se pravično porazdelilo breme vzdrževanja in da bi se omogočilo delovanje obeh inštitucij.”

Tekst podpiše takratna ravnateljica Gizela Šuklje. Vse omenjeno priča, da je bila poslovalnica ’Festival’ vedno v vlogi podnajemnika in vedno v želji prilastitve prostorov, ki so pripadali v izključno upravo in uporabo Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Iz majhne želje po uporabi deleža Križank se je z leti rojevala vedno večja želja po posedovanju in prilastitvi celote s strani takratne poslovalnice ’Festival’, ki se je z leti preimenovala v Festival Ljubljana.

Nič ni narobe z dejstvom, da v Križankah bivata oba javna zavoda, nič ni narobe tudi z dejstvom, da oba uporabljata Križanke po svoji potrebi in si omogočata sobivanje z zglednim sodelovanjem. Ravno tako ni nič narobe z dejstvom, da si zavoda prostore posojata v uporabo, še posebej v dinamiki celoletne uporabe, ko šola uporablja razrede za pouk, med počitnicami pa prostore uporablja Festival Ljubljana za svoje prireditvene dejavnosti. Tako se le ti polnijo čez celo leto in plemenitijo v Plečnikovi ideji prepleta izobraževanja in kulture.

Ob tem prepletu pa je seveda še kako narobe, če si eden izmed uporabnikov zamisli, da mora javni zavod, ki izobražuje na področju javnega šolstva, plačevati najemnino za prostore, ki jih je uporabljal že od začetka svojega delovanja. Še kako narobe je tudi, da se je pojavil interes, ki Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana želi vzeti prostore, ki so zanjo eksistenčnega pomena. Zelo narobe je, da se izpostavlja, da bi morala šola, ki opravlja kvalitetno javno izobraževanje, izseliti del svoje dejavnosti in prostore prepustiti zavodu, ki bi v njih imel garderobe in skladišča. In ne nazadnje je zelo zelo narobe, da se javnemu zavodu nalaga plačevanje najemnine za prostore, v katerih biva od samega nastanka, in da se umetno ustvarja konflikt in to z namenom prikazati neizhodno in nerešljivo situacijo prenove domovanja obeh inštitucij. In seveda je še kako narobe, če se potrebo po nujni prenovi objekta vzame kot možnost izsiljevanja in izkazovanja nadvlade.

Celotna problematika poraja kar nekaj vprašanj, na katera sama nimam odgovorov. Navedla jih bom le nekaj, morda je kdo med bralci, ki pa bi nanje lahko odgovoril. Na primer - kako se je prikradel delež delitve Križank na 52/48, če je jasno, da ta v naravi ni nikoli obstajal? Komu je bilo v interesu pozabiti dejstvo, da je ob prepustitvi deleža objekta v lastništvo MOL-a ogrožal eksistenco šole in objekt sam, ki je dandanes zaradi deljenega lastništva ogrožen tudi zaradi nejasnega stališča glede njegovega vzdrževanja in obnove? Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če le-ti ne razumejo, kako pomembno je povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele na Barjanki, kjer nikoli ne bi stal objekt za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana?

Le še to - prag Križank dnevno prestopi večina dijakov SŠOF, ki jih je sedaj že nekaj manj kot 850, ter skoraj 100 zaposlenih. Večina od njih je Ljubljančanov. Zaradi njih in javnega interesa se morajo prebuditi speči odločevalci, prebuditi se morajo, ker so prostori v Križankah ključni za izvajanje programa šole in njeno eksistenco. Ta ne more in ne sme biti odvisna od politike, ki se menja z mandatom, a začuda ohranja interes, ki ni ugoden za šolo, in ga nevidno pelje naprej. Vsakemu županu bi bilo na tem mestu jasno, kako dragoceno kreativno jedro biva v Križankah in kako pomembno ga je podpreti in zaščititi, še posebej, če se deklarira za velikega zaščitnika s socializmom pridobljenih pravic in svoboščin. 

Intervju z dr. Srečom Dragošem (Mladina, št. 28) vsebuje številne napačne in zavajajoče podatke. Prava posebnost je, da dr. Dragoš ne navaja letnic niti vira podatkov, s katerimi operira. V udarnem podnaslovu na str. 36 navaja: »Še vedno dajemo enega najmanjših deležev BDP za področje sociale v Evropi«. Resnica je, da Slovenija (po podatkih Eurostata) namenja za področje socialne zaščite 24.8% BDP, ki je nekoliko višji od povprečja EU. Po podatkih za leto 2021, 14 članic namenja nižji odstotek izdatkov za socialno zaščito (merjeno kot % BDP). To, da Slovenija namenja »daleč največji odstotek« državnemu subvencioniranju gospodarstva, je prav tako nekakšen konstrukt dr. Dragoša.

Tudi pri premoženju dr. Dragoš navaja podatke, ki zavajajo. Če se je že odločil predstaviti podatke iz podatkovne baze OECD (namesto bolj običajne rabe podatkovne baze ECB), bi moral navesti tudi novejše podatke. Tako navaja podatek (za leto 2014), da je delež neto premoženja zgornjega 1% gospodinjstev 23%, »s čimer v Sloveniji prebijamo vse meje«. Podatek za leto 2017 (iz iste podatkovne baze) pa kaže, da je ta delež 15.1%. Mimogrede: po podatkih ECB ima Slovenija eno najnižjih vrednosti premoženjske neenakosti med članicami EU.

Če torej na kratko rezimiram: celotni intervju je bolj podoben pogovoru ob pivu kot pa kolikor toliko resnemu intervjuju. 

Dr. Iztok Tiselj, strokovnjak za jedrsko tehniko in član Posvetovalnega odbora JEK2 pri podjetju Gen energija je v Mladini št. 29 nizal argumente za investiranje v jedrsko energijo kot učinkoviti vir energije za potrebe življenja na Zemlji in v Sloveniji. Pri tem sam izpostavlja, kako se dosledno odpoveduje napovedovanju prihodnosti razvoja družbe in njenih potreb po energiji v raznih oblikah. Tiselj namreč zatrjuje, da so vsakršne dolgoročnejše napovedi neverodostojne in neosnovane na ustreznih dejstvih, za dokaz pa daje ekonomsko-politično stroko in dejavnost in citira predsednico Evropske centralne banke, ki ja na srečanju v Davosu odgovorne vodilne kadre v družbi in gospodarstvu pozvala, da naj načrtujejo za 30 let naprej, ne samo kratkoročno in srednjeročno. A sama je napovedala gibanje inflacije za eno leto, a se je napoved »uresničila« v trikratniku napovedi. Lagarde je toliko zgrešila že kratkoročno, kakršnokoli dolgoročno napovedovanje pa je s tem izgubilo vsakršno verodostojnost.

Tiselj iz tega primera povzame, kako je napovedovanje prihodnosti v okviru politike, ekonomije in energetike lahko le pretežno vedeževanje kot resno znanstveno utemeljeno napovedovanje – in gre še naprej. Ker po njegovem za napovedi kakršne koli prihodnosti politika, z njo pa tudi znanost, ne more prevzemati odgovornosti, naj bi bilo torej edino smiselno, da se vse skupaj preda odgovornosti volivcem, ki se naj na referendumu odločajo, kakšno energijo hočejo. Ne samo to: vsakršno tveganje v povezavi s tem – v vsakem primeru bo glede jedrske energije šlo za drago odločitev, ki jo bodo plačevali davkoplačevalci – zato avtomatično prevzemajo volivci sami.

V članku niso opisani cilji, ki naj jih določena družba v svojem delovanju zasleduje in uresniči. Ker niso opisani cilji, tudi manjkajo opisi, kako jih uresničiti, s kakšnimi sredstvi in napori. Cilji morajo biti postavljeni v časovnicah – tudi dolgoročno, ter po kratkoročnejših fazah do doseganja končnih ciljev (v nekaterih primerih tako imenovane »petletke«, ko je treba EU Komisiji poročati, kakšni so fazni uspehi; vse spominja na »plansko gospodarstvo« z individualnimi tržnimi subjekti, ki morajo slediti zahtevam znotraj posamezne družbene skupnosti na nivoju držav). Zelo učinkovit zgled glede sledenja (svojim) »ciljem« je Kitajska.

V EU imamo veliko dokumentov (evropske direktive, strategije, ipd.), ki družbene skupnosti zavezujejo k doseganju raznih ciljev, na področju varstva okolja še posebno. Ob tem so znani tudi instrumenti in narekovane »dobre prakse«, kako jih doseči. Eden bistvenih ciljev je znižanje temperature okolja na Zemlji, in sicer tudi z zmanjšanjem ogljične obremenitve. Na področju rabe energije je prva predpostavka racionalna raba vsakršne energije, nato pa okoljsko čim manj obremenilno pridobivanje te energije.

Ko se ustrezno načrtuje (s poudarkom na »načrtuje«) družbeni razvoj, gospodarski razvoj, posledično preneseno v prostorski razvoj, vse nadzorovano s poročili o varstvu okolja in potrebnimi omilitvami, dobimo dokaj konkretno in uresničljivo sliko s postavljenimi cilji in praktičnimi ukrepi za njihovo doseganje. Sledenje vsemu v praksi in formalno-pravno pravilno izvajanje omogoči tudi, da tvegano napovedovanje bodočnosti za eno leto, kot je diskreditiralo go. predsednico Evropske centralne banke, ne bo več primer, saj bo temeljilo na izvajanju strategij in dogovorov ter pravil, in ne na samovolji gospodarskih in drugih subjektov očitno mimo dogovorjenega.

Torej prostorsko dosledno obravnavano dogajanje okoli lociranja novih kapacitet za JEK2 in ostalih možnosti pridobivanja energije v državi mora temeljiti na družbeno-gospodarsko-okoljsko preciziranih načrtovanjih, potem se pa vpraša volivce, ali bodo vse to plačali, ali raje razmišljali in se obnašali bolj racionalno. Sem sodi tudi preurejanje in racionaliziranje prometa raznih vrst, predvsem tudi motornega (prehod na elektriko tega ne predstavlja!), omogočanje kratkih poti dostopnosti vsakršnih storitev, senčenje stavb in ambientov, sonaravno in racionalno ogrevanje pozimi, itd.

Tudi gospodarske potrebe je treba načrtovati dovolj dolgoročno, in jih pravočasno načrtno locirati v prostor. 

Festival Ljubljana je očitno zelo prepričan v to, da argument moči prevlada nad močjo argumenta. Na vsako kritiko udari z najdaljšimi topovi. Spomnimo se podobnih pisem izpred leta dni, ko je odvetniška pisarna Senica v imenu Festivala zahtevala objavo popravkov po kritičnih zapisih v Mladini in Dnevniku. Žal se do danes ni prav veliko spremenilo, kar pa se je, se je spremenilo na slabše. Križanke vidno propadajo, začetka njihovega reševanja ni videti. Festival krivdo pripisuje Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.

Poskusimo zelo na kratko, s preverljivimi dejstvi, odgovoriti na tokratne navedbe odvetnikov.

Ne glede na avtorstvo nove strehe je sporno dejstvo, da zasnova strehe, ki stoji v občutljivem spomeniško varovanem okolju, ni bila izbrana na javnem arhitekturnem natečaju. Streha je pridobila soglasje Zavoda za spomeniško varstvo, kot začasen objekt – začasnost nove strehe je očitno v tem, da jo je, kot katero koli stavbo, vedno mogoče porušiti. Zmanjšanje nivoja osvetlitve in povišanje nivoja hrupa v učilnicah srednje šole zaradi nove strehe je merljivo in nedvomno. Stara streha se je pozimi zložila, na novi leži sneg, v učilnicah je sredi dopoldneva mrak. Škoda, ki jo nova streha, zaradi neprimerne zasnove povzroča na starih, spomeniško varovanih objektih je vidna s prostim očesom ob vsakem večjem nalivu. Direktor festivala si je takšno streho želel in jo brezpogojno zagovarja.

Srednja šola deluje v Križankah že več kot 75 let v skoraj nespremenjenem obsegu. Preverjeno zaseda več kot 80 odstotkov prostorov v stavbah. Festival je z nedojemljivo sodbo leta 2010 uspel izsiliti lastništvo 48 odstotkov prostorov, a že od sodbe naprej trdi, da šola uporablja skoraj 80 odstotkov prostorov in da mu je za delež, ki ni več njen, dolžna plačevati najemnino. Neplačana najemnina znaša že skoraj 700.000.

Do trenutka, ko se bo imela Šola kam preseliti, bo višina najemnin gotovo dosegla vrednost deleža, ki je trenutno še v lasti države.

O iskreni želji po miroljubnem sobivanju največ pove Strateški načrt zavoda Festivala Ljubljana za obdobje 2021-2025, ki ga je Mestni svet potrdil na seji 5.3.2021. V njem je večkrat zapisan namen prevzema celotnih Križank v last Festivala. Povsem ekspliciten je zapis v točki 9.2 Prevzem celotnega kompleksa križank v upravljanje:

„Glavna cilja:

- uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na MOL

- selitev celotne dejavnosti zavoda iz lokacije Trnovo v Križanke.

… Zavod bo s tem pridobil potrebne prostore za svoje delovanje (pisarne, skladiščne in servisne prostore, prostore za arhiv), nujno potrebne prostore za vaje nastopajočih umetnikov ter njihovo dobro počutje (vadbeni prostori in garderobe) in prostore za izobraževanje mladih umetnikov.“ Tem, jasno zapisanim ciljem festival dosledno sledi s svojim delovanjem.

Šola dokumentirano poziva k celostni prenovi, predvsem pa k čim prejšnji odpravi največjih težav, ki povzročajo pospešeno propadanje spomenika. Iz lastnih sredstev je želela naročiti Konservatorski načrt, ki je predpogoj za začetek načrtovanja prenove, a ji je to preprečilo ministrstvo. Pripravila je razpisno dokumentacijo za nujno prenovo propadajoče strehe, a MOL ni pristal na izvedbo razpisa …

Povsem jasno je, da bo šola nekoč dobila novo sodobno stavbo v kampusu na Roški cesti. A prosvetljeni mestni upravi, ki bi se jasno zavedala dolgoročnih izzivov razvoja sodobnega mesta, bi moralo biti povsem jasno, kako pomembno je v mestnem središču zadržati in spodbujati dejavnosti, ki mesto ohranjajo živo. Vse bolj očitno postaja dejstvo, da trenutna mestna oblast ni in nikoli ni bila prosvetljena in da namesto v korist mesta in meščanov deluje v korist sebe in svojih prijateljev. 

V tedniku Mladina je bil 21. junija 2024 objavljen prispevek v rubriki 8 dni/teden na temo okvare letala Falcon avtorja Erika Valenčiča. V njem pisec med drugim zapiše: »A vrnimo se k letalu. Poznavalci opozarjajo, da s falconom namreč ni nič res narobe, večji problem je v Slovenski vojski, ki skrbi za njegovo vzdrževanje. Kdaj točno so se začele težave? Ko so njegovo vzdrževanje prenesli na Slovensko vojsko. Povsod drugod imajo letala specializirane vzdrževalce, le v Sloveniji pa na ta način varčujemo. Naj stane, kolikor že stane, pa če od letala na koncu ostane le kup železja. A ne pozabimo, da zdaj vlade kupujejo nova letala za vojsko. Ki jih bo prav tako vzdrževala sama.«

Navedbe avtorja prispevka so neresnične, zato Slovenska vojska za pravilno razumevanje dejanskega procesa vzdrževanja njenih zrakoplovov, tudi letala Falcon, bralcem Mladine podaja naslednja dejstva in pojasnila. V Slovenski vojski postopke vzdrževanja letal in helikopterjev, tudi falcona, opravljamo skladno z natančno določenimi pravili in pristojnostmi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Vzdrževanje omenjenih zrakoplovov Slovenske vojske se deli na linijsko in bazno. Linijsko vzdrževanje zajema izvedbo lažjih vzdrževalnih del, pri katerem ne potrebujemo specialne testne opreme, pri baznem vzdrževanju pa je ta obvezna. Zaradi optimizacije delovnih procesov in rentabilnosti bazno vzdrževanje letala falcon izvaja pogodbena zunanja vzdrževalna pooblaščena in licencirana organizacija. Delitev vzdrževalnih pregledov na linijska ali bazna je opredeljena v Programu vzdrževanja za vsak posamezen zrakoplov. 15. brigada vojaškega letalstva in zračne obrambe ima v svoji sestavi sedem enot. Dve izmed teh sta tudi 152. letalska eskadrilja, ki ima v svoji sestavi vzdrževalno organizacijo z odobritvijo za izvajanje linijskega vzdrževanja letal, med katerimi je tudi letalo Falcon, in 153. letalskotehnična eskadrilja, ki ima v svoji sestavi vzdrževalno organizacijo z odobritvijo za izvajanje linijskega in baznega vzdrževanja zrakoplovov Slovenske vojske.

Posadko letala Falcon sestavljajo pilot, kopilot in tehnik letalec, slednji med drugim skrbi za preglede letala v vseh fazah delovanja in uporabe tako med letom kot na tleh ter izvaja dela v sklopu linijskega vzdrževanja. Vsa ostala vzdrževanja na letalu Falcon se izvajajo pri zunanjem pooblaščenem izvajalcu glede na cikel vzdrževanja, ki je priporočen s strani proizvajalca in določen v Programu vzdrževanja ter odobren s strani Vojaškega letalskega organa. V primeru reševanja tehničnih okvar izven rednega linijskega vzdrževanja ima pooblaščena vzdrževalna organizacija svojo mobilno vzdrževalno ekipo, ki je v primeru okvar kjerkoli na svetu na voljo posadki za odpravo okvare. Še posebej želimo poudariti, da se pripadnice in pripadniki pristojnih služb Slovenske vojske, zadolženi za rokovanje z zrakoplovi, tudi s falconom, ves čas strokovno izpopolnjujejo ter vzdržujejo znanja in veščine skladno z uveljavljenimi in sistemsko določenimi standardi na tem področju. Letalci svojo strokovnost dokazujejo s tem, da vsak dan opravljajo zahtevne naloge tako v okviru Slovenske vojske kot tudi pri zagotavljanju nujnih medicinskih prevozov in reševanj v gorah ter vedno nudijo pomoč pri gašenju požarov v naravi, s prevozi pomoči in pri reševanjih ljudi ob naravnih in drugih nesrečah, na kar nas lahko spomni njihova takojšnja in učinkovita angažiranost ob lanskih katastrofalnih poplavah in najhujšem požaru na Krasu pred dvema letoma. 

V članku »SD se vrača na stare tirnice«, objavljenem v tedniku Mladina in na spletni strani www.mladina.si 5. 7. 2024, so povzete omembe Komisije za preprečevanje korupcije (Komisija) v revizijah porabe proračuna, pri čemer je navedeno, da je v letu 2022 Komisija za preprečevanje korupcije »kot očitno kronični kršitelj 42. člena denar napačno potrošila za prenovo informacijskega sistema Erar«. Kot izhaja iz članka, se navedeno nanaša na 42. člen Zakona o javnih financah. Nikakor ne drži, da je Komisija kršila 42. člen Zakona o javnih financah oziroma da je kronični kršitelj tega člena, kot navaja novinar. Komisija namreč kot neposredni proračunski uporabnik ne odloča sama o (pre)razporejanju sredstev proračuna.

V vseh primerih, ki jih v povezavi s Komisijo navaja članek (prenova Erarja, plače, novi zaposleni in IT oprema), je Komisija zaradi izkazanih potreb obrazloženo zaprosila Ministrstvo za finance za dodatna sredstva. Prerazporeditev sredstev (torej iz katere proračunske postavke bodo sredstva zagotovljena) je predlagalo Ministrstvo za finance in ta predlog je potrdila vlada. Komisija v nobeni od revizij Računskega sodišča RS, ki ju omenja novinar, ni bila revidiranec niti ni sodelovala v postopku revizije, zato so očitki, da Komisija na kakršenkoli način krši Zakon o javnih financah oziroma da je napačno potrošila denar za prenovo Erarja, popolnoma neutemeljeni.

Direktor Festivala Ljubljana, g. Darko Brlek, ni avtor rešitve nove strehe nad Poletnim gledališčem v Križankah, kot to tendenciozno namiguje g. Vehovar, ko mu neutemeljeno očita ozko razumevanje kulture in nespoštljiv odnos do kulturnega spomenika. Rešitev za porušeno streho je so-zasnoval arhitekt in nekdanji dekan Fakultete za arhitekturo, g. Peter Gabrijelčič, ki je sodeloval tudi pri vseh kasnejših fazah projekta. Čeprav je želel, da bi bila nova streha kar se da podobna stari, ki jo je zasnoval Miloš Marinček, to žal ni bilo mogoče zaradi obsežnih poškodb stavbe nekdanjega samostana, v katero je bila vpeta, ogroženosti stabilnosti stavbe, zahtev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in nesoglasja takratnega ministrstva za šolstvo.

Festival Ljubljana in šola v prostorih kompleksa Križank sobivata že vrsto let, vendar v obsegu, v katerem dejansko stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju (RS ima v lasti 52 %, MOL pa 48 %), pri čemer šola uporablja 78,83 % nepremičnine. Prav tako šola za uporabo tuje lastnine že vrsto let ne plačuje ničesar in tako ministrstvo dolguje MOL najmanj 641.640,00 EUR. Glavna prednostna naloga je zato ureditev delitve solastnine ter vprašanja glede (so)uporabe oziroma izključne uporabe prostorov in ne zasledovanje »končnega cilja«, da bi se šola izselila iz Križank ter da bi celotna nepremičnina prešla v last MOL. Ker do sporazumne delitve solastnine ni prišlo, je bila MOL, kot dober gospodar, prisiljena to zahtevati preko sodišča. Nepravdni postopek je trenutno prekinjen zaradi mediacijskega postopka, kjer si stranki prizadevata za mirno in sporazumno ureditev solastniških razmerij, kar bo omogočalo nadaljnje sobivanje, v skladu s solastniškimi deleži. Predlog, ki ga v postopku mediacije zagovarjata obe strani, ne predstavlja samovolje Festivala Ljubljana, temveč predstavlja sporazumno, življenjsko, racionalno in ekonomsko edino smiselno rešitev za potrebe ter interese vseh vpletenih, hkrati pa odraža solastniško zemljiškoknjižno stanje. Če ne bo prišlo do sporazumnega dogovora, bo o tem odločilo sodišče. Z dokončno ureditvijo razmerij bo omogočeno nadaljnje sobivanje uporabnikov Križank in njuno izvajanje kulturnih ter izobraževalnih dejavnosti. Sobivanje bo urejeno v dejanskem okviru, ki je skladen z zemljiškoknjižnim stanjem, saj je trenutni obseg izvajanja pouka šole bistveno presegel kapacitete Križank in že nekaj let poteka na več dislociranih enotah, kar pa ni posledica ravnanj Festivala Ljubljana, kot mu to neutemeljeno očita g. Vehovar, temveč zgolj in edino ravnanj šole.

Nihče ne pogojuje sklenitev dogovora o začetku obnove z vsaj delno selitvijo šole v nove prostore. Celostna obnova celotnega kompleksa Križank je ena od glavnih prioritet MOL že vrsto let. Festival Ljubljana že več kot desetletje opozarja šolo, da je potrebno nujno pristopiti k obnovi, vendar je venomer naletel na gluha ušesa in nepripravljenost k sodelovanju. Zavod za gradbeništvo Slovenije je že maja 2017 opozoril šolo, da je objekt nevaren, vendar le-ta v tem pogledu ni storila ničesar. Ad hoc rešitev, ki jo šele zdaj predlaga šola, ni primerna. Obnova mora biti temeljita in ne parcialna ter izvedena v skladu s strogimi zakonskimi zahtevami in pravili stroke. Vendar pa je za zadostitev teh zakonskih zahtev in pripravo finančne konstrukcije projekta potrebno primarno urediti medsebojna razmerja glede delitve solastnine, ki pa v nobenem delu ne vključujejo zahtev Festivala Ljubljana po vsaj delni izselitvi šole in preobrazbi Križank v kulturno središče brez motečih dijakov, za kar naj bi si brezkompromisno prizadeval Festival Ljubljana, kot to neresnično in tendenciozno trdi g. Vehovar.

Odločitev ministrstva, da bi z vrnitvijo Križevniške cerkve v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe Poletnega gledališča, Plečnikovega preddverja in Peklenskega dvorišča, s tem pa do okrnitve raznolikega in kakovostnega programa, ki je v javnem interesu in se izvaja v edinstvenem prireditvenem prostoru v Sloveniji, ni posledica nenačelnosti ministrstva ali samovolje kogarkoli, kot to neutemeljeno trdi g. Vehovar, temveč temelji na spoštovanju veljavne zakonodaje in načel pravne države. Ministrstvo je ugotovilo, da je podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi iz 4. točke 1. odst. 19. člena ZDen.

Spoštovani, v skladu z določbami 1. odstavka 26. člena, 27. člena in 1. odstavka 42. člena Zakona o medijih (ZMed) uveljavljamo pravico do objave popravka in prikaza drugih oziroma nasprotnih dejstev, in sicer v zvezi s komentarjem z naslovom Nova bukolika avtorja Bernarda Nežmaha, objavljenim 5. 7. 2024 v tedniku Mladina ter na spletni povezavi https://www.mladina.si/233863/ komentar-nova-bukolika/.

Ne drži, da o obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Ukrajini niso poročali osrednji ukrajinski spletni portali. Nasprotno, o obisku je poročalo več različnih ukrajinskih medijev, tako spletni portali kot televizije. V Uradu predsednice Republike Slovenije smo zabeležili več kot 70 objav v ukrajinskih medijih. V prilogi vam posredujemo seznam vseh objav.

Prav tako ne držijo navedbe, da slovenski mediji niso ovekovečili srečanja s predsednikom ukrajinske vlade Denisom Šmihalom oziroma navedli vsebine njunega pogovora.

Več slovenskih medijev je poročalo, da se je predsednica v Kijevu sestala tudi s premierjem Denisom Šmihalom in predsednikom vrhovne rade Ruslanom Štefančukom. Ob tem je slovenska veleposlanica v Ukrajini Mateja Prevolšek v imenu Slovenije z ukrajinsko ministrico za socialne zadeve Oksano Zolnovič podpisala memorandum o soglasju glede sodelovanja na področju celovite podpore ukrajinskim državljanom, začasno razseljenim v Sloveniji. Z informacijo o nameravanem podpisu memoranduma se je na dopisni seji že seznanila vlada.

V prispevku, objavljenem na MMC RTV SLO (https://www.rtvslo.si/slovenija/pirc-musar-v-kijevu-z-zelenskim-razpravljala-o-nacrtu-za-koncanje-vojne/713248) 28. 6. 2024, pa je objavljen tudi video posnetek podpisa sporazuma, na katerem je jasno vidna prisotnost predsednice republike in predsednika ukrajinske vlade. 

»Avtor v prispevku »Odsotnost države« govori o projektu organizacije UNICEF Slovenija »Kako se počutiš?« in podpori tega projekta s strani Novartisa v Sloveniji. »Kako se počutiš?« je dolgoročni projekt UNICEF-a Slovenija, vezan na ozaveščanje, preventivo in opozarjanje na sistemske vrzeli na področju duševnega zdravja. Novartis v Sloveniji podpira eno od kampanj projekta. Avtor v članku navaja, da Novartis proizvaja zdravila, ki pomagajo osebam z resnimi duševnimi motnjami. Novartis v Sloveniji v svojem portfelju nima zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni in stanj, povezanih z duševnimi motnjami. Poleg tega je napačno naveden podatek, da je podjetje Lek v lasti Novartisa. Novartis od lanske oddelitve generične divizije Sandoz namreč ni več lastnik družbe Lek d.d. Ob tem želimo poudariti, da je Novartis kot dolgoletni podpornik različnih ozaveščevalnih aktivnosti organizacije UNICEF v Sloveniji pristopil k podpori kampanje »Kako se počutiš?«, ker tudi sami v podjetju namenjamo veliko pozornosti ozaveščanju o pomenu skrbi za dobro počutje in duševno zdravje naših sodelavk in sodelavcev. Pri podpori kampanji UNICEF-a Slovenija v nobenem pogledu ne posegamo v program in vsebino aktivnosti. 

V Srebrni niti - združenju za dostojno starost z zaskrbljenostjo spremljamo počasno, a vztrajno širjenje pojavov starizma, kar pri nas hitro sledi tujim zgledom. Gre za nenaklonjenost ljudem zaradi starosti, včasih prav sovražno nastrojenost do starejših na več področjih in s strani različnih povzročiteljev na osebni, medosebni, institucionalni, družbeni, tudi politični ravni.

Eden od bolj izpostavljenih problemov je udeležba v prometu, kjer veliko starejših voznic in voznikov poroča, da so doživeli nestrpnost s strani mlajših, ki z nepotrpežljivostjo izkazujejo nezaupanje in nestrpnost do njih kot enakovrednih udeležencev v prometu, četudi ne povzročajo zastojev in ne delajo prekrškov. Že samo «sivolasa glava« za volanom nekaterim povzroča frustracije na cesti. Ravno tako tudi vožnja po pravilih (upoštevanje omejitev hitrosti, vzdrževanje varnostne razdalje ipd.).

Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo ranljivosti ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji. „Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči,“ se glasi definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU.

Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).

Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost. Vemo, da je v Sloveniji javni promet slabo razvit in v krajih, bolj oddaljenih od mestnih središč, ponekod sploh ni na voljo. Hkrati pa se vedno več včasih dostopnih storitev seli na splet ali pa v večje kraje. Ukinjajo se manjše trgovine, bančne in poštne poslovalnice, tudi bančni avtomati, in še bi lahko naštevali.

Posebej želimo opozoriti na podaljševanje vozniških dovoljenj starejših. Marsikomu podaljšanje vozniškega dovoljenja predstavlja velik problem. Mnogim zaradi visokih stroškov, saj je potrebno tako zdravniški pregled kot pregled pri psihologu plačati, starejši pa teh stroškov ob nizkih pokojninah ne zmorejo poravnati. Ostati brez avta pa za njih pomeni izolacijo, osamitev, manj možnosti samooskrbe, onemogočanje življenja v domačem okolju, tudi slabšanje samopodobe.

Društvo Srebrna nit predlaga, da se področje podaljševanja vozniških dovoljenj pri starejših ustrezneje uredi. Prvi nujni korak je, da bi bila zdravniški pregled in obravnava pri psihologu storitvi, ki sta plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Prav tako opozarjamo, da zaradi slabih izkušenj pri zdravniških pregledih in psihološki obravnavi prejemamo vse več pritožb, da so obravnave starejših neprijazne in nestrpne ter obremenjene s predsodki, kakor da je njihova vozniška zmožnost že vnaprej ovrednotena kot slabša ali neprimerna. Tudi v teh primerih gre za starizem oz. staromrzništvo.

Ne zagovarjamo podaljševanja vozniških dovoljenj brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev, želimo le korektno, spoštljivo obravnavo starejših, ki naj jim pooblaščeni strokovnjaki enako kot ostalim prosilcem pregledajo ter ocenijo njihove telesne in duševne zmogljivosti, vendar brez stereotipne obravnave in presoje na osnovi predsodkov do starejših, s katero bi jim vnaprej odrekali vozniško usposobljenost, s tem pa omejevali samostojnost, pravico do mobilnosti in enakovredne vključenosti v družbo. Če starejšim voznikom ne bi zaračunavali potrebnih storitev, bi že samo s tem izboljšali pogoje ohranjanja njihove mobilnosti.

Mobilnost bi bilo treba zapisati kot dodatno pravico starejših v Zakon o dolgotrajni oskrbi (kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti v 32. člen in pravico do storitev e-oskrbe v 33. člen).

Starejši želimo več preventivnih akcij policije in njene prisotnosti na avtocestah. Pozdravljamo brezplačne IJPP vozovnice za starejše, invalide in vojne veterane. Zelo dobrodošli so tečaji varne vožnje za starejše voznike, predavanja (spremembe cestno prometnih predpisov, komentirane vožnje, osvežitvene vožnje, predstavitve naprednih asistenčnih sistemov, …).

Vse to bi moralo biti dostopno vsem po proračunsko podprti subvencionirani dostopni ceni. 

Prihodnost starejših v Sloveniji bo odvisna od tega, koliko denarja bomo kot država iz proračuna prispevali za ta namen. Države EU v povprečju namenjajo 1,7 odstotka BDP za starejše, Slovenija 1 odstotek. Zato moramo povečati proračunska sredstva ob drugih sistemskih virih financiranja.

Najboljši način boja proti diskriminaciji starejših je krepitev pravic starejših ljudi. Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju. Potrebujemo Konvencijo o pravicah starejših, prav tako Srebrna nit že dlje časa poudarja, da v Sloveniji potrebujemo Varuha pravic starejših. 

Odgovor na to vprašanje je preprosto. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) obstaja in deluje zato, da varuje zdravje posameznika, skupnosti, okolja in varnosti hrane ter ščiti javni interes. To je naše osnovno poslanstvo in namen obstoja.

V članku z zgornjim naslovom, objavljenim dne 21. 6. 2024, je bilo zapisanih kar nekaj navedb, ki zahtevajo naše pojasnilo in dopolnitev. Članek je bil namreč objavljen, preden smo uspeli odgovoriti na zastavljena vprašanja novinarki, kar smo tudi storili v zakonskem roku, kot smo jo tudi obvestili, da bomo, ko smo vprašanja prejeli. Zato je navedba v članku »Iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano dodatnih pojasnil nismo prejeli.« sicer točna, a lahko zavajajoča za bralce, ker ne omeni, da smo sporočili, da bomo seveda odgovorili na novinarska vprašanja, kot to vedno storimo in nas k temu tudi zavezuje sedemdnevni zakonski rok.

Jedro članka »Za koga dela javni zavod?« se nanaša na dejstvo, da smo sprožili upravni spor, s katerim izpodbijmo odločbo informacijske pooblaščenke, ki nam je naložila, da razkrijemo podatke o meritvah, ki jih v okviru tržne dejavnosti, opravljamo za naročnika Alpacem Cement, d.d. (Salonit Anhovo). Informacijo javnega značaja je zahtevala Občina Kanal ob Soči. Takšna odločitev od NLZOH zagotovo zahteva dober razlog in pojasnilo javnosti.

Odločba informacijske pooblaščenke je utemeljena na način, da ker pri njihovi presoji niso razbrali, kateri stroški in prihodki spadajo na našem zavodu, med javno službo in kaj v tržno dejavnost, pri tem pogodbenem delu za Alpacem Cement, d.d. in to »brez oviranja«, gre za informacijo javnega značaja. Z drugimi besedami, informacijska pooblaščenka je ocenila, da obstaja možnost, da uporabljamo sredstva, pridobljena iz javne službe, da pod ceno opravljamo tržno dejavnost za to podjetje in posledično so podatki zato javni, čeprav gre za tržno dejavnost in privatnega naročnika storitve. Takšna ocena informacijske pooblaščenke je napačna, kar bomo dokazali v sodnem postopku.

Odločitev za upravni spor je sistemske narave in tudi namenjena zmanjšanju tveganja, ki bi mu bili izpostavljeni z izvršitvijo nepravnomočne odločbe, za katero smo trdo prepričani, da je napačna. Sistemske narave zato, ker je utemeljena z računovodsko utemeljitvijo in posledično bi to pomenilo, da so vsi podatki, ki jih zagotavljamo našim naročnikom na tržni dejavnosti, javni podatki (ob izpolnjevanju še kakšnega kriterija). To bi pomenilo, da kot javni zavod ne bi mogli opravljati tržne dejavnosti, saj nam naročniki ne bi zaupali. Kdo bi plačal raziskavo, študijo, meritev, ki jo potrebuje in je ta potem javno dostopna vsem? Zato bi naročniki raje storitve naročali v inštitucijah, ki so v zasebni lasti, in se izognili takšnemu tveganju. To za javne zavode, kot tudi NLZOH in družbo kot celoto, zagotovo ne bi bilo dobro. Krepili bi se zasebniki in slabilo javne zavode, morda pa tudi povečevalo tveganje za »ugodnejša« poročila naročnikom.

Z uveljavitvijo nepravnomočne odločbe bi se NLZOH izpostavil tudi tožbi podjetja Alpacem Cement, d.d., zaradi kršenja pogodbenih določil, ki bi jo skoraj zagotovo tudi dobil, kar bi v nadaljevanju lahko prineslo tudi kazensko ovadbo zoper NLZOH. V kolikor pa odločitev informacijske pooblaščenke postane pravnomočna, jo bomo seveda izpolnili, zagotovo pa to ne bo dober dan, ne za NLZOH in ne javne zavode na splošno. Saj opravljanje tržne dejavnosti, pod enakimi pogoji kot drugi pooblaščeni izvajalci, ki niso pravne osebe javnega prava v praksi, ne bi bilo več možno.

Še nekaj na splošno o kontekstu vse zadeve, to je obremenjevanju okolja v Anhovem s strani Alpacem Cement, d.d.. V Sloveniji imamo za nadzor nad tem vzpostavljene različne službe in organe, ki razpolagajo z vsemi podatki. V kolikor bi šlo za preiskavo suma kaznivega dejanja, bili ti podatki, če bi bili potrebni, na voljo tudi tem organom. Za lansko leto so že javno dostopni preko Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki s temi podatki razpolaga.

Zato ni možno našega vztrajanja na principu delovanja pravne države razumeti kot skrivanja za javnost pomembnih »okoljskih podatkov«, ker to ni naš namen.

V minulem mesecu juniju me je nekaj medijskih objav (Delo, 12.6., članek Špele Kuralt »Starejši so povzročitelji najhujših nesreč«; Mladina, 14.6., javno pismo skupine slovenskih društev, zavodov in intelektualcev o »spoštljivem nagovarjanju starejših«, Delo, 29.6., v pismih bralcev Črt Kanoni, v imenu ZDUS, reagira na članek Š. Kuralt o »nevarnih starejših voznikih«) vzpodbudilo, da se s tem pismom obračam na vas, odgovorne za varnost v prometu na Agenciji in na Ministrstvu, z opozorilom na neustavno diskriminacijo starejših ljudi v Sloveniji, ki jim na 80. rojstni dan avtomatično preneha veljati vozniško dovoljenje.

Samo kriterij starosti ne sme biti razlog, da mi bo odvzeta pravica do samostojne mobilnosti ob uporabi motornega vozila. Res, da si lahko kasneje, z nekaj sto evri, kar me stane par zdravniških potrdil, kupim podaljšanje veljavnosti mojega vozniškega dovoljenja za 1, 2 ali 3 leta. Ampak moja vozniška preneha veljati zato, ker sem stara 80 let, ne pa zato, ker imam na primer že v mlajših letih slabe zdravniške izvide, ali kasneje slabo evidenco mojih vozniških sposobnosti, zaradi preteklih prometnih nesreč, prekrškov ali kazni. Odločujoča kategorija življenjske starosti za prenehanje zakonite veljavnosti moje vozniške izkaznice je protiustavna.

Gospod Črt Kanoni je izpostavil netočne trditve novinarke Š. Kuralt v njenem pompozno in zavajajoče naslovljenem članku v Delu 12.6.24, da največ najhujših nesreč povzročijo starejši, domnevno »najmanj varni« vozniki. Če seštejete objavljene podatke za leto 2023 o hudih telesnih poškodbah za voznike stare med 18 in 64 let, je takšnih 540, nad 65 pa 189. Tudi primerjava za krajšo vozniško dobo, na primer za voznike med 45 in 64, je udeležencev v hudih prometnih nesrečah 272, nad 65 pa 189. Res, da je največ umrlih v prometnih nesrečah starejših od 65 let, vendar je možno predvidevati, da si starejši ljudje težje opomorejo po hudih poškodbah kot mlajši vozniki. Kot povzročitelji hudih prometnih nesreč pa se je starejšim od 65 let trend od leta 2001 do lani dvignil s 4 odstotkov na 22 odstotkov. Ampak za ostalih 78 odstotkov so pa vendarle odgovorni 18 do 64 letni vozniki.

Staranje prebivalstva je simptom razvitega zahodnega kapitalizma, zato nas je vedno več in pogosteje mi starejši za svojo mobilnost uporabljamo lastna motorna vozila. Zelo hitri razvoj elektronske opreme v novejših modelih je mogoče kriviti za nenamerno napačno rokovanje z vozilom kakšnega starejšega udeleženca v prometu in posledično se zgodi nesreča. Običajno malo počasnejša vožnja starejših pa je že po svoji osnovni lastnosti manj nevarna, kot na primer divjanje mladine po ravnih avtocestnih odsekih. Vsem mladim ljudem želim lepo, uspešno bodočnost, naj jim bo v koristno pomoč bliskoviti razvoj umetne inteligence, naj jih ne ogroža. Želim si pa tudi, da postane naše sobivanje na cestah bolj strpno, obojestransko bolj previdno.

Center varne vožnje na Vranskem naj bo zgled in model za več področnih centrov, kjer bi se starejši lahko pod nadzorom spoznavali z novimi asistenčnimi sistemi in avtomatskimi menjalniki v vozilih in se tako brez stresa navajali na njihovo pravilno uporabo. AMZS ali zasebne avtošole bi lahko nudile nekomercialne kontrolne ure praktične vožnje za tiste voznike, ki si to želijo, ali ki so povzročili kakšno nesrečo. V tujini ponekod starejšim voznikom, ki se sami odločijo vrniti svoj vozniški dokument, v zameno ponudijo kakšno realno boniteto (na primer bone za dopust ali brezplačne vozovnice za mestni promet). Na tem mestu se iskreno zahvaljujem gospe ministrici Bratuškovi, da je že pred leti nam upokojencem zagotovila brezplačne javne prevoze celo med mesti po državi. Sistemska skrb za varnost vseh voznikov v cestnem prometu se z inovativno ponudbo lahko lepo razširi na različnih področjih. Prilagojene ponudbe za starejše voznike so lahko odraz sodobnega pristopa za doseganje družbenega napredka v državi.

Nespoštljivega opisa starejših ljudi, češ da so »najbolj nevarni vozniki«, pa ne sprejemam, ker to enostavno ni res.

V EU državah najdemo lahko več kot 110 variant vozniških dokumentov. Po že sprejeti direktivi naj bi članice EU ta dokument poenotile v obliki in uskladile vsebinske pogoje do leta 2033. Tudi Slovenija ima obvezo in še nekaj časa za popravke sedaj veljavne (neustavne) ureditve podaljševanja veljavnosti vozniških dovoljenj po 80. letu starosti.

Zdaj velja, da se običajno veljavnost vozniškega dovoljenja v drugih evropskih državah administrativno (!) podaljšuje od pridobitve naprej standardno, npr.: začetnikom (različno po kategorijah A,B) za 2 ali 3 leta, kasneje voznikom vseh kategorij za 10 ali 15 let. Večina držav ob redni zapadlosti vozniškega dovoljenja, ki se zgodi vozniku po 60. ali 65. letu starosti in ob dokumentirani zdravniški diagnozi (slabe oči, diabetes, srčno žilne bolezni, invalidnost, ipd) ali pa zaradi voznikove prometno varnostne indikacije (prekrški, kaznovanost, nesreče), podaljšuje veljavnost dokumenta lahko tudi samo za 5 let. V Italiji se voznikom v minus štejejo celo zaporne kazni, če so zakrivili neprometna nezakonita dejanja. Zdravniški pregledi morajo biti stari manj kot 3 mesece in so vključeni v redno zavarovalno polico voznika ali vozila.

Kriterija življenjske starosti osebe kot osnovno kategorijo pri odločitvi za morebitno podaljšanje veljavnosti dokumenta drugje v Evropi nisem zasledila, v nobeni od držav.

Spremljanje zdravstvenega stanja voznikov in pregledi informacij o njihovi prekrškovni ali celo kazenski evidenci je za varnost v prometu zagotovo zelo pomemben ukrep, ki naj ga izvršuje in nadzoruje tudi naša država intervalno od izdaje vozniškega dovoljenja naprej. Diskriminacijo starejših od 80 let, ki morajo plačati vsake 2 ali 3 leta za povrnitev pravice do samostojne vožnje, pa je treba ukiniti. 

V prispevku Zakaj se ljudje obračajo v desno? je prejšnji teden prišlo do neljube napake. Pri povzemanju rezultatov raziskave slovenske mladine mariborske univerze in fundacije Friedrich Ebert Stiftung smo napačno zapisali, da »samo še 27 odstotkov [mladih] meni, da je edini pravi Slovenec tisti, ki ima slovensko kri (13 odstotnih točk manj kot leta 2018), 30 odstotkov jih meni, da bi bilo najbolje, če bi v Sloveniji prebivali samo Slovenci (11 odstotnih točk manj kot leta 2018)«. Hoteli smo sicer zapisati naslednje: Samo še 27 odstotkov mladih močno nasprotuje izjavi, da je edini pravi Slovenec tisti, ki ima slovensko kri (13 odstotnih točk manj kot leta 2018), 30 odstotkov pa izjavi, da bi bilo najbolje, če bi v Sloveniji prebivali samo Slovenci (11 odstotnih točk manj kot leta 2018). Za napako se iskreno opravičujemo. 

Pred dobrim letom se je konstituiral Svet RTV Slovenija, organ, ki je prevzel večino funkcij nekdanjega programskega in nekdanjega nadzornega sveta. Tudi novo imenovani svetnice in svetniki smo ob nastopu mandata lahko opazili očitno dejstvo, da se je RTV Slovenija znašla v resni krizi, in lanske poletne mesece izkoristili za minimalno stabilizacijo situacije – zlasti za preprečitev še večje škode. S skromno institucionalno podporo smo izpeljali vse postopke za imenovanje predsednika in članov uprave ter s tem postavili temelje za jesensko imenovanje direktoric in direktorjev. A ob strani smo pustili še eno neformalno nalogo.

Vedeli smo, da se prvega septembra izteka rok, ko bi vlada lahko povišala RTV prispevek, ki ostaja enak že od leta 2012. Verjeli smo, da bo tudi vlada prispevala svoj delež k stabilizaciji razmer in omogočila mirnejše načrtovanje dejavnosti zavoda. Morali bi biti glasnejši, a nismo bili. In te napake letos ne nameravamo ponoviti.

Če zaupamo predstavnikom vlade, je del razlogov za odlašanje tudi ideja o temeljitejši spremembi financiranja. Tudi mnogi svetnice in svetniki se pridružujemo stališčem, da je razvoj RTV Slovenija neločljiv od vzpostavitve sodobnejšega sistema financiranja. Tudi Svet RTV si želi, da bi javni medijski servis v prihodnosti zadihal na nov način in se tudi javnosti pokazal v bolj kvalitetni podobi. Pa vendar, obet sistemske spremembe – ki je bil pred letom dni videti celo bolj realen kot danes – ne odpravi dejstva, da v danem trenutku prihodnosti še ni. Sistem, ki obstaja danes in ki naj bi skrbel za stabilnost, se je v dvanajstih letih sam sprevrgel v vir destabilizacije.

Odmišljanje inflacije v državi, kjer so v zadnjih letih znatno poskočile vse cene in marsikatere plače, ni znak odločnosti in preudarnosti. Odlašanje uskladitve z inflacijo ni znak vztrajanja pri viziji boljšega javnega medijskega servisa. Nasprotno, je ravnanje, ki otežuje, morda celo blokira njen razvoj. Nasprotovanje očitno razumni rešitvi ne prinaša le realno vse manjših prihodkov, temveč sproža razumljive frustracije tako pri zaposlenih kot pri vodstvu zavoda. Frustracije pa so slaba motivacija za spremembe – in dober izgovor za ohranjanje slabih praks.

Delna uskladitev prispevka z rastjo stroškov zato ni »metanje denarja z lopato« ali izraz želje, da se ohrani status quo. Daleč od tega. Ta gesta bo za vse sodelavce RTV in njeno vodstvo – tudi tisto, ki šele prihaja – ustvarila osnovne pogoje načrtovanja bližnje in daljne prihodnosti. Vsaj nekoliko bo stabilizirala finančno sliko, a obenem bo razbremenila in razbistrila glave. Zgolj redki posamezniki lahko delujejo tudi v najbolj zahtevnih okoliščinah – za velike sisteme in človeške kolektive pa je občutek stabilnosti osnovni predpogoj za dobro delovanje in ustvarjanje boljših vsebin.

Status quo v tem trenutku pravzaprav sploh ni izbira. Izbiramo med razvojem in spiralo nazadovanja. In tega se mora zavedati tudi vlada kot ustanovitelj. Situacija je jasna in vsako odlašanje je brezplodno. Zato vlado pozivamo, da odločitev sprejme v najkrajšem možnem času. In v poletje odide z zavedanjem, da je storila prav. 

Odzivam se na intervju Jureta Trampuša z državnim sekretarjem Klemnom Ploštajnerjem. Razumljivo je, da ljudje rojeni oz. vzgojeni v samostojni Sloveniji mislijo, da se je življenje začelo leta 1991. Toda tisti, ki ne le želijo, temveč so tudi dolžni oblikovati stanovanjsko politiko, bi morali poznati tudi temelje, na katerih so se razvili sedanji odnosi na stanovanjskem področju in oblike rabe stanovanj.

Pregled zgodovine zgolj v alineah: - v mestih so obstajala najemna razmerja že pred II. svetovno vojno in jih je urejal Zakon o stanovanjih iz leta 1925; - v obdobju od leta 1945 do 1972 je bilo področje urejeno zelo administrativno z zvezno zakonodajo;

- po ustavnih spremembah je v letu 1974 Slovenija izpopolnila republiško stanovanjsko zakonodajo in so t.i. uporabniki družbenih sredstev namesko zbirali določen odstotek iz dohodka in iz čistega dohodka (zagotovljen vir namenskih sredstev), kar je v letih 1980 -1987 omogočalo gradnjo več kot 10000 (deset tisoč) novih skrbno načrtovanih (glede urbanizma, funkcionalnosti in stroškov) stanovanj letno;

- ustavni amandmaji iz leta 1989 so ukinili dotedanjo organiziranost v okviru Samoupravnih interesnih skupnosti (npr. stanovanjske, komunalne) in jo začasno vključili v delokrog občin; - leta 1991 je nova finančna zakonodaja ukinila stanovanjska prispevka (ukinitev sistemskega vira).

- stanovanjski zakon (oziroma tako imenovani Jazbinškov zakon) iz leta 1991 je določil pravno podlago za ukinitev družbene lastnine na stanovanjskem področju, predpisal je ustanovitev Stanovanjskega sklada RS (v nadaljevanju SS RS) in omogočil ustanovitev občinskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij (NSO). Zakon je uvedel različne kategorije stanovanj in predpisal je način odprodaje bivših družbenih stanovanj (razprodaje, saj je bila v Ljubljani kupnina v enkratnem znesku le 1/10 tržne cene starega stanovanja) s ciljem, da bodo fizični lastniki bolje skrbeli za vzdrževanje stanovanjskega fonda. 70 odstotkov kupnine je pridobil prodajalec (občina ali gospodarski subjekt), 20 % je pripadlo SS RS, 10 % pa Odškodninskemu skladu za poplačila tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki niso mogli dobiti vračila v naravi;

- SS RS je tako prišel do osnovnega kapitala in tudi vzpostavil celovito evidenco vseh prodanih stanovanj, iz katere je možno pridobiti tudi podatek, kolikšna je bila vrednost vseh prodanih stanovanj;

- četudi so gospodarske organizacije svoje deleže kupnin vložile v osnovno dejavnost (saj v kapitalizmu ni treba skrbeti za delavce?) in so se tudi nekatera sredstva v občinah »izgubila«, je bilo tega denarja ogromno;

- SS RS se je usmeril v kreditiranje fizičnih oseb za stanovanjski namen, saj je prevladovalo prepričanje neoliberalnih svetovalcev, da bo trg sam uredil vse izzive na stanovanjskem področju;

-zaradi ukinitve SISov za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, ki sta v preteklosti zelo načrtno, skladno z urbanizmom izvajala stanovanjsko gradnjo in ko so se občine ukvarjale predvsem s svojo reorganizacijo in delitvenimi bilancami (iz 60 občin več kot 200) ni bilo pripravljenih dovolj stanovanjskih projektov ter je vrednost teh namenskih sredstev najedala inflacija ali so se celo uporabljala za kakšen drug namen;

- kljub temu je ta osnovni vir, ki se je natekal zaradi obročnega plačevanja in dolgotrajnosti postopkov več kot 10 let, v pretežni meri omogočal dosedanjo stanovanjsko oskrbo.

Ker trg seveda ni čarobno in samostojno reševal izzivov na stanovanjskem področju, je bil v začetku tega stoletja uveljavljen nacionalni stanovanjski program 2000 – 2009, ki je na osnovi analize stanja, mednarodnih zavez in možnosti prilagajanja tržnemu gospodarstvu oblikoval cel sistem ukrepov na zakonodajnem področju (ki je bil v glavnem uresničen), predvidenega zagotavljanja sistemskih virov financiranja iz proračuna pa ni uresničila nobena Vlada pred sedanjo.

Kasneje je bila na šibkejših analitičnih podlagah sprejeta resolucija o izvajanju nacionalnega stanovanjskega programa 2015 -2025, katere akcijski načrt naj bi bil morda uresničen v zadnjem letu veljavnosti pri tej Vladi, saj doslej še ni bil niti na področju predvidenih predpisov. Verjetno na pobudo SS RS ta dokument namenja veliko pozornost novi najemninski politiki oz. t.i. stroškovni najemnini. SS RS je namreč edini javni najemodajalec, ki trdi (v večini primerov, ne pa kadar so projekti sofinancirani z EU sredstvi), da neprofitna najemnina (tudi po ponovnem zviševanju in predpisani lokacijski renti) ne more pokriti stroškov stanovanjske oskrbe. Žal se nihče ne vpraša, zakaj so njegovi projekti praviloma precej dražji od npr. projektov mestnega sklada, temveč se tudi pristojnim za nadzor nad delovanjem SS RS zdi dopustno, da visoke stroške prevali v nezakonito stroškovno najemnino, četudi kot subjekt javnega prava lahko dela le tisto in tako, kot je predpisano v zakonu. Žalostno je, da ga resorno ministrstvo pri tem celo podpira in namerava spremeniti najemninsko politiko, ne da bi ga skrbelo, koliko se bodo zaradi povišanja najemnin povečali stroški subvencioniranja najemnikov, ki se prav tako črpajo iz občinskih in državnega proračuna.

Kot je razvidno iz zgodovinskega pregleda, smo v Sloveniji že imeli t.i. Dunajski model, ki je seveda veliko več kot sistemski vir financiranja in najemnino 7 EUR/m2, ki se sčasoma v različnih izjavah že dviguje na 9 ali 10 EUR/m2, ne da bi se povedalo ali gre za toplo (vključeni stroški ogrevanja) ali hladno najemnino in brez primerjave slovenske in dunajske plačilne sposobnosti najemnikov. Videti je, kot bi bil dunajski model stanovanjska bonbonjera, iz katere si vsak od pripovedovalcev obljub vzame bonbon, kot mu v danem trenutku ustreza. Dejansko dunajski model temelji na tradiciji ter zelo premišljenem načrtovanju in urejenih tržnih razmerah brez pogoltnosti in izigravanja zakonodaje. Prav tako pa dunajskih veljakov ni sram povedati, da imajo tako dobro stanovanjsko politiko, ker so že od konca I. svetovne vojne na Dunaju na oblasti socialisti.

Odgovor na vprašanje »Zakaj naj bi država financirala gradnjo najemnih stanovanj ?« je potrebno razširiti s tem, da bi imeli državljani in državljanke možnost izbire, ali se želijo vezati na lastno nepremičnino ali želijo biti bolj mobilni v varnem (nedoločen čas, primerna najemnina) najetem stanovanju, prilagojenem po velikosti, funkcionalnosti in lokaciji glede na različne potrebe v različnih življenjskih obdobjih. Pred letom 1991 je večina ljudi zadovoljno živela v najemnih stanovanjih in šele razprodaja družbenih stanovanj nas je pripeljala v razmere razpršenega lastništva stanovanj in kasnejše uporabe stanovanj kot naložbe ali sredstva za pridobitno dejavnost, kar vse tudi otežuje upravljanje in vzdrževanje starejših večstanovanjskih objektov.

Trditev, da bi sistemski vir financiranja (zaenkrat 25 mio EUR letno, v bodočnosti pa 100 mio letno) prinesel največje financiranje stanovanjskega področja v zadnjih 30 letih, seveda ne drži. Če ministrstvo samo nima tega podatka, naj ga pridobi od SS RS in bo jasno, da bi bila preračunana vrednost kupnin, ki so jih pridobile občine in SS RS, veliko višja od sedaj predvidene ene milijarde EUR!

Če bo priliv sredstev na stanovanjsko področje večji, to ne bo zaustavilo rasti cen nepremičnin, temveč jo bo le še pospešilo in omogočalo še večje dobičke predvsem graditeljskim lobijem.

Potrebno bi bilo narediti to, kar je v začetku tega stoletja že naredil takratni SS RS, ki je s pomočjo strokovnjakov izračunal, kakšni so stroški izgradnje (po elementih: zemljišče, komunalna oprema, dokumentacija, GOI, financiranje …) in tako določil cenovno sidro za različna območja, ki so jih uporabljali tudi lokalni skladi in občine. Bilo se je težje pogajati s ponudniki, če je bil določen limit stroškov, kot pa če zgolj razpišeš javno naročilo in izbereš najcenejšega med vsemi predragimi ponudniki. Toda ravno ta cenovna sidra so umirila rast cen nepremičnin, ker so imeli tudi kupci - fizične osebe cenovni orientir.

Tega, za kaj je bila porabljena 1. dokapitalizacija SS RS, ni mogoče ugotoviti niti na njihovi spletni strani niti iz odgovorov različnih funkcionarjev, ki se v različnih izjavah razlikujejo.

Tudi to, kako bo letošnja dokapitalizacija namenjena za ugodno financiranje na lokalni ravni, ni prav jasno. Ali bo SS RS iz dokapitalizacije le kreditiral oz. sofinanciral izvajalce stanovanjske oskrbe na lokalni ravni ali bo sam kupoval zemljišča in stanovanja? Tudi kriterij, da bodo do teh sredstev upravičeni tisti, ki imajo najdlje pripravljene projekte, pomeni, da zgolj lovijo predvolilno obljubljeno število stanovanj. Pogrešam kvalitativne kriterije za določanje prioritet, za kar pa bi bile seveda potrebne analitične osnove, ki jih nista pripravila ali vsaj ne objavila ne Ministrstvo ne SS RS. Vsekakor pa ni mogoče verjeti, da bi za ta sredstva lahko kandidirale zadruge in neprofitna podjetja, saj jim Ministrstvo še ni uzakonilo statusnih oblik.

Če bi Ministrstvo resno želelo vzpostaviti evidenco stanovanj, bi seveda morali vedeti, čemu naj bi bila namenjena, saj je od tega odvisen nabor podatkov. Nato bi rabili nekaj usposobljenih kadrov in nekaj denarja, da bi lahko križali podatke iz različnih baz podatkov, ki bi jih morali na koncu še logično preveriti.

Vprašanje pa je, ali obstaja za takšno evidenco politična volja. Pred leti smo že imeli register najemnih pogodb, ki se je lepo razvijal in je bil zelo dobrodošel najemnikom. Ker pa je nekaj funkcionarjev »pozabilo« prijaviti oddajanje svojih stanovanj, je politika register raje ukinila.

Na stanovanjskem področju je možno doseči veliko koristnega z majhnimi koraki popravljanja slabega, ne pa da se zavrže vse obstoječe in poskuša vse postaviti na novo. 

V oddaji Intervju dne 2. 6. 2024 je gospa Marjeta Zorc, večinska lastnica Mc Medicor, dejala, da je imela pacientka, ki je umrla v 14-ih urah po operaciji in katere identiteta je iz medijev znana, dodatno obolenje srčne mišice, da je bila na smrt bolna in da so storili vse, da bi ji rešili življenje. Omenjena pacientka je moja mama.

Predložena medicinska dokumentacija, kakor tudi mamino klinično stanje pred operacijo teh izjav ga. Zorc ne potrjujejo. Z diagnozo svojci, še manj pa mama, v okviru prve obravnave, torej pogovoru zdravnikov s svojci, nismo bili seznanjeni. Zdravstveni inšpektorat je potrdil, da je v Medicorju kar 10 zaposlenih brez potrebnih dovoljenj dobilo Odločbo Zdravstvenega inšpektorata o prepovedi samostojnega opravljanja dela. Nikakor ne gre samo za dve osebi. V primeru zaposlovanja oseb brez licenc zavarovalnica odškodnine ne prizna.

V intenzivni sobi t.im. plinske analize niso bile preverjene med 2.15 in 4.57 zjutraj, skoraj tri ure. Standard vestne oskrbe narekuje preverjanje vsake pol ure. Ob mami je bil fant A.P. z dokončano srednjo šolo. V Klinični poti je navedeno, da bi morala biti prisotna diplomirana medicinska sestra z licenco.

Gospa Marjeta Zorc navaja, da je šlo za urgentno operacijo. Pojasniti je treba, da je bila mama pozvana zgolj na preiskavo koronarografija, in sicer po 3 mesecih, in sicer 1.10. 2023 po predhodnem pregledu v Ljubljani 20.6.2023, na zadnji dan veljavnosti napotnice. Po preiskavi naj bi se naslednji dan vrnila domov.

V dokumentaciji je zapisano, da gre za elektivno operacijo, torej operacijo najnižje stopnje nujnosti od štirih in ne za urgentno. Tudi prognoza zapletov (in ne smrtnosti), ji je bila izračunana za elektivno in ne za urgentno operacijo. Na Zapisniku konzilija, prejetem po štirih mesecih, ni bilo oznake Prednostno. Na njem je naveden le en zdravnik, in ne trije, kakor je opisano v Klinični poti.

Gospa Marjeta Zorc je javnosti predstavila, da so v letu 2023 umrli 3 pacienti in da je smrtnost v Medicorju 2 %. Javnost mora biti objektivno obveščena, da je imela mama zaporedno številko 8 na Zdravniškem potrdilu o smrti ter na nalogu za obdukcijo, 8/2023. Številka na operativnem listu, zunajtelesnem obtoku – EKC pa je bila 196, iz česar bi lahko sklepali na blizu 4% smrtnost.

Svojci smo večkrat zaprosili za histološke analize. Do danes jih kljub mnogim prošnjam še nismo prejeli. Še vedno pričakujemo izročitev monitorskih zapisov, ki so del obvezne zdravstvene dokumentacije in nadaljevanje enostransko prekinjene Prve obravnave, torej pogovora zdravnikov s svojci.

Precej zaposlenih prihaja iz območja izven EU. Kar nekaj jih ima diplomo dopisne šole iz Slovaške, ki za vpis zahteva prakso. Kakor so nam povedali, sta dva zdravnika, ki sta sodelovala pri obravnavi najine mame, tam občasno, prisotna sta vsake 14 dni. Koliko je sploh redno zaposlenih?

V skladu z drugim mnenjem je najina mama umrla zaradi rupture na srcu, ki jo je povzročil malomarno vstavljen dren. Bralci kot morebitni uporabniki storitev Mc Medicorja morajo biti zaradi varnosti obveščeni tudi s prikazom nasprotnih dejstev.

Obstaja precej načinov in metod zdravljenja bolezni brez smrtno nevarne operacije. Operacije so zaradi sistemske promocije postale pravi modni hit, instant rešitev. Pogosto se pozablja, da so smrtno nevarne. Po podatkih Pubmed so zdravstvene napake tretji najpogostejši vzrok smrti.

Naj za uvod povem, da sem razočarana nad Evropo, vključno s Slovenijo, ker se vzpenja desnica, se krepi neofašizem, ker gremo v svet brez vrednot, v svoj propad, saj se ne zavzemamo za ohranitev narave in miru, za socialo, za strpnost, za bolne in šibke, ampak za orožje, za prevlado, za uničevanje planeta in vsak zase. Ne morem si zamisliti, da je toliko ljudi navdušenih nad Romano Tomc, nad Zalo Tomašič, ki podpira vaške straže, in ne morem dojeti, da Grims vstopa na evropsko sceno.

Janša triumfira, Tonin se šopiri, čeprav je kot zadnji prilezel v EU, oba pa vehementno preganjata s prestola Goloba, češ, Slovenija je jasno pokazala, da si želi sprememb, da hrepenimo po  »napredni« desni vladi, ki bo prinesla blaginjo, varnost in še več dobrega, haha, z drugimi besedami, da bi radi imeli drugačno politiko. Ta »drugačna« politika pa je že vsa leta enaka, enako kriminalna in zlobna. Če vprašate mene, bi prvo mesto med zmagovalci - zmagovalci so bili itak vsi, to so trdile njihove povolilne izjave - podelila … Ne SDS-u, ampak volilnim upravičencem, 59 odstotkov jih je bilo, ki so ponovno ostali doma in s tem močno vplivali na rezultate.

Se desna šefa res lahko trkata po prsih? Seveda ne. Prvič: šele takrat, ko bi večina volilcev odšla na volišča, bi lahko govorila o naših željah, a močno dvomim, da bi te potrdile njuno hvalisanje. Kljub temu, da Janša vedno aktivira vse svoje vernike, je domet SDS - a, ki se ponavlja, 12% do 15% volilnih upravičencev (20% -25% udeleženih), NSi-jev pa veliko nižji in vedno nižji. Skupaj zberejo le okoli 20 odstotkov volilne baze, dokaj zanesljivo lahko namreč domnevamo, da je med abstinenti volitev bolj malo njihovih pripadnikov. In drugič, evropskih volitev ne moremo kar tako preslikati na domače.

Razočarani politiki si kot običajno ližejo rane in spreminjajo poraze v relativne zmage. Golobovi se veselijo dveh mandatov, čeprav jim je samo malo zmanjkalo za tretjega, a kaj ko se jim je še pred kratkim obetal samo eden. Pa še z referendumi so zmagali in to 4:0, da ne štejem še preteklih. Bravo. SD si pravi, uspeh je že to, da so po aferi dobili vsaj enega poslanca, za Levico, ki je kljub dobri in argumentirani razpravi ostala pred vrati finančnega raja, pa so tolažilni že pridobljeni odstotki glasov.

Tudi razočarani levosredinski volilci iščemo razloge in tolažbo za poraz, rekoč: SDS z Janšo lahko počne karkoli, ima afero na afero, uničuje naravo in državo, se zavzema za bogate, za kapital in vojne, pa jih desni volilci zvesto podpirajo; levi, nasprotno, pa ne prenašamo kriminala ter prelomljenih obljub, zato mnogi iščejo bolj verodostojne kandidate (recimo Uroša Lipuščka) - žal brez možnosti za uspeh - glasovi pa se tako drobijo. Nekaterim se zdi tudi podeljevanje mandatov malce krivično, češ, kako je možno, da dobita stranki, ki zbereta manj glasov (SDS, NSi), 5 evropskih poslancev, ostale tri (GS, SD, Vesna) z več glasovi pa samo 4. Kakorkoli že dvomimo, pravično pa je, da za vse stranke in kandidate veljajo ista pravila.

Brez panike, prosim, zgodilo se je pričakovano, kot lahko pričakujemo, da bo desnica še bolj vneto rušila vlado. Če ne želimo čez dve leti ponovne represije, izgube javnega zdravstva in šolstva in javne RTV, tega, da ženske ne bodo več same odločale o svojem telesu …, se bomo morali zbuditi.

Vlada, kar nekaj njenih ukrepov se odvija v pravo smer, bi morala vsaj do konca mandata uresničiti začete projekte in do volitev aktivirati apatično, pasivno meščanstvo, ki ostaja doma.

In mi? Bi morali znižati pričakovanja in postati bolj prizanesljivi, videti tudi narejeno, ne samo kritizirati tega, kar (še) ni? In se zavedati, da je v tej sebični družbi težko uvajati spremembe. 

Spoštovani.

V redni tedenski rubriki Izjave, ki je namenjena preciznemu izbiranju neobičajnih in tudi običajnih izjav znanih in manj znanih ljudi v različnih medijih, smo v 24. številki citirali tudi izjavo direktorja Državne volilne komisije Igorja Zorčiča, ki jo je kot njegovo objavil spletni Žurnal. Takole naj bi dejal Zorčič na volilni večer: »Lahko vam konkretno povem, klicali smo v Tolmin, gospe že noge otekajo. Tako da, zdaj smo poslali še nekoga v okrepitev, da to vendarle vnese, da nam ne bo zaspala tam.« Direktor Zorčič nas je ta teden obvestil, da te izjave ni nikoli dal. Očitno je bil volilni večer tako stresen, da je prinesel kar nekaj zmede na vseh ravneh, vendar se v uredništvu Mladine ne bomo šli detektive, namesto tega se direktorju Zorčiču opravičujemo, hkrati pa seveda obžalujemo, da tako iskrena izjava o izčrpani delavki z volišča ni več veljavna.

S spoštovanjem.

Volivci so uporabo konoplje v medicinske namene pričakovano podprli z dvotretjinsko večino glasov (66,54 odstotka). Tudi izid posvetovalnega referenduma o rabi konoplje za omejeno osebno rabo, kjer je 51,53 odstotka volivcev glasovalo za in 48,47 odstotka proti, kaže, da je kljub zavajajoči kampanji, ki so jo vodili NIJZ in nekatere druge zdravstvene organizacije, večina volivcev podprla legalizacijo. Kampanja je opozarjala na možne negativne posledice, od porasta uporabe konoplje med mladimi, tveganja za duševne motnje in zastrupitev, do tveganja za poslabšanje prometne varnosti in nesreč na delovnem mestu, vendar so volivci očitno ocenili, da koristi legalizacije pretehtajo nad domnevnimi tveganji. Njihove trditve niso bile podprte z uravnoteženimi dokazi, ki upoštevajo tudi koristi in potencial pozitivnih učinkov legalizacije, kot so zmanjšanje črnega trga, boljša kontrola kakovosti in varnosti izdelkov ter večje možnosti za raziskovanje in zdravstveno uporabo konoplje.

Kaj to pomeni?

1. Podpora kljub strahu: Volivci so kljub zastraševalnim taktikam izkazali podporo legalizaciji, kar kaže na prepoznavanje koristi regulirane rabe konoplje in nezadovoljstvo z obstoječo politiko prepovedi

. 2. Pomanjkanje zaupanja: Rezultat odraža pomanjkanje zaupanja v informacije, ki jih zagotavljajo določene zdravstvene in druge organizacije. Volivci so očitno skeptični do trditev, ki niso podprte s celovitimi in nepristranskimi znanstvenimi dokazi.

3. Potencial za spremembe: Izid referenduma odpira možnosti za nadaljnje zakonodajne in regulativne spremembe glede uporabe konoplje.

Kako naprej?

1. Uravnoteženo informiranje in izobraževanje: Potrebno je zagotoviti bolj uravnoteženo in temeljito izobraževanje javnosti o koristih in tveganjih uporabe konoplje, pri čemer se upoštevajo vsa znanstvena dejstva

.2. Regulacija in nadzor: Implementirati je treba stroge regulative za proizvodnjo, distribucijo in prodajo konoplje, da se zagotovi varnost in prepreči dostop mladoletnim osebam.

3. Podpora raziskavam: Povečati je treba financiranje neodvisnih raziskav o učinkih konoplje na zdravje, da se zagotovijo zanesljivi podatki za prihodnje odločitve.

4. Zdravstvene smernice: Zdravniška zbornica in druge zdravstvene organizacije morajo oblikovati smernice za zdravnike glede uporabe konoplje v medicinske namene ter podpirati multidisciplinarni pristop k obravnavi te tematike.

5. Spremljanje in prilagajanje: Po legalizaciji je ključnega pomena nenehno spremljanje učinkov nove zakonodaje ter po potrebi prilagajanje regulativnih ukrepov za zaščito javnega zdravja in varnosti.

S temi koraki se lahko Slovenija pridruži nekaterim drugim državam pri oblikovanju bolj premišljenih in učinkovitih politik glede rabe konoplje in tudi drugih drog, ki so lahko tudi zdravila.

Lep pozdrav.

V naslednjih vrsticah se odzivam na vsebino knjige avtorja Branka Grimsa Zmaga dobrega. Vodnik za boj proti kulturnemu marksizmu, ki jo je izdala založnica Martina Dragoš Grims.

Branje te knjige je mučno, saj uporablja dobro znane postopke Goebbelsove propagande, predvsem ponavljanje ad nauseam laži in zavajajočih trditev, in ponuja primitiven in ignorantski sub-model skrajnega desničarskega in neonacističnega komuniciranja danes. Iz dveh nacističnih diskurzov ne more nastati nič dobrega: edini zaključek po branju knjige in edini smisel tako neprijetnega početja je, da širša javnost prepozna nevarnost takšnega pisanja

1. Amaterizem. Težko je najti bolj amatersko izdajo, kot je Grimsova knjiga. Oblikovanje, z agresivnim prelomom in nenehnim spreminjanjem fonta in (pretirane) velikosti črk pri naslovih in podnaslovih je katastrofalno. Platnici sta zgodba zase: naslovnica je urejena kot simbolna lepljenka, na kateri je v zgornjem delu na slovenski zastavi avtorjevo ime in nad njim v posebni vrstici dominira njegov naziv, Mag. V spodnjem delu so v meglici Karl Marx, ”reka” migrantov, LGBTQ mavrica in čez vse (kot negacija?)  še prekrižane črte, ki še najbolj spominjajo na ”južnjaški križ” z bojne zastave Konfederacije iz ameriške državljanske vojne. Simbol v ZDA označuje rasizem, vendar ima svojo zgodovino. V Evropi pomeni samo rasizem. Razširil se je med skupinami nogometnih navijačev in neonacistov po letu 2010. Zadnja platnica pa je lep primer priliznjenosti in kulta vodje: tam je ob predstavitvi avtorja natisnjeno nekaj stavkov Janeza Janše o knjigi. Takšno kratko priporočilo se imenuje blurb.

2. Struktura knjige. Uvod je spisal Jože Biščak, po moji izkušnji največji strahopetec na desnici, ki je svoj lasten tekst, ki sem ga dobesedno citirala kot primer sovražnega govora, pripisal meni in ga v svoji skrpanki o levi nestrpnosti v posebni številki Demokracije še objavil kot dokaz moje ”nestrpnosti”. Biščak, sicer večkrat obtožen in obsojen zaradi nestrpnega in rasističnega pisanja in objavljanja takšnih tekstov, v uvodu brez sramu hvali Grimsa za mojstrstvo v veščini, ki jo Grims nima niti v sledovih: argumentiranem pisanju. Preostanek knjige so pogojno Grimsovi teksti: med njimi so izjave, tviti/x, prispevki na različnih desnih portalih iz medijskega konglomerata SDS, posebej s portala Nova24TV in intervjuji na istoimenski televiziji. Gre torej spet za skrpanko, kjer so posebej nerodni citati – najbolj pogosto netočni, napačno pripisani, spremenjeni itn. V tekstih je nešteto formulacij, ki so prevzete z ameriškega desničarskega portala Breitbart. Sicer si je Breitbart vredno ogledati, ker ti potem postane popolnoma jasno, da je portal Nova24TV zrcalna podoba ameriškega. Uvod avtorja knjige je tako poln laži, pljuvanja in neumnosti, da deluje že kar odrešilno – bralca osvobaja vsake zadržanosti pri ocenjevanju teksta: uporabljeni so izrazi kot ”satansko”, ”absolutno zlo”, ”posiljevanje otrok”; uporabljeni so primitivni falsifikati zgodovine, kot je ”pred prvim križarskim pohodom ( je) radikalni islam pobil in zasužnjil že okoli 60 milijonov kristjanov” in podobno. Kdor pogoltne takšne breitbartovske kolobocije, morda uspe tudi nadaljevati z branjem, in potem ga pričaka še več primitivnih trikov: denimo niz fotografij grafov, spet v glavnem z Breitbarta. Teksti so v angleščini, motni in neberljivi, kar je trik, ki ga Grims vedno znova uporablja – mahanje z listi z nečim, česar nihče ne vidi in še manj razume. Knjigo dopolnjujejo Deklaracija ZN in dokumenti o otrokovih pravicah iz istega vira, str. 173-203. Ironija je v tem, da ti teksti negirajo vse, kar je avtor prej napisal. Publikacijo bi bilo treba uvrstiti na program curb akcij za zmanjševanje družbene napetosti, ki jo povzročajo takšne objave. In za posladek še spisek virov in literature. Obsega reci in piši 19 naslovov, pretežno internetnih virov, vključno s članki s portalov Oštro in Nova24TV (brez navedbe avtorjev in umeščenih bodisi po imenu portala ali pa članka) pa s tvitom Viktorja Orbána. Od štirih navedenih knjižnih del (eno z internetnega vira) sta dve brez imena avtorja: delo nemškega politologa sirskega rodu Bassama Tibija je navedeno kot Krieg der C(!)ivilizationen.

3. Kulturni marksizem. ”’Kulturni marksizem’se nanaša na skrajno desno antisemitsko teorijo zarote, ki frankfurtsko šolo napačno predstavlja kot odgovorno za sodobna napredna gibanja, politiko identitete in politično korektnost”.To je prevod iz angleške Wikipedie; enako obrazložitev (skupaj z omembo antisemitizma) najdemo v oxfordskem slovarju angleškega jezika. Celotno nakladanje Branka Grimsa o tej temi, ki je vseprisotna na skrajni desnici v ZDA in v Evropi, ima samo en učinek: avtor se javno razkrije in proglasi za skrajnega desničarja, blizu neonacistom in nasilju, kar je sicer potrdil tudi s svojo prisotnostjo in odobravanjem v podcastu, ki ga vodi Pero Martić: v podcastu je namreč, popolnoma maskiran, govoril tudi pripadnik paramilitarne organizacije SOS. Branko Grims izvaja tipično disturb nacifašistično strategijo, nenehno ponavljanje skrajnih stališč, ob stalnem povečevanju doze draženja javnosti, vse dokler se ne doseže nek nivo normalizacije teh stališč, odvisno od ravnodušnosti, ignorance in strahu javnosti.

V stanfordski filozofski enciklopediji termina kulturni marksizem ni; termin preprosto ne obstaja niti v filozofiji niti v kulturologiji. Ni torej razloga, da ne bi verjeli Branku Grimsu, ki se sam politično tako precizno in odločno predstavlja.

4. Tudi to, kar Branko Grims piše o ekologiji in LGBTQ je večinoma copy-paste iz Breitbarta. Pogosto prihaja do komičnih stavkov, zaradi robatnega prevajanja, malomarnosti in nerazumevanja. Populizem, rasistični, spolni in etnični stereotipi so tu vsi na kupu, kakor koli je to že ”uredil” Jože Biščak – tudi antisemitistično izživljanje nad Sorosem. Vredno je pogledati del, v katerem Grims pojasnjuje, kaj je geologija in sploh njegovo šlamastiko o naravi, katere glavni sovražnik je... elektrika. Zdravilo pa so – izpušni plini. Knjiga je zares ”vodnik”, a vodnik po vseh neumnostih globalne desnice danes, s tem da Grims ostaja dosledno lokalen provincialec.

Zanimivo pa je, da Grims glavno nevarnost za današnji svet vidi v znanju in kulturi, pa še v sodobni tehnologiji in posebej digitalizaciji. Znanstveniki, umetniki in na sploh intelektualci so pač osnovna nevarnost za družbo, vedno pod sumom, da nekaj ”filozofirajo”, inteligenca pa je zmeraj in že po naravi ”satanska".

O starosti in njenem doživljanju je veliko znanega, vsega pa o tem obdobju življenja gotovo še ne vemo. Ta tematika zato predstavlja svojevrsten izziv, tako za posameznike, kot za celotno družbo. Med te izzive nedvomno sodi tudi izrazje o starosti in o starejših. Vrsto let smo že priča demografskim spremembam, ki temeljito spreminjajo našo družbo; ljudje živijo dlje kot nekoč, delež starejših v celotnem prebivalstvu se povečuje, starejši so bolj aktivni, še vedno pomembno prispevajo k delovanju in koheziji družbe, vse bolj pa se zavedajo tudi svojih pravic, saj se te ljudem, ko se starajo, ne smejo kar zmanjševati. Kljub temu nas starejše pogosto naslavljajo kot starostnike, stare, starce, varovance domov starostnikov, oskrbovance … Takšna poimenovanja so oblike starizma, ki izhajajo iz nerazumevanja procesa staranja in napačnega pojmovanja starejših kot homogene skupine, ki naj bi imela iste lastnosti in interese, celo bolezni in kognitivni upad naj bi bil vsesplošni pojav po šestdesetem letu starosti. Ob tem pa so naše dosedanje aktivnosti in naš prispevek družbi in družini spregledani. To nas boli, saj je takšno gledanje na starost in starejše daleč od realnosti, predvsem pa ne kaže dejanske podobe starosti kot obdobja, enakovrednega drugim obdobjem v življenju. Ne kaže niti razvojnih možnosti starejših, kar vse pogosteje opisujejo sodobni znanstveniki in raziskovalci. Za bolj spoštljivo nagovarjanje starejših se zavzema vse več deležnikov doma in v tujini. Tudi Organizacija združenih narodov (OZN) pri dokumentih, ki se nanašajo na starejše, uporablja spoštljivo poimenovanje. Tudi pri nas ponekod že opažamo pozitivne premike na področju poimenovanja starejših. Kaj ni lepše in bolj spoštljivo govoriti o starejših in o stanovalcih domov starejših? Nespoštljivo izrazje in nagovarjanje starejših je odraz predsodkov o staranju in starosti, ki se kaže v poizkusih odrivanja starejših na rob družbe in nepriznavanju pravice, da sami povemo, kaj je za nas spoštljivo nagovarjanje. Zato izrazje, ki je bilo v uporabi v preteklih desetletjih, ne sodi več v današnji čas. Uporaba žaljivega izrazja lahko spodbudi dodatno družbeno diskriminacijo nas, starejših.

Poimenovanje starejših z besedami, kot so starostnik, star, oskrbovanec doma starostnikov in podobno so oblike starizma in poglabljajo stereotipe in predsodke o starejših. Takšno naslavljanje ni spoštljivo, posplošuje in asociira na krhkost, pozabljivost, upad ter pozablja na človeka, osebo, o kateri se govori. Ne upošteva heterogenosti starejših in vsem pripisuje enake staristične lastnosti. To poimenovanje ima pomemben vpliv na podobo starejših in tudi na njihovo samopodobo. Poleg tega pa tudi mlajši, ki se poslužujejo takšnih besed, ponotranjijo pogled na starost kot predvsem obdobje upada, bolezni, pozabljivosti in tako posredno vplivajo tudi na doživljanje svoje starosti. Odločili smo se, da bomo starejši. Besede, kot so starejši, dom starejših, stanovalci domov starejših in podobne so spoštljive in nežaljive, primerne današnjemu času.

Hvala,.

Vlasta Nussdorfer, predsednica Programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ter podpisniki: Alma Mater Univerza, Katedra za socialno gerontologijo, Andragoški center Slovenije, Centerkontura d.o.o., Društvo Srebrna nit - Združenje za dostojno starost, Medgeneracijska koalicija Slovenije, MeKoS, Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenska pokrajinska zveza društev upokojencev, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Simbioza Genesis, socialno podjetje, Sindikat upokojencev Slovenije, SUS, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Spominčica Alzheimer Slovenija, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zavod IZRIIS, Zveza društev upokojencev Slovenije, ZDUS, Zveza policijskih veteranskih društev Sever

V intervjuju v Mladini dne 31.5.2024 je bil objavljen intervju z dr. Prebiličem z naslovom »Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna«, kar dokazljivo ni resnično, saj se tako odgovor, kot naslov nanašata na politične stranke v Sloveniji, čeprav je bilo vprašanje povezano zgolj s prihajajočimi Evropskimi volitvami.

Evropska Zelena stranka ima namreč dve članici iz Slovenije, pri čemer je edina polnopravna članica (full member) Stranka mladih – Zeleni Evrope in to že skoraj 20 let, drži pa, da je tudi stranka Vesna članica, vendar pridružena (associate member) in to manj kot leto dni. Ta podatek je javno dostopen in preverljiv na spletni strani Evropske zelene stranke: https://europeangreens.eu/our-member-parties/si/. Stranka mladih – Zeleni Evrope na teh Evropskih volitvah resda ne nastopa samostojno, ampak skupaj s stranko Zeleni Slovenije na način, da jo podpira in ima na listi svojega kandidata; aktivista in umetnika g. Renata Volkerja. Ta podatek je pomemben predvsem zaradi tega, ker bi si lahko bralke in bralci iz naslova in izjave dr. Prebiliča ustvarili napačno mnenje, da je v Sloveniji zgolj ena stranka, ki jo Evropska zelena stranka razume kot zeleno.

V samo vsebino intervjuja se na tem mestu ne želim spuščati, kakor se tudi ne želim spuščati v razloge, zakaj sta naslov in izjava zapisana tako, da sugerirata tistim, ki jim je zelena politika blizu, da imajo na izbiro zgolj eno stranko, saj ne bi bilo korektno ne do bralk in bralcev, niti do stranke Vesna.

SDS štiri, NSi pa na pragu dveh mandatov - o takem številu evropskih poslancev sanja naša opozicija in za to bi naredili vse. Ti vrli kristjani izbirajo metode, ki so gotovo bolj všeč peklenščku kot krščanskemu Bogu: zlorabljajo, lažejo, obračajo dejstva, sramotijo lastno državo in državljane, se gredo lažno domoljubje, opremljeno z izrazitim rasizmom, delijo in strašijo ljudi, se ne ozirajo na genocidna dejanja - nasprotno, podpirajo krvnike - , so proti priznanju Palestine, nas silijo živeti po svojih normah, se vračajo in nas vračajo v preteklost … Še kraji so nadeli lepši izraz – korupcija.

Da ne bom krivična, pri tem prednjači SDS, Tonin z NSi pa v marsičem sledi. Prav tako ne morem obiti Anžeta Logarja, ki se hvali, koliko članov Platforme povezovanja je že naplahtal. Seveda, delovni čas posveča terenu, saj poslanci v nasprotju z izkoriščanimi delavci ne poznajo »štempljanja«. Kdaj bomo končno spregledali njegovo hinavščino? Kar naprej blebeta o povezovanju in sodelovanju, kar radi slišimo, v resnici pa ves čas podpira, se ne oddalji od Janševega razdvajanja in širjenja sovraštva.

Njihove zlorabe? Za začetek naj omenim to, ki SDS v celoti razgalja in ki jo je marsikdo verjetno prezrl. Mislim na »Dežmanovo« razstavo o povojnih pobojih, ki se je pod pokroviteljstvom Romane Tomc - ponovno je kandidatka SDS za evropsko poslanko - preselila v Bruselj. Za SDS ničesar ne pomeni pieteta do mrtvih, pomembno je sramotiti državo in skupaj z Italijani enostransko potvarjati polpreteklo zgodovino.

Da bi pred volilci potunkali koalicijo, so zlorabili parlament - kot so ga že večkrat prej, tako, kot preiskovalne komisije, državni svet…- in sklicali izredno sejo (najprej komisije, potem parlamenta), ki je bila generalka za interpelacijo vlade. Te zaradi daljših postopkov niso mogli sklicati. Prebrala sem njen zapisnik, poln zlorabe resnice. (In z Janševim simbolnim sporočilom podpore izraelskim zločincem - s pripeto značko izraelske zastave.) Na eni strani so bili populizmi, opozicijska gromka kritika in Janševi »pompozni blefi« o učinkovitosti njegove pretekle vlade (zakon o debirokratizaciji, super« stanovanjska shema, »uspešna« migracijska politika, ko so ljudje umirali v Kolpi in gozdovih, …), na drugi strani pa možnost za natančnejšo razlago koalicije, kaj vse je v polovici mandata že naredila za državljane. Po poročanju (zlasti) njenih sekretarjev sem bila presenečena, da tega nikakor ni malo, čeprav se v javnosti ustvarja drugačen vtis.

Zabavala bi se, če bi lahko vse skupaj doživljala kot burlesko, a ne morem, ker je za nas v resnici tragično. Recimo, SDS-ovci očitajo (vladi in koaliciji) koruptivnost, njihov prijatelj pa je Rok Snežič; njihov minister je sodnikom trl jajca; jemali so posojila od Diane Đuđić, za strankarsko trobilo pa zlorabljali Telekom. Da ne omenjam Patrie. Medtem ko je Janša resnični krivec za revščino upokojencev - leta 2012 je znižal pokojnino na 63, 5 odstotka -, lažejo, da Golob ni nič naredil zanje. Da se vlada nedopustno vtika v delovanje policije, kričijo ravno tisti, ki so sami to počeli v veliki meri. itd.

Še zlasti smešen pa se mi zdi M. Tonin. Če so Janševe sanje o štirih mandatih vsaj delno podprte z anketami, se Tonin raje nanje požvižga pa takole, za tolažbo in ohranitev predsedniškega mesta, prerokuje dober izid. Njegovo petelinjenje ter kritika vlade povesta, da se v pomembnosti hoče postaviti Janši ob bok in ugajati. Večvredno lomasti nad Golobom, rekoč: »Predsednik vlade živi v  svojem svetu, zato si resnično želim, da prihodnji dve leti čim prej mineta, saj si še enega mandata leve vlade ta država ne more privoščiti.« In se šopiri nad »novimi obrazi«, češ, politika je posebna obrt, ki jo je treba znati. Mar jo on zna? Izjava za smeh in še tale za njegovo pomilovanje: »Ne moremo pa staviti na Golobove sončne panele, ker sonce enkrat sveti, drugič pa ne sveti«. Kaj, Golob, Tonin je večji strokovnjak za delovanje sončne energije! Si želimo, da bi nas taki politiki zastopali v EU?

Na robu tretje svetovne vojne smo in podnebnega zloma, volivci SDS pa bodo brez pomislekov obkrožili skrajno desnico. Prijatelje neonacistov, Hojsovih biserov, se tega zavedamo? Bomo šli na volitve in vsaj poskusili zmanjšati zlo? 

V članku Ideološki monolit smo objavili fotografijo, posneto na posvetovanju o znanih in neznanih tveganjih ter učinkih konoplje, ki ga je pripravilo Slovensko združenje za kronične nenalezljive bolezni. Pod njo smo zapisali, da so si zdravniki edini v nasprotovanju legalizaciji marihuane v kakršnekoli namene. Vendar pa, kot so nas opozorili organizatorji posvetovanja, na njem niso bili samo zdravniki tisti, ki so nasprotovali legalizaciji marihuane, pač pa tudi nevladne organizacije s področja javnega zdravja in preventive. Te so nasprotovale predvsem legalizaciji osebne rabe konoplje. Za napako se opravičujemo.