Spoštovani,

tednik Mladina je v svoji 37. številki pod naslovom Beletrina, Petrol in Knaufinsulation, najaktivnejši državljani, avtorice Monike Weiss, razkrila in pojasnila nekatere podrobnosti javnega razpisa Ministrstva za javno upravo, katerega vsebina je bila globalno opredeljena kot kakovostno življenje, dolgotrajna oskrba in dostojno delo, dostopno javno zdravstvo, nizko ogljično gospodarstvo, trajnostno upravljanje naravnih virov, medijski prostor in kultura. Pri tem me pogled na celotni razpis spominja na Župančičevo pesem iz otroških dni, ki govori o Cicibanu Cicifuju, katerega vlogo je v danem primeru prevzela delovna skupina na MJU, ki je pripravila in odločala o razpisu. Kot najpomembnejša ugotovitev Cicibana, ki »teče v zeleni dan«, se kaže v zeleni prihodnosti s tesno povezavo s CER Partnerstvo za trajnost gospodarstva. Čeprav Slovenija in Evropska skupnost namenjata znatna sredstva za področje trajnostnega razvoja, je v navedenem razpisu temu področju dan poseben poudarek. Ob tem pa je spregledano in z minimalnim posluhom obravnavano področje sistemskega javnega zdravstva, dolgotrajne oskrbe in v tem okviru tudi ranljivih skupin, ki so potisnjene ob stran.

Čeprav je bil razpis široko zasnovan, se je izkazalo, da je bil natančno fokusiran, saj je določal, da mora prijavitelj zbrati vsaj 60 točk, ter v isti sapi navedel še dodatni pogoj, da se sredstva namenijo za sofinanciranje predlaganih vlog z najvišjim številom točk. S tem je Ciciban postavil kriterije neenakosti, saj je s tem protežiral določene skupine prijaviteljev. Želja po doseganju cilja, nameniti sredstva določenim skupinam, nekaterim pa dodeliti drobtine, se odraža tudi v navedbi pravnega varstva, kjer je dopusten le upravni spor.

Na razpis MJU se je prijavilo tudi društvo bolnikov s Parkinsonovo boleznijo (društvo PB), ki ima status nevladne humanitarne organizacije in deluje v javnem interesu, njihovi člani pa predstavljajo ranljivo skupino ljudi, ki se razlikujejo po starosti, spolu, regionalnosti, vrsti nevrološke bolezni, izobrazbi itd. V Sloveniji predstavlja ta skupina 10.500 bolnikov. Po podatkih WHO se število invalidnih oseb in število smrti pri bolnikih s PB povečuje hitreje kot pri kateri koli drugi nevrološki bolezni. Zato si društvo prizadeva za sistematično urejen zdravstveni sistem, ki ga predlaga Svetovna zdravstvena organizacija in zagotavlja degresivno rast, hkrati pa dosega velike finančne prihranke v zdravstvu. V okviru aktivnosti, ki bi jih izvajali s pomočjo sredstev iz tega razpisa, bi imeli v rokah strokovne podlage, s katerimi bi argumentirano soustvarjali pripravo in sprejemanje zakonodajnih dokumentov. Ne nazadnje je bil načrtovan in prijavljen pilotni projekt obvladovanja ene od bolezni, ki bi se prenesel v vsa organizacijska jedra ZOPS.

Vsak organizacijski segment civilne družbe pomembno vpliva na razvoj demokratičnih procesov, zato je smiselno in s stališča demokratičnih vrednot zavezujoče vzpodbujati te procese na vseh področjih. Nikomur ne odrekam pravice do prijave in tudi dodeljena sredstva za pripravljene programe. Najbolje ocenjeni so pač imeli na voljo ustrezno podporo. Vendar pa sem mnenja, da smo v državni administraciji in politiki že davno izgubili kompas, ki bi nas usmerjal k logičnim razmišljanjem in nepristranostim. Povzemam, da so člani CER prejemniki najvišjega zneska iz tega razpisa. Vendar se vsiljuje vprašanje dela in odločitev Cicibanov, ki so vodili ta projekt in umestili na najvišje mesto zavod, katerega ustanovitelji so družba Petrol d.d., SLOVENIJALES, d.o.o. in KNAUF INSULATION, d.o.o., poleg teh pa še preko 100 eminentnih družb članic, ki lahko namenjajo znatna sredstva v oblikovanje zelene filozofije.

Poznano mi je delovanje nekaterih prijaviteljev, ki so prejemniki sredstev in zahvala jim gre za njihova prizadevanja utrjevanja civilne pobude v naši družbi. Hkrati pa sem mnenja, da gre za sredstva, ki bi jih po doseženem prvem kriteriju lahko namenili razvoju in rasti kvalitete življenja državljanov in ne le dobičku.

Po odzivih sodeč je evidentno, da se je ob vodenju tega razpisa pojavljalo več slabosti, zato navedeni javni razpis krepitve aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij pušča grenak priokus in po »vsej dobravi odmeva Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!« 

Spoštovani.

V naslovu pisma navedene besede bivšega predsednika Milana Kučana v Opatjem selu odpirajo vprašanje, kako to, da Italija „pozablja“ na fašistični teror nad Slovenci.

Ko razmišljamo o tem, se nam najprej zastavi vprašanje, katera velika politična sila v Italiji bi bila za to poklicana. Da namreč odpreš razpravo s priznanjem: „krivi smo bili!“, moraš biti močno motiviran. Da presekaš z idejo o osvobajanju neosvobojenih delov naroda, moraš imeti poleg motiviranosti tudi pogum. Italija je šele s porazom Napoleona III. v francosko-pruski vojni dobila Rim (prej je bil papeška država in ga je ščitila francoska vojska), mladi italijanski nacionalizem pa je štel k „neodrešenim“ italijanskim ozemljem tudi vso nekdanjo beneško posest od Istre proti jugu. Zbuditi se iz takih sanj ni lahko, kar vemo tudi sami, če pomislimo na naše sanje o vseh izgubljenih ozemljih od naselitve sem. Taka motivirana sila v Italiji bi lahko morda bila Komunistična partija Italije. Med obema vojnama so namreč tri partije – italijanska, avstrijska in jugoslovanska – ugotovile pravico slovenskega naroda do samoodločbe.

Toda vmes se je zgodilo marsikaj.

Med vojno so v osvobojeni del Italije na pogovore z zavezniki prihajale tudi jugoslovanske delegacije. V eni od njih je bil tudi Edvard Kardelj, ki se je po pravilih ilegale sestal tudi s Palmirom Togliattijem. Bila sta neenaka sogovornika: vet e r an mednarodnega delavskega gibanja, le slabo leto mlajši od Tita, in pa sedemnajst let mlajši revolucionar iz Jugoslavije. Kot piše Kardelj v svojih spominih, sta govorila drug mimo drugega: on sam je kot vzor slikal oborožen revolucionarni spopad s fašizmom, Togliatti pa mu je, kot mu je postalo jasno mnogo kasneje, navajal izhodiščne teze tistega, kar se je kasneje izoblikovalo v evrokomunizem. A tega tedaj, kot priznava, ni razumel.

Drugo dejanje je bilo zasedanje na Poljskem, ko so ustanavljali Komunistični informacijski biro. Ta naj bi nekako nasledil Kominterno, ki je bila za boljše sodelovanje antihitlerjevske koalicije leta 1943 tudi formalno razpuščena. Kardelj, Djilas in Romunka Ana Pauker so – na veliko veselje Andreja Ždanova – ostro kritizirali sodelovanje italijanske in francoske partije v „meščanskih“ vladah. Zato se ni čuditi izjavi enega od Italijanov ob resoluciji Informbiroja: „Oni so postavljali to giljotino; prav je, da njihova glava pade prva.“ Tudi Italijani so v resolucijo prispevali kakšen stavek. Zlasti pa je bilo kvarno njihovo delovanje v Trstu, kjer se je Vittorio Vidali bojeval proti „sramotnemu sodelovanju s titoizmom“.

Ob vsem kasnejšem prijateljstvu med partijama in našem podpiranju evrokomunizma si italijanska partija ni mogla naložiti vloge uravnoteževalke zgodovinske slike. Konec koncev je že takoj po vojni, s Togliattijem na čelu, zgodovinskemu kompromisu na ljubo zaustavila preganjanje italijanskih vojnih zločincev. (Za razumevanje tedanjih okoliščin je koristno prebrati Konformista; v njem Alberto Moravia slika enega od tipov najpokornejših fašistov.)

Nekdaj zelo ugledna založba Mondadori (pozneje v lasti Berlusconijevih) je leta 1972 v seriji „Pro e contra. I dossier Mondadori“ po dolgi seriji naslovov (Stalin, Kennedy, Mao, Hitler, Churchill, Janez XXIII, Franco, Marx, Gandhi, Lenin, Roosevelt) izdala še dosje Mussolini. Dosje ima na zgornji tretjini strani besedilo, na spodnjih dveh tretjinah pa dokumentarne navedke. Na koncu ima še kronologijo. Knjiga na nobenem mestu nima omembe napada na Jugoslavijo, pač pa obilno omenja napad na Grčijo 28. oktobra 1940 in italijanske neuspehe, nato pa omeni nemški poseg in zapiše: „Na Balkanu je ofenziva trajala manj kot mesec: 13. aprila je bil zaseden Beograd in deset dni kasneje je bila poražena Grčija.“ Italijanske vojske kjerkoli v Jugoslaviji od aprila 1941 do septembra 1943 in potem v času Republike Salò po tej knjigi ni, iznenada pa so „konec avgusta 1944 v Jugoslaviji Titovi partizani prisiljevali Nemce k nenehnemu umikanju“.

Knjiga, ki nikakor ni profašistična, vsebuje obilo podatkov o Mussoliniju, tudi recimo o tem, kako je v letu 1944 kot nemški vazal hotel s socialnimi dekreti pridobiti delavce, omenja torej Jugoslavijo zgolj kot geografski prostor.

Ob takšnih informacijah in ob delovanju angela pozabe bomo še dolgo čakali na uradno izdajo skupne raziskave zgodovine slovensko-italijanskih odnosov in javnega obžalovanja fašističnega terorja – najbrž kar ad Kalendas graecas.

Spoštovani.

26. aprila 1915 je bil v Londonu sklenjen tajni londonski sporazum med Kraljevino Italijo in Rusijo, Anglijo in Francijo, s katerim se je Italija priključila silam Antante v I. svetovni vojni. Po tem sporazumu so na podlagi zahtev italijanskih iridentistov Italiji podpisniki obljubili Primorsko, Istro, Dalmacijo in Južno Tirolsko. Po I. svetovni vojni so po 650 letih bivanja v habsburški monarhiji Primorska, Istra, Dalmacija in tudi Gorica in Trst in tudi južna Tirolska pristali v kraljevini Italiji. Kasneje je kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s kraljevino Italijo sklenila Rapalski dogovor in nastala je rapalska meja, ki je obstajala do konca II. svetovne vojne. Sledilo je 20 let fašizma in poitaljančevanja prebivalcev. 10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947 in ki je Jugoslaviji vrnila del Italijanskega rapalskega ozemlja. Trst in Gorica in veliko Slovencev je za vedno ostalo v Italiji.

Republika Italija in SFR Jugoslavija sta dokončno uredili mejo 10. novembra 1975 s podpisom pogodbe v Osimu.

