Napisal sem: “Za klicanje vlade na odgovornost je v demokraciji predvsem odgovorna opozicija…”. Gospod Trampuš mi očita, da sem bil nekoč sam član in udeleženec organizacij civilne družbe oz. t.i. državljanskih pobud; da sem jih nekoč priznaval, danes pa da jih zavračam. Menda je znano in očitno, da je takrat, ko sem bil član in udeleženec civilnih pobud (od Nove revije do pisateljske ustave), veljal enopartijski sistem, opozicija je bila prepovedana, državljanske pobude, kolikor jih je sploh bilo, pa so bile previdne. V diktaturi so državljanske pobude nekaj drugega kot državljanske pobude v demokraciji. Sam sem leta 1989 objavil knjigo z naslovom Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, v kateri pišem o stvareh, ki so danes splošno znane in jih zaradi spodobnosti ne morem ponavljati. Dejstvo je, da smo imeli pisatelji v slovenskem socializmu nekatere prednosti, vendar so bile naše pobude še vedno le nadomestek opozicije in so se razvile v opozicijo šele po večstrankarskih volitvah v neodvisni Sloveniji.

V demokraciji so državljanske pobude seveda dobrodošle, vendar niso predvsem odgovorne za klicanje vlade na odgovornost, saj praviloma nimajo poslancev in glasov v parlamentu. V parlamentarni demokraciji je oblast v rokah parlamenta, seveda pa obstajajo še druge pravne poti do preskušanja njene odgovornosti, npr. prek sodišč. (Seveda se vlade lahko znebimo z državnim udarom, toda s tem je demokracije običajno konec.) Državljanske organizacije in gibanja obstajajo marsikje po svetu, in zelo pogosto delujejo v ozadju vladnih ali opozicijskih strank. Obstajajo - čeprav jih je vse manj - tudi t.i. nevladne organizacije. Ker je njihovo financiranje pogosto nejasno in odvisno od vlad, jih imenujejo “kvazi-nevladne organizacije” (QUANGO).

Kar zadeva t.i. “polit-kolesarje”, so protestirali zoper Janševo vlado v imenu leve opozicije oz. so se - s pomočjo različnih strankarskih pritokov - poskušali konstituirati kot opozicija. Bili so zametek opozicije, njihov žargon je bil izrazito opozicijski, včasih celo sovražen. Ko Jure Trampuš zavrača “tabloidno” novinarstvo Bojana Požarja, bi moral dvakrat pomisliti: prvič, da je imel Požar pogosto prav; drugič, da Mladina pogosto ni daleč od očitane “tabloidnosti”. Problem je seveda v tem, da na Slovenskem nimamo tradicije profesionalnega, nepristranskega novinarstva.

Ko bi kaj več vedel o Juretu Trampušu, bi mu ugovarjal, da so njegovi očitki o nagradi Janševe vlade s službo na Javni agenciji za knjigo nespodobni. Iz vljudnosti bom rekel, da so napačni in zgrešeni. Ta funkcija mi ni prinesla nobene koristi, ampak je bila po mojem odstopu - s strani gospe Vrečko - nagrajena kvečjemu moja “naslednica”. Na JAK smo se trudili delovati nepristransko in strokovno (navsezadnje sem imel doktorat iz sociologije kulture!), kot kurator pa je bil angažiran celo Miha Kovač, ki gotovo ni spadal v politično zaledje Rupla ali Janše. Za Frankfurtski sejem smo pripravili Priročnik za Slovenijo, katerega avtorji so bili Janez Bogataj, Ivan Čuk, Igor Grdina, Tomaž Kladnik, Dean Komel, Milček Komelj, Janko Kos, Blaž Lukan, Damjan Prelovšek, Leon Stefanija, Zdenko Vrdlovec - poleg njih pa tudi Dimitrij Rupel, ki se je vnaprej odrekel kakršnemukoli honorarju. Po mojem odhodu je JAK že prevedeno knjigo pospravil v predal, toliko o profesionalnosti moje naslednice. Kar pa zadeva osebo, ki sem jo nadomestil (za nagrado Janševe vlade), se za svoje prestopke zagovarja pred sodiščem (menda je želela v tesnih prostorih JAK narediti gostilno!), v službo pa jo je (za nagrado?) vzel sedanji župan Janković. (O aferi z mojim odstopom oz. - kot piše Trampuš - o “polomiji” pišem v svoji novi knjigi Približevanja, ki bo izšla financirana iz moje pokojnine.) Mimogrede: ko sem prvič prišel v službo, je bila glavna skrb mojih sodelavcev, kako uresničiti genialno idejo nemškega kuratorja, ki si je bil zamislil, da bi po Nemčiji in celo povsod po Evropi postavili avtomate, ki bi za evro ali dva postregli z nekaj slovenskimi verzi. Ta polomija se seveda ni uresničila.

Gospod Trampuš pravi, da sem iz LDS presedlal v SDS in “kljub oscilacijam ostal v njenem zavetju”. Ta Trampuševa izjava je pravi dokaz nepremagljive privlačnosti žurnalizma, ki so ga zaradi primera Relotius - na podlagi gesla njegovega ustanovitelja Rudolfa Augsteina (Sagen, was ist) - obsodili uredniki nemške revije Der Spiegel, in ga imenujemo fake news. Z drugo besedo, tabloidnost. Ameriški sociolog slovenskega porekla Luckmann je to lastnost medijev in oblasti imenoval kontrafaktičnost. Moje slovo od LDS, katere predsednik Sveta sem postal ob združitvi Drnovškove stranke z Demokrati, Zelenimi in Socialisti, je bilo neposredna posledica kratkovidnosti in nesramežljivosti Antona Ropa, ki je junija 2004 - po odhodu Drnovška - izključil iz vlade mene in pokopal celo stranko. Bil sem med pobudniki političnega združevanja v okviru Zbora za republiko. V nasprotju z Drnovškom je Rop sklenil pakt z Milanom Kučanom in izgubil volitve, kar sem mu bil napovedoval. Janševa vlada demokratov, SKD, SLS in DeSUS je bila vlada prebujenega Demosa, katerega podpredsednik sem bil od začetka. To seveda ni zgodba o oscilacijah ali o zavetju. O prestopu (oscilaciji) Ropa in še koga iz LDS v SD pač ne bi smeli molčati. 

Normalnim ljudem je nerazumljivo, zakaj je politika evropskih držav tako razumevajoča do politike sedanje izraelske vlade. Več kot proteste in zgražanje do sedaj niso premogli. Kljub tem protestom mnogih držav in mednarodnih organizacij sedanja izraelska politika vedno bolj neusmiljeno obravnava Palestince tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Poleg genocidnih dejanj si na veliko prisvaja palestinsko zemljo na Zahodnem bregu in objavlja načrte glede Gaze, ki predvidevajo od delne poselitve z Izraelci do popolnega izgona Palestincev iz Gaze. Posebno »učinkovito« se zgraža politika ZDA, ko hkrati s prizadevanjem, da bi zmanjšala krvoločnost sedanje izraelske vlade in njene soldateske, jim za nagrado za njihovo neupoštevanje predlogov ZDA pošiljajo orožje, da so lahko učinkoviti pri izvajanju svoje politike.

Ob dejstvu, da nobeni protesti v ničemer ne vplivajo na vedno bolj agresivno politiko izraelske vlade do Palestincev, se kar sama ponuja primerjava s politiko apartheida nekdanje južnoafriške vlade. Tudi takrat so praktično vse demokratične vlade in mednarodne organizacije neuspešno protestirale proti politiki apartheida. Tudi takrat so bili nekateri prepričani, da takratna vlada nima pravega sogovornika na strani zatiranih. Tako kot so nekateri prepričani, da sedanja izraelska vlada nima kompetentnega sogovornika s palestinske strani, ker so Palestinci med seboj sprti. Takšna miselnost je bila prisotna tudi v Sloveniji pri desnici ob slovenski potrditvi palestinske državnosti. In kako so uspeli rešiti problem apartheida v Južni Afriki? Odprava apartheida je takoj postala mogoča, čim so države uvedle ekonomske sankcije do Južne Afrike.

Zato je za začetek zamisel o reviziji sporazuma med EU in Izraelom dobra. Vendar, ker vemo kako počasi deluje »visoka politika«, še zlasti na znano stališče Nemčije glede Izraela in zaradi verjetnih poizkusov ZDA, da bodo »disciplinirale« države članice EU, verjetno do predlagane revizije še dolgo ne bo prišlo. Vendar je gospodarski interes Izraela mogoče ogroziti, če se civilna družba organizira in začne bojkotirati izraelske proizvode. Če bi bila civilna družba v tem uspešna, bi se tudi politika lotila z večjo vnemo revizije omenjenega sporazuma. Potrebno se je zavedati, da z ekonomskimi pritiski na Izrael ne bi pomagali samo do sporazuma o mirnem sožitju med Izraelom in Palestinci, temveč bi pomagali tudi izraelski demokratični javnosti, da bi bila bolj slišana. To, kar se sedaj dogaja v Izraelu, bi težko še poimenovali, da so demokratična država. 

Nives Hüll, Ljubljana in Blaž Istenič Urh, Dunaj

Akademik Marko Snoj nas je v pretekli številki Mladine počastil z besedilom “Šport je naš – vprašanje je le, kdo smo mi”. Bralec med nepovezanimi temami (kakšna je vendar povezava s spolno usmerjenostjo?) težko razbere koherentne argumente, a očitno so avtorju na uho prišle razprave v zvezi z nastopom alžirske boksarke Imane Khelif. Zgodbo si predstavlja nekako takole: boksarka neupravičeno nastopa v ženski kategoriji, saj ima menda kljub prirojenim ženskim spolovilom kromosomski par XY. Ta da je genetsko gledano vsaj za potrebe športnih spolnih klasifikacij esencialna lastnost moškega spola, saj določa “hormonsko stanje” in v konkretnem primeru boksarki daje neupravičeno prednost v primerjavi z njenimi sotekmovalkami.

Avtor prestopa področje svoje ekspertize in upravičeno lahko trdimo, da v sami biologiji vprašanje spola ni tako preprosto. A osredotočimo se na druge vidike, začenši s tem, da simpatije iščoča izjava o moškem, ki da udarja žensko, ni primerna, saj gre v primeru profesionalnega športa za osebno izbiro, celo službo nastopajočih, in aluzija na “vsakdanje” situacije družinskega nasilja ali podobnega enostavno ni na mestu.

Nadalje akademik Snoj zamenjuje dva argumenta: Po eni strani se mu zdi pomembno (“feministično”), da obstajajo ženske kategorije zaradi enakopravnosti in pravic. A pozablja, da te kategorije zgodovinsko niso povezane samo s fizičnimi zmožnostmi, temveč tudi s samim dostopom žensk do kompetitivnega športa. Prav za slednjega so si v osnovi ženske prizadevale, ne pa le za jasno kategorizacijo po spolu.

Na drugi strani je vpeljava kategorij povezana tudi s percipirano fizično razliko med spoloma. Tu je v besedilu posebej velika zmeda pri argumentu, da mora kategorizacija temeljiti na kromosomih. Kljub splošnim razlikam v distribuciji lastnosti med moškimi in ženskami ni namreč vsaka ženska oseba šibkejša od vsake moške. Najbolj pravična oziroma vsaj bolj pravična od trenutne možnosti bi bila sprememba kategorizacije glede na določene fizične lastnosti, a je tudi tu jasno, da je meja vedno do določene meje arbitrarna. Zato bi bilo s strani vplivnih akademikov smiselno pričakovati, da zadevo (če že) problematizirajo s tega stališča, namesto da se populistično obesijo na na kromosomih temelječo zloglasno spolno identiteto kot edino pravo merilo meja kategorij športnih disciplin.

Napaka akademika Snoja je, da kategorije v športu razume kot povsem homogene in postavlja nasproti športnike, ki “leta in leta” pridno trenirajo, in tiste, ki da imajo neupravičeno prednost. Te razlike seveda ne moremo jasno definirati in številni so že opozorili, da bi lahko problematizirali tudi razlike med Michaleom Phelpsom in drugimi plavalci. Podobna težka vprašanja se postavljajo tudi pri starosti in drugih lastnostih, nenazadnje pa tudi pri vprašanjih transspolnih oseb, na katere akademik Snoj namiguje (in h katerim alžirska boksarka ne spada). Problem takšnega razmišljanja je prav redukcija vseh teh kompleksnih vprašanj na cinizem in pesmice dvomljive kakovosti.

Tovrstni zapisi tako na noben način ne pripomorejo k akademski debati in razumevanju situacije in so, nasprotno, celo škodljivi. Za konec pa velja še omeniti, da letošnji olimpijski nastop Imane Khelif ni bil njen prvi, zato se je morda smiselno vprašati, kje so bili vsi moralizatorji in uporabniki lastne glave pred štirimi leti. 

Z novim letom bo RTV-prispevek višji za 1,27 evra in bo znašal 14,02 evra, je danes sklenila vlada. Potrdila je namreč odlok o 10-odstotnem zvišanju RTV-prispevka, ki od leta 2012 znaša 12,75 evra. Na dnevnem redu so bila tudi izhodišča sprememb zakona o RTVS, ki jih bo vlada po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko obravnavala do konca leta.

Vlada se je danes seznanila s predlogom odloka o zvišanju RTV-prispevka, ki ga je nedavno pripravilo ministrstvo za kulturo, in ga tudi potrdila, je po seji vlade sporočil njen podpredsednik, pristojen za komuniciranje, Matej Arčon. "Kot vlada smo se obnašali kot odgovoren ustanovitelj, zavedamo se stanja v samem zavodu. Nenazadnje tudi ta prispevek zadnjih 12 let ni bil spremenjen, nobena vlada se s tem ni znala soočiti in vemo, kaj vse se je v 12 letih spremenilo," je dejal.

Po besedah ministrice Vrečko so se za zvišanje RTV-prispevka odločili po dolgotrajnih pogovorih. Na današnji seji vlade so tako obravnavali dve točki, povezani z Radiotelevizijo Slovenija (RTVS), in sicer najprej izhodišča sprememb zakona o RTVS, zatem pa so potrdili tudi odlok o zvišanju prispevka.

"Zavedamo se, da ta povišica ne bo rešila vseh težav, da je veliko na sami organizaciji in sanaciji zavoda."

Tako Arčon kot Vrečko sta ob tem spomnila, da je bila v začetku mandata te vlade RTVS deležna številnih sprememb, ki jih je prinesla novela zakona o RTVS in katere namen je bil umik politike iz javnega zavoda. "Zdaj nas čakajo spremembe tudi same organizacije in delovanja javnega zavoda, ki so povezane tudi s financami. Zavedamo se, da ta povišica ne bo rešila vseh težav, da je veliko na sami organizaciji in sanaciji zavoda," je poudaril Arčon. Po njegovih besedah je bil javni zavod v zadnjih letih predvsem na področju filmske produkcije in športa "zelo oslabljen", na vladi pa si želijo kakovostno javno službo RTVS.

Ministrica je obenem izpostavila, da je RTVS največji kulturni in javni medijski zavod, ob informativnem programu ima tudi širše naloge, kot zabavanje in izobraževanje slovenske javnosti s kakovostnimi vsebinami s področja kulture, športa, znanosti, mednarodne politike, podjetništva, prostovoljstva. Med nalogami je naštela tudi varovanje arhivskega gradiva ter izvajanje glasbene in filmske produkcije.

Financiranje pa po njenih besedah ni edina težava RTVS, potrebne so tudi organizacijske spremembe. Te naj bi med drugim prinesla spremembe zakona o RTVS, izhodišča zanje pa se med drugim dotikajo izboljšanja upravljanja javnega zavoda, notranje organizacije, izvedbe notranje revizije, razmejitev javne in tržne dejavnosti ter razmislek o zagotovljeni dolgoročni finančni neodvisnosti, morda tudi razmisleke o spremembi modela financiranja, je naštela Vrečko.

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 2. 2024 pod gornjim naslovom vsebuje napačno navedeno dejstvo, da »… še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega sploh lahko zgodi? 70 milijonov!« Kupci SIJ-a niso nakazali ničesar preveč. Podjetje Dilon d. o. o., je za 55,35-odstotni delež Slovenski industriji jekla moralo odšteti 105 milijonov evrov. Od tega je zagotovilo 35 milijonov evrov lastnih sredstev. Od tega je zagotovilo 35 milijonov lastnih sredstev. Preostali del kupnine, 70 milijonov evrov, naj bi kot posojilo Dilonu zagotovil konzorcij slovenskih bank. Ker je Dilon dvomil v pravočasno zagotovitev kreditnih virov s strani konzorcija slovenskih bank, je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov lastnih sredstev. Ko je bil bančni kredit v enaki višini, torej 70 milijonov evrov, odobren in sredstva nakazana na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov lastnih sredstev povrnjenih kupcu SIJ-a.

V zadnji številki časnika Mladina (16. 8. 2024) je objavljen prispevek jezikoslovca akad. prof. dr. Marka Snoja z naslovom „Šport je naš – vprašanje je le, kdo smo mi“. Čeprav avtor v prispevku nastopa kot avtoriteta akademika s področja jezikoslovja, se v samem besedilu dotika predvsem biološke tematike in vprašanj spola, pri čemer pa njegove ugotovitve in stališča žal temeljijo na popolnoma napačnih predpostavkah. Kot biolog, ki se ukvarja predvsem z vprašanji biologije spola in spolnosti, se čutim dolžnega oglasiti, saj me je omenjeni prispevek, milo rečeno šokiral. Podobne prispevke smo s strani drugih avtorjev v preteklosti že zasledili v tednikih, kot sta Družina ali Demokracija, kjer pogosto brez ustreznega strokovnega znanja razpravljajo o spolnih tematikah in svoje ideološko obremenjene in problematične poglede upravičujejo z zelo omejenim in pomanjkljivim razumevanjem biologije, genetike in drugih sorodnih znanosti.

Podobno akad. prof. dr. Snoj v svojem prispevku ne le cinično obravnava temo, temveč navaja tudi popolnoma napačna dejstva, na primer trditev, da je alžirska boksarka interspolna oseba (kot piše dr. Snoj, z XY kariotipom), kar ni bilo potrjeno v nobenem verodostojnem in neodvisnem viru. Če bi se dr. Snoj poglobil v biologijo spola ali vsaj v terminološki del svoje stroke, bi hitro ugotovil, da biologija nima enotne definicije spola, kaj šele, da bi se raziskovalci na tem področju strinjali o tako poenostavljenem razumevanju spola, kot ga predstavlja dr. Snoj. V biologiji je vprašanje spola zelo kompleksno, meje med spoli pa pri nobenem organizmu niso tako črno-bele, kot to suvereno navaja dr. Snoj v svojem prispevku. Prav tako ne drži, da se biologija ukvarja zgolj s telesno dimenzijo organizmov; to pojmovno raven smo že davno presegli. Čeprav nisem strokovnjak za šport, si drznem izpostaviti svojo predpostavko, da športniki še zdaleč ne tekmujejo zgolj s svojimi telesi, temveč je pri tem prav toliko pomemben tudi um. To potrjuje že znani latinski pregovor »mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu).

S tem akad. prof. dr. Marko Snoj izkorišča oz. izrablja svoj položaj akademika za uveljavljanje svojih stališč na področjih, s katerimi se nikoli ni ukvarjal, jih raziskoval ali imel zadostnega znanja, da bi bilo njegovo mnenje na tem področju kakorkoli bolj relevantno od mnenja povprečnega državljana.

Prispevek dr. Snoja zato upravičeno vzbuja dvome, da je problematičen tudi z mnogih drugih, nebioloških vidikov, ki pa naj jih ustrezneje naslovijo strokovnjaki, bolj usposobljeni za ta področja. Če torej zaključim v slogu dr. Snoja in citiram zadnji verz Prešernovega soneta Apel in čevljar: »rekoč: „Le čevlje sodi naj Kopitar!“« Hvala in vse dobro želim, 

Ljudje z XY kromosomi so moški, tisti z XX kromosomi so ženske. Tako je po osnovnošolskem učenju. Če učitelj biologije tega ne uči tako, ga šolski inšpektor lahko okrega. Nekateri naši politiki in mnenjski voditelji radi kažejo in posredujejo občinstvu svoje znanje iz osnovne šole o dveh oblikah spola.

A stvari v resnici niso tako enostavne. Nekateri ljudje imajo spolne kromosome XXY, ali XXX, ali pa še kaj drugače. Katerega spola so ti? Lahko se zgodi, da se majhen (ali večji) del kromosoma odlomi in prilepi na drug kromosom ter tako deduje. Pri osebah, ki imajo kromosome le navidezno ustrezne sistemu XX in XY, je lahko izražanje spola ali drugih lastnosti nekoliko drugačno, kot bi morda pričakovali. To je vse prirojeno in posameznik na to nima vpliva.

No, vendar lahko vplivamo na nabor kromosomov v svojih celicah. Pri pretiranem sončenju ali obsevanju v solariju, kajenju ali izpostavljenosti kemikalijam se lahko spremeni oblika in število kromosomov v nekaterih naših celicah, kar pa je že druga, žalostna zgodba, morda bolj žalostna kot poslušanje tistih, ki nam zatrjujejo, da imamo neizpodbitno dva spola, določena z XX oziroma XY kromosomoma.

Kot je v članku Mladini omenjeno so kromosomi in geni samo osnova za razvoj lastnosti spola in druge lastnosti. Pri ljudeh so glede opredelitve spola še vidiki morfologije, fiziologije, psihološke, družbene in pravno formalne opredelitve spola. 

Odziv gospoda stotnika Jordana Kodermaca na moja spotikanja ob Nato je domala pričakovan, morda celo dobrodošel. Natu sem v redki manjšini somišljenikov v tedaj vodilni LDS nasprotoval že leta 2003, torej ostajam zvest samemu sebi in okrepljenim dvomom v dobrobit članstva. V realistični maniri bi danes izstop raje zamenjal z nepokorščino do zavezništva glede zapovedanega financiranja in udeležbe v zunanjih vojnih in vojaških misijah. Krepil bi nevojaške investicije, inženirske in sanitetne enote za obrambe pred naravnimi nesrečami, pomoč pri razminiranju in zdravljenju žrtev vojn. Z nekaj obešenjaškega političnega poguma bi igral igro zastonjkarja, v imenu miru in mednarodnega prava bi tvegal izključitev, ki formalno niti ne obstaja. Torej sem za bi defenzivno naravo Nata, ki bojda prinaša mir in blaginjo in ne vojn in pokolov civilistov.

Nato je namreč po letu 1990 prerasel iz pretežno defenzivne vojaške zveze v ofenzivno, iz pozicijske drže hladne vojne v aktivnega akterja ameriških nelegalnih vojn, političnih prevratov in izvensodnih pobojev po svetu. Osem desetletij miru v Evropi po dveh uničujočih svetovnih vojnah zato ni rezultat Nata, prej nasprotno. V ozadju so veliko kompleksnejše silnice dolgoročnih vojno politično ekonomskih ciklov, ki se to desetletje žal iztekajo. Teza, da mir zagotavlja vojaško oboroževanje, da je vojna mir in mir zgolj vojna z drugimi sredstvi, je star nesmisel in zgodovinsko dokazljiva neumnost. Nato danes z agresivno vlogo ZDA v netenju nenehnih vojn in prevratov pomeni permanentno grožnjo miru in ogroža demokratično politično kulturo toliko opevanega »zahodnega sveta«. Vojne so še vedno zgolj in predvsem osvajanje prostora, nasilno podrejanje držav in pokolov ljudi, zato nas po naravi reči zgodovinsko najbolj ogrožajo sosednje države, članice Nata torej. Nato ni poseben garant miru in preprečevanja vojnih operacij med članicami, kar dokazuje Ciper. Slovenija je danes del koalicije voljnih držav, sodelujemo v vojnih operacija na obrobju Evrope in se najbrž selimo tudi na Pacifik.

Vojne so preresna reč, da bi o njih razpravljali zgolj vojaški uslužbenci in politični apologeti, zlasti podrepniki ameriške politike. Agresija in vojaški pokoli civilistov se ne delijo na vaše in naše, z vidika mednarodnega prava so vse agresije enake, ruske ali ameriške, izraelske ali arabske. Zato transatlantski patriotizem in slavljeno zavezništvo nista za Slovenijo odrešitev temveč prej prekletstvo. Če tega ne verjamete danes, počakajte do jutri, če ga bova dočakala. 

V pismu stotnika Jordan Kodermaca mrgoli zavajanj in laži. Začne s tem, da nas NATO že 80 let brani pred agresorji. Ali to pomeni, da nas je NATO ubranil pred Mussolinijevimi fašisti ali Hitlerjevimi nacisti?

Nadaljuje s skrajno žaljivim zapisom o »plemenskih« vojnah v Jugoslaviji, kjer NATO sile niso naredile popolnoma nič, da bi preprečile vojno, pobijanje in da bi ohranile mir. Pravzaprav je NATO proti resolucijam VS OZN napadel Srbijo in mimogrede bombardiral še kitajsko ambasado v Beogradu.

NATO nas je potem, ko smo Slovenci vstopili, »obranil« samo pred Italijo (spomnimo se Tajanovih besed, izrečenih leta 2019: »Viva Istra Italiana«), morda Madžarsko, ki se še vedno ne more sprijazniti s Trianonsko pogodbo. To sta državi, ki nas teoretično ogrožata.

Navajanje, da Ruska federacija vlaga že 10% BDP v oboroževanje je čista manipulacija, ker izostane podatek, kaj to pomeni v denarju. Leta 2022 je bilo na svetovni ravni v oboroževanje vloženih 2.000 milijard dolarjev. ZDA so porabile 800 milijard, EU je porabila 400 milijard, Kitajska 350 milijard, Rusija le 67 milijard. Zakaj danes Rusija vlaga domnevno 10% BDP, kar je še vedno veliko manj, kot vlagajo ZDA in EU. Skupni BDP ZDA, EU, GB, Japonske, Kanade, Avstralije je okoli 70 tisoč milijard dolarjev, BDP Rusije je 3 tisoč milijard dolarjev (to je podatek Svetovne banke) . Vsak lahko izračuna, koliko denarja je predpisanih 2% navedenih držav. Za koga te države delajo orožje, se dobro ve najmanj od programa, ki ga je Zbigniew Brzezinski opisal v knjigi Strategic vision in Velika šahovnica, in nenazadnje je tak program izdelala tudi ZDA vladna organizacija RAND.

Putin res ne skriva svojih namenov za razliko od ZDA, ki svoje namene skrivajo z preizkušeno in stalno mantro, češ da branijo svobodo in demokracijo. Omenjenemu desničarskemu novinarju Tuckerju je jasno povedal, da ga ne zanimajo nobene države, niti približno ni rekel, da bi rad zbrisal Ukrajino iz zemljevida, nasprotno, priznal je obstoj Ukrajincev kot naroda in tudi kot države. V tem intervjuju je jasno povedal, da njega zanimajo samo rusi živeči v Ukrajini, katerim so bile ukinjene vse državljanske pravice. Ukrajina sporazumov Minsk 1 in 2 ni izvajala, in kanclerka Merkel in predsednik Holland sta jasno povedala, da so bili sporazumi le prevara Rusov. To sta povedala zato, ker sta hotela pomagati Putinu.

Leta 1990 je bila Rusija dobesedno na kolenih in ni vojaško ogrožala nikogar. Zakaj so države vstopale v NATO je jasno vsem. To je bil eden od skritih pogojev za vstop v EU. Vstop v NATO pa je pomenil tudi nakup ZDA orožja. Je pa res, da so antantne sile vedno nakupovale naklonjenost in tako so poklonile Sudete Hitlerju in med 1. SV Primorsko in Istro Italijanom. Varšavski pakt je nastal leta 1955 zaradi ustanovitve NATO leta 1949. Vmes pa, da to pismo deluje bolj umno navaja misli Machiavellija, Sun Tzuja in pruskega vojaška teoretika von Clausewitza, ki je tudi izrekel misel: »Agresor je tisti, ki pripravi nekoga, da seže po orožju.«

Šport je naš - vprašanje je le, kdo smo mi

Vplivno, čeprav manjšinsko pojmovanje spolov nas je pripeljalo do tega, da lahko moški pred očmi vsega sveta pretepajo ženske, pri čemer jim gledalstvo nižje kulturne ravni vzklika »Udri po babi, a si dec al’ nisi!« in zato prejemajo olimpijske medalje. Buuu! Samostalnika ženska in moški v prvi povedi tega zapisa pomenita to, kar pomenita v naravoslovju, točneje v biologiji, genetiki: ženska je osebek, ki ima dve kopiji kromosomov X, moški pa osebek, ki ima eno kopijo kromosomov X in eno Y.

Seveda bo kdo ugovarjal rekoč, mnoge znanosti in področja poznajo termina ženska in moški, celo izraza ženski spol in moški spol nista omejena zgolj na biologijo, zakaj bi bila v tem primeru merodajna prav ta in samo ta? Zakaj ne recimo jezikoslovje, astrologija, sociologija ali elektrotehnika? Zato, ker športniki tekmujejo s svojimi telesi, tj. tistim delom svojega bitja, ki je predmet proučevanja biologije, znotraj te pa pojem spola najbolj nedvoumno opredeljuje genetika. Športniki so osnovne veščine svoje dejavnosti v šoli pridobili pri telovadbi in ne morda pri spoznavanju jezika ali družbe. Zato je v športu vsaka drugačna delitev po spolu vsaj mnogo bolj problematična, če že ne zgrešena. Pomislite samo, da bi o delitvi športnic od športnikov odločalo jezikoslovje na osnovi slovničnega spola: dekliči, ki tekmujejo v ritmični gimnastiki, bi nastopali v moški konkurenci, gospoda, ki igra golf, pa v ženski.

Začetna ugotovitev tega zapisa nima nobene zveze s spolno usmerjenostjo, v nadaljevanju navedena naravoslovna definicija in izvajanje pa tudi ne odrekata pravice nosilkam kromosomov XX in nosilcem kromosomov XY, da se drug z drugim, med seboj ali sami s sabo intimno družijo po lastnih nagonih, potrebah, željah in vzgibih, da so le spolno dozoreli, da so opravilno sposobni, da pripadajo vrsti Homo sapiens in da so dahnili »ja«.

Ta zapis je izzvala zlata medalja osebe s prirojenimi ženskimi spolovili in kromosomskim parom XY v ženski kategoriji boksa, ki je na olimpijskih igrah v Parizu v finalnem dvoboju premagala kitajsko boksarko, pred njo pa tudi vse ostale tekmice. Vemo namreč, da večje mišične mase pri moškem ne pogojujejo spolni organi, temveč hormonsko stanje, ki deluje po nareku genske zasnove: kromosomski par XY narekuje niz procesov, ki omogoča večjo mišično maso kot niz procesov, ki ga narekuje kromosomski par XX. Zato se spodobi in je pravično, zraven pa še fer, da je v športu ženska konkurenca ločena od moške po genskem merilu. Tisti, ki so dopustili, da oseba s kromosomskim parom XY tekmuje v ženski boksarski konkurenci, so v imenu njenih legalnih pravic poteptali ne samo leta in leta treningov in odrekanj najboljših boksark sveta, temveč tudi več kot stoletje legitimnih feminističnih prizadevanj po enakopravnosti, s tem pa tudi dostojanstvo tiste polovice človeštva, ki jo s frazemom imenujemo šibkejši spol.

Škodljivost pariškega redosleda dogodkov se izkaže, ko ga pripeljemo do absurda. Leta 2024 smo samo pol koraka od tega, da si bodo malo premalo uspešni športniki dali spremeniti spol z namenom, da bodo lahko uspešneje tekmovali v ženski konkurenci:

Fantje letajo na cvet iz cveta,
 jaz pa telovadim brez dekleta.
Za medaljo, za osebnost leta
rad iz Cvetota postal bom Cveta.

In smo samo korak od tega, ko bodo malo premalo uspešni športniki vseh božjih športov uradno izjavljali, da se počutijo ženske, pa jim bo dopuščena neodtujljiva človekova pravica do svobodne izbire spola in bodo lahko s svojim testosteronom premagovali športnice.

V doglednem času lahko torej osebe s kromosomskim parom XY iz ženske konkurence izrinejo športnice s kromosomskim parom XX, pa bomo spet pred letom 1900, ko so na športnih tekmovanjih sodelovali samo moški. Čeprav šport z vsem svojim gladiatorstvom in financami ni v središču mojega zanimanja, bom kot feminist po svojih močeh in zmožnostih vedno dvignil glas proti teptanju ženskih pravic in svoboščin, tudi ko ga izvajajo vplivni, agresivni in očitno že nevarni pripadniki skupnosti, ki sicer rada na vse grlo vpije, da morajo biti ženske bolj enakopravne od moških.

Kovalci dobička iz latinske rečenice Deli in vladaj! so primer ženskega boksa na letošnjih olimpijskih igrah zlorabili za delitev ljudi na napredne in nazadnjaške, na naše in vaše. Je torej pisec tega razmisleka, ki ne hodi ne levo ne desno, ampak jemlje uporabo svoje glave bolj resno, nazadnjak, ker znanstvena resnica v njegovi hierarhiji vrednot kotira višje od videza in prepričanj? Je morda reakcionar zato, ker ta resnica govori v prid več kot stoletnim prizadevanjem feminističnega gibanja in ženskemu dostojanstvu, ne piha pa v rog modnih smernic sodobnega časa? V njegovem pogledu na svet so izrazi tipa »naprednjak« in »nazadnjak« zgolj nalepke s kodami, ki jih lepimo nase in na druge, tako kot trgovci lepijo nalepke na prodajne izdelke. Kdor ga bo torej zaradi tega zapisa opremil z nalepko kakršne koli vsebine, barve in vrednosti, bo ravnal kot trgovec s svojimi nameni. Avtorju tega zapisa, ki se nima za tržno blago in torej ni naprodaj, pa tega ne bo mar. 

Politiki NSi so zanimivi ljudje. Veliko tenkočutnost kažejo do ljudi, ki bi morali spremeniti svoje dosedanje navade. Njihov predsednik je ob neki priliki odločno izjavil, da so oni sicer za zeleni prehod, vendar to ne sme vplivati na gospodarstvo. Zanima me kako izgleda, kot v etablirani stranki, njihova zelena politika, saj si brez nekih sprememb dosedanjih navad in sprememb v načinu poslovanja podjetij ni mogoče predstavljati zboljšanja življenjskega okolja in omilitev burnih vremenskih sprememb.

Ali se v svoji tenkočutnosti vprašajo zakaj od lanskega leta ni praktično nobene vremenske spremembe, ki ne bi povzročila škode prebivalcem? Ali se mogoče vprašajo kako je možno v Ljubljani dihati ob onesnaženem zraku, ki ga še dodatno poslabšujejo visoke temperature?

Sprašujem se zakaj je Ljubljana zgradila parkirišča na obrobju mesta in ob železniških postajah, če ne zato, da bi s prehodom na javni promet, zmanjšali število osebnih avtomobilov v mestu? Zato je popolnoma smiselna uvedba takse za vstop v mesto za tiste voznike, ki mislijo, da so izgubljeni brez osebnega vozila. Strokovnjaki bodo povedali, da takšne takse že obstajajo v nekaterih mestih, denimo v Londonu taksa z roba mesta celo narašča proti središču.

Slovenska vlada je preveč previdna pri uvajanju sprememb, ki bi jih zaradi razmer že morala uveljaviti. Nekdanji ljubljanski župan Hribar je, ko je v Ljubljani začel obratovati tramvaj, nemudoma prepovedal mestnim uradnikom uporabljati kočije in jih preusmeril na tramvaj. Ja javni uslužbenci imajo pač nekoliko večje obveznosti do javnosti kot navadni državljani. Moti pa to, da se vlada ne zanima za tista podjetja pred katerimi parkirajo množice avtomobilov, ob tem se pa ta podjetja hvalijo, da poslujejo okoljsko prijazno. Ta podjetja so včasih dovažala in odvažala svoje delavce z avtobusi.

Še o priljubljeni temi NSi: ali za kurjavo uporabljati drva v strnjenih naseljih ali ne. Če malo polistajo po starih časopisih bodo ugotovili, da so pred leti v Loškem potoku bili plat zvona zaradi slabega zraka, ki so ga povzročala individualna kurišča na drva. Zato so takrat naročili Inštitutu Josef Štefan, da najdejo rešitev za omilitev tega problema. Kolikor mi je znano različni filtri za zajemanje in filtriranje plinov na individualnih kuriščih niso bili preveč uspešni. Prava rešitev je le ogrevanje preko centralne kurjave.

Na koncu še enkrat vprašanje: ali so večjega usmiljenja vredni tisti, ki morajo začeti spreminjati svoje osebne in poslovne navade ali tisti, ki trpijo zaradi onesnaževanja okolja in burnih vremenskih sprememb? Vladi bi se že morali smiliti slednji in zato bi morala pokazati večjo odločnost pri sprejemanju ukrepov za izboljševanje sedanjega stanja. 

Ko se v velikih turističnih središčih začenja z uvedbo vse strožjih omejitev za turiste, se jim pri nas trudimo omogočiti vse in še več. Tako je največja univerza v državi ostala brez univerzitetne knjižnice, ki je v poletnem delovnem času posvečena predvsem turistom.

Spomnimo se, da je Ljubljana kot univerzitetno mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzitetni knjižnici le 18 čitalniških sedežev, zdaj pa v veliki čitalnici nima niti enega. Vsa so namenjena turistom. Od 1. julija do 17. avgusta si Plečnikovo knjižnico lahko ogledajo le turisti vsak delovnik od 10.00 do 14.00 in od 14.30 do 18.00. Uporabnikom je na voljo le časopisna čitalnica, in sicer za pet delovnih ur.

Zdi se, da je kljub vsemu Plečnik imel prav – to je dejansko nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Očitno tudi za čase, ko v ospredju ni nihče drug kot denar in kapital.

V objemu udobja in denarja se lahko hitro pozabi na vlogo študentov pri ustanovitvi in zgraditvi NUK-a. “Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930-31. Zahteve po izgradnji slovenske univerzitetne knjižnice so pri takratni beograjski oblasti naletele na odločen odpor in šele dolgotrajni in množični študentski protesti ter demonstracije so ga strli.” Takratni študentje se niso borili samo zase, temveč tudi za prihodnje generacije. Zato ne drži, da jim ne dolgujemo nič, temveč še kako veliko.

Arhitekt in poznavalec Plečnikovega dela Andrej Hrausky poudarja, da je arhitektov odnos do modrosti zapisan v stavbo. »Pot do tega pa zahteva napor, kar izjavljajo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, na kateri konj ponazarja voljo do napredovanja. V notranjosti sledi široko, monumentalno stopnišče iz kamna iz Podpeči, simbolično oblikovano kot pot od teme proti svetlobi, torej k znanju, od tam pa k etičnim načelom in modrosti.« Danes ta vrata odpira le denar in je poleti to pot mogoče prehoditi le za 5 evrov. Hrausky še opozarja na Plečnikovo zgledovanje po vstopnem prostoru v Münchensko knjižnico v kateri je za razliko od NUK-a glavna čitalnica odprta od 08.00 do 24.00 tudi v poletnem delovnem času.

Vprašljivo je do kakšne mere še vedno živimo dediščino Narodne univerzitetne knjižnice, zasnovane kot tempelj znanja in modrosti in v kolikšni meri smo pripravljeni žrtvovati prihodnje blagostanje, oziroma znanje, rast in razvoj za kratkoročne dobičke in ugodnosti. Danes kot v času ustanovitve NUK-a znanje ni dostopno vsem, včasih ni niti posvečenim, temveč le posrečenim. 

Gospod profesor Dr.Bogomir Kovač se sprašuje pred kom nas brani NATO?

Menim, da je NATO že ubranil Evropo pred agresorji, saj že skoraj 80 let nimamo vojne v Evropi z izjemo ’plemenskih’ vojn na Balkanu. Kot prvo menim, nas je NATO ubranil predvsem pred vojnami med samimi članicami NATA, saj so v preteklosti med njimi potekale s presledki permanentne vojne več stoletij. Kot drugo nas je NATO ubranil pred potencialnimi agresorji in nam je zagotovil mir že skoraj 80 let, čeprav po svetu divjajo stalni konflikti in napetosti tudi v naši bližini. Kdo je ali bo naslednja nevarnost za Evropo, se še ne ve in ni mogoče vedeti, saj se vojne napovedujejo na kratek rok ali se sploh ne napovedujejo. Poznavalci vojne pravijo, da v kolikor želiš obvarovati mir, se moraš pripravljati na vojno. Po razpadu Sovjetske zveze je bil NATO v močnem zatonu in grozil mu je resen razpad. Napad Ruske federacije na samostojno, suvereno državo, članico OZN Ukrajino je NATO poenotil in ponovno pognal zanemarjeno vojaško industrijo. Za koga danes Ruska federacija vlaga že 10% BDP v oboroževanje, se trenutno še ne ve?

Ker se države počutijo ogrožene, se je od leta 1990 že 16 držav odločilo za referendume in zaprosilo za članstvo v NATU, tako da danes NATO šteje že 32 članic. Države so prilagodile svoje obrambne strategije v okviru NATA.

Putin svojih vojnih namenov niti ne skriva. Desničarskemu aktivistu Tuckerju je zaupal, da sanja, da bi Ukrajino izbrisal z zemljevida. V podobnem položaju se nahaja še 8 držav v bližini Rusije. Putinove imperialne sanje niso samo sanje? Ali je Ukrajina Hitlerjevi Sudeti, se bo šele pokazalo?

Narodi in države so se od nekdaj povezovali v koalicije in zavezništva iz različnih razlogov tako v napadalne kot tudi v obrambne namene kot na primer križarji, protestanti proti katolikom, koalicija proti Napoleonu, sile Antante proti centralnim silam v I. svetovni vojni, zavezniki proti Hitlerju v II., varšavski pakt napram NATU po II. svetovni vojni. Po II. svetovni vojni so koalicijo oblikovali tudi neuvrščeni. Tudi danes nevtralni Danska in Avstrija sta bili v preteklosti vedno članici raznih koalicij ali združenj.

Ker že skoraj 80 let nimamo vojne v Evropi, menim, da je NATO skupaj z drugimi mednarodnimi institucijami del rešitve in ni problem za Evropo. Svoje obrambne strategije v okviru NATA je združilo že 32 držav in v zadnjem letu sta se po več kot 200 letih nevtralnosti pridružili tudi Švedska in Finska. V NATU sedaj snuje obrambo 32 držav in skoraj milijarda prebivalcev. V Evropi smo si lahko zagotovili mir med kopico različnih narodov, primeren standard in ekonomijo in spodbudno demokracijo. Pruski vojaški teoretik Carl von Clausewitz je dejal, da so vojne spopad političnih volj in da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

Mir ni večen. Pred novim EU parlamentom in EU komisijo pa ostaja še veliko izzivov. 

Pred vlado je odločanje o gorenjski regijski bolnišnici. V pomoč naj bi ji bila analiza, v kateri so Jesenice zaradi domnevnega pomanjkanja prostora avtomatično izločili in res me zanima, zakaj niso upoštevali dveh predhodnih mnenj, ki zatrjujeta nasprotno, ali dveh drugih lokacij, ki so jih Jeseničani predložili. Zato vedno bolj dvomim v objektivnost takih analiz, politiki jih tudi sicer radi ponavljajo, da zavlačujejo z odločanjem, a še bolj me skrbi možnost, da se njihovi rezultati prilagodijo željam njenih naročnikov.

Zadnja presoja umestitve gorenjske regijske bolnišnice v prostor se mi zdi primer, kako se lahko manipulira z podatki pri točkovanju, da določeni kandidat pridobi prednost pred tekmecem. Kako naj potem vlada odgovorno odloča? Po svojih subjektivnih kriterijih? Po pritiskih lobistov? Se gre izštevanko? Ali pa morda zdravstvena ministrica že vnaprej ve, kaj bo predlagala? Se zavedajo, da državljani pričakujemo odgovorno ravnanje, z denarjem in z naravo, kot bolniki pa strokovno, hitro, čim laže dostopno in prijazno zdravstveno oskrbo?

Slovenci smo nekaj posebnega. Zmagujemo v prodajanju ali uničevanju podedovanega skupnega dobra na račun zasebnih interesov, nimamo pa vizij, nismo ustvarjalni. V treh desetletjih nismo zgradili niti ene same bolnišnice. Še več, nimamo niti mreže javne zdravstvene službe niti nacionalne strategije razvoja bolnišnične dejavnosti. Gotovo bi pri slednji potrebovali analize, tudi preko naših meja in predvidevanja o razvoju zdravstva vsaj 50 let naprej. Ker pa vse počnemo stihijsko, ni čudno, da potem župani tekmujejo, v kateri občini bo stala regijska bolnišnica, pa ne samo župani. Slišim pripombe, da je Jesenice izločila iz konkurence županova premajhna angažiranost, a sem naivno mislila, da so pomembni samo strokovni kriteriji.

V resnici je obstoječo Jeseniško bolnišnico že pred leti (2018 ali že ob nastopu funkcije 2014) izločil tedanji direktor Poklukar (oziroma njeno vodstvo), ki je kljub ponovni prostorski analizi, ki je pokazala, da je možnost dograditve na sedanji lokaciji, sprejel Strategijo Splošne bolnišnice Jesenice 2018 – 2025, kjer ji je predvidel samo vlogo negovalne bolnišnice in gradnjo nove (s 600 posteljami) na novi lokaciji. Izdelani idejni zasnovi iz leta 2013 in 2018, ki sta dokazali, da je ob obstoječi bolnišnici dovolj prostora za pričakovano širitev, pa je očitno zavrgel. Sprašujem se, ali je bila odločitev res dobro premišljena, s pogledom v prihodnost, temelječa samo na strokovnih kriterijih ali je bil že takrat v ozadju velik interes za gradnjo v Radovljici. Kot je znano, je Poklukar v vlogi zdravstvenega ministra pognal »svoj projekt« naprej. Mu lahko zaploskamo - končno nekdo - Gorenjci potrebujemo regijsko bolnišnico? Ali pa odkimamo, češ, nespametno zapravljanje denarja za novo stavbo, ki bo zaradi pomanjkanja kadra ostala prazna in jo bodo za bagatelo pokupili zasebniki? Zakaj recimo raje ne zgradimo Infekcijske klinike? Zdaj se s tem ukvarja ministrica Valentina Prevolnik Rupel. Dobro jim gre, mimogrede so se znebili tretjega tekmeca, ostala sta samo dva, kot kaže, enakovredna.

Pri vsem tem pa ostaja velik dvom v sam postopek in žalostno je, če so Jeseniški bolnišnici, v katero so (potem zaman?) vlagali ogromna sredstva (urgentni center, energetska sanacija, protipožarna zaščita, obnovljena lekarna, prenovljeni prostori Enote intenzivne terapije in Enote intenzivne terapije operativnih strok, investicije v medicinsko opremo, …), namenjena nadaljevanju dejavnosti kot regijskega zdravstvenega središča Gorenjske, res odvzeli vsako možnost za to. Pa čeprav ji je že s prostorskimi akti omogočeno širjenje; čeprav ima odlično prometno geografsko lego in je opremljena z vso potrebno komunalno infrastrukturo; čeprav je ob njej zgrajena parkirna hiša s helioportom; čeprav prihajajo na zdravljenje tudi bolniki iz severne Primorske …? Bližina bolnišnice gorskemu svetu Julijskih Alp in Karavank ter avtocesti in Karavanškemu predoru, kjer so v poletnih mesecih nepregledne kolone vozil, je v primeru nesreč ali zdravstvenih težav z vidika dostopa zagotovo prednost, ki jo druge lokacije v regiji nimajo. SB Jesenice tudi predstavlja izredno pomembno učna bazo za klinično usposabljanje (Srednja zdravstvena šola, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin).

Upam, da bo vlada še enkrat premislila, ali Gorenjska regija res potrebuje še novo bolnišnico ob vse krajših hospitalizacijah (in dnevnih ter enodnevnih bolnišnicah), medicinskega kadra pa vedno bolj primanjkuje. In če se že odloči za gradnjo, da bi izven Jesenic pomenila bistveno večja finančna vlaganja, povzročila neskladnost razvoja v regiji, poslabšala pogoje dela zdravstveno-izobraževalnih ustanov, povzročila izgubo delovnih mest in pozidala še kako potrebno rodovitno zemljo.

Dr. Tine Stanovnik se je na moj intervju (Mladina, št. 28) odzval z oceno, da so moji podatki napačni in da si jih izmišljujem (ker da so »nekakšen konstrukt dr. Dragoša«). To dokazuje s trditvijo o slovenskem deležu za socialno zaščito, za katerega sem jaz rekel, da je eden od manjših v Evropi (kot % BDP), on pa mi ugovarja takole: »Resnica je, da Slovenija (po podatkih Eurostata) namenja za področje socialne zaščite 24,8 % BDP, ki je nekoliko višji od povprečja EU.« To Stanovnik ilustrira s trditvijo v naslednjem stavku, kjer pravi, da leta 2021 kar »14 članic namenja nižji odstotek izdatkov za socialno zaščito« od slovenskega.

Gospod Stanovnik, to ni res in nikoli ni bilo res. Ko sem še enkrat preveril, da se oba dejansko sklicujeva na isto tabelo (Eurostat, Social protection statistics) in da ne gre za nesporazum zaradi uporabe različnih podatkovnih baz, mi ne ostane drugega, kot da povzamem omenjeno tabelo, da lahko bralci zaslutijo, kako je pri osnovni empiriji sploh možna diametralno nasprotna interpretacija istih podatkov. Gre za tole: Stanovnikova navedba omenjenega odstotka je sicer pravilna (za 2021) kot tudi njegov dodatek, da je 14 držav še slabših od nas - in 12 boljših, dodajam jaz - seveda pa iz dejstva, da je 14 držav slabših, nikakor ne smemo sklepati, da je slovenski delež »višji od povprečja EU«. Kajti v isti tabeli je na njeni levi strani izračunano tudi povprečje socialne zaščite za EU, ki pa znaša 28,7 % BDP, kot tudi povprečje evro-držav, ki je še za odstotno točko višje (29,6 % BDP) – omenjena podatka pa Stanovnik kar zamolči. Skratka, slovenski delež je od povprečja EU skoraj za štiri odstotne točke manjši (torej za 16 %), od evro držav pa je manjši še bolj. Nič drugače ni z novejšim, eno leto mlajšim podatkom na isto temo, iz 2022: evropsko povprečje za socialno zaščito je 19,4 % BDP, slovenski delež pa je 17,6 % BDP (https://ec.europa.eu/eurostat/cache/ visualisations/economy/government-expenditure/). Pri tem moram izrecno poudariti, da se tudi sicer ne spomnim - v vsej novejši zgodovini Slovenije - niti enega samega leta, kjer bi pri nas dali za socialno zaščito večji delež BDP od EU ali od euro držav.

In še o tisti navedbi o izdatkih za ekonomijo, ki da so nekakšen izmišljen »konstrukt dr. Dragoša«: po podatkih OECD (2019) smo v Sloveniji namenili za gospodarske zadeve 4,5 % BDP, medtem ko je povprečje OECD držav 3,9 % BDP. In enako je s primerjavo med leti 2007 in 2019: medtem ko se v povprečju OECD državni izdatki za ekonomski sektor niso spremenili prav nič (niti navzgor niti navzdol), se je v omenjenih letih slovenski delež dvignil za 0,4 odstotne točke, v letih med 2007 in 2015 pa kar za 2,7 odst. tč., medtem ko se je OECD delež v istem obdobju celo zmanjšal (OECD: Government at a Glance, 2021; 2017; 2015). Skratka, mi dajemo nadpovprečne deleže za ekonomijo (v % BDP). Tudi tu moram izrecno poudariti, da se tudi sicer ne spomnim - v vsej novejši zgodovini Slovenije - niti enega samega leta, v katerem bi pri nas dali za ekonomijo manjši delež od povprečja OECD ali pa EU.

Spoštovani dr. Stanovnik, kolikor jaz razumem najine polemike o socialni politiki (zadnjo sva imela pred devetimi leti točno na isto temo in na isti način), je glavni razlog razhajanj v najinih navadah: ko jaz opozarjam na slabe podatke, nikoli ne zatajim dobrih (kar sem izrecno poudaril tudi v prvem delu intervjuja), vi pa s sklicevanjem na dobre podatke nalašč ignorirate slabe. 

Vsebina članka Zafrknimo NATO g. Boruta Mekine je resna. Škoda, da nima primernejšega naslova in tudi zaključek, da je že čas, da postanejo kranjske čebele del naših obrambnih sil, kaže na poletno lahkotnost zapisa.

Ko se je slovenska politična elita pripravljala za pristop, ga ni bilo »junaka«, ki bi jo prepričal, da za enakopravno članstvo nimamo ne vojaštva in ne denarja v višini 2% bruto domačega proizvoda. Takrat sem razmišljal, da je, če že moramo biti del te sestave, priložnost za razvoj zalednih dejavnosti, ki so potrebne tako v vojni kot v miru.

Doma, na Balkanu in drugod po svetu, je aktualna specializirana enota za odstranjevanje minskih polj in neaktiviranih granat. Ranjeni vojaki in civilisti potrebujejo zdravljenje in specializirano okrevanje, razrušena območja pa reševanje preživelih in dobro opremljeno inženirstvo za odstranjevanje ruševin ter vzpostavljanje nujne infrastrukture. Za begunce z vojnih območij so potrebne človeka dostojne namestitve, prehrana in aktivnosti. Ta del vojaške organizacije poznamo v veliki meri že iz prve svetovne vojne, saj npr. nekatere zaledne bolnišnice Soške fronte, postavljene izključno za vojaštvo, stojijo še danes. Del naštetega bi nam še kako prav prišel doma v primeru naravnih nesreč večjega obsega.

Pred osamosvojitvijo smo imeli razvito vojaško industrijo in tudi vojaško zdravstvo je bilo na razpolago civilnemu prebivalstvu. Imeli smo ljudi, ki so bili že znotraj teritorialne obrambe in civilne zaščite sposobni voditi in razviti zgoraj naštete dejavnosti. Spomnimo se le projekta razminiranj na območjih Bosne in visoko usposobljenih skupin z reševalnimi psi, uspešnih tako v potresih kot pri snežnih nesrečah. Tudi Civilna zaščita se je postavljala na noge.

G. Mekina je nakazal vrsto primerov, kot so npr. nujne izgradnje infrastrukturne ali razvojni projekti, ki bi jih bilo morda možno prikazati kot sestavni del vojaškega proračuna ter poskus dosega pričakovane proračunske stopnje za obrambo s strani NATA. Vsekakor sta to lahko oba železniška koridorja Hodoš – Luka Koper in tudi Jesenice – Dobova, ki poteka mimo dveh letališč, Brnika in Cerkelj. Tudi nova vojaška bolnišnica, dopolnjena za dolgotrajne rehabitalizacije s pomočjo Soče in nekaterih obstoječih zdravilišč, bi prispevala k javni zdravstveni mreži. Oskrbeli pa bi lahko tudi ranjene z vojnih žarišč po svetu, kateri sicer te možnosti nimajo.

Pred vstopom v NATO je bila priložnost, da bi teh nekaj tisoč mož in žena Slovenske vojske enostavno združili s takrat zdesetkano policijo v skupno ministrstvo, ki bi skrbelo za varnost v državi in na njenih mejah. S tem bi se marsikaj poenostavilo, tudi stroškovno. Visokih štabnih oficirjev je danes v izobilju, vojakov in usposobljenih častnikov (predvsem pa pilotov, šoferjev, inženircev, digitalnih strokovnjakov, itd.) pa kot kaže manjka in ni pravih obetov, da bi uspešno kadrovsko zapolnili obetajoče se nakupe orožja.

Ustanovitev mornariške enote (koliko mož?) in uvedba visokih činov do admirala, kot tudi vključitev ruske bojne ladje v slovenske obrambne vrste, je visok nepotreben strošek in posmeh takrat razviti floti slovenskega trgovskega pomorstva. Če nekoliko ironiziram, koliko črnila je bilo prelitega ob okvarah edinega zmogljivega policijskega čolna in stalnem remontu Triglava?, da o takšnih in drugačnih štirikolesnikih in visokih stroških ne govorimo. Dober specializiran inženirski servis za vojaško mehanizacijo pa bi bil lahko tržno zanimiv za sodelovanje z NATO-m.

Na temo, ki jo je povzel g. Mekina – infrastrukturni projekti in njihova vključitev v obrambni proračun – se velja ozreti tudi nazaj in prebrati zapis radijske oddaje, ki jo je julija 2002 vodil g. Jure Kranjc, sodelovala sta profesorja dr. Jože Mencinger in dr. Zarjan Fabjančič z Ekonomske fakultete v Ljubljani ter gospod Janko Deželak, državni sekretar na ministrstvu za obrambo (http://nato.gov. si/slo/novinarsko-sredisce/clanki/2002-07-30/). V tej oddaji je g. Kranjc poskusil pristop k NATU utemeljiti na podlagi ekonomije. Predstavnik ministrstva je bil prepričan, da se z vstopom v to zavezništvo ponuja dodaten impulz gospodarstvu. Všeč mi je bil stavek: kdor si domišlja, da članstvo nič ne stane, je seveda naivnež, kajti o tem, da zastonjskih kosil ni, poučijo že bruce na ekonomiji. Od takrat je minilo že dobrih dvajset let, zato nima smisla na tem mestu ponavljati vsega, kar je bilo v oddaji izrečeno in v kolikšni meri prenašamo naivnosti domače politike. So pa v pogovoru nehote zašli na temo, da bo imela z vstopom v NATO (lahko primerjamo tudi z vstopom v EU) Slovenija bistveno boljšo pogajalsko pozicijo, zlasti v odnosu do nerazčiščenih problemov iz zgodovine Slovencev in Slovenije (Deželak). Po številnih pravnih porazih (in gospodarskih prevzemih) z mejnimi sosedi, naj na tem mestu ponovim misel pokojnega prof. Mencingerja: ta argument v bistvu sprejemam; ta korist (boljše pogajalske pozicije), če bo uresničena, je na nek način nadomestilo za pomanjkanje lastne samozavesti, predvsem samozavesti naših politikov.

Predlagam g. Mekini, da se loti analize slovenske vojske z vidika smotrnosti njene organiziranosti, vsebine negativnih ocen, s katerimi nas je seznanjal vrhovni poveljnik, preveri ali bomo, podobno kot gradbene in industrijske delavce, novačili za obljubljene bataljone profesionalne vojake v tujini in ali je ob vsej ponudbi v svetu upravičen strošek razvoja in izdelave slovenske pištole s pomočjo javnih sredstev?

Že napovedujejo politiki sodelovanje pri gradbeni obnovi Ukrajine in Gaze. Mir naj le čim prej pride, a ni verjeti, da bomo pri obnovi kaj prida poslovno uspešni, saj nam že doma primanjkuje strokovnjakov in delavcev. Tudi sicer marsikaj šepa, saj so ob lanskih poplavah številni stroji stali v zakotju, reševali pa so na terenu tisti iz tujine, med drugim tudi iz Ukrajine.

NATO nam bo še nekaj časa usojen, sedaj ni pravi čas za izstop. Je pa priložnost, da se obseg in vsebina našega sodelovanja ponovno opredelita in se poskuša skupaj z drugimi članicami vgraditi mehanizme za zmanjšanje njegove zlorabe. 

Novinarka Monika Weiss je v članku z naslovom »Jedrska kampanja se je že začela« (objavljen 26.7.2024) predstavila aktivnosti, ki jih družba GEN energija izvaja z namenom osveščanja javnosti o energetiki in jedrski energiji ter informiranja o projektu JEK2. Novinarka v članku pravilno opiše aktualne aktivnosti integrirane kampanje osveščanja in informiranja. Njeno pisanje dopolnjujemo z dodatnimi pojasnili, ki potrjujejo odgovoren odnos družbe GEN energija do projekta JEK2 in njeno zavezo k objektivnemu in odprtemu komuniciranju projekta v javnosti.

Družba GEN energija je nosilec in investitor projekta JEK2, a ne nasprotuje obnovljivim virom energije (OVE). Nasprotno: v okviru Skupine GEN je proizvodnja električne energije iz OVE eden ključnih poslovnih stebrov. Kombinacija vlaganj v obnovljive vire in jedrsko energijo je po izračunih Skupine GEN za Slovenijo najbolj primerna za naslavljanje izzivov razogljičenja in doseganje ustrezne stopnje samooskrbe z električno energijo.

Družba GEN energija aktivnosti širšega osveščanja o energetiki in jedrski energiji izvaja že več let zapored. Pomemben mejnik za pričetek programa osveščanja je bila vzpostavitev multimedijskega centra Svet energije, ki je od svoje otvoritve leta 2011 do danes gostil že več kot 90.000 obiskovalcev vseh generacij. Poleg multimedijskega centra so osveščevalne aktivnosti družbe GEN v zadnjih letih vključevale izobraževalne filme, portale svet-energije.si, esvet.si, mnoge projekte energetskega opismenjevanja, kot je npr. tekmovanje Mladi Genialci, od leta 2022 pa že predstavlja projekt JEK2 na spletni strani gen-energija.si, ki je bila v mesecu maju prenešena na samostojno domeno, jek2.si.

V letu 2024 smo kampanjo osveščanja nadgradili z aktivnostmi informiranja o projektu JEK2. Odločitev za okrepljeno komuniciranje je bila v družbi GEN energija sprejeta proaktivno že v letu 2023 (ko še ni bila sprejeta odločitev Vlade RS o referendumu na temo projekta JEK2), tudi na podlagi pozivov deležnikov za okrepitev informiranja javnosti o projektu JEK2.

Avtorica v članku izpostavlja donacije in sponzorstva družbe GEN energija do različnih deležnikov. V družbi GEN energija verjamemo, da so sponzorska sodelovanja in donacije legitimen način sodelovanja gospodarske družbe z deležniki, ki zasledujejo podobne interese in izkazujejo vrednost storitev, ki jih deležnik izvaja v sodelovanju s partnersko gospodarsko družbo. GEN energija je samo v letu 2023 v obliki sponzorstev oziroma donacij namenila preko 600.000 EUR za kulturno-umetniške, športne, izobraževalne in ostale družbeno koristne organizacije in dodatnih 1.000.000 EUR za poplavno obnovo prizadetih območij v Republiki Sloveniji. 

Spoštovani, odgovarjam na pismo odvetniške pisarne Senica& partnerji zastopnika Festivala Ljubljana objavljeno v Mladini štev. 28 - Propadanje kulturnega spomenika. Kot ravnateljica SŠOF - Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki ima svoje učne prostore v Križankah, se s problematiko lastništva in prenove Križank intenzivno ukvarjam že od nastopa mojega mandata leta 2022. Ob intenziteti pritiskov si zastavljam vprašanja, ki morajo biti izrečena javno, saj vodim šolo s pomembnim zgodovinskim in kulturnim pomenom in vrednostjo.

Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da imajo Križanke bogato zgodovino in tradicijo, v njej že vse od leta 1950 deluje šola in so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena. Prenovo je začrtal arhitekt Jože Plečnik; ta je leta 1948 v Križankah načrtoval tudi prizidek k tedanji Šoli za umetno obrt, kot se je takrat imenovala današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Jože Plečnik je večino stavbnega kompleksa namenil izobraževalni funkciji. Križanke so torej že od povojne prenove namenjene izobraževalni dejavnosti in tako je tudi vsebina, ki jo je vpel v prenovi kompleksa, s tem postala nesnovna kulturna dediščina in kot taka tudi neodtujljiva iz prostorov Križank. Prostori Križank so se v povojno zgodovino zapisali kot kraj, kjer so se izobraževali vrhunski ustvarjalci, premnogi Prešernovi nagrajenci in pomembni kreatorji slovenskega kulturnega prostora.

Šola hrani pomemben dokument z datumom 2. 7. 1951, kjer je zabeleženo, da je MLO glavnega mesta Ljubljane odstopil Križanke takratni šoli za umetno obrt Ljubljana in ga navajam dobesedno: „Na podlagi 8. in 16. člena temeljne uredbe o prenosu delov osnovnih sredstev državnih gospodarskih podjetij / uradni list FLRJ štev. 60/479/48/ izdajata minister – predsednik Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo ter izvršilni odbor glavnega mesta Ljubljane MLO sporazumno naslednjo ODLOČBO: Nepremičnina parc. št. 196 – hiša štev. 18 v Gosposki ulici z dvoriščem pripisana vložku štev. 335 k. o. Ljubljana mesto, ki je kot splošno ljudsko premoženje v upravi Mestnega ljudskega odbora gl. mesta Ljubljane se izvzame iz dosedanje uprave in dodeli v upravo Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, za potrebe šole za umetno obrt v Ljubljani.”

Dokument je potrdilo takratno okrajno sodišče za glavno mesto Ljubljana dne 11. 6. 1951. Od tega leta naprej Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana upravlja s kompleksom Križank in ga ohranja v uporabni funkciji, kot ji je bila namenjena. O želji prevzema deleža kompleksa Križank pričajo zapisi iz leta 1969, ki so naslovljeni na takratno ravnateljico Gizelo Šuklje. Takratni Svet šole zapiše:

“Družbena lastnina vseh nepremičnin v sklopu Križank (Gosposka ali Cojzova cesta, Emonska cesta in Trg francoske revolucije), izvzemši cerkev nemškega viteškega reda, je bila izročena šoli za oblikovanje v Ljubljani. Prošnja prireditvene poslovalnice ’Festival’, naj se nanjo prenese uporabna pravica do določenih objektov in zemljišč v sklopu Križank, se zavrne in izpostavlja se dejstvo, da šola potrebuje prostore za svoje delovanje in da poslovalnica ’Festival’ vedno bolj utesnjuje in slabša pogoje za delo učencev ŠO (šole za oblikovanje). Svet ŠO zato predlaga, da se prouči in pravno uredi odnos med ŠO in prireditveno poslovalnico ’Festival’, da se za zemljiške površine in prostore, ki jih izkorišča, določi primerna odškodnina, upoštevajoč značaj in namen izkoriščanja posameznih objektov, vložena materialna sredstva v te objekte in ostale okoliščine, da bi se pravično porazdelilo breme vzdrževanja in da bi se omogočilo delovanje obeh inštitucij.”

Tekst podpiše takratna ravnateljica Gizela Šuklje. Vse omenjeno priča, da je bila poslovalnica ’Festival’ vedno v vlogi podnajemnika in vedno v želji prilastitve prostorov, ki so pripadali v izključno upravo in uporabo Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Iz majhne želje po uporabi deleža Križank se je z leti rojevala vedno večja želja po posedovanju in prilastitvi celote s strani takratne poslovalnice ’Festival’, ki se je z leti preimenovala v Festival Ljubljana.

Nič ni narobe z dejstvom, da v Križankah bivata oba javna zavoda, nič ni narobe tudi z dejstvom, da oba uporabljata Križanke po svoji potrebi in si omogočata sobivanje z zglednim sodelovanjem. Ravno tako ni nič narobe z dejstvom, da si zavoda prostore posojata v uporabo, še posebej v dinamiki celoletne uporabe, ko šola uporablja razrede za pouk, med počitnicami pa prostore uporablja Festival Ljubljana za svoje prireditvene dejavnosti. Tako se le ti polnijo čez celo leto in plemenitijo v Plečnikovi ideji prepleta izobraževanja in kulture.

Ob tem prepletu pa je seveda še kako narobe, če si eden izmed uporabnikov zamisli, da mora javni zavod, ki izobražuje na področju javnega šolstva, plačevati najemnino za prostore, ki jih je uporabljal že od začetka svojega delovanja. Še kako narobe je tudi, da se je pojavil interes, ki Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana želi vzeti prostore, ki so zanjo eksistenčnega pomena. Zelo narobe je, da se izpostavlja, da bi morala šola, ki opravlja kvalitetno javno izobraževanje, izseliti del svoje dejavnosti in prostore prepustiti zavodu, ki bi v njih imel garderobe in skladišča. In ne nazadnje je zelo zelo narobe, da se javnemu zavodu nalaga plačevanje najemnine za prostore, v katerih biva od samega nastanka, in da se umetno ustvarja konflikt in to z namenom prikazati neizhodno in nerešljivo situacijo prenove domovanja obeh inštitucij. In seveda je še kako narobe, če se potrebo po nujni prenovi objekta vzame kot možnost izsiljevanja in izkazovanja nadvlade.

Celotna problematika poraja kar nekaj vprašanj, na katera sama nimam odgovorov. Navedla jih bom le nekaj, morda je kdo med bralci, ki pa bi nanje lahko odgovoril. Na primer - kako se je prikradel delež delitve Križank na 52/48, če je jasno, da ta v naravi ni nikoli obstajal? Komu je bilo v interesu pozabiti dejstvo, da je ob prepustitvi deleža objekta v lastništvo MOL-a ogrožal eksistenco šole in objekt sam, ki je dandanes zaradi deljenega lastništva ogrožen tudi zaradi nejasnega stališča glede njegovega vzdrževanja in obnove? Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če le-ti ne razumejo, kako pomembno je povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele na Barjanki, kjer nikoli ne bi stal objekt za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana?

Le še to - prag Križank dnevno prestopi večina dijakov SŠOF, ki jih je sedaj že nekaj manj kot 850, ter skoraj 100 zaposlenih. Večina od njih je Ljubljančanov. Zaradi njih in javnega interesa se morajo prebuditi speči odločevalci, prebuditi se morajo, ker so prostori v Križankah ključni za izvajanje programa šole in njeno eksistenco. Ta ne more in ne sme biti odvisna od politike, ki se menja z mandatom, a začuda ohranja interes, ki ni ugoden za šolo, in ga nevidno pelje naprej. Vsakemu županu bi bilo na tem mestu jasno, kako dragoceno kreativno jedro biva v Križankah in kako pomembno ga je podpreti in zaščititi, še posebej, če se deklarira za velikega zaščitnika s socializmom pridobljenih pravic in svoboščin. 

Intervju z dr. Srečom Dragošem (Mladina, št. 28) vsebuje številne napačne in zavajajoče podatke. Prava posebnost je, da dr. Dragoš ne navaja letnic niti vira podatkov, s katerimi operira. V udarnem podnaslovu na str. 36 navaja: »Še vedno dajemo enega najmanjših deležev BDP za področje sociale v Evropi«. Resnica je, da Slovenija (po podatkih Eurostata) namenja za področje socialne zaščite 24.8% BDP, ki je nekoliko višji od povprečja EU. Po podatkih za leto 2021, 14 članic namenja nižji odstotek izdatkov za socialno zaščito (merjeno kot % BDP). To, da Slovenija namenja »daleč največji odstotek« državnemu subvencioniranju gospodarstva, je prav tako nekakšen konstrukt dr. Dragoša.

Tudi pri premoženju dr. Dragoš navaja podatke, ki zavajajo. Če se je že odločil predstaviti podatke iz podatkovne baze OECD (namesto bolj običajne rabe podatkovne baze ECB), bi moral navesti tudi novejše podatke. Tako navaja podatek (za leto 2014), da je delež neto premoženja zgornjega 1% gospodinjstev 23%, »s čimer v Sloveniji prebijamo vse meje«. Podatek za leto 2017 (iz iste podatkovne baze) pa kaže, da je ta delež 15.1%. Mimogrede: po podatkih ECB ima Slovenija eno najnižjih vrednosti premoženjske neenakosti med članicami EU.

Če torej na kratko rezimiram: celotni intervju je bolj podoben pogovoru ob pivu kot pa kolikor toliko resnemu intervjuju. 

Dr. Iztok Tiselj, strokovnjak za jedrsko tehniko in član Posvetovalnega odbora JEK2 pri podjetju Gen energija je v Mladini št. 29 nizal argumente za investiranje v jedrsko energijo kot učinkoviti vir energije za potrebe življenja na Zemlji in v Sloveniji. Pri tem sam izpostavlja, kako se dosledno odpoveduje napovedovanju prihodnosti razvoja družbe in njenih potreb po energiji v raznih oblikah. Tiselj namreč zatrjuje, da so vsakršne dolgoročnejše napovedi neverodostojne in neosnovane na ustreznih dejstvih, za dokaz pa daje ekonomsko-politično stroko in dejavnost in citira predsednico Evropske centralne banke, ki ja na srečanju v Davosu odgovorne vodilne kadre v družbi in gospodarstvu pozvala, da naj načrtujejo za 30 let naprej, ne samo kratkoročno in srednjeročno. A sama je napovedala gibanje inflacije za eno leto, a se je napoved »uresničila« v trikratniku napovedi. Lagarde je toliko zgrešila že kratkoročno, kakršnokoli dolgoročno napovedovanje pa je s tem izgubilo vsakršno verodostojnost.

Tiselj iz tega primera povzame, kako je napovedovanje prihodnosti v okviru politike, ekonomije in energetike lahko le pretežno vedeževanje kot resno znanstveno utemeljeno napovedovanje – in gre še naprej. Ker po njegovem za napovedi kakršne koli prihodnosti politika, z njo pa tudi znanost, ne more prevzemati odgovornosti, naj bi bilo torej edino smiselno, da se vse skupaj preda odgovornosti volivcem, ki se naj na referendumu odločajo, kakšno energijo hočejo. Ne samo to: vsakršno tveganje v povezavi s tem – v vsakem primeru bo glede jedrske energije šlo za drago odločitev, ki jo bodo plačevali davkoplačevalci – zato avtomatično prevzemajo volivci sami.

V članku niso opisani cilji, ki naj jih določena družba v svojem delovanju zasleduje in uresniči. Ker niso opisani cilji, tudi manjkajo opisi, kako jih uresničiti, s kakšnimi sredstvi in napori. Cilji morajo biti postavljeni v časovnicah – tudi dolgoročno, ter po kratkoročnejših fazah do doseganja končnih ciljev (v nekaterih primerih tako imenovane »petletke«, ko je treba EU Komisiji poročati, kakšni so fazni uspehi; vse spominja na »plansko gospodarstvo« z individualnimi tržnimi subjekti, ki morajo slediti zahtevam znotraj posamezne družbene skupnosti na nivoju držav). Zelo učinkovit zgled glede sledenja (svojim) »ciljem« je Kitajska.

V EU imamo veliko dokumentov (evropske direktive, strategije, ipd.), ki družbene skupnosti zavezujejo k doseganju raznih ciljev, na področju varstva okolja še posebno. Ob tem so znani tudi instrumenti in narekovane »dobre prakse«, kako jih doseči. Eden bistvenih ciljev je znižanje temperature okolja na Zemlji, in sicer tudi z zmanjšanjem ogljične obremenitve. Na področju rabe energije je prva predpostavka racionalna raba vsakršne energije, nato pa okoljsko čim manj obremenilno pridobivanje te energije.

Ko se ustrezno načrtuje (s poudarkom na »načrtuje«) družbeni razvoj, gospodarski razvoj, posledično preneseno v prostorski razvoj, vse nadzorovano s poročili o varstvu okolja in potrebnimi omilitvami, dobimo dokaj konkretno in uresničljivo sliko s postavljenimi cilji in praktičnimi ukrepi za njihovo doseganje. Sledenje vsemu v praksi in formalno-pravno pravilno izvajanje omogoči tudi, da tvegano napovedovanje bodočnosti za eno leto, kot je diskreditiralo go. predsednico Evropske centralne banke, ne bo več primer, saj bo temeljilo na izvajanju strategij in dogovorov ter pravil, in ne na samovolji gospodarskih in drugih subjektov očitno mimo dogovorjenega.

Torej prostorsko dosledno obravnavano dogajanje okoli lociranja novih kapacitet za JEK2 in ostalih možnosti pridobivanja energije v državi mora temeljiti na družbeno-gospodarsko-okoljsko preciziranih načrtovanjih, potem se pa vpraša volivce, ali bodo vse to plačali, ali raje razmišljali in se obnašali bolj racionalno. Sem sodi tudi preurejanje in racionaliziranje prometa raznih vrst, predvsem tudi motornega (prehod na elektriko tega ne predstavlja!), omogočanje kratkih poti dostopnosti vsakršnih storitev, senčenje stavb in ambientov, sonaravno in racionalno ogrevanje pozimi, itd.

Tudi gospodarske potrebe je treba načrtovati dovolj dolgoročno, in jih pravočasno načrtno locirati v prostor. 

Festival Ljubljana je očitno zelo prepričan v to, da argument moči prevlada nad močjo argumenta. Na vsako kritiko udari z najdaljšimi topovi. Spomnimo se podobnih pisem izpred leta dni, ko je odvetniška pisarna Senica v imenu Festivala zahtevala objavo popravkov po kritičnih zapisih v Mladini in Dnevniku. Žal se do danes ni prav veliko spremenilo, kar pa se je, se je spremenilo na slabše. Križanke vidno propadajo, začetka njihovega reševanja ni videti. Festival krivdo pripisuje Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.

Poskusimo zelo na kratko, s preverljivimi dejstvi, odgovoriti na tokratne navedbe odvetnikov.

Ne glede na avtorstvo nove strehe je sporno dejstvo, da zasnova strehe, ki stoji v občutljivem spomeniško varovanem okolju, ni bila izbrana na javnem arhitekturnem natečaju. Streha je pridobila soglasje Zavoda za spomeniško varstvo, kot začasen objekt – začasnost nove strehe je očitno v tem, da jo je, kot katero koli stavbo, vedno mogoče porušiti. Zmanjšanje nivoja osvetlitve in povišanje nivoja hrupa v učilnicah srednje šole zaradi nove strehe je merljivo in nedvomno. Stara streha se je pozimi zložila, na novi leži sneg, v učilnicah je sredi dopoldneva mrak. Škoda, ki jo nova streha, zaradi neprimerne zasnove povzroča na starih, spomeniško varovanih objektih je vidna s prostim očesom ob vsakem večjem nalivu. Direktor festivala si je takšno streho želel in jo brezpogojno zagovarja.

Srednja šola deluje v Križankah že več kot 75 let v skoraj nespremenjenem obsegu. Preverjeno zaseda več kot 80 odstotkov prostorov v stavbah. Festival je z nedojemljivo sodbo leta 2010 uspel izsiliti lastništvo 48 odstotkov prostorov, a že od sodbe naprej trdi, da šola uporablja skoraj 80 odstotkov prostorov in da mu je za delež, ki ni več njen, dolžna plačevati najemnino. Neplačana najemnina znaša že skoraj 700.000.

Do trenutka, ko se bo imela Šola kam preseliti, bo višina najemnin gotovo dosegla vrednost deleža, ki je trenutno še v lasti države.

O iskreni želji po miroljubnem sobivanju največ pove Strateški načrt zavoda Festivala Ljubljana za obdobje 2021-2025, ki ga je Mestni svet potrdil na seji 5.3.2021. V njem je večkrat zapisan namen prevzema celotnih Križank v last Festivala. Povsem ekspliciten je zapis v točki 9.2 Prevzem celotnega kompleksa križank v upravljanje:

„Glavna cilja:

- uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na MOL

- selitev celotne dejavnosti zavoda iz lokacije Trnovo v Križanke.

… Zavod bo s tem pridobil potrebne prostore za svoje delovanje (pisarne, skladiščne in servisne prostore, prostore za arhiv), nujno potrebne prostore za vaje nastopajočih umetnikov ter njihovo dobro počutje (vadbeni prostori in garderobe) in prostore za izobraževanje mladih umetnikov.“ Tem, jasno zapisanim ciljem festival dosledno sledi s svojim delovanjem.

Šola dokumentirano poziva k celostni prenovi, predvsem pa k čim prejšnji odpravi največjih težav, ki povzročajo pospešeno propadanje spomenika. Iz lastnih sredstev je želela naročiti Konservatorski načrt, ki je predpogoj za začetek načrtovanja prenove, a ji je to preprečilo ministrstvo. Pripravila je razpisno dokumentacijo za nujno prenovo propadajoče strehe, a MOL ni pristal na izvedbo razpisa …

Povsem jasno je, da bo šola nekoč dobila novo sodobno stavbo v kampusu na Roški cesti. A prosvetljeni mestni upravi, ki bi se jasno zavedala dolgoročnih izzivov razvoja sodobnega mesta, bi moralo biti povsem jasno, kako pomembno je v mestnem središču zadržati in spodbujati dejavnosti, ki mesto ohranjajo živo. Vse bolj očitno postaja dejstvo, da trenutna mestna oblast ni in nikoli ni bila prosvetljena in da namesto v korist mesta in meščanov deluje v korist sebe in svojih prijateljev. 

V tedniku Mladina je bil 21. junija 2024 objavljen prispevek v rubriki 8 dni/teden na temo okvare letala Falcon avtorja Erika Valenčiča. V njem pisec med drugim zapiše: »A vrnimo se k letalu. Poznavalci opozarjajo, da s falconom namreč ni nič res narobe, večji problem je v Slovenski vojski, ki skrbi za njegovo vzdrževanje. Kdaj točno so se začele težave? Ko so njegovo vzdrževanje prenesli na Slovensko vojsko. Povsod drugod imajo letala specializirane vzdrževalce, le v Sloveniji pa na ta način varčujemo. Naj stane, kolikor že stane, pa če od letala na koncu ostane le kup železja. A ne pozabimo, da zdaj vlade kupujejo nova letala za vojsko. Ki jih bo prav tako vzdrževala sama.«

Navedbe avtorja prispevka so neresnične, zato Slovenska vojska za pravilno razumevanje dejanskega procesa vzdrževanja njenih zrakoplovov, tudi letala Falcon, bralcem Mladine podaja naslednja dejstva in pojasnila. V Slovenski vojski postopke vzdrževanja letal in helikopterjev, tudi falcona, opravljamo skladno z natančno določenimi pravili in pristojnostmi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Vzdrževanje omenjenih zrakoplovov Slovenske vojske se deli na linijsko in bazno. Linijsko vzdrževanje zajema izvedbo lažjih vzdrževalnih del, pri katerem ne potrebujemo specialne testne opreme, pri baznem vzdrževanju pa je ta obvezna. Zaradi optimizacije delovnih procesov in rentabilnosti bazno vzdrževanje letala falcon izvaja pogodbena zunanja vzdrževalna pooblaščena in licencirana organizacija. Delitev vzdrževalnih pregledov na linijska ali bazna je opredeljena v Programu vzdrževanja za vsak posamezen zrakoplov. 15. brigada vojaškega letalstva in zračne obrambe ima v svoji sestavi sedem enot. Dve izmed teh sta tudi 152. letalska eskadrilja, ki ima v svoji sestavi vzdrževalno organizacijo z odobritvijo za izvajanje linijskega vzdrževanja letal, med katerimi je tudi letalo Falcon, in 153. letalskotehnična eskadrilja, ki ima v svoji sestavi vzdrževalno organizacijo z odobritvijo za izvajanje linijskega in baznega vzdrževanja zrakoplovov Slovenske vojske.

Posadko letala Falcon sestavljajo pilot, kopilot in tehnik letalec, slednji med drugim skrbi za preglede letala v vseh fazah delovanja in uporabe tako med letom kot na tleh ter izvaja dela v sklopu linijskega vzdrževanja. Vsa ostala vzdrževanja na letalu Falcon se izvajajo pri zunanjem pooblaščenem izvajalcu glede na cikel vzdrževanja, ki je priporočen s strani proizvajalca in določen v Programu vzdrževanja ter odobren s strani Vojaškega letalskega organa. V primeru reševanja tehničnih okvar izven rednega linijskega vzdrževanja ima pooblaščena vzdrževalna organizacija svojo mobilno vzdrževalno ekipo, ki je v primeru okvar kjerkoli na svetu na voljo posadki za odpravo okvare. Še posebej želimo poudariti, da se pripadnice in pripadniki pristojnih služb Slovenske vojske, zadolženi za rokovanje z zrakoplovi, tudi s falconom, ves čas strokovno izpopolnjujejo ter vzdržujejo znanja in veščine skladno z uveljavljenimi in sistemsko določenimi standardi na tem področju. Letalci svojo strokovnost dokazujejo s tem, da vsak dan opravljajo zahtevne naloge tako v okviru Slovenske vojske kot tudi pri zagotavljanju nujnih medicinskih prevozov in reševanj v gorah ter vedno nudijo pomoč pri gašenju požarov v naravi, s prevozi pomoči in pri reševanjih ljudi ob naravnih in drugih nesrečah, na kar nas lahko spomni njihova takojšnja in učinkovita angažiranost ob lanskih katastrofalnih poplavah in najhujšem požaru na Krasu pred dvema letoma. 

V članku »SD se vrača na stare tirnice«, objavljenem v tedniku Mladina in na spletni strani www.mladina.si 5. 7. 2024, so povzete omembe Komisije za preprečevanje korupcije (Komisija) v revizijah porabe proračuna, pri čemer je navedeno, da je v letu 2022 Komisija za preprečevanje korupcije »kot očitno kronični kršitelj 42. člena denar napačno potrošila za prenovo informacijskega sistema Erar«. Kot izhaja iz članka, se navedeno nanaša na 42. člen Zakona o javnih financah. Nikakor ne drži, da je Komisija kršila 42. člen Zakona o javnih financah oziroma da je kronični kršitelj tega člena, kot navaja novinar. Komisija namreč kot neposredni proračunski uporabnik ne odloča sama o (pre)razporejanju sredstev proračuna.

V vseh primerih, ki jih v povezavi s Komisijo navaja članek (prenova Erarja, plače, novi zaposleni in IT oprema), je Komisija zaradi izkazanih potreb obrazloženo zaprosila Ministrstvo za finance za dodatna sredstva. Prerazporeditev sredstev (torej iz katere proračunske postavke bodo sredstva zagotovljena) je predlagalo Ministrstvo za finance in ta predlog je potrdila vlada. Komisija v nobeni od revizij Računskega sodišča RS, ki ju omenja novinar, ni bila revidiranec niti ni sodelovala v postopku revizije, zato so očitki, da Komisija na kakršenkoli način krši Zakon o javnih financah oziroma da je napačno potrošila denar za prenovo Erarja, popolnoma neutemeljeni.

Direktor Festivala Ljubljana, g. Darko Brlek, ni avtor rešitve nove strehe nad Poletnim gledališčem v Križankah, kot to tendenciozno namiguje g. Vehovar, ko mu neutemeljeno očita ozko razumevanje kulture in nespoštljiv odnos do kulturnega spomenika. Rešitev za porušeno streho je so-zasnoval arhitekt in nekdanji dekan Fakultete za arhitekturo, g. Peter Gabrijelčič, ki je sodeloval tudi pri vseh kasnejših fazah projekta. Čeprav je želel, da bi bila nova streha kar se da podobna stari, ki jo je zasnoval Miloš Marinček, to žal ni bilo mogoče zaradi obsežnih poškodb stavbe nekdanjega samostana, v katero je bila vpeta, ogroženosti stabilnosti stavbe, zahtev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in nesoglasja takratnega ministrstva za šolstvo.

Festival Ljubljana in šola v prostorih kompleksa Križank sobivata že vrsto let, vendar v obsegu, v katerem dejansko stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju (RS ima v lasti 52 %, MOL pa 48 %), pri čemer šola uporablja 78,83 % nepremičnine. Prav tako šola za uporabo tuje lastnine že vrsto let ne plačuje ničesar in tako ministrstvo dolguje MOL najmanj 641.640,00 EUR. Glavna prednostna naloga je zato ureditev delitve solastnine ter vprašanja glede (so)uporabe oziroma izključne uporabe prostorov in ne zasledovanje »končnega cilja«, da bi se šola izselila iz Križank ter da bi celotna nepremičnina prešla v last MOL. Ker do sporazumne delitve solastnine ni prišlo, je bila MOL, kot dober gospodar, prisiljena to zahtevati preko sodišča. Nepravdni postopek je trenutno prekinjen zaradi mediacijskega postopka, kjer si stranki prizadevata za mirno in sporazumno ureditev solastniških razmerij, kar bo omogočalo nadaljnje sobivanje, v skladu s solastniškimi deleži. Predlog, ki ga v postopku mediacije zagovarjata obe strani, ne predstavlja samovolje Festivala Ljubljana, temveč predstavlja sporazumno, življenjsko, racionalno in ekonomsko edino smiselno rešitev za potrebe ter interese vseh vpletenih, hkrati pa odraža solastniško zemljiškoknjižno stanje. Če ne bo prišlo do sporazumnega dogovora, bo o tem odločilo sodišče. Z dokončno ureditvijo razmerij bo omogočeno nadaljnje sobivanje uporabnikov Križank in njuno izvajanje kulturnih ter izobraževalnih dejavnosti. Sobivanje bo urejeno v dejanskem okviru, ki je skladen z zemljiškoknjižnim stanjem, saj je trenutni obseg izvajanja pouka šole bistveno presegel kapacitete Križank in že nekaj let poteka na več dislociranih enotah, kar pa ni posledica ravnanj Festivala Ljubljana, kot mu to neutemeljeno očita g. Vehovar, temveč zgolj in edino ravnanj šole.

Nihče ne pogojuje sklenitev dogovora o začetku obnove z vsaj delno selitvijo šole v nove prostore. Celostna obnova celotnega kompleksa Križank je ena od glavnih prioritet MOL že vrsto let. Festival Ljubljana že več kot desetletje opozarja šolo, da je potrebno nujno pristopiti k obnovi, vendar je venomer naletel na gluha ušesa in nepripravljenost k sodelovanju. Zavod za gradbeništvo Slovenije je že maja 2017 opozoril šolo, da je objekt nevaren, vendar le-ta v tem pogledu ni storila ničesar. Ad hoc rešitev, ki jo šele zdaj predlaga šola, ni primerna. Obnova mora biti temeljita in ne parcialna ter izvedena v skladu s strogimi zakonskimi zahtevami in pravili stroke. Vendar pa je za zadostitev teh zakonskih zahtev in pripravo finančne konstrukcije projekta potrebno primarno urediti medsebojna razmerja glede delitve solastnine, ki pa v nobenem delu ne vključujejo zahtev Festivala Ljubljana po vsaj delni izselitvi šole in preobrazbi Križank v kulturno središče brez motečih dijakov, za kar naj bi si brezkompromisno prizadeval Festival Ljubljana, kot to neresnično in tendenciozno trdi g. Vehovar.

Odločitev ministrstva, da bi z vrnitvijo Križevniške cerkve v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe Poletnega gledališča, Plečnikovega preddverja in Peklenskega dvorišča, s tem pa do okrnitve raznolikega in kakovostnega programa, ki je v javnem interesu in se izvaja v edinstvenem prireditvenem prostoru v Sloveniji, ni posledica nenačelnosti ministrstva ali samovolje kogarkoli, kot to neutemeljeno trdi g. Vehovar, temveč temelji na spoštovanju veljavne zakonodaje in načel pravne države. Ministrstvo je ugotovilo, da je podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi iz 4. točke 1. odst. 19. člena ZDen.

Spoštovani, v skladu z določbami 1. odstavka 26. člena, 27. člena in 1. odstavka 42. člena Zakona o medijih (ZMed) uveljavljamo pravico do objave popravka in prikaza drugih oziroma nasprotnih dejstev, in sicer v zvezi s komentarjem z naslovom Nova bukolika avtorja Bernarda Nežmaha, objavljenim 5. 7. 2024 v tedniku Mladina ter na spletni povezavi https://www.mladina.si/233863/ komentar-nova-bukolika/.

Ne drži, da o obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Ukrajini niso poročali osrednji ukrajinski spletni portali. Nasprotno, o obisku je poročalo več različnih ukrajinskih medijev, tako spletni portali kot televizije. V Uradu predsednice Republike Slovenije smo zabeležili več kot 70 objav v ukrajinskih medijih. V prilogi vam posredujemo seznam vseh objav.

Prav tako ne držijo navedbe, da slovenski mediji niso ovekovečili srečanja s predsednikom ukrajinske vlade Denisom Šmihalom oziroma navedli vsebine njunega pogovora.

Več slovenskih medijev je poročalo, da se je predsednica v Kijevu sestala tudi s premierjem Denisom Šmihalom in predsednikom vrhovne rade Ruslanom Štefančukom. Ob tem je slovenska veleposlanica v Ukrajini Mateja Prevolšek v imenu Slovenije z ukrajinsko ministrico za socialne zadeve Oksano Zolnovič podpisala memorandum o soglasju glede sodelovanja na področju celovite podpore ukrajinskim državljanom, začasno razseljenim v Sloveniji. Z informacijo o nameravanem podpisu memoranduma se je na dopisni seji že seznanila vlada.

V prispevku, objavljenem na MMC RTV SLO (https://www.rtvslo.si/slovenija/pirc-musar-v-kijevu-z-zelenskim-razpravljala-o-nacrtu-za-koncanje-vojne/713248) 28. 6. 2024, pa je objavljen tudi video posnetek podpisa sporazuma, na katerem je jasno vidna prisotnost predsednice republike in predsednika ukrajinske vlade. 

»Avtor v prispevku »Odsotnost države« govori o projektu organizacije UNICEF Slovenija »Kako se počutiš?« in podpori tega projekta s strani Novartisa v Sloveniji. »Kako se počutiš?« je dolgoročni projekt UNICEF-a Slovenija, vezan na ozaveščanje, preventivo in opozarjanje na sistemske vrzeli na področju duševnega zdravja. Novartis v Sloveniji podpira eno od kampanj projekta. Avtor v članku navaja, da Novartis proizvaja zdravila, ki pomagajo osebam z resnimi duševnimi motnjami. Novartis v Sloveniji v svojem portfelju nima zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni in stanj, povezanih z duševnimi motnjami. Poleg tega je napačno naveden podatek, da je podjetje Lek v lasti Novartisa. Novartis od lanske oddelitve generične divizije Sandoz namreč ni več lastnik družbe Lek d.d. Ob tem želimo poudariti, da je Novartis kot dolgoletni podpornik različnih ozaveščevalnih aktivnosti organizacije UNICEF v Sloveniji pristopil k podpori kampanje »Kako se počutiš?«, ker tudi sami v podjetju namenjamo veliko pozornosti ozaveščanju o pomenu skrbi za dobro počutje in duševno zdravje naših sodelavk in sodelavcev. Pri podpori kampanji UNICEF-a Slovenija v nobenem pogledu ne posegamo v program in vsebino aktivnosti. 

V Srebrni niti - združenju za dostojno starost z zaskrbljenostjo spremljamo počasno, a vztrajno širjenje pojavov starizma, kar pri nas hitro sledi tujim zgledom. Gre za nenaklonjenost ljudem zaradi starosti, včasih prav sovražno nastrojenost do starejših na več področjih in s strani različnih povzročiteljev na osebni, medosebni, institucionalni, družbeni, tudi politični ravni.

Eden od bolj izpostavljenih problemov je udeležba v prometu, kjer veliko starejših voznic in voznikov poroča, da so doživeli nestrpnost s strani mlajših, ki z nepotrpežljivostjo izkazujejo nezaupanje in nestrpnost do njih kot enakovrednih udeležencev v prometu, četudi ne povzročajo zastojev in ne delajo prekrškov. Že samo «sivolasa glava« za volanom nekaterim povzroča frustracije na cesti. Ravno tako tudi vožnja po pravilih (upoštevanje omejitev hitrosti, vzdrževanje varnostne razdalje ipd.).

Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo ranljivosti ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji. „Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči,“ se glasi definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU.

Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).

Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost. Vemo, da je v Sloveniji javni promet slabo razvit in v krajih, bolj oddaljenih od mestnih središč, ponekod sploh ni na voljo. Hkrati pa se vedno več včasih dostopnih storitev seli na splet ali pa v večje kraje. Ukinjajo se manjše trgovine, bančne in poštne poslovalnice, tudi bančni avtomati, in še bi lahko naštevali.

Posebej želimo opozoriti na podaljševanje vozniških dovoljenj starejših. Marsikomu podaljšanje vozniškega dovoljenja predstavlja velik problem. Mnogim zaradi visokih stroškov, saj je potrebno tako zdravniški pregled kot pregled pri psihologu plačati, starejši pa teh stroškov ob nizkih pokojninah ne zmorejo poravnati. Ostati brez avta pa za njih pomeni izolacijo, osamitev, manj možnosti samooskrbe, onemogočanje življenja v domačem okolju, tudi slabšanje samopodobe.

Društvo Srebrna nit predlaga, da se področje podaljševanja vozniških dovoljenj pri starejših ustrezneje uredi. Prvi nujni korak je, da bi bila zdravniški pregled in obravnava pri psihologu storitvi, ki sta plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Prav tako opozarjamo, da zaradi slabih izkušenj pri zdravniških pregledih in psihološki obravnavi prejemamo vse več pritožb, da so obravnave starejših neprijazne in nestrpne ter obremenjene s predsodki, kakor da je njihova vozniška zmožnost že vnaprej ovrednotena kot slabša ali neprimerna. Tudi v teh primerih gre za starizem oz. staromrzništvo.

Ne zagovarjamo podaljševanja vozniških dovoljenj brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev, želimo le korektno, spoštljivo obravnavo starejših, ki naj jim pooblaščeni strokovnjaki enako kot ostalim prosilcem pregledajo ter ocenijo njihove telesne in duševne zmogljivosti, vendar brez stereotipne obravnave in presoje na osnovi predsodkov do starejših, s katero bi jim vnaprej odrekali vozniško usposobljenost, s tem pa omejevali samostojnost, pravico do mobilnosti in enakovredne vključenosti v družbo. Če starejšim voznikom ne bi zaračunavali potrebnih storitev, bi že samo s tem izboljšali pogoje ohranjanja njihove mobilnosti.

Mobilnost bi bilo treba zapisati kot dodatno pravico starejših v Zakon o dolgotrajni oskrbi (kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti v 32. člen in pravico do storitev e-oskrbe v 33. člen).

Starejši želimo več preventivnih akcij policije in njene prisotnosti na avtocestah. Pozdravljamo brezplačne IJPP vozovnice za starejše, invalide in vojne veterane. Zelo dobrodošli so tečaji varne vožnje za starejše voznike, predavanja (spremembe cestno prometnih predpisov, komentirane vožnje, osvežitvene vožnje, predstavitve naprednih asistenčnih sistemov, …).

Vse to bi moralo biti dostopno vsem po proračunsko podprti subvencionirani dostopni ceni. 

Prihodnost starejših v Sloveniji bo odvisna od tega, koliko denarja bomo kot država iz proračuna prispevali za ta namen. Države EU v povprečju namenjajo 1,7 odstotka BDP za starejše, Slovenija 1 odstotek. Zato moramo povečati proračunska sredstva ob drugih sistemskih virih financiranja.

Najboljši način boja proti diskriminaciji starejših je krepitev pravic starejših ljudi. Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju. Potrebujemo Konvencijo o pravicah starejših, prav tako Srebrna nit že dlje časa poudarja, da v Sloveniji potrebujemo Varuha pravic starejših. 

Odgovor na to vprašanje je preprosto. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) obstaja in deluje zato, da varuje zdravje posameznika, skupnosti, okolja in varnosti hrane ter ščiti javni interes. To je naše osnovno poslanstvo in namen obstoja.

V članku z zgornjim naslovom, objavljenim dne 21. 6. 2024, je bilo zapisanih kar nekaj navedb, ki zahtevajo naše pojasnilo in dopolnitev. Članek je bil namreč objavljen, preden smo uspeli odgovoriti na zastavljena vprašanja novinarki, kar smo tudi storili v zakonskem roku, kot smo jo tudi obvestili, da bomo, ko smo vprašanja prejeli. Zato je navedba v članku »Iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano dodatnih pojasnil nismo prejeli.« sicer točna, a lahko zavajajoča za bralce, ker ne omeni, da smo sporočili, da bomo seveda odgovorili na novinarska vprašanja, kot to vedno storimo in nas k temu tudi zavezuje sedemdnevni zakonski rok.

Jedro članka »Za koga dela javni zavod?« se nanaša na dejstvo, da smo sprožili upravni spor, s katerim izpodbijmo odločbo informacijske pooblaščenke, ki nam je naložila, da razkrijemo podatke o meritvah, ki jih v okviru tržne dejavnosti, opravljamo za naročnika Alpacem Cement, d.d. (Salonit Anhovo). Informacijo javnega značaja je zahtevala Občina Kanal ob Soči. Takšna odločitev od NLZOH zagotovo zahteva dober razlog in pojasnilo javnosti.

Odločba informacijske pooblaščenke je utemeljena na način, da ker pri njihovi presoji niso razbrali, kateri stroški in prihodki spadajo na našem zavodu, med javno službo in kaj v tržno dejavnost, pri tem pogodbenem delu za Alpacem Cement, d.d. in to »brez oviranja«, gre za informacijo javnega značaja. Z drugimi besedami, informacijska pooblaščenka je ocenila, da obstaja možnost, da uporabljamo sredstva, pridobljena iz javne službe, da pod ceno opravljamo tržno dejavnost za to podjetje in posledično so podatki zato javni, čeprav gre za tržno dejavnost in privatnega naročnika storitve. Takšna ocena informacijske pooblaščenke je napačna, kar bomo dokazali v sodnem postopku.

Odločitev za upravni spor je sistemske narave in tudi namenjena zmanjšanju tveganja, ki bi mu bili izpostavljeni z izvršitvijo nepravnomočne odločbe, za katero smo trdo prepričani, da je napačna. Sistemske narave zato, ker je utemeljena z računovodsko utemeljitvijo in posledično bi to pomenilo, da so vsi podatki, ki jih zagotavljamo našim naročnikom na tržni dejavnosti, javni podatki (ob izpolnjevanju še kakšnega kriterija). To bi pomenilo, da kot javni zavod ne bi mogli opravljati tržne dejavnosti, saj nam naročniki ne bi zaupali. Kdo bi plačal raziskavo, študijo, meritev, ki jo potrebuje in je ta potem javno dostopna vsem? Zato bi naročniki raje storitve naročali v inštitucijah, ki so v zasebni lasti, in se izognili takšnemu tveganju. To za javne zavode, kot tudi NLZOH in družbo kot celoto, zagotovo ne bi bilo dobro. Krepili bi se zasebniki in slabilo javne zavode, morda pa tudi povečevalo tveganje za »ugodnejša« poročila naročnikom.

Z uveljavitvijo nepravnomočne odločbe bi se NLZOH izpostavil tudi tožbi podjetja Alpacem Cement, d.d., zaradi kršenja pogodbenih določil, ki bi jo skoraj zagotovo tudi dobil, kar bi v nadaljevanju lahko prineslo tudi kazensko ovadbo zoper NLZOH. V kolikor pa odločitev informacijske pooblaščenke postane pravnomočna, jo bomo seveda izpolnili, zagotovo pa to ne bo dober dan, ne za NLZOH in ne javne zavode na splošno. Saj opravljanje tržne dejavnosti, pod enakimi pogoji kot drugi pooblaščeni izvajalci, ki niso pravne osebe javnega prava v praksi, ne bi bilo več možno.

Še nekaj na splošno o kontekstu vse zadeve, to je obremenjevanju okolja v Anhovem s strani Alpacem Cement, d.d.. V Sloveniji imamo za nadzor nad tem vzpostavljene različne službe in organe, ki razpolagajo z vsemi podatki. V kolikor bi šlo za preiskavo suma kaznivega dejanja, bili ti podatki, če bi bili potrebni, na voljo tudi tem organom. Za lansko leto so že javno dostopni preko Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki s temi podatki razpolaga.

Zato ni možno našega vztrajanja na principu delovanja pravne države razumeti kot skrivanja za javnost pomembnih »okoljskih podatkov«, ker to ni naš namen.

V minulem mesecu juniju me je nekaj medijskih objav (Delo, 12.6., članek Špele Kuralt »Starejši so povzročitelji najhujših nesreč«; Mladina, 14.6., javno pismo skupine slovenskih društev, zavodov in intelektualcev o »spoštljivem nagovarjanju starejših«, Delo, 29.6., v pismih bralcev Črt Kanoni, v imenu ZDUS, reagira na članek Š. Kuralt o »nevarnih starejših voznikih«) vzpodbudilo, da se s tem pismom obračam na vas, odgovorne za varnost v prometu na Agenciji in na Ministrstvu, z opozorilom na neustavno diskriminacijo starejših ljudi v Sloveniji, ki jim na 80. rojstni dan avtomatično preneha veljati vozniško dovoljenje.

Samo kriterij starosti ne sme biti razlog, da mi bo odvzeta pravica do samostojne mobilnosti ob uporabi motornega vozila. Res, da si lahko kasneje, z nekaj sto evri, kar me stane par zdravniških potrdil, kupim podaljšanje veljavnosti mojega vozniškega dovoljenja za 1, 2 ali 3 leta. Ampak moja vozniška preneha veljati zato, ker sem stara 80 let, ne pa zato, ker imam na primer že v mlajših letih slabe zdravniške izvide, ali kasneje slabo evidenco mojih vozniških sposobnosti, zaradi preteklih prometnih nesreč, prekrškov ali kazni. Odločujoča kategorija življenjske starosti za prenehanje zakonite veljavnosti moje vozniške izkaznice je protiustavna.

Gospod Črt Kanoni je izpostavil netočne trditve novinarke Š. Kuralt v njenem pompozno in zavajajoče naslovljenem članku v Delu 12.6.24, da največ najhujših nesreč povzročijo starejši, domnevno »najmanj varni« vozniki. Če seštejete objavljene podatke za leto 2023 o hudih telesnih poškodbah za voznike stare med 18 in 64 let, je takšnih 540, nad 65 pa 189. Tudi primerjava za krajšo vozniško dobo, na primer za voznike med 45 in 64, je udeležencev v hudih prometnih nesrečah 272, nad 65 pa 189. Res, da je največ umrlih v prometnih nesrečah starejših od 65 let, vendar je možno predvidevati, da si starejši ljudje težje opomorejo po hudih poškodbah kot mlajši vozniki. Kot povzročitelji hudih prometnih nesreč pa se je starejšim od 65 let trend od leta 2001 do lani dvignil s 4 odstotkov na 22 odstotkov. Ampak za ostalih 78 odstotkov so pa vendarle odgovorni 18 do 64 letni vozniki.

Staranje prebivalstva je simptom razvitega zahodnega kapitalizma, zato nas je vedno več in pogosteje mi starejši za svojo mobilnost uporabljamo lastna motorna vozila. Zelo hitri razvoj elektronske opreme v novejših modelih je mogoče kriviti za nenamerno napačno rokovanje z vozilom kakšnega starejšega udeleženca v prometu in posledično se zgodi nesreča. Običajno malo počasnejša vožnja starejših pa je že po svoji osnovni lastnosti manj nevarna, kot na primer divjanje mladine po ravnih avtocestnih odsekih. Vsem mladim ljudem želim lepo, uspešno bodočnost, naj jim bo v koristno pomoč bliskoviti razvoj umetne inteligence, naj jih ne ogroža. Želim si pa tudi, da postane naše sobivanje na cestah bolj strpno, obojestransko bolj previdno.

Center varne vožnje na Vranskem naj bo zgled in model za več področnih centrov, kjer bi se starejši lahko pod nadzorom spoznavali z novimi asistenčnimi sistemi in avtomatskimi menjalniki v vozilih in se tako brez stresa navajali na njihovo pravilno uporabo. AMZS ali zasebne avtošole bi lahko nudile nekomercialne kontrolne ure praktične vožnje za tiste voznike, ki si to želijo, ali ki so povzročili kakšno nesrečo. V tujini ponekod starejšim voznikom, ki se sami odločijo vrniti svoj vozniški dokument, v zameno ponudijo kakšno realno boniteto (na primer bone za dopust ali brezplačne vozovnice za mestni promet). Na tem mestu se iskreno zahvaljujem gospe ministrici Bratuškovi, da je že pred leti nam upokojencem zagotovila brezplačne javne prevoze celo med mesti po državi. Sistemska skrb za varnost vseh voznikov v cestnem prometu se z inovativno ponudbo lahko lepo razširi na različnih področjih. Prilagojene ponudbe za starejše voznike so lahko odraz sodobnega pristopa za doseganje družbenega napredka v državi.

Nespoštljivega opisa starejših ljudi, češ da so »najbolj nevarni vozniki«, pa ne sprejemam, ker to enostavno ni res.

V EU državah najdemo lahko več kot 110 variant vozniških dokumentov. Po že sprejeti direktivi naj bi članice EU ta dokument poenotile v obliki in uskladile vsebinske pogoje do leta 2033. Tudi Slovenija ima obvezo in še nekaj časa za popravke sedaj veljavne (neustavne) ureditve podaljševanja veljavnosti vozniških dovoljenj po 80. letu starosti.

Zdaj velja, da se običajno veljavnost vozniškega dovoljenja v drugih evropskih državah administrativno (!) podaljšuje od pridobitve naprej standardno, npr.: začetnikom (različno po kategorijah A,B) za 2 ali 3 leta, kasneje voznikom vseh kategorij za 10 ali 15 let. Večina držav ob redni zapadlosti vozniškega dovoljenja, ki se zgodi vozniku po 60. ali 65. letu starosti in ob dokumentirani zdravniški diagnozi (slabe oči, diabetes, srčno žilne bolezni, invalidnost, ipd) ali pa zaradi voznikove prometno varnostne indikacije (prekrški, kaznovanost, nesreče), podaljšuje veljavnost dokumenta lahko tudi samo za 5 let. V Italiji se voznikom v minus štejejo celo zaporne kazni, če so zakrivili neprometna nezakonita dejanja. Zdravniški pregledi morajo biti stari manj kot 3 mesece in so vključeni v redno zavarovalno polico voznika ali vozila.

Kriterija življenjske starosti osebe kot osnovno kategorijo pri odločitvi za morebitno podaljšanje veljavnosti dokumenta drugje v Evropi nisem zasledila, v nobeni od držav.

Spremljanje zdravstvenega stanja voznikov in pregledi informacij o njihovi prekrškovni ali celo kazenski evidenci je za varnost v prometu zagotovo zelo pomemben ukrep, ki naj ga izvršuje in nadzoruje tudi naša država intervalno od izdaje vozniškega dovoljenja naprej. Diskriminacijo starejših od 80 let, ki morajo plačati vsake 2 ali 3 leta za povrnitev pravice do samostojne vožnje, pa je treba ukiniti. 

V prispevku Zakaj se ljudje obračajo v desno? je prejšnji teden prišlo do neljube napake. Pri povzemanju rezultatov raziskave slovenske mladine mariborske univerze in fundacije Friedrich Ebert Stiftung smo napačno zapisali, da »samo še 27 odstotkov [mladih] meni, da je edini pravi Slovenec tisti, ki ima slovensko kri (13 odstotnih točk manj kot leta 2018), 30 odstotkov jih meni, da bi bilo najbolje, če bi v Sloveniji prebivali samo Slovenci (11 odstotnih točk manj kot leta 2018)«. Hoteli smo sicer zapisati naslednje: Samo še 27 odstotkov mladih močno nasprotuje izjavi, da je edini pravi Slovenec tisti, ki ima slovensko kri (13 odstotnih točk manj kot leta 2018), 30 odstotkov pa izjavi, da bi bilo najbolje, če bi v Sloveniji prebivali samo Slovenci (11 odstotnih točk manj kot leta 2018). Za napako se iskreno opravičujemo.