Nekateri visoki italijanski politiki se še danes niso sprijaznili z veljavnimi dogovori in izražajo nostalgijo za izgubljenimi ozemlji.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in tudi z obmejnim sodelovanjem prebivalcev na obeh straneh nekdanje meje se odnosi počasi in vztrajno izboljšujejo in meja počasi izginja tudi v glavah, čeprav v Italiji praznujejo priključitev teh ozemelj Italiji po prvi svetovni vojni, v Sloveniji pa priključitev Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Mladina je v 34. številki objavila članek z naslovom »Kdaj, če ne zdaj?«, v katerem avtorica Monika Weiss pregledno obravnava ta čas zelo aktualno zadevo, to so visoki dobički, ki jih letos v svojih poslovnih knjigah izkazujejo banke. Ta izjemen pojav si zasluži pozornost tudi spričo tega, ker je večina našega bančnega sistema v tuji lasti, ta pa je to lastnino pretežno pridobila na način, s katerim je bila naša družba v nemajhni meri oškodovana. Tudi zato ponujam bralcu še en pogled na to, od kod bankam nenadoma tako visoki dobički, pa ne zgolj pri nas, saj je podobno v vsej EU. Ker je zadeva vse prej kot preprosta, jo bom poskušal pojasniti s pomočjo nekaj relevantnih podatkov, ki veljajo za slovenske banke oziroma največjo med njimi, to je NLB.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v domačih bankah skupno 37,2 milijarde (mrd) evrov prihrankov (vir Bilten banke Slovenije), od tega je bila večina (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. ( 1 evro na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere (euribor) v višini 0,92% in pribitka v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka ustvarila z obravnavanim kreditom ob sklenitvi pogodbe, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala z lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko je višja tudi obravnavana obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj jo povzroča predvsem dražja ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij, …), ki je v nemajhni meri ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to druge gospodarske posledice, ena njih so tudi letošnji izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se namreč odražajo predvsem ogromne izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite. Njihovo poreklo je torej specifično, izjemno in zato upravičeno vzbujajo dileme, ali je prav, da si jih prilastijo lastniki bank. To, da je obrestna politika ECB odločilno prispevala k njihovemu nastanku, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se jih davčno drugače obravnava kot dobiček, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem.

Del letošnjega dobička bank, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Normalno je, da bodo uvedbi takega davka banke, tudi ECB, nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami. Upajmo le, da naša politika tudi v tem primeru ne bo ravnala tako nespretno, kot je to počela pred leti, ko se je sanacijo našega bančnega sistema izvajalo izrazito v škodo domačih in v korist tujih interesov. 

Naravnim ujmam se ne da izogniti. Vojni v Ukrajini, ki je rezultat človeških napak pa bi se lahko, vendar si je ne znamo ali nočemo. Žalosti me, pa tudi vedno bolj jezi, premajhno prizadevanje za končanje te vojne. Za sedaj obstajajo le dobronamerne pobude za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogajanj, ki pa nimajo možnosti za uspeh. Namreč, dokler ena ali druga stran računa na možnost izboljšanja svoje vojaške pozicije, dokler ni vsaj okvirno opredeljena končna rešitev konflikta in če pobudnik nima ustrezne moči, da prisili sprte strani za določeno rešitev, ni realno pričakovati posebne uspešnosti od teh pobud. Niti Ukrajina, ki v skladu z mednarodnim pravom upravičeno zahteva umik agresorske vojske z vseh zasedenih območij, niti Rusija, ki trdi, da ima pravico vojaško zaščititi človekove pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini in preprečiti intenzivno vojaško organiziranje sosede proti njeni državi, se ne bosta odrekli svojim ciljem, ker jih pretežno podpirajo tudi njihovi državljani in so zanje pripravljeni veliko žrtvovati. Ker tudi zaveznice neomajno podpirajo vojskujoči državi, je najverjetnejša dolgotrajnejša vojna, ki je še najbolj v interesu ZDA zaradi želene družbeno ekonomske slabitve Rusije (pa tudi EU), utrditve Natovega zavezništva, ki olajšuje ohranjanje vodilne vloge ZDA pri uveljavljanju njenih interesov v svetu, zaradi krepitve vojaške industrije ter zaradi izboljšanja konkurenčnosti dražjih ameriških energentov. Verjetno pa tudi evropska gospodarska in politična elita računa, da bi po porazu Rusije, njeni ekonomski oslabitvi in želenih političnih spremembah lahko tudi ona uveljavljala svoje ekonomske interese v prostrani in surovinsko bogati Rusiji.

Vendar pa je to le golob na strehi - kajti Rusija z zastrašujočo jedrsko oborožitvijo in njena zaveznica Kitajska, ki ji je ta vojna omogočila družbeno ekonomsko podreditev Rusije, skoraj gotovo ne bosta prepustili zahodu, da prevlada. Dolgotrajna vojna, poleg grozotnih posledic za neposredne vojne udeleženke, predvsem bremeni Evropo. Zato preseneča njena mlačnost pri iskanju poti za miroljubno rešitev spora. Menim, da tudi nekateri dosedanji dobronamerni pozivi za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogovorov ne bodo uspešni, dokler se ne izoblikuje vsaj okvirni predlog končne rešitve - kaj lahko sprte strani pričakujejo od mira.

Da bi se Rusija, zaradi poraza ali ekonomske izčrpanosti, odločila za umik svoje vojske iz vseh zasedenih območij, je malo verjetno. Celo bolj verjetno, da bi vedno pragmatične ZDA v skladu z načelom »Amerika je prva« ocenile, da njihovi stroški za to vojno ne opravičujejo več pričakovanih koristi in bolj koristijo Kitajski kot njej ter bi začele kompromisarsko popuščati in bi tudi Ukrajince podobno kot so afganistanske, kurdske, krščanske in druge zaveznike v Iraku, Siriji, Libiji in še kje pustile na cedilu. Se pa tudi takšna sprememba stališč ne more zgoditi na hitro.

Uničevanje življenj, premoženja in poslabševanje življenjskih razmer je nujno čim hitreje končati. Vedno bolj se potrjuje, da se ta na videz nerešljiv gordijski vozel lahko edino razreši z referendumi? Gre za takšno rešitev, ki jo tako ena kot druga stran težko argumentirano zavrne. Rusija, ki trdi, da se predvsem bori za svojo varnost in pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini, bo težko še naprej zagovarjala vojaško rešitev, če bo uveljavljena nevtralnost Ukrajine in če bo upornim področjem omogočeno, da sami odločijo o svoji prihodnosti. Prav tako bo Ukrajina, če ji bosta z nevtralnostjo in eventualno povezavo v EU zagotovljena trajna varnost ter ekonomski napredek in ki trdi, da so uporna področja samo žrtve prikrite ruske intervencije, ne pa nezadovoljstva dela njenih državljanov, težko nasprotovala predlaganim referendumom. Vendar tudi takšna rešitev ni enostavna, je pa izvedljiva. Razrešiti je potrebno predvsem dva problema. Najprej je potrebno zagotoviti zadovoljivo korektnost odločanja - da se torej pred referendumi z mednarodno pomočjo omogoči povratek in nastanitev vsega razseljenega prebivalstva in uveljavijo enakopravne možnosti za predstavitev različnih stališč. To se lahko z mednarodno pomočjo zagotovi v enem do dveh letih po doseženem sporazumu. Istočasno pa je potrebno uveljaviti zaupanje, da bodo vsi spoštovali mirovni sporazum in sprejete referendumske odločitve.

Rešitev je torej možna. Gotovo pa takšni rešitvi mnogi nasprotujejo. V Rusiji utegnejo takšnemu sporazumu nasprotovati tisti, ki so prepričani, da Rusija zaradi jedrskega potenciala vojne ne more izgubiti in da je tveganje, da z referendumi izgubi pretežni del zasedenih območij, nepotrebno. Verjetno pa bi bil takšen sporazum za večino ruskih državljanov vendar dovolj prepričljiv dokaz, da ni naperjen proti ruski varnosti in ruskemu narodu. Predvidevam, da bi se s takšnim sporazumom še težje sprijaznili mnogi Ukrajinci, ki bi že samo v možnosti, da se zagotovi večja samostojnost upornih pokrajin ali celo dopusti njihovo odcepitev, razumeli kot izdajo Ukrajine - še zlasti po velikih žrtvah za ohranjanje njene celovitosti. Verjamem pa, da si vendar večina Ukrajincev neizmerno želi prenehanje prelivanja krvi in uničevanja premoženja.

Izjave nekaterih, da bo širjenje avtocestnega obroča Ljubljana in razširitev povezave do Vrhnike in Domžal povečala pretočnost prometa, so zavajanje.

Proizvajalec navigacijske opreme Tom Tom že več let spremlja in analizira prometne tokove v mestih po svetu in za Ljubljano in okolico ugotavlja, da imamo dve obdobji prometnih zastojev, in sicer med 6. in 8. uro ter med 14. in 16. uro, kar jasno pokaže na vzrok, prihod dnevnih migrantov na delo (https://www.tomtom.com/traffic-index/ljubljana-traffic/).

Dnevnih migrantov v Ljubljano je po statističnih podatkih več kot 138.900 (2021). Dnevni migranti v Ljubljano s širitvijo obroča in povezave do Vrhnike in Domžal ne bodo bistveno pridobili časa potovanja, kajti semaforji na ključnih vpadnicah ne bodo požirali več prometa kot ga trenutno. Če lijak razširiš in pustiš odtočno cev lijaka enako, je tudi pretok enak. Res je, da bo potovalo malenkost hitreje na relaciji Domžale (Vrhnika) - Ljubljana, kjer so zastoji v glavnem posledica neupoštevanje varnostne razdalje in pride do naletov. Če bi hoteli povečati pretočnost dnevnih migrantov na delo, bi morali poleg širitve tudi povečati število izvozov v Ljubljano, kot pojasni razlaga lijaka in kot je razvidno tudi iz zemljevida Tom Tom, ki kaže na zastoje pri izvozih. Ob tem je treba povedati, da trenutno izvajamo prometno politiko na avtocesti, ki ji lahko rečemo »avtocestni odcep v vsako slovensko vas«. Dejansko bi se pretočnost prometa s širitvijo pasov avtoceste povečala le tovornemu prometu, ki bo potoval skozi Ljubljano, kar bo pognalo še več tovornega prometa na ceste, pa si to želimo?

Pretočnost prometa na avtocestah lahko povečamo le, če zmanjšamo promet v urah zastojev in zato imamo več cenejših rešitev kot pa širitve avtocest, kar je le začasna rešitev, kot so pokazale izkušnje drugod in na kar opozarjajo strokovnjaki.

Primer cenejše rešitve je npr. večji poudarek delu na domu/na daljavo. Vlada je sprejela priporočila za delo od doma, dva dni se lahko dela od doma, dva dni je opcija, če so potrebe oziroma upravičeni razlogi in en dan obvezna prisotnost. Temelj odločanja za delo na domu je narava dela, ki to omogoča, nobenega merila pa ne predstavlja oddaljenost od delovnega mesta, ki pa bi moral biti tudi pomembno merilo za zmanjševaje izpustov Co2 in tudi zastojev na cestah. Dodano vrednost pa delo na domu pridobi, če se nehajo pisati poročila, kaj je bilo storjeno in se preide planiranje dela na osnovi usklajenih prioritet. Drug primer je registracija dela. Sodobni vlaki kot tudi avtobusi omogočajo internetno povezavo in z ustrezno programsko rešitvijo se bi lahko npr. državni uradnik, ki se usede na vlak v Mariboru, vključil v delovni proces za čas vožnje in bi tako opravil dve uri. Uporaba javnega prometa bi lahko tako bila konkurenčna osebnemu prevozu na delo z avtomobili. Nekatere organizacije to že počnejo, in to na zaupanje. Uporaba javnega potniškega prometa nasploh bi lahko bila tudi ustrezno spodbujena (plačana) in bi bilo še vedno ceneje kot plačevanje kazni zaradi ne zmanjšanja izpustov C02. Radikalna rešitev je tudi prepoved tovornega prometa med omenjenimi urami.

Dars več kot 90 % prihodkov ustvari s cestninami, prihodki se gibljejo tam okoli 450 milijonov. Prepričan sem, da bi Dars moral del sredstev, pridobljenih od cestnin, nameniti za trajnostno mobilnost in namesto da razmišlja o naložbi v širitev povezave med Domžale Ljubljano, naj se ta sredstva raje namenijo za npr. elektrifikacijo in dvotirnost proge Kamnik-Ljubljana in se na ta način zmanjšajo zastoji ne avtocesti. Z 20 % od cestnin letno bi se nekaj naredilo, kar bi se poznalo tudi na prometni obremenitvi. Seveda pa je vprašanje, ali se politika upa ugrizniti v to kislo jabolko.

Na koncu, kaj pa je naša prioriteta, hiter prihod na delo v času prometnih viškov ali zmanjšanje prometa in s tem zmanjšanje izpustov, ki je naša zaveza naravi in Pariškemu sporazumu.

V kolumni v številki 35 dr. Bogomir Kovač sprašuje, zakaj se ne izdajo državne obveznice, s katerimi bi se financirala obnova po poplavah. Sam se za izdajo zavzema zaradi tega, ker je potencialno veliko domačega varčevanja, ki bi se iz depozitov lahko preusmerile v obveznice in zaradi tega, ker bi bila oblast prisiljena k transparentnosti. Oba argumenta seveda stojita. Je pa vseeno potrebno pri sestavljanju virov financiranja za tako velik projekt, kot je obnova po poplavah imeti pred sabo širšo sliko. In ta je, da je treba za financiranje obnove dobiti tudi več nepovratnih sredstev EU. Pri tem merim na analogijo z Italijo, ki je po potresih 2016 in 2017 uspela dobiti dodatna nepovratna sredstva iz kohezije. In pot do dodatnih nepovratnih sredstev je samo skozi to, da se prej usmerijo posojilna sredstva, ki so na voljo, to je pa 2,7 milijarde EUR, ki so na voljo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. Od EU ne gre pričakovati, da bi za Slovenijo odkrivali kaj novega, ponudili so tisto, kar že imajo pravila Solidarnostnega sklada EU (EUSF) in na voljo so posojilna sredstva MOO, ki se v celi EU porabljajo manj, kot je bilo načrtovano. In tu je zelo gospodinjska logika: Draga Slovenija, vzemi tisto, kar imamo, če bo pa tega premalo, se bomo pa takrat pogovarjali… Od EU imamo trenutno zagotovilo, da bo letos v Slovenijo prišlo 100 milijonov in naslednje leto do 300 milijonov EUR prav tako nepovratnih EUSF sredstev. 400 milijonov EUR bo Slovenija dobila od EUSF, če se izkaže, da bo neposredne in posredne škode za 6,8 milijarde EUR, EUSF namreč financira obnovo do nekje 5,5% vse škode. Od tu naprej pa lahko vadimo, kako dobiti druga sredstva. Kolikor lahko spremljamo, je Vlada RS v kalkulacijo vključila domače vire, ki gredo v solidarnostni sklad, zavarovalnine in ko se seštejejo domači viri, še vedno manjka več kot 3 milijarde EUR. To si bo treba izposoditi in sedaj je razmislek naslednji: ali se to izposodi od EU, ki ima 2,7 milijarde EUR na voljo za Slovenijo ali pa se to naredi z izdajo obveznic in se jih proda domačim varčevalcem. In vedenje, da če se porabi 2,7 milijarde EUR posojilnih sredstev (predvsem vir Evropske investicijske banke), se bo lahko v nadaljevanju apliciralo na dodatna nepovratna kohezijska sredstva (tako kot je Italiji uspelo leta 2017 ob sanaciji potresov, so dobili še 1,6 milijarde EUR nepovratnih sredstev), če pa tega ne storimo, se lahko obrišemo za dodatna kohezijska sredstva in lahko uporabimo samo tisto, kar je ostalo iz prejšnje finančne perspektive. V tem kontekstu pa razmislek kaže, da je bolje jemati posojila EIB. Če je to vstopnica za dodatna nepovratna sredstva. Zdaj pa pozor: od 375 milijard EUR posojilne vreče od MOO, ki je pri EIB, do sedaj uporabljenih 47 milijard. Če to napotuje , da je cena kredita EIB primerljiva s tržno ponudbo, skratka, da cena ni kaj posebej ugodna, imamo dve možnosti, da se pogajamo z EIB in EU hkrati in sicer za 2,7 milijarde EUR in dodatno nepovratno kohezijsko milijardo (in se pri zadnjem sklicuje na prakso do Italije v letu 2017). Ker, če se dobi 2,7 milijarde po ceni, ki je podobna tržni in zraven še ena milijarda, smo v bistvu dobili 3,7 milijarde po nižji ceni. Če tega ni mogoče izpogajati, se suho ugotovi EU nima dobrega odgovora za obnovo ekonomij članic po naravnih nesrečah in se gre v izdajo obveznic.

Posojilni vir je ena stvar in tu je Slovenija odvisna od pogajalskih spretnosti. Po drugi strani pa imamo škarje in platno pri tem, kako se bi denar porabil. Prepričana sem, da je najbolj učinkovito, da se posojilna masa razdeli na manj svežnjev in da se hkrati opremijo večji posojilojemalci. Če je EIB posojilo, se sklene direktna posojilna pogodba in državno poroštvo za zavarovanje. Če se denar zbere s prodajo obveznic, se potem denar plasira na SID banko in slednja iz tega naredi kredite, zavarovanja pa se vzpostavljajo na kolateralih v lasti kreditojemalcev. Eden od večjih kreditojemalcev bi moral biti republiški stanovanjski sklad, da bi s tem denarjem gradil hiše in stanovanja za tiste, ki jim je voda odplavila dom. Republiški stanovanjski sklad je edina institucija, ki ima izkušnjo hkratne gradnje velikega števila stanovanj in hiš in bi se moral najmanj prilagajati na nove naloge, vsi ostali investitorji pa bi bili tu slabši. Če je v kontekstu organiziranja kreditojemalca potrebno razširiti dejavnost na »task force« za gradnjo hiš in stanovanj, pa če je potrebno dokapitalizirati stanovanjski sklad z vložkom v zemljiščih, potem naj se te stvari dokumentacijsko in zakonsko uredijo. Če je dokapitalizacija možna z vložkom zemljišč, ki so v lasti SDH, je treba zakonsko regulirati neodplačni prenos na državo in potem naprej v stanovanjski sklad in hkrati urediti, da se izguba, ki bi jo SDH doživel z neodplačnim prenosom, ne upošteva pri izračunih donosa SDH premoženja. Tako zgrajena stanovanja in hiše se lahko bodisi oddajajo, bodisi se v nadaljevanju odkupijo (predvidevati je, da bi bili ljudje motivirani take nepremičnine čez nekaj let odkupiti).

Drug velik kreditojemalec bi morala biti nova javna gospodarska družba, ki bi opravljala naloge urejanja hudournikov, sanacije hribin in plazišč ipd. Namreč, v Sloveniji nimamo neke družbe, ki bi bila sposobna dobiti večje kredite za celovito izvedbo infrastrukture (DRI je inženiring hiša z relativno majhno bilančno vsoto, DARS pa je specializiran za gradnjo cest). Ker hkrati ugotavljamo, da je potrebno uvesti novo javno službo za urejanje hudournikov, bi bilo smiselno, da se to uredi hkrati. Skratka, ustanovitev nove gospodarske družbe v 100% lasti države z nalogo izvajanja projektov za zaščito pred naravnimi nesrečami. Kapitalski vložek bi jemali iz sredstev, ki se zberejo za sanacijo, to bi potem omogočilo, da bi bila družba finančno močna za najem kredita. Kolateral bi predstavljalo državno poroštvo. Denar iz kapitalskega vložka se porabi za izvedbe sanacije. Država bi z zakonom tudi določila obvezno javno službo urejanja hudournikov in sanacije plazišč. Hkrati pa bi družba delovala kot «task force« za vodenje obnove uničene infrastrukture, gradnje protipoplavnih zaščit, novih prometnic in mostov in tudi zavarovanje poslovnih con. V ta okvir bi tudi umestili tehnične pisarne. Predvsem zaradi tega, ker je formalno lažje umestiti zaposlene v tako družbo. Če bi pisarne delale v okviru ministrstva, bi se zalomilo pri plačnem sistemu in je bolj smiselno, da se temu izognemo. Zakonsko bi morali biti odseki in objekti, ki se popravljajo, poimensko definirani in imeti poseben status zaradi tega, da se kontrolira alociranje sredstev na projekt in da se opredeli, kdo obnavlja objekt ali odsek in kdo ga vzdržuje po končani obnovi. Na tak način se potem omogoči nadaljnje financiranje rednega vzdrževanja. Taka družba bi potem jemala večjo kreditno linijo za obnavljanje infrastrukture. Kredit se zavaruje z državnim poroštvom. Ne morem izključiti, da bi tule bilo porabljeno cca 2 milijardi EUR kreditov, vendar je treba pogledati, kakšna bo škoda.

Predpostavlja se vzdržen poslovni model družbe in sicer v obliki rednih prihodkov iz javne službe urejanja hudournikov in plazišč. Poleg tega bi proračun države in vseh občin plačeval redno letno tarifo za sanacijo, iz tega bi se potem oblikoval vir za vračilo kreditov za sanacijo ob poplavi. Amortizacijski načrti in poslovni načrti se prilagodijo na način, da bi bili prispevki občin nižji od zneska, ki bi ga občine plačevale, če bi same najele kredit za obnovo infrastrukture.

Naslednji veliki kreditojemalci pa bi bili lastniki plinovoda, elektrovodov in telekomunikacijskih - s tem bi financirali obnovo napeljav, ki so bile poškodovane v poplavi.

Vsekakor pa je treba imeti vse scenarije preigrane čim prej. Zlasti zaradi tega, ker je na bruseljskih mizah tudi italijanska vloga za sanacijo poplav v Emilii Romagni. Pa ne gre izključiti še vloge Malte in Grčijeza sanacijo poplav po deževju, ki se dogaja ravno v času tega pisanja. In v tem kontekstu ne morem razumeti stališča fiskalnega sveta, ki bi najprej počakali, da bi videli, kakšna je vsa škoda, potem bi pa začeli zbirati denar. 

Pozne nočne ure in utrujeni prsti so pomešali črke v podnapisu fotografije, objavljene ob članku o Rajmondu Debevcu. Poleg Debevca je na fotografiji njegov dolgoletni trener Lojze Mikolič in ne, kot se nam je zapisalo, Lojze Mikulić. Kdo ve, morda pa je nekje od zadaj sredi noči na vrata potrkal duh pokojnega Branka Mikulića, predzadnjega predsednika vlade rajnke socialistične Jugoslavije. Rajmond Debevec je v času njegovega poveljevanja sicer že tekmoval na olimpijskih igrah in drugih mednarodnih tekmovanjih. In žel uspehe.

Prizadetim se opravičujemo.

Vlado Miheljak je v odzivu na moje pismo zgrešil poanto in s tem potrdil, da ne razume, za kaj pri mizoginiji gre. Prav nič me ne »moti kritika … osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog itd.«, nasprotno, takšno kritiko imam za nujno. Prav tako nisem apologetka T. Gaber, kot je zapisal, nasprotno, v veliki meri se strinjam z njegovo kritiko njenih ravnanj. Vendar obstaja kritika in obstajata etiketiranje in posmehovanje. In ko etiketiranje in posmehovanje očitno ali v podtonu merita na njen spol, imamo opraviti z mizoginijo.

Dalje, neokusno je odločitev predstavnikov ciganskih organizacij za preimenovanje v romske primerjati s »čiščenjem neprimernih vsebin« iz umetniških del. Ekonomija domislice nima s tem nič. Prav tako ne politična korektnost. Politično korektna sem, če Rominji rečem Rominja, ne pa Ciganka, čistunka pa sem, če zahtevam, da se iz književnih del odstranijo zapisi Ciganka, Cigan, ciganski.

In za konec, biti ljubiteljica živali je pač nekaj drugega kot biti nasprotnica deratizacije. Vem, da je meja zabrisana in da jo zlahka prestopiš. Vem pa tudi to, da je ne glede na razne deratizacije (ne le podgan) pobijanja živali in okrutnega ravnanja z njimi absolutno preveč. Zato se ne spodobi o ljudeh, ki se borijo proti temu, namigovati, da bi svoje početje lahko nadgradili v ogrožanje človeškega zdravja.

Tako je, ne spodobi se. Obstaja duhovitost in obstaja zasmehovanje. Tudi tu je meja tanka. Očitno pretanka za Vlada Miheljaka.

Mladinin kolumnist Vlado Miheljak je v odgovoru Barbari Rajgelj, Mojci Dobnikar in meni oziroma »zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T.G«, kot nas je družno etiketiral, »skuhal« pravcati bosanski lonec. Bosanci_ke in Hercegovci_ke to jed uporabljajo tudi kot prispodobo, ko želijo povedati, da je nekaj mešanica različnih sestavin oziroma da gre za kompleksno zadevo ali pojav. V. Miheljak nam, žal, ne razkrije recepta, na podlagi katerega je sestavil svoj bosanski lonec. A na podlagi prebranega se mi zdi, da recepta pravzaprav sploh nima in da je v lonec, brez razmisleka, nametal vse sestavine, ki so se v tistem trenutku znašle v njegovi kuhinji. Za seboj pa je pustil razdejanje, kakršnega za seboj pusti moj desetletni sin, ko eksperimentira v kuhinji. Seveda, kot razumevajoča starša, ki razumeta, da otrok brez kaosa ne more razvijati ustvarjalnosti, razdejanje v kuhinji pospraviva soprog ali jaz, ali pa kar oba skupaj.

Kar se tiče sprejemanja odgovornosti za razdejanje, ki ga puščajo za seboj, so večinski (privilegirani) moški, kljub več kot pol stoletni starostni razliki, na približno isti ravni kot desetletni otrok. Pač, delajo, govorijo (in pišejo), kar se jim zahoče. Pa četudi s tem nekoga brez vsakršne podlage etiketirajo kot »zagovornico emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T.G«. Kljub temu da je V. Miheljak vsem trem prilepil isto etiketo, govorim zgolj v lastnem imenu, Barbara in Mojca pa naj govorita zase; seveda, če se bosta tako odločili. V nadaljevanju se osredotočam na nesramna podtikanja in insinuacije, ki se nanašajo bodisi name osebno bodisi politično, kot na predstavnico Vesne – zelene stranke:

1. V svojem pismu, v katerem sem V. Miheljaka predlagala za podelitev pokala (lahko tudi za podelitev bodeče neže) za enega najbolj eklatantnih primerov »mansplaininga«, sploh ne komentiram njegovih izjav o Tini Gaber, temveč utemeljujem, da njegov »mansplaining« Barbari Rajgelj predstavlja eno najbolj razširjenih oblik mizoginije, s katero se srečujemo ženske praktično vsak dan. In tudi Miheljakov odgovor sodi v kategorijo »mansplaininga«, saj nam še vedno poskuša dopovedati, da se feministke motimo in da nas bo zato on, moški gospodar, podučil, kaj je mizoginija. Navsezadnje, kaj pa o mizoginiji vemo feministke, ki smo svoja življenja posvetile boju proti patriarhatu oziroma falokraciji, če uporabim izraz Françoise d’Eaubonne? Sodeč po pisanju V. Miheljaka, očitno (pre)malo.

2. Če pa že govorimo o pojavu »avtonomne aktivistke T.G.«, v njem ne vidim prav nobenega emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja. Ravno nasprotno, Tina Gaber igra natanko tisto vlogo, ki ji jo je določil moški gospodar, to pa je v tem trenutku njen partner Robert Golob. To, sicer nehote, potrjuje tudi sam V. Miheljak, ko zapiše, da »še portal GOV.SI objavlja fotografije in zapise njenih (T.G.) aktivnosti«. Ne vem, kako si to predstavlja V. Miheljak, ampak zapisi na GOV.SI so strogo cenzurirane vladne objave, objavljajo pa jih PR-ovci_ke v imenu vladajoče oblasti.

3. Najpodlejša insinuacija, ki si jo je dovolil V. Miheljak, pa je tista, s katero poskuša vzpostaviti ne ravno enačaj, ampak vsaj navezo med mano in SDS. Ne vem, kakšen pokal je Janševa mladež podelila V. Miheljaku, a vendarle sem prepričana, da mu niso očitali mizoginije. Prav tako ne vem, kakšna logika je vodila V. Miheljaka, da se je v tej razpravi zaletel še v Vesno – zeleno stranko, katere podpredsednica sem, ter v Vesnina sopredsedujoča Uršo Zgojznik in Uroša Macerla, ki ob napovedi ustanovitve stranke Vesna decembra 2021 v Studiu City nista želela odgovoriti na vprašanje, »ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS«. Očitno zgolj s ciljem, da bi dobil »potrditev«, da je Vesna, z njo pa tudi jaz, potencialna SDS kolaborantka. V. Miheljak si je tako prisvojil vlogo vrhovnega arbitra, ki presoja, kdo v slovenskem političnem prostoru je pravoverni_a levičar_ka, kdo pa odpadnik_ca od levičarske dogme. Na tej točki postane tudi jasno, da se je Vesna znašla v procesu preizpraševanja njene »pravovernosti« zato, ker je, navsezadnje, tudi ona ženska. Vesni je, kot prispodobi zelene ekofeministične politike, pač treba pojasniti, kdo je ona. In, tako kot V. Miheljak ve, kako se ne bi smela oziroma bi se morala obnašati premierjeva partnerka, in kot dopoveduje feministkam, da zapis, da je Tini Gaber treba postaviti meje, ni odraz mizoginije, tako si V. Miheljak dovoli tudi, da me poduči o Vesnini in, posledično, moji politični identiteti. A če si izposodim Miheljakov manever, s katerim me poskuša povezati s SDS, moram sporočiti, da je pri tem, žal, prepozen. Kajti, prehitela ga je SDS, ki me je preko svojih medijev označila za »bošnjaško migrantko« in »levičarsko izdajalko«, ki »slovensko vlado blati v tujini« in ki je »v prostem času aktivna v radikalni Levici« (Levičarsko kvizlinštvo: Zaposluje in plačuje jo slovenska vlada, ki jo blati v tujini! | Nova24TV). — Jasminka Dedić, Ljubljana

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) vas na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih prosi za objavo prikaza nasprotnih dejstev, vezanega na članek z naslovom »Zahodni zgledi«, ki ste ga v Mladini objavili dne 18. 8. 2023. V pričujočem prispevku sta objavljena dva poudarka, ki po našem mnenju terjata dodatno pojasnilo.

Avtor prispevka navaja, »da je zaporska populacija v Sloveniji med najhitreje rastočimi« in to podkrepi s podatki Sveta Evrope o 23 % porastu zaprtih oseb v enem letu. Ta podatek je potrebno dati v širši kontekst in opozoriti, da se v njem odražajo ukrepi iz interventne zakonodaje v času epidemije: prekinitev zaporne kazni, predčasni odpusti s prestajanja kazni zapora in nepozivanje sodišč na nastop kazni, ki so začasno znižali zaporsko populacijo. Po izteku veljavnosti teh ukrepov je število zaprtih poraslo in se vrnilo na raven pred epidemijo. Težko torej neposredno primerjamo število zaprtih oseb v letu covid-19 ukrepov in v letu po njem, ne da bi pojasnili razloge za velika odstopanja v številkah. Drži pa dejstvo, da so slovenski zapori prezasedeni (trenutno 116,1 %) in da si obetamo rešitev teh dolgoletnih težav z novogradnjo ljubljanskega zapora v Dobrunjah.

Prav tako bi želeli opozoriti še na, po našem mnenju, neprimerno primerjavo med ameriškimi in slovenskimi zapori ter zaprtim temnopoltim prebivalstvom v ZDA in zaprtimi tujci pri nas. V ZDA poznajo tudi sistem privatnih zaporov, delež zaprtih na 100.000 prebivalcev pa je tam več kot 10-krat večji v primerjavi s Slovenijo. Po drugi strani je pri nas porast deleža zaprtih tujcev posledica naraščanja kaznivih dejanj nezakonitega prehajanje meje ali ozemlja države od leta 2018 dalje in je povezan s širšim kontekstom migracijskih tokov v Evropi. Vzroki za polne zapore v obeh izpostavljenih zaporskih sistemih so torej kompleksni in različni. Sistema sta iz več razlogov težje primerljiva, zato upamo, da bo Slovenija s svojo kazenskopravno politiko in zasledovanjem namena kaznovanja ostala primerljiva predvsem s skandinavskimi državami.

Ob neproduktivni polemiki z Barbaro Rajgelj, Jasminko Dedić in Mojco Dobnikar se je spet potrdilo, da v tabuje nikakor ni priporočljivo drezati. Pred časom sem doživljal orkestriran napad, ko sem kritično ocenil nekakšen iniciacijski nastop predstavnice in predstavnika takrat nove stranke Vesna v Studiu City (13. 12. 2021). Zapomnili smo si ju po poudarjanju nadideološkosti stranke in sploh problematike okolja ter še zlasti, da na trikrat ponovljeno vprašanje, ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS, nista odgovorila. Torej, s politiko, ki javno minimalizira ali kar zanika podnebne spremembe; ki je prav v času omenjenega nastopa izvajala brutalno prakso urejanja problema beguncev; ki je, ne nazadnje, realizirala peklenski načrt za največjo poosamosvojitveno sramoto – izbris dela prebivalstva iz registra. Ker sem nakazal, da je nadideološki spoprijem z okoljsko problematiko iluzija in zavajanje, da tega spoprijema ne gre ločevati od boja za človekove pravice, pravice manjšin, da je navsezadnje tudi ekologija imanentno razredno vprašanje, se je vsulo name, češ da neupravičeno in nekorektno sesuvam »naše«. Khm, naše? Podobno se je vsulo, ko sem napisal, da je kandidatka Levice na lanskih županskih volitvah za MO Ljubljana Nataša Sukič vstopila v kampanjo popolnoma nepripravljena, oborožena zgolj s splošnimi floskulami, in nastopala z opazno nerazčiščenimi razmejitvami med ingerencami države in lokalne skupnosti.

In povrh v soočenjih pozivala takratnega in sedanjega župana Jankovića, naj se samoomeji (!) in ne kandidira ponovno, kot mu to omogoča zakon. Si predstavljate: gospa (ali tovarišica, če ji je ljubše) že drugo legislaturo kot poslanka Levice sedi v DZ in sooblikuje zakonodajno oblast, pa se pred tem ni spomnila, da bi sprožila proceduro za spremembo zakona? In se je spet vsulo, češ, a res moraš sesuvati ravno »našo« kandidatko … In sedaj nekatere moti kritika neke neobvladane osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog v ustroju države, ki jih naša zakonodaja ne predvideva. In to je ne glede na vsebino izrečene kritike mizogonija?! Zakaj? Zato ker je ta oseba ženska. V središču zapisov vseh treh omenjenih (Rajgelj, Dedić, Dobnikar) sta dva elementa. Prvič, da sem Tino Gaber (T. G.), k delovanju katere je bila izrečena kritika, označil za starleto, drugič, da ji kot ženski odrejam meje. No, dejansko sem zapisal: »Problem nastane, ker ne gre za zgolj eno od starlet, ki kraljujejo na družbenih omrežjih, ampak za premierovo partnerko, ki si ni in ki ji (predvsem) niso odredili mej.«

Naj torej nadaljujem tam, kjer je Mojca Dobnikar končala, pri opredelitvi pojma starleta v SSKJ: »privlačna mlajša ženska, ki je medijsko znana predvsem zaradi pogostega pojavljanja v rumenem tisku«. Izpeljanke porno starleta, ki jo Mojca Dobnikar navaja, nisem uporabil in je to napletanje in podtikanje za doseganje učinka. O. K. Če nekoliko zastareli pojem »rumenega tiska« razširimo še na plažo družbenih omrežij, kaj glede na definicijo ne drži? T. G. se pojavlja prav tam, v rumenem tisku in družbenih medijih v funkciji nenehnega samopromoviranja, samorazkazovanja. Vse, tudi aktivizem in domnevna dobrodelnost, je v tej funkciji. Pač nekakšna oblika socialnega ekshibicionizma. Ta perverzija se je do obisti pokazala, ko je dan po najhujši vodni ujmi obiskala direkcijo Rdečega križa, kjer jo je sprejela generalna sekretarka in se ji zahvalila za prostovoljstvo (!?). Jo sprejela kot kaj, kot koga? Najbrž tako, kot je osebno sprejela in se poimensko zahvalila tisočem in tisočem prostovoljkam in prostovoljcem, kajne? Ta bizarni izpad je zgolj vrh ledene gore. T. G. brez formalnega statusa paradira po vladnih prostorih, nepooblaščeno organizira sestanke z izbranimi skupinami nevladnikov. Vpliva na kadrovske odločitve, na ukrepe vlade. Oporeka strokovnim elaboratom in mnenjem ... T. G. je, ko ji ustreza, neodvisna in avtonomna aktivistka, ko to bolje unovči za samopromocijo, pa je partnerka premiera. Prva dama? Še portal GOV.SI objavlja fotografije in zapise njenih aktivnosti (!?).

In tu je ključni problem in zmota Mojce Dobnikar, ko napiše: »Pravila vedenja v položaju premierove partnerke so pravila vedenja, ne pa odrejanje mej.« Namreč, pravila vedenja glede na vlogo so jasna in v tem primeru eklatantno kršena. Zato – še enkrat – kdor jih vseeno krši ali jih ne razume, mu je pač treba postaviti meje. Kako sicer? To pač nima nič opraviti s spolom, ampak s hojo čez rob.

Se pa v tej točki zapletanje apologetk T. G. ne konča. Mojca Dobnikar se zgraža nad mojim retoričnim vprašanjem, ali bo naslednja intervencija »prve dame« nasprotovanje deratizaciji podgan. Češ da je to zaničevalen odnos do vseh, ki si prizadevajo za čuteči odnos družbe do živali. Khm, čisto zares poznam osebo, ki ima udomačeno podgano, tako kot ima kdo drug kanarčka, mačko, psa, pitona … V čem je razlika? V tem, da imajo nutrije lepši kožušček od podgan? To je približno tako kot v kakšni distopiji (ali utopiji, če hočete), kjer bi ženske zavladale svetu in bi ohranile (za razplod) postavne mladeniče, grde, debele, plešaste, ostarele, neatraktivne pa bi deratizirale.

In še k problematiziranju politične korektnosti. Mojca Dobnikar evidentno ni razumela ekonomije domislice, ki jo je avtoironično lansirala sama etnična skupnost (!), ali se jih prav naslavlja Cigani ali Romi. Pravo vprašanje samega poimenovanja je vprašanje, koliko otrok skupnosti obiskuje in konča šolo, koliko je mrtvorojenih, kakšne so elementarne življenjske razmere (voda, elektrika ...), kakšne so zaposlitvene možnosti ... Zato so bili Romi ob nastanku šale tisti, ki so v partiji, ki so »na liniji«, preostali pa so se zavedali, da še naprej živijo cigansko življenje ...

Jasminka Dedić je zmotno ali zavajajoče v zaključku svojega pisma zapisala, da sem Barbaro Rajgelj obtožil intelektualne lenobe zaradi zapisa na Facebooku, v katerem me je označila za »mizoginega moškega kolumnista«. Ne, ni razumela, lenoba je, ko na mestu, ki mi ni dostopno za sledenje in ugovor, lahkotno stigmatizira in se z eno besedo ne potrudi utemeljiti kategorizacije. Sicer pa me je J. Dedić predlagala za nekakšen pokal. Prepozno! Takšno priznanje mi je pred časom že podelila Janševa mladež, torej podmladek tiste politike, s katero njena stranka Vesna ne bi imela apriornih težav sodelovanja.

Sicer pa v razmislek in pomoč zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T. G.: ko še ni vedela, da bo prva dama, je v eni svojih objav lansirala vic, za katerega trdi, da je njena domislica. Torej: »Lek je poslal v Afriko tono zdravil. A so pošiljko v celoti zavrnili.

Zakaj? Ker je pisalo: vzemi po jedi!« V nekem drugem zapisu pa je v času, ko se je pri nas sredi zime zbirala pomoč za žrtve uničujočega potresa na Haitiju, duhovičila: »Prosim Karitas, da se na poti na Haiti ustav še kle pr men ... rabm dodatne odeje. Lp Zmrznjeni Slovenije.« Pa dober tek!

Julija smo poročali, da je »komisija za splošno maturo Državnega izpitnega centra (RIC)« po oceni zagovornika načela enakosti ravnala diskriminatorno, ko naj bi dijakinji s potrjenimi težavami pri branju – med drugim naj bi trpela zaradi skotopičnega sindroma, ki ga uradna medicina resda ne priznava – onemogočila rabo pripomočka za lažje branje pri pisanju mature. Ob tem so nas iz izpitnega centra opozorili, da RIC ne odloča o prilagoditvah za kandidate s posebnimi potrebami na maturi, niti nihče drug, ki bi ga RIC lahko pooblastil. Člane Državne komisije, s katero sodeluje RIC pri pripravi in izvedbi splošne mature na šolah, po zakonu o maturi imenuje pristojni minister za šolstvo in ne RIC. O prilagoditvah za posamezne kandidate s posebnimi potrebami odloča izključno Državna komisija, ki mora pri odločitvah upoštevati področno zakonodajo. Za nejasnosti v objavljenem članku se RIC-u opravičujemo. 

Že od nekdaj so govorili, da ob nesreči spoznaš ljudi. V letošnjem letu, ko smo doživljali vremenske ujme, kakršnih ne pomnimo, se je ta stara resnica dokazovala po vsej naši državi in tudi širše. Naši prostovoljni gasilci so to dokazovali že ob silovitih požarih na Krasu, letos pa še ob neurjih s strelami, nalivi in točo, ki so uničevali polja, sadovnjake in vinograde, viharji so odkrivali strehe in lomili drevje, z divjanjem naraslih vodotokov, ki so odnašali mostove, rušili hiše in druge objekte ter poplavljali naselja. Pri svojem strokovnem in požrtvovalnem delu so naši prostovoljni gasilci upravičeno umeščeni na sam vrh takih organizacij v svetovnem merilu.

Ob letošnjem vremenskem peklu je veliko družin izgubilo streho nad glavo, pogosto je bilo ob tem uničeno tudi vse v hiši, od kleti do podstrešja. Ob takih nesrečah so jim priskočili na pomoč številni sosedi, sovaščani in drugi, ki so jih reševali iz vode in blata, nato pa nudili tudi nastanitev v svojih hišah in lokalih. Ob tem reševanju ljudi niso zapustili hišnih ljubljenčkov vseh pasem, zato so tudi njih preselili na varno. Na spletno aplikacijo Poplave 2023, kjer so ponudbe za pomoč ob poplavah, se je v dveh dneh prijavilo več kot 22. 000 ljudi. Takšno pomoč so nudile tudi organizacije Rdeči križ, Karitas in Inštitut 8. marec.

Ob taki solidarnosti in nesebični pomoči smo se prepričali, da so pri nas zelo dobri ljudje, kar je v nasprotju z ocenami pred temi najhujšimi nesrečami v naši državi, da smo vsi sprti med seboj, če že ne kar tako sovražni, da bi si z veseljem zakuhali celo državljansko vojno, ko bi »gospa s koso« kosila po levih in desnih sprtih bregovih. Na podlagi vsega tega, kar doživljamo ob teh nesrečah, lahko z gotovostjo zaključimo, da nam je ta velika nesreča dan potem odprla oči. Večina ljudi je zelo dobrih in solidarnih, ko drugi potrebujejo pomoč. Povsem drugačni pa so nam vsem znani politiki, ki netijo sovraštvo in si želijo izrednih razmer zaradi svojih blodenj in podlih interesov. 

V. Miheljak je 4. 8. 2023 v Mladini napisal, da ga je B. Rajgelj v zvezi z zapisom o Tini Gaber označila za mizoginega in da naj se mu kaj takega doslej še ne bi zgodilo. Mogoče je pozabil, mogoče pred leti ni razumel namiga, mogoče pa (seveda povsem upravičeno) razlikuje med namigom in oznako ...

V zapisu o Tini Gaber je pravzaprav naredil nekaj zelo podobnega tistemu, kar očita – Tini Gaber. Kajti »ne gre za zgolj eno od starlet«, res ne, gre »za premierovo partnerko«, kot sam pravi. Če od nje terja, da se vede v skladu s to vlogo, naj jo tudi sam obravnava v skladu s to vlogo. Naj je torej ne obmetava s starleto in naj premisli, preden napiše, da ji »niso odredili mej«. Nekdo je ni pravi čas po prstih, ali kako?! Pravila vedenja v položaju premierove partnerke so pravila vedenja, ne pa odrejanje mej. In če ji očita, da se pravil ne drži, bi javni bonton – če ga je še kaj ostalo – terjal, da se jih pri tem tudi sam drži. A Miheljak se raje posmehuje: »Kaj bo naslednji aktivistični poseg ljubiteljice živali? Boj proti deratizaciji podgan?« Prezirljivo in počez opravi z zavzemanjem za pravice živali, tako da ga poveže z deratizacijo podgan. Njegov zapis o Tini Gaber ni le mizogin, temveč tudi zaničevalen do vseh, ki si prizadevajo za čuteč odnos družbe do živali.

Poleg tega benti čez politično korektnost, v isti sapi kritizira Janeza Janšo in Tino Gaber ali pol stoletja staro formalno odločitev ciganskih organizacij za preimenovanje Ciganov v Rome in današnje lomastenje čistunov po umetniških delih. Ob tem tudi jaz bentim, a ne čez pomanjkanje politične korektnosti, temveč čez pomanjkanje teoretske in človeške poštenosti.

P. S.: Glede na razlago SSKJ, da je starleta »privlačna mlajša ženska, ki je medijsko znana predvsem zaradi pogostega pojavljanja v rumenem tisku«, in primera, ki ga navaja – »porno starleta; želi si biti prava igralka, ne le starleta« –, raje ne razpredam dalje o mizoginih podtonih Miheljakovega zapisa. 

V 32. številki Mladine smo lahko prebrali več zanimivih prispevkov, ki neposredno ali posredno zadevajo katastrofo zaradi enormne količine padavin nad Slovenijo. Najbolj tehten se zdi intervju s krajinsko arhitektko Darjo Matjašec, ki načenja kar nekaj po krivici zanemarjenih tem. Upajmo, da ga bodo brali in razumeli tudi odločevalci.

Zanimiv, a žal nekoliko enostranski, pa je intervju z zgodovinarjem Petrom Frankopanom. Tam med drugim preberemo, da bomo doživeli velik vulkanski izbruh, a da ne vemo, kdaj. Tak velik izbruh, ki odločilno vpliva na vreme, pa se je že zgodil januarja lani blizu otočja Tonga. Gre za izbruh podvodnega vulkana v globini 150 m, ki je, kot poroča NASA, (poleg žveplovega dioksida) porinil v troposfero, na višino do 58 km, ogromno količino vodne pare, tako da se je količina vode na nebu povečala za 10% (po izsledkih študije skupine meteorologov pa celo za 13%). Ta dodatna voda bo vplivala na podnebje še okoli 10 let, strokovnjaki pa ne vedo, ali bo večji vpliv ogrevanja zaradi zračne vlage ali ohlajanja zaradi SO2. Vsekakor pa je to najbolj daljnosežen izbruh v zadnjih 140 letih in sploh prvi znani izbruh podvodnega vulkana takih razsežnosti, zato meteorologi vpliva takih dogodkov še niso mogli vključiti v svoje modele.

Najverjetneje pa je ta izbruh glavni vzrok za ekstremne vremenske pojave v zadnjem letu (vročinski valovi in rekordi pri padavinah in nizkih zimskih temperaturah, kot je -53°C tri dni zapovrstjo na severovzhodu Kitajske, ali pa 3 m snega v južni Kaliforniji, kjer sneg komajda poznajo).

Pozna se, da je Frankopan Britanec in zato prezre dejstvo, da plenilski kapitalizem angloameriškega tipa nikakor ni merilo za celotno zgodovino človeštva, v kateri najdemo veliko primerov do narave in naravnih virov precej bolj prizanesljivega gospodarjenja, ki pa ga je zatrlo (ali ga še zatira) nebrzdano dobičkarstvo, ali pa so ga uničili osvajalci. Trditve, da je človeštvo že ves čas uničevalo naravo, so pač veliko poenostavljanje, če ne celo izkrivljanje zgodovine.

Sindikalne centrale izražamo veliko priznanje civilni zaščiti, gasilkam in gasilcem, vojski, policiji, reševalcem, humanitarnim in drugim nevladnim organizacijam ter vsem ključnim delom javnega sektorja, ki so s svojim delovanjem pripomogli k takojšnjemu odzivu in reševanju ljudi, živali in premoženja.

Zahvaljujemo se svojemu članstvu ter prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ki neutrudno prispevajo k čimprejšnji pomoči in obnovi območij, ki so jih prizadele julijske ujme. Slovenija je pokazala, da je solidarnost resnično naša temeljna vrednota.

Zdaj se začenja čas obnove uničenih domov, javnih objektov in infrastrukture. Zato sindikalne centrale skupaj pozivamo delodajalska združenja, s katerimi (poleg vlade) sestavljamo Ekonomsko-socialni svet, da pozovejo svoje člane (delodajalce), naj v času obnove ne dvigujejo cen blaga in storitev.

Še zlasti to velja za ponudnike hrane in pijače, gradbenega materiala, pohištva in bele tehnike ter za izvajalce vseh oblik gradbenih, inštalaterskih, mizarskih in drugih storitev, ki bodo prepotrebne v času, ki sledi. Prepričani smo tudi, da bi se lahko pri marsikaterem podjetju marže tudi znižale. S tem pa bi se lahko znižala tudi cena blaga ali storitve. Zdaj ni čas za “vojno dobičkarstvo”, zdaj je čas, da solidarnost pokažejo tudi delodajalci.

V trenutnih razmerah, ki jih poleg naravnih nesreč krojita tudi visoka inflacija in z njo povezana draginja, banke beležijo enormne dobičke. Zlasti nesprejemljivi so tisti dobički, ki nastajajo na račun kontinuiranega dvigovanja obrestnih mer za posojila in hkratni stagnaciji obrestnih mer na depozite, ki so daleč pod stopnjo inflacije. Nekatere

evropske države (npr. Italija) so že uvedle dodatne obdavčitve t. i. izrednih dobičkov bank. Zato sindikalne centrale pozivamo Vlado Republike Slovenije k uvedbi dodatnega davka na tovrstne dobičke bank v Sloveniji ter proučitvi možnosti za odpis oziroma moratorij na odplačevanje posojil ob nespremenjenih obrestnih merah za tiste, ki so jih poplave najhuje prizadele.

Hkrati sindikalne centrale pričakujemo, da bo Vlada Republike Slovenije nadaljevala s pripravo in sprejemanjem interventnih ukrepov za pomoč ljudem, v katero bo enakopravno vključevala tudi sindikate, pri čemer bomo tvorno sodelovali.

— Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Lidija Jerkič; Konfederacija sindikatov javnega sektorja, predsednik Branimir Štrukelj; Konfederacija sindikatov Slovenije – PERGAM, predsednik Jakob Počivavšek; Konfederacija novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost, predsednica Evelin Vesenjak; Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, predsednik Petar Majcen; Slovenska zveza Sindikatov – Alternativa, predsednik Zdenko Lorber; Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost, predsednik Albert Pavlič

Uvodnik urednika Mladine in razkritja novinarjev Boruta Mekine in Luke Volka so dejansko alarmantna.

A poleg navedenih podjetnikov predstavljajo velik problem tudi uradniki paradržavnega SDH, ki že desetletja krožijo in »prodajajo« svoje znanje tistim podjetjem, kjer ima SDH vpliv. Pri zdravnikih, ki jih (delno upravičeno) obsojamo, se temu reče podjemne pogodbe. Omenjeni uradniki, ki se za seje NS in raznih komisij »pripravljajo« znotraj delovnega časa v okviru redne zaposlitve v SDH in s tem svetovanjem zaslužijo bistveno več kot večina zdravnikov po podjemnih pogodbah, pa so pred javnostjo skriti. Sam bi jih imenoval koritniki. Pri koritu se podpirajo, saj drugače ne moremo razumeti, da je bivši šef SDH, Janez Žlak, še vedno predsednik NS Petrola.

Ob prebiranju letnega poročila SDH, ki je objavljeno na spletni strani, je ocenjen dosežen ROE portfelja RS in SDH 2,8 odstotka!? Torej mnogo pod višino inflacije, kar pomeni, da so bili upravljalci neuspešni, davkoplačevalci pa oškodovani. Toda vodstvo SDH in posamezni vodilni znotraj SDH za svoj slab rezultat niso »kaznovani«, temveč poleg plače, raznih ugodnosti, bonusov itd. dobijo »nagrado« za delo in nadzorovanje v okviru NS družb, ki so neuspešne. Razumi, kdor lahko!

Poglejmo samo predsednika uprave, ki poleg za redno delo, prejema dodatno plačo za nadzorovanje Telekoma, DUTB in GEN energije. Se spomnite »argumentacije« za višje plače (18.500 EUR) zaradi večjega obsega dela. Ob splošnem zgražanju javnosti pa smo vsi pozabili na nekaj zelo pomembnega: kako lahko ob povečanem obsegu dela hkrati nadzoruje tri strateška slovenska podjetja.

Podobno velja za druge člane uprave.

Pa tudi na primer za strokovno direktorico OE gospodarstvo in turizem, ki dosega podpovprečne donose z vidika polnjenja proračuna, hkrati pa opravlja razne nadzorniške funkcije že vsaj od leta 2012, ko je bila predsednica NS Casinoja Bled, trenutno pa opravlja, poleg ostalega dela, še funkcijo predsednice RK Slovenskih železnic in članico NS.

In uprava SDH ob vseh teh dejstvih v omenjenem letnem poročilu SDH za leto 2022 kot pomembni dosežek navede »okrepljen razvoj korporativnega upravljanja«.

Stavek: »Ustvarili smo dobro podlago za učinkovitejše upravljanje naložb v prihodnje,« pove veliko. Donosi za družbo so nekje v nejasni prihodnosti, plačila za njihovo »strokovno« delo, ki presega plačo predsednika vlade vsaj za petkrat, pa so v sedanjosti.

Torej problem ni samo v podjetnikih.

Dovolj imam starejših intelektualcev, ki si jemljejo pravico, da mlajše kolegice učijo, kaj je mizoginija in seksizem. Že 30 let poslušam in gledam naše politike, profesorje, intelektualce, umetnike, novinarje in dežurne komentatorje, kako nas podučujejo, nam razlagajo in dopovedujejo, da nečesa ne razumemo ali pa nismo zmožne razumeti. Gre pa za najbolj razširjeno obliko moške mizoginije,

ki ji pravimo »mansplaining« (uporabljam angleški izraz, ker beseda še ni dobila domovinske pravice v slovenskem jeziku) in s katero označujemo strategijo pohabljanja ženskega govora. Gre za strategijo, ki jo je novinarka Lily Rothman opredelila kot »razlaganje, ki se ga poslužuje razlagalec ne glede na to, da tisti_a, ki mu / ji razlaga, o tem ve več kot razlagalec, kar pogosto počne moški ženski« (A Cultural History of Mansplaining).

Prepričana sem, da vsaka ženska ve, o čem govorim. Dubravka Ugrešić, ki je umrla pred nekaj meseci, je v enem intervjuju, objavljenem v njeni zadnji knjigi s pomenljivim naslovom »Nagobčnik za čarovnice« (Brnjica za vještice, 2021), priporočila, da v kolikor želimo spoznati pravi pomen besede mansplaining, preberemo Andrićevo kratko zgodbo »Zloraba« (Zlostavljanje). V njej bodo bralke in bralci izvedeli vse o mansplainingu, saj, kot pravi Dubravka, »Večinski ’balkanski moški’ (k temu bi sama dodala tudi večinskega srednjeevropskega ali mediteranskega moškega) – pa naj bo on politik, delavec, književnik, uradnik, profesor, nogometaš, intelektualec, kriminalec  – je gazda Andrija, Andrićev zlorabljalec. Vsaka ’balkanska ženska’ (pa tudi vsaka srednjeevropska in mediteranska ženska) bi, če bi le hotela, v liku gazde Andrije lahko prepoznala politike svoje države, svojega moža, ljubimca, prijatelja, brata, lastnega sina, soseda, pa tudi sodobne pisatelje, katerih knjige z veseljem prebira.«

V slovenskem socio-kulturnem prostoru, v katerem se prepletajo srednjeevropski, balkanski in mediteranski hegemonski maskulinizmi, je mansplaining povsem običajen in vsakdanji pojav, prepoznamo pa ga v različnih taktikah, ki segajo od omalovaževanja, prekinjanja, utišanja, sabotiranja do patroniziranja ženskih govork s strani moških. Pokal za enega najhujših primerov mansplaininga, ki sem jih v zadnjem času zasledila v slovenskih medijih, si po mojem mnenju zasluži Mladinin dolgoletni kolumnist Vlado Miheljak, ki je Barbaro Rajgelj, zaradi zapisa na Facebooku, v katerem ga je označila za »mizoginega moškega kolumnista«, obtožil »hude intelektualne lenobe«.

Da pa tudi mene ne bi doletela podobna javna diskvalifikacija, pozivam Vlada Miheljaka, da prebere esej feministične avtorice Rebecce Solnit z naslovom »Men still explain things to me«. Branje toplo priporočam tudi vsem drugim večinskim (beri privilegiranim) moškim. Tistim, ki se želijo »podučiti«, kako se izogniti mainsplainingu, pa priporočam, da si pogledajo BBC-jevo razlago »Mansplaining, explained in one simple chart« (https://www.bbc.com/worklife/ article/20180727-mansplaining-explained-in-one-chart). 

Ja, spoštovani Repovž, bo potrebno spremeniti pogled. Kot naročnik Mladine redno z veseljem preberem vaše uvodnike, ki so pronicljivi in se večinoma strinjam z vašim razmišljanjem (z razliko od Pamfletov, ki jih že leta ne berem). Ta vaš zadnji uvodnik je pa po mojem mnenju malo, če ne precej, mimo. Da ne bom opisal še drugih vaših trditev ali ugotovitev, bom pokomentiral samo naslednji del: »Slovenija je bila stoletja in tisočletja del drugih držav, nekakšna večna kolonija, vojne so nas predajale zdaj v roke enih, nato drugih, vedno znova so si ti drugi za te boje vzeli ljudi tudi s tega območja, pa tudi vse drugo, kar jim je prišlo prav. Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje (dejanske in sodobnejše), obeh spolov, kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, pa so večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, za potrebe obvladovanja tega območja svoje države (ker to smo bili, del neke druge države).«

Vemo, da Slovenija ni mogla biti del druge države, ker ni obstajala, obstajali smo samo Slovenci bolj in manj pogosti (večinski) v različnih deželah. In vsaj kar se Avstrije in Jugoslavije tiče, nismo bili samo del teh držav, ampak sta to bili tudi naši državi. In z »vojnami« (med fevdalci in kraljevinami) so se predajala vsa evropska območja in ne samo slovenska.

Ves čas podrejenosti avstrijskim cesarjem in cesarici smo bili enakopraven narod, če odmislimo obseg uporabe slovenskega jezika v pokojni AO natančneje Avstriji (a sploh veste, kako se je to reševalo v VB z Irci, Valižani in Škoti?) , katere del smo pravzaprav bili. In avstrijski cesarji (in plemiči) so bili nad-narodni, kot vsi kralji in kraljice od srednjega veka naprej, evropske kraljevske med sabo povezane družine kot poseben nad-narod. Njim je bilo več ali manj vseeno, katerega naroda so njihovi tlačani. Soustvarjali in so-vodili smo to državo. V vseh segmentih. Da smo bili kolonija, ne bo držalo. Za kolonijo je predvsem značilno, da tam kolonizator vlada s kolonialnimi zakoni, torej drugačnimi in predvsem slabšimi, kot v matični državi. Nisem še slišal, da bi npr. na Štajerskem, veljali kakšni drugačni zakoni, kot na Dunaju, na Tirolskem, na Češkem, Kranjskem … V osnovnih šolah so nas učili, da je AO bila ječa narodov? A res? Torej so bili tudi nemško govoreči Avstrijci v ječi, lastni ječi? Ker so bili prav tako manjšina. In tudi še nisem slišal, da bi nemško govoreči Avstrijci kaj drugače izkoriščali ljudi in zemljo glede na narodni status. A je naš kmet plačeval višje davke in imel kakšne prepovedi in zapoved več kot avstrijsko nemški?

Tudi o tem, da so »kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, … večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, …«, je tudi potrebno spremeniti pogled. Južne železnice niso menda zgradili samo za »Dunaj in cesarja«? Gradili šole? Ceste in sadili jablane ob njih …? Res bo potrebno podrobno opisati avstrijskega »kolonizatorja«. Ga na novo izumit? Jaz ga ne vidim.

Tudi ta trditev je za osvežitev pogleda: »Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje …«? Kdaj in kam? V času nacistične Nemčije že, kaj drugega se pa ne spomnim. Razen za časa Rima, za tisti čas pa tako ali tako ne vemo zagotovo, če smo sploh bili tu. Pozabljamo pa, da so k nam uvažali nemške »sužnje«, delavce za rudnike in železarne (furlane). In Italijane za gradnjo mostov (še danes je pri Zidanem mostu Laška vas). Celo kmete v daljni zgodovini (Kočevarje, Kozjance nemško govorečega porekla po skorajšnjem izumrtju staroselcev zaradi kuge … in Žalec je nastal kot naselbina Saksoncev: Sachsenfeld je izvorno ime kraja).

Jugoslavija, pravzaprav dve, je druga zgodba. To smo soustvarili dvakrat in je tudi bila naša država. Skoraj bolj, kot »njihova«, če pomislim na naše južne brate, predvsem Srbe. Ker smo obakrat imeli večji vpliv na državo, kot smo bili številčno in ozemeljsko težki.

Ja, in nazadnje smo dosegli napredek. Sploh v zadnjih tridesetih letih samostojnosti. A smo res? Danes nismo nič bolj suvereni, kot v času »tujih držav«. Upam si trditi, da še manj. In upam si trditi, da je napredek v zadnjih tridesetih letih relativno glede na vse okoliščine zanemarljiv v primerjavi z napredkom od druge svetovne vojne do osamosvojitve. Zakaj tako mislim, mi skoraj ni potrebno razlagati. Vsem so znana dejstva, kako stojimo s »svojo« državo. In čigava »kolonija« smo danes.

In dodatno vprašanje: ali so Katalonci in Baski v Španiji, ki so v podobni situaciji, kot smo bili mi v AO, ostali nerazviti? Ravno nasprotno. In iz praktičnega razloga jim niti ne želim uspeha v »osamosvajanju«. Naj še enkrat pridejo k nam, pa bodo razumeli. Če že niso, da je Španija tudi njihova država. 

Naše zdravstvo je odlično, primerljivo ali boljše od zdravstva v razvitih evropskih deželah. Problem, ki se vleče že dolgo in ki je vse bolj pereč, je (ne) dostopnost do zdravstvenih storitev. Problem, ki zadeva deset ali stotisoče državljanov Slovenije. Nedostopnost do ustrezne oskrbe lahko po mnenju vidnih članov zdravništva povzroča celo smrti bolnikov.

Kaj so za izboljšanje tega stanja naredile naše zdravniške organizacije? Očitno nič, saj se stanje le poslabšuje. V gospodarstvu bi ob takem polomu vodstveni delavci odstopili. Ali bi jih odstavili.

Vrhovi zdravniških organizacij tako ne razmišljajo, ampak vse sile usmerjajo v rušenje Zakona o prostovoljnem končanju življenja, tudi žaljivo z zmerljivkami, kot „rablji“ ali „evtanazatorji“, celo nekateri, ki se predstavljajo kot doktorji znanosti, pa nimajo niti magisterija. In to za vsega peščico v neznosnih mukah umirajočih bolnikov, ki jim z nikakršno medicinsko metodo ne moremo pomagati in ki si želijo le dostojne smrti.

V zadnji, 31. številki Mladine, sem dr. Dušana Pluta, geografa in med drugim zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete, nehote označila za geologa, kar seveda ni. Za napako se dr. Plutu in bralcem opravičujem. 

Neurja z viharji in točo, ki so po naši državi divjala v juliju, so po prvih ocenah povzročila škodo na okoli 10. 000 hektarjih poljščin, sadovnjakov in vinogradov, v gozdovih pa so povzročila vsaj 500. 000 kubičnih metrov škode zaradi vetrolomov. O ogromnih škodah na hišah, gospodarskih poslopjih, šolah in na drugih objektih še ni podatkov. Ob tem nas je še posebno presenetila odločitev vlade, ko je ob takih razmerah sprejela načrt razvojnih programov za investicije v oboroževanje za obdobje od leta 2023 do leta 2026 v višini več kot milijarde evrov.

Podnebje se že dolgo spreminja, saj se planet segreva, zato okolje propada, izumirajo vrste, ogrožena je pridelava hrane. Še posebno so ogrožene množice na nerazvitem jugu planeta, zato z migracijami ogrožajo tudi red in mir na bogatejšem svetu, kjer vlada neoliberalizem, ki zaradi pohlepa uničuje naravo in veliko ljudi prepušča v revščini, kar povzroča še dodatne napetosti in spopade. Tega se zavedajo tudi ozaveščeni in kulturni ljudje v Sloveniji. Zato smo v tem letu že trikrat predlagali in tudi zahtevali od vodstva naše države, da odločno in konkretno podprejo pogajanja za premirje pri vojni v Ukrajini. To je mogoče in nujno v okviru evropske skupnosti in v svetovni organizaciji za varnost. 

Spoštovani.

V članku »Svoboda sovražnega govora« (Mladina 30 / 28.7.2023) piše, da je razvpiti 133. člen v SFRJ »predvideval do osem let zaporne kazni za tiste, ki bi ogrožali državno in družbeno ureditev ali varnost SFRJ, pozivali ali ščuvali k spremembi te ureditve s silo ali k strmoglavljenju najvišjih oblasti SFRJ«.

Če bi šlo le za to, bi bralec težko razumel, zakaj je bil člen o »verbalnem deliktu« tako sporen, saj ni nenavadno, da država prepoveduje ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve. »Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi« določenih kaznivih dejanj, se kaznuje tudi po sedanjem 359. členu kazenskega zakonika (KZ-1), sicer z drugačno dikcijo in nižjo kaznijo (do pet let).

Predvidevam, da je članek po pomoti povzel spremenjeni 133. člen KZ SFRJ, ki je bil sprejet šele l. 1990 (UL SFRJ št. 38-631/90 z dne 6.7.1990, str. 1218), v RS pa je uporaba prenehala po osamosvojitvi. To je namreč besedilo, ki ga danes najdemo v spletnih bazah podatkov, če iščemo nekdanji 133. člen.

To pa ni več bil tisti člen, ki je v osemdesetih buril duhove, saj se je zloglasni 133. člen KZ SFRJ iz l. 1976 glasil precej drugače: Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so pomembne za varnost in razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, varnost ali obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. […] (UL SFRJ, št. 44-654/76 z dne 8.10.1976, str. 1346) Razlika je ne le v tem, da je izvirni 133. člen kot državno in ustavno ureditev izrecno zaščitil partikularno oblast in njeno ideologijo, ampak predvsem v tem, da ju je zaščitil ne samo pred ščuvanjem k nasilju, ampak tudi pred prikazovanjem družbenih in političnih razmer.

V času, ko vodja opozicije prikliče državljansko vojno, je morda dobro, da se spomnimo, da je ščuvanje k politične mu nasilju še vedno kaznivo, nekdanji »verbalni delikt« pa je bil nekaj drugega.

Lep pozdrav. 

Alojz Ihan s svojimi komentarji že dolgo spremlja nastajanje Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Je eden redkih zdravnikov, ki v javno razpravo o tem posega prvoosebno, s stališči in argumenti, pogosto drugačnimi od stališča Zdravniške zbornice Slovenije in drugih zdravniških združenj, katerih član je. V intervjuju (Mladina, 14. 7.) je podal nekaj ocen v zvezi z ZPPKŽ, na katere bi se rad odzval. Nekatera druga bom prihranil za drugo priložnost.

Ihan nam, predlagateljem PPKŽ, očita, da je zakon nastal mimo zdravnikov in proti njim. A to drži? Med soavtorji ZPPKŽ je ugleden zdravnik. Pri posameznih vprašanjih smo se posvetovali s številnimi zdravniki, ki bodo ostali neimenovani. Res pa je, da konsenza za nastanek ZPPKŽ nismo iskali pri ZZS, ki v svojem etičnem kodeksu svojim članom nalaga, da PKKŽ »zavračajo«, kar so vodstva vodilnih zdravniških organizacij v Sloveniji doslej tudi počela in še počnejo – vnaprej zavračajo PPKŽ in si ne želijo dialoga z njenimi zagovorniki. Zdravniki, ki so sodelovali pri nastajanju zakona, so kodeks zdravniške etike kršili in so za to lahko tudi sankcionirani.

Ihana moti, da ZPPKŽ nalaga zdravnikom poklicno dolžnost, da sodelujejo pri PPKŽ. In doda, da v Avstriji zakonodaja to nalaga lekarnarjem. Drži, a avstrijski zakon ne dovoljuje evtanazije. V primerih, ko pomoč pri samousmrtitvi ne zadostuje za izpolnitev pacientove izbire, bo pacient še naprej trpel. Ihan je drugod že zapisal, da bolnikov, ki ne bi mogli sodelovati v postopku za samousmrtitev, skoraj ni. Veliko jih najbrž res ni, a so. Tak bolnik bi bil npr. fizik S. Hawking v zadnjem obdobju svojega življenja. Bilo bi kruto, če bi odrekli pomoč tem osebam, ki – za razliko od kandidatov za samousmrtitev s pomočjo – svojega življenjskega cilja same nikakor ne morejo uresničiti. Ne le kruto, bilo bi tudi diskriminatorno, saj bi osebe v tej skupini zapostavili v primerjavi z drugimi in s tem kršili njihovo enakost pred zakonom.

S tem v zvezi se ne strinjam niti z Ihanovim mnenjem, da »evtanazija ne spada med postopke, s katerimi medicina skrbi za zdravje bolnika«. Po opredelitvi STO zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč tudi dobro počutje, kar v opredelitev zdravja kot odločilno vnaša bolnikovo samooceno lastnega zdravja. Če je dobro počutje skupaj z njegovimi obeti zanj povsem odsotno in si bolnik po neuspelih poskusih lajšanja trpljenja želi le dokončne odrešitve neznosnih muk, je pomoč pri tem del medicine, saj je to edini način lajšanja trpljenja, ki je za njegovo zdravje odločilno. Zato je vloga medicine pri PPKŽ osrednjega pomena in neodpravljiva.

Komentar si zasluži tudi Ihanova trditev, da so »v resnici zdravniška etična pravila namenjena temu, da zdravniki ohranimo duševni mir pri specifičnih odločitvah«, ki doletijo zdravnika. Strinjam se, da je ta mir eden od neposrednih ciljev teh pravil. A nikakor ni njihov poslednji in najpomembnejši cilj. Etična pravila – katerakoli – so vselej in povsod prvenstveno namenjena tistemu, ki ga je potrebno zavarovati pred moralno neželenimi posledicami kršenja teh pravil. Zlasti, če sam ni sodeloval pri njihovi postavitvi. In ta nekdo v našem primeru ni zdravnik, akter dejanj, ki si je etična pravila svojega ravnanja tudi postavil, ampak ta, ki dejanje trpi – pacient: poslednji namen zdravniške etike ni dobrobit zdravnika, temveč pacienta. Zdi se, da slovenski zdravniki občasno ali kar pogosto pozabljajo to preprosto resnico. No, tudi v tej ’pozabljivosti’ ostajajo zavezani Hipokratovi prisegi, saj ta uvodoma, še preden omeni kakršnokoli skrb za paciente, vsakega zdravnika obveže k prednostni obravnavi sinov (ne hčera!) njegovega zdravniškega učitelja.

Danes bi to obvezo Hipokratove prisege imenovali nepotizem.

Ugledni fizik Boltzman je nekoč izjavil, da ga ni lepšega kot je teorija! Vendar je tudi res, da morajo to teorijo potem potrditi eksperimenti, pa naj jih izvedejo kjerkoli na Zemlji. Tako je slavno Einsteinovo posebno teorijo relativnosti potrdil šele poskus s pospeševalnikom elektronov.

Kot fizik moram torej stati na trdnih tleh, teoriji pa z veseljem in zvedavostjo dopustiti, da nas z izvršenim potrditvenim eksperimentom preseneti. Tudi v družbenih strukturah moramo stati na trdnih tleh, liberalizmu pa dopustiti, da občasno - kakor ricinus - odpre, če smo se morebiti mi tradicionalci ujeli v zatohlost.

Ob pripravi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se - kakor ob splavu - naslanjam na naš, krščanski, temeljni in vogelni kamen, ki postavlja za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, in sem tako absolutno povsem varen pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem!

Mi kristjani sprejemamo življenje kot dar, ki ga dosledno ne bomo zavrgli. Verujemo v prehod iz zemeljskega življenja v obstoj onkraj izkušnje. So pa tudi ljudje, ki te vere, upanja, nimajo, in njihov pogled na končanje življenja je lahko tudi drugačen. Je pa tako: če v človekovo intimnost poseže zakonodaja in zaprta vrata komaj opazno pripre, ta vrata že najmanjša sapa lahko odrine na stežaj. Tako je bilo tudi pred 70.mi leti, ko so zakonsko omogočili splav, da se ne bi delal na črno, pa se je danes nekritično znašel v isti vreči s kondomom etc.

Je pa tako, da slabo zdravstveno stanje še ne pomeni tudi želje po smrti. Koliko starih staršev, že povsem onemoglih, moli in upa, da dočaka, da bodo vnukinje in vnuki premagali kakšno težavo in kos nalogi. Spet drugi bi še rad dočakal pogled na čudež narave - na prebujajočo se pomlad. Nevarna je sintagma: kakšna pa je sploh še kvaliteta njegovega življenja!(?) Imel sem psičko Nero. Leta so tekla in nekoč opazim, da včasih povleče zadnjo tačko za sabo. Peljem jo k veterinarju na kliniko. Ugotovijo, da ima izrastke na hrbtenici. Pa me vpraša gospod prof. dr. vet. med. prav to: „Kakšna pa je kvaliteta njenega življenja!(?) „Veste, ko se vrnem domov, od veselja cvili in se dvigne do mojih rok!“ Vem, čustva so lahko močnejša od bolečine. In kakor pravi Pavel iz Tarza:“Vera, upanje, ljubezen; to troje! In največja je ljubezen!“

Se pa imajo ljudje pravico sklicevati tudi na avtonomnost svojih usodnih odločitev. Nikakor jim ne morem in nočem biti sodnik! Se pa da ta ponujeni - zame kruti – poseg obiti. Francoski predsednik Miterrand je bil hudo bolan. Pa je vprašal zdravnika, kakšen bo potek njegove bolezni, če preneha jemati medikamente. „V tednu dni boste izdihnili!“ In bivši predsednik je preživel bližnji Božič v krogu družine, Silvestrovo pa s svojo dolgoletno prijateljico. Potem je tablete odrinil. In za sv. Tri kralje ga ni bilo več. Tudi moj dober znanec se je vozil na dializo v 22 km oddaljen kraj. 95. rojstni dan je še lepo praznoval z domačimi. Potem se na dializo ni več podal. In kmalu smo ga častno pospremili na pokopališče. 

V prejšnji številki Mladine sem v tekstu z naslovom Več ko imaš, višji so popusti zapisal, da ima 10 odstotkov prebivalcev v Sloveniji v lasti kar 60 odstotkov vrednosti nepremičnin. Geodetska uprava sicer zaradi zakonske blokade ocenjevanja vrednosti nepremičnin v zadnjih letih teh podatkov ne more izračunati, a glede na njihove podatke pred letom 2020 ima 10 odstotkov prebivalcev Slovenije v lasti 34 odstotkov nepremičnin. 60 odstotkov nepremičnin pa ima v lasti 30 odstotkov najbogatejših.

Za napako se opravičujem.

Grega Repovž je v uvodniku med drugim spregovoril o prometnih zagatah v Sloveniji. Pri tem je omenil možnost oživitve železniške proge med Vrhniko in Ljubljano, „za katero danes le malokdo ve“. Bo kar držalo, a držalo bo tudi, da danes marsikdo malo ve o sesipanju lepega dela slovenskih tirnih poti v Sloveniji pred desetletji. Podreti progo med Vrhniko in Ljubljano pa pomeni uničiti primestno povezavo, ki bi vsekakor razbremenila potniški in tovorni promet, ki se zdaj ves odvija po avtocesti in vzporedni neplačljivi cesti. Ampak to je bila le mala napaka naših preteklih brihtnežev.

Uničili so še eno primestno progo - med Tržičem in Kranjem s povezavo naprej do Ljubljane. Morda je proga od Jesenic proti italijanski meji (proti Trbižu) res nepotrebna, saj bi se po tej progi vozili le v Planico in bližnja smučišča - morda ... Izničili so tudi železnico med Velenjem in Dravogradom, po kateri so potovali dijaki v gimnazijo in delavci v železarno na Ravnah na Koroškem. In prav na tem področju zdaj stokajo prebivalci o silnih težavah v cestnem prometu, avtocesta pa je takorekoč v povojih. Kaj je bilo treba rušiti sijajno tehnično pridobitev s kupom predorov in premostitvijo drugačnih ovir na tej relaciji! In rušitev proge med Mursko Soboto in Hodošem! Res so bili Madžari tudi tako brihtni in so ukinili podaljšek te proge na svojem ozemlju - pa se je pokazalo, da progo oboji potrebujejo in so jo zgradili na novo! Upravljalci železnic so tudi že razmišljali o ukinitvi proge Ljubljana - Kočevje, a k sreči do tega ni prišlo. Je pa prišlo do ukinitve drugega tira med Mariborom in Šentiljem, oziroma mejo z Avstrijo. Tudi tega bomo zgradili ponovno! In dalje: ukinili smo tramvajske proge v Ljubljani, pa tudi tisto med Piranom in Lucijo. Je bilo res treba likvidirati te tehnične pridobitve brez avtobusnih izpuhov? No, saj nismo kar prenehali z elektrifikacijo ljubljanskega prometa, uvedli smo trolejbuse, ki so se pa kar naprej ustavljali zaradi izpadov povezave med električnimi žicami in vozili. In smo ukinili trolejbuse in uvedli avtobuse, ki onesnažujejo zrak. Tramvaji, modernizirani seveda, pa še vedno marsikje po svetu veselo vozijo, prav tako trolejbusi.

Skratka, pri vseh teh postopkih smo vedno razmišljali samo o reševanju prometa, tako kot nam je ustrezalo v tistem trenutku, torej ne da bi razmišljali o bližnji prihodnosti. In kaj imamo danes predvsem v cestnem prometu? Ko smo avtoceste gradili, smo spet reševali trenutne zagate in zgradili dvopasovne ceste. Nihče ni razmišljal o tretjem voznem pasu za prihajajočo rast prometa. Še en primer: Jeseničani so se upravičeno razburjali, ko je ves promet proti Avstriji in severozahodni Gorenjski potekal skozi njihovo mesto in so dosegli, da so se odgovorni odločili za izgradnjo avtocestnega obvoza. Ampak brez odstavnega pasu! Torej spet rešitev le za tisti trenutek. Imamo pa tudi hitro cesto med Nanosom in Vrtojbo, ki seveda prav tako nima odstavnega pasu. 

Že dolgo z nejevero opažam, kakšnih negativnih odzivov so vsakokrat deležne kakršnekoli pobude za večjo zaščito okolja, živali in posledično vseh nas, čudi pa me, da se v časih, ko vedno bolj s strahom pogledujemo v nebo, to samo še stopnjuje. V mislih imam kmečki punt, užaljenost veterinarske stroke, prizadetost raznih gospodarskih združenj in naravnost sovražno nastrojenost desnih političnih strank. Še bolj pa me čudi delovanje raznih ministrstev, agencij, uprav in kar je še tega, prav oni naj bi namreč okolje varovali, pa se mi vse bolj zdi, da bi najraje iz narave odvzeli kar naravo samo, saj nam je tako ali tako samo v breme, ker ovira razvoj, zmanjšuje gospodarsko konkurenčnost, nagaja kmetom in lastnikom kapitala …

Me pa ne čudi, da so po medvedih in volkovih na vrsto za odvzem iz narave zdaj prišle krvoločne tujerodne nutrije. Mimogrede, nutrije niso ekonomski migranti, ki so šli s trebuhom za kruhom v daljne kraje, naselili smo jih sami. Vdrli smo v njihovo domovino in jih tako kot v zgodovini številna domorodna ljudstva, ki so imela srečo, da smo jih našli, zaradi pohlepa in občutka večvrednosti privlekli k nam kot sužnje. Krivda in odgovornost za to, da so se znašle v našem sicer ’tako cenjenem okolju’, sta torej izključno naši. Najbrž nutrijam ne bi pomagalo niti, če bi se v duhu časa prekvalificirale v svizce in se naselile v hribih, kajti tam bi njihove nemarkirane luknje ogrožale nedolžne gležnje turistov v opankah. Poleg ideje, da naj bi njihovo meso uporabljali za prehrano za naše muce in kužke, bi bila to lahko tudi priložnost za oživitev krznarske industrije.

Veliko bolje se namreč sliši ’krzno divje nutrije’ kakor ’gojene nutrije’. Lahko dodamo še oznake eko, bio, trajnostno ali pa celo ’naše super krzno’.

Še to: kako bi zvenelo tole – v nočnem ruskem bombardiranju Kijeva je bilo iz narave odvzetih 63 civilistov in 16 vojakov. Saj vem, prekmalu, preveč, neokusno, neprimerljivo. Kot vsako nasilje. 

Po novem imamo v Sloveniji tri ministrstva, ki ustvarjajo hude napetosti v prostoru in med prebivalstvom. Napadalca na prebivalce, okolje, naravo in prostor sta dva: ministrstvo mag. Bojana Kumra in infrastrukturno ministrstvo mag. Alenke Bratušek. Obramba pa naj bi bilo ministrstvo za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Naj bi. Žal, izvoljena politika kot po dogovoru vedno izbere najšibkejšo obrambo.

Dokaz je na primer kanal C0 skozi edini vir pitne vode, tega izjemnega naravnega, nekloriranega vira za glavno mesto Slovenije. Ministrstvo, obramba daje prednost degradaciji prostora, fekalijam in dokazanemu ogrožanju pitne vode pred varovanjem vodovarstvenega območja, ki je kritična infrastruktura, varovana po EU direktivi in našem zakonu. Pri tem ga ne briga pisno nasprotovanje stroke, Nacionalnega inštituta za javno zdravje niti več deset zdravnikov UKC, niti hidrogeologov pa še drugih v medijih.

Kar je iz intervjuja očitno: mag. Kumer je doživel metamorfozo, preobrazbo iz energetskega strokovnjaka v uradnika, znanstveni magisterij je porinil pod preprogo, zapustila sta ga kritično mišljenje in znanstveni dvom, ki sta gibalo napredka.

Zaradi nekih političnih odstotkov, ki nimajo znanstvene osnove, bi s 56 vetrnicami uničil Pohorje, dodal še Košenjak in naselje Ojstrica, turistično ekonomijo, prebivalce in turiste pa izgnal iz teh krajev. Podobno bi z okoli 80 vetrnicami degradiral svetovno znani Kras in pahnil prebivalce v to, kar že doživljajo ob vetrnici pri Dolenji vasi. 28. februarja 2014 so poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu pismo: ’’Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate - kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta „izobraževanje“ o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!’’ Od takrat se ni nič spremenilo. Zasebni lastnik vetrnice niti ponoči noče ustaviti.

Ministrstva pa kljub skoraj vsakoletnim opozorilom društva Alpe Adria Green nočejo zapolniti pravne praznine, saj inšpekcije na klic odgovarjajo, da nimajo pravne osnove za ustavitev vetrnice. Vetrne elektrarne oddajajo kilometre daleč poseben pulzni hrup, ki učinkuje podobno, kot bi ti kapljala voda na čelo.

Ministrstvo za okolje namreč vztraja na meritvah, ki filtrirajo (filter A), odstranijo omenjeni hrup. In tako ga ni. Strokovnjak za tovrstni hrup je meritve 850 m stran od vetrnice Dolenja vas predstavil na Mednarodnem znanstvenem posvetu: Hrup vetrnih elektrarn in mogoči vplivi na življenjsko okolje (Ljubljana, 2020). S filtrom je bil hrup 5 dBA, brez filtra pa 70 dB!

Zdravju zelo škodljiv pulzni hrup, ko gre elisa mimo stebra, je znan že od leta 1979 (dr. Kelley, ZDA). Pulzi so dosegli 100 dB na 3 km oddaljenosti. Prav tako so ugotovili ojačanje hrupa v notranjosti hiš zaradi resonance. Ta hrup gre skozi zaprta okna zaradi velike valovne dolžine (nizke frekvence). To se dogaja po vsem svetu! Vetrni lobi je najmočnejši od vseh.

Napadalcem je pomembnejši Bruselj od domačega prebivalstva. Z Beogradom bi se že dogovorili v korist prebivalstva. Gospe in gospodje odločevalci: kje je vaša hrbtenica